Njen atelje v Rogaški Slatini je prostor, zasičen s čustvi
Ni naključje, da se je znana umetnica Ljubica Ratkajec Kočica ustalila v Rogaški Slatini, kjer je doma vrhunsko steklarstvo, saj se je najprej preizkusila prav v oblikovanju stekla. »Usoda je tako hotela,« mi je rekla z nasmehom, ko sva se pred leti prvič srečali v njeni hiši na robu mesta, ki že pri vhodu pove, da to ni običajno stanovanje, ampak je v prvi vrsti atelje. Odlikuje ga veliko okno, skozi katerega zvedavo kukajo predvsem njene keramične skulpture, med katerimi najprej opaziš Evropo na biku in Pegaza, figuri iz grške mitologije.
Prepoznavnost na prvi pogled
Ljubica Kočica je ena redkih umetnic, ki ustvarjajo tako iz gline kot iz stekla, za nameček pa se, zlasti pozimi, posveča še slikarstvu. Česar koli se dotaknejo njene spretne roke, nosi njen pečat, prepoznavnost na prvi pogled, pa naj gre za kipe, slike, vaze, kozarce ali okraske in druge drobne predmete, primerne za darila. Celo mala steklena kocka, na kateri se prepletata dva prstana na eni in vtisnjena idrijska čipka na drugi, zgovorno priča o njej.
Za njo so desetletja ustvarjanja v slogu, ki je samo njen. Tu ni prostora za abstrakcijo ali za uganke, kaj neki je umetnica hotela povedati. Njeni kipi, naj bodo keramični ali stekleni, so oplemeniteni s čustvi in duhom časa.
»Marsikateri kip zaradi tega izraža moje misli, moja čustva, moje razpoloženje, kajti meni je zelo mar, kaj se dogaja okrog mene,« mi je povedala ob skodelici čaja, ki jo je zase sama oblikovala.
Zategadelj umetnica ustvarja domala ves dan, ko se ji porodi določena zamisel in jo mora tako najprej spraviti na papir.
V nizozemski Zbirki evropskega slikarstva
Zadnja leta Ljubica Ratkajec Kočica bolj malo razstavlja in tudi ni človek, ki bi se trudil priti v medije. A njena dela cenijo tudi tujci in ni čudno, da so jo našli Nizozemci, ki so razstavili njena dela v Zbirki evropskega steklarstva. V Zagrebu, od koder je doma, so njene umetnine v Muzeju za umetnost in obrt. Žal pa v slovenskem umetnostnem prostoru ni nikjer mesta zanjo in tudi nikjer ne prodajajo njenih del. V samem središču hrvaške prestolnice pa je galerija treh Kočic, kjer poleg nje nastopata tudi njeni hčerki, ki sta sledili materini poti. Ivona se posveča umetninam v steklu, akademska grafičarka in slikarka Diana pa poleg slik in grafik razstavlja in prodaja srebrni nakit. In ko smo že pri družini; to je popolna umetniška družina. Mož se ukvarja s pisanjem pesmi, vnuk Luka študira glasbo, Maks pa likovno umetnost. Mladi rod živi v Zagrebu in tako jih naša čustvena umetnica včasih kar pogreša, čeprav je Zagreb oddaljen od Rogaške Slatine le dobrih osemdeset kilometrov.
Avtorica kipov za Slovenko leta in umetnin za protokol
Kljub vsemu je Ljubica Ratkajec Kočica dobro poznana v Sloveniji. Pred nekaj več kot dvajsetimi leti jo je odkrila ena od tedanjih novinark revije Jana in tako se je uredništvo odločilo, da bo prav ona avtorica kipa Slovenke leta, ki jo prav toliko let izbirajo revijini bralci. Njeni vsakoletni kipi so zelo zanimivi; vsi takoj prepoznavni in vendar vselej drugačni. Odlikuje jih milina, ponos, eleganca, simboli slovenstva, domačnost, materinstvo, včasih tudi zaskrbljenost. Slednje je posebej izrazila z užaloščenim izrazom na obrazu kipa, z golobom, simbolom miru v rokah v času, ko je na Hrvaškem divjala državljanska vojna, saj jo je skrbelo za hčere in ostale sorodnike. Predlanski Slovenki leta je umestila v naročje majolko, ker je hotela opozoriti na vodo, vir življenja, ki ga marsikje po svetu primanjkuje. »Vsako leto si izmislim nov dodatek, da se prilagodim duhu časa, stalnica pa je lipov list, ki ga vselej vpletem v glino ali steklo. A tudi jabolka in čipke so moj priljubljeni dodatek,« se je razgovorila Ljubica Kočica, kateri je vsakoletni kip za Slovenko leta poseben izziv.
Zelo je zadovoljna, da se je Slovenka leta tako prijela, da si mnogi želijo podobne skulpture za darila ob različnih obletnicah. Posebej pa ji godi, da so jo odkrili na protokolu in tako njene umetnine romajo v svet. Prav zdaj ima polne roke dela za ta namen. In ko sem ji razložila, da mi je maček razbil umetelen krožnik, ki sem ga lani kupila pri njej, ker je bil naslonjen na steno, me je potolažila, da se to odslej ne more več zgoditi; izmislila si je lično okrašene keramične podstavke za steklene skulpture. Zelo je inovativna, ni kaj.
