Vsaka nova razstava slikarja Štefana Marflaka je zamišljena kot nov cikel, nov izziv, nova zgodba, predvsem pa nova likovno domišljena celota. V desetletjih, ko je svet zanemaril kvalitete narave in vpliva narave na okolje, se zdaj – bolj kot kdaj – zopet vračamo k naravnim vrednotam in hrepenimo po čimbolj zdravem in duhovno bogatem življenju. Marflak že vrsto let hodi po izbrani poti, ostaja zvest sebi in naravi, ki ji s svojim delom skuša vračati to, kar mu nudi in daje. V okolju, ki s svojo izrazito naravno močjo vpliva nanj in mu daje moč in energijo, je nastal umetnikov nov, likovno poetični cikel slik: Ta pot – ta slika. V razstavljenem ciklu slik je slikarjev umetniški bivalni prostor poln znanega in neznanega, poezije in simbolike, uravnoteženega in spremenljivega, barve, predmetov in besed, vse na teh podobah pa se dogaja v določljivem času enega zaključenega cikla slik Ta pot – ta slika.
Večji del dosedanjega slikarskega opusa umetnika, ki z neustavljivo energijo ustvarja vedno nove slikarske cikle, izžareva njegovo izjemno občutje narave. Posveča se tako celostnemu sprejemanju narave, ki jo sprejema kot osnovo bivanja: zanimajo ga krajinski pogledi v različnih letnih časih, ali pa se posveti eni sami, a zanj poglavitni celici narave – drevesu. K vsakemu slikarskemu motivu pristopa s posluhom za kar najbolj prepričljiv prenos določenega izseka iz narave na platno. Seveda mu pri tem mu ne gre za verne kopije izbranih detajlov, ampak za doživeto in podoživeto harmonijo barv in resničnih ali izsanjanih doživetij v naravnem okolju. Umetnik v svojem nenehnem razmišljanju o načinu in vsebini umetniškega dela ter kljub različnim zaključenim ciklom ostaja zvest ideji nenehnega upodabljana dreves. Drevo kot ideja življenja prihaja v Marflakove slike seveda s Koroškega, kar ne preseneča, saj slikar danes znova biva v Ravnah na Koroškem. Koroško vesolje gozdov ponuja izbiro določenih elementov, ki jih slikar izoblikujejo v prostoru drug zraven drugega glede na likovne zahteve. Likovni princip si tudi v razstavljenem ciklu utira pot skozi gozd izbranih objektov, kjer se uravnotežuje s povezovanjem različnosti posameznih enitet.
Prehod iz realističnega upodabljanja stvarnosti v slikanje lastne vizualne vizije in poetične notranje pokrajine je lahko težek, saj zahteva precejšen preobrat, ko pa se ta le zgodi, se prejšnjega načina slikarskega videnja slikar navadno osvobodi. Pojavijo se sicer drugačna vprašanja in problemi (kar je pri odkrivanju novega in izvirnega precej logično), vendar so nove likovne rešitve tako blagodejno osvobajajoče, da se prej poznane in neštetokrat prehojene poti spremenijo v široke ceste, ki vodijo veliko dlje od prehojenih, pri čemer pa resnica ostaja razkrivajoča se funkcija umetnosti. V modernizmu resnica zadeva skrito in nevidno resnico človeške subjektivnosti, kjer je pomen opredeljen le v odnosu konteksta, v postomdernizmu pa se umetnik skoraj ne sprašujemo o predmetu svoje vizualne govorice, vemo pa, da je danes bolj kot kdaj značilen preplet modernističnih in postmodernističnih značilnosti: pluralizem, še posebej vraščen v generacije, ki so v takem ozračju vstopale v likovno prizorišče in se niso radikalno opredeljevale ne za eno ne za drugo, pač pa so svoj razvoj organsko nadaljevale in prevzemale tu in tam ter sledile notranjemu občutju in racionalizmu. Pri tem pa slikar ne odklanja novih z vizualnostjo nasičenih rešitev sedanjosti. Uporablja mešano tehniko s širokimi možnostmi kolažiranja, odpira nove likovne svetove, jih oživlja s klasičnim slikarskim pristopom, ki zahteva veščo roko, platno, papir, les, različne predmete iz narave in, seveda, barvo.
Nove Marflakove slike na splošno delujejo kot abstraktne, čustveno neposredne kompozicije, ki govorijo z natanko premišljeno zgradbo celega slikovnega objekta. Intimnost formata slik, ki gledalca potegnejo vase, slikarju omogoča osredotočanje na notranjo zaokroženost kompozicije. S svojim poetičnim ciklom podob Ta pot – ta slika, v katerega slikar polaga rastlinske upodobitve, simbolično posreduje vtis nadnaravne življenjske moči s pridihom večnosti, prestrašenosti, strahu, a tudi ljubezni… strup popijem / med izsesam / razstrelim se / angele preštejem / pojdem / samo da te srečam (iz cikla Ta pot – ta slika, rokopis, 2008). Iz vseh njegovih slik je razvidna tako ljubezen do narave kot do ustvarjanja v naravi, popolna odsotnost figure v tem ciklu slik pa je izraz samozadostnosti narave. Telo drevesa, ki ga je umetnik že v prejšnjih svojih delih pojmoval kot človeško figuro oziroma drevo spoznanja in razsvetljenja, postane v teh delih dominanten simbol. V ospredje postavi – na osnovi svoje prehojene likovne poti – analizo upodobljenega, ki se še posebej kaže v posrečenem spoju klasične tehnike z novo tehnologijo. Fotografsko realistične podobe dreves s svojo izraznostjo prispevajo pomenske učinke, s svojevrstno igro svetlobe in senc pa razpirajo ali omejujejo pogled.
Iz cikla v cikel postaja zunanji okvir kot funkcionalni prostor Marflakovih podob vse pomembnejši. Široki leseni okvirji, ki so doslej kot ekspresivne leseno oblikovane hiše ljubosumno zapirali slikarjeve intimne pripovedi, postajajo vse manj dekorativni, vse manj nasilno opazni, zato pa z minimalnimi posegi v belino obdajajoče letve toliko bolj meditativni, poetični likovni elementi. Neposredno v center kompozicije postavlja skrbno določen izrez iz narave – sliko v sliki. Izbira močnih kontrastnih barv, značilna predvsem za cikel pred dobrim desetletjem nastalih slik, se umika bolj umirjenemu izboru barv, s katerimi slikar oblikuje prostor za razmislek. Kompozicijsko premišljeno uravnoteženi kadrirani izseki lebdijo v prostoru slike med platnom in gledalcem kot bi iskali oseben stik z njim. Slikar se več ne zapira, temveč kot pesnik z besedo kliče, meditira, sporoča: gorečo podobo sem sprejel / vsako besedo ohranil / molčanje tvojih ustnic / sem zaprl vase / vso lepoto tvojih oči / sem vsrkal / kot noč vsrka dan / kot podoba vsrka podobo (iz cikla Ta pot – ta slika, rokopis, 2008).
Njegove nove podobe, ki posredno govorijo o komunikativni moči simbolnih elementov, so likovno vse bolj izčiščene in enostavne. Presenetljiva je poglobljenost kompozicije, ki se vzpostavi najprej ploskovno, z upoštevanjem mejnih robov slike, nato pa še prostorsko, s pastozno razpotegnjenimi večslojnimi nanosi osnovnih barv, kamor je položeno bistvo slike. V njih so skoraj brez izjeme ostanki izhodiščnih krajinskih motivov, navadno bolj ali manj razvejanih krošenj dreves, sonca, ki preseva skozi gole veje, ali čisto prave praproti. Skratka, atributi krajine slikarjevo likovno govorico bogatijo s pomenom: različna barvna ozadja ponujajo ekspresiven, orfičen ali filozofski značaj, simboli, črke, znaki ali celo daljši besedni zapisi pa imajo vsebinsko vlogo tako liričnega kot likovnega dodatka. Osrednje kompozicije dreves učinkujejo včasih spontano in sveže, drugič prinašajo skrivnostno in malodane nelagodno sporočilo, včasih pa posredujejo tesnobno in celo strah vzbujajoče ozračje.
Prevladujejo nasprotja, značilna za ves Marflakov zadnji cikel. Pri načinu obdelave slikovne površine gre namreč za popolnoma nasprotujoča si pristopa: za vzpostavljanje fizične navzočnosti hrapave grobe materialnosti na površini podobe, ponekod celo za dodajanje elementov iz narave (praprot), po drugi strani pa za skrajno prefinjene podobe dreves, celo za pretanjeno razvejanost lasno tankih vej. S povsem različnimi sredstvi skuša slikar sprožiti sorodno misel: nasprotja, ki se privlačijo, govorijo o istih stvareh, zato lahko soobstajajo na istih točkah slikovne površine. Umetnikov ustvarjalni impulz je elementaren, nikakor pa to ne pomeni, da je enostaven. Samozavestna poteza čopiča ponekod na podobah ustvari izrazito žarečo energijo, drugje se izkaže kot harmonično ubrana barvna skala, ki zre v gledalca in ga privlači s svojim mirnim nagovorom. Zato so njegova slikarska dela tako izrazita, impresivna in energijsko bogata. Ob pogledu na ves zadnji cikel Marfakovih slik znova postane jasno, da umetniška forma ne obstaja sama zase, temveč nastopa v medsebojnih povezanostih, medtem ko je vsaka slikarjeva enovita linija vpeta v celoto, posamično sled in v notranji pogled. Jutro na obzorju, litje dežja, odbleski svetlobe, rdečina odhajajočega dne, neka noč, drevesa s sklonjenim šepetanjem – vse nagovarja slikarja, umetnika, do kraja zavezujoče predanega temu svojemu poslanstvu. V tišini zvenijo besede, hodijo po slikarjevi poti in nikoli ne izginejo, sledijo mu, obstanejo in že nadaljujejo svojo pot naprej, čisto blizu po poti – v novo podobo.
Cikel Ta pot – ta slika nedvomno govori o tem, da nikoli ne bomo na istem mestu, čeprav se nam bo na trenutke zdelo tako. O takšnih poteh po intimnih deželah svoje notranjosti v slikah in preko njih pripoveduje tudi slikar Štefan Marflak. Njegov dialog z naravo in z svojim novim videnjem sveta in življenja okoli sebe je tako zgoščen, kot bi slikar hotel v eni sapi povedati vsa svoja globoka občutja. Zato ni presenetljivo, da poleg vizualnih izpovedi na vse večjih platnih nastajajo popisane in s pastoznimi barvnimi nanosi polno izpolnjene podobe, ki jih umetnik povezuje v knjige. V teh (belih in črnih knjigah) slikar niz nastalih motivov in besed ponavlja, a čeprav je vsaka stran predstavljena v čisto drugačnem kontekstu, je vendarle knjiga – izpoved ljubljeni ženski. Vsak detajl spominja nanjo, celo besede, s katerimi jo nagovarja, asociativni simboli, ki naj bi (samo med nima) pomenili nekaj vzhičenega, navdihujočega, dokončnega. A ne, tudi ta – Bela knjiga – je umetniški izdelek, namenjen še drugim pogledom. Je sporočilo, ki ga je umetnik ustvaril s svojim žarčenjem besed, fotografij in celo zelo osebnih predmetov v kontekstu s pastozno prekrivajočo barvo, zahtevno kompozicijo vsake posamezne razprte strani in ne nazadnje tudi samo velikostjo knjige. Z zanosnimi nanosi barve preslikava detajle, jih sestavi v nova razmerja, z barvo skrije drugim očem določene predmete (ki kot amulet pomenijo veliko le eni osebi) ter zanemari robove, s čimer poudari odprtost in vabi k branju svoje umetnine. Od življenja k življenju, od narave k sebi in nazaj, od bistva k bistvu.
Štefan Marflak. Rodil se je 16. marca 1952 v Črni na Koroškem. Diplomiral je na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Gustavu Gnamušu (1972) ter dokončal študij scenografije pri prof. Meti Hočevar in kostumografije pri prof. Alenki Bartelj (1978). Imel je preko dvajset samostojnih razstav; pregledno razstavo slik je imel leta 1996 v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Od leta 1976 je navzoč tudi na skupinskih razstavah. Sodeloval je na različnih slikarskih srečanjih in bil dvakrat nagrajen: leta 1985 na I. Koroškem bienalu v Slovenj Gradcu in leta 1992 v Udinah (Ressegna internacionale di grafica carta colore artisti sloveni). Ukvarja se tudi z gledališko scenografijo in kostumografijo; sodeloval je pri desetih predstavah, med njimi so: Beckett: Komedija, ne jaz, katastrofa, Eksperimentalno gledališče Glej, Ljubljana, 1986–87; Feydeau: Do–Re–Mi, Prešernovo gledališče Kranj, 1990; Möderndorfer: Cabaret, SNG Celje, 1991; W. Busch: Jošt in Jaka, SPD Celovec, 1993; Feydeau: Pokojna gospejina mama, SPD Celovec, 1995. Posebej je likovno opremil večje scenske projekte v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani (1993 in 1995) ter v Prešernovem gledališču v Kranju (1994 in 1995). Poezijo že vrsto let piše v podobah iz cikla Ta pot, kjer besedo čuti kot sliko (črka postane črta, barva, oblika). Živi in ustvarja v Ravnah na Koroškem.
