»Kot da nisem nikjer doma …
Svet beži mimo mene –
a jaz samo odmaknem z roko –
kot da sem v neki pravljici.«
(Neža Maurer)
Pred vrata šole jo je pripeljal star moder avto, ki mu je barva že dodobra zbledela. Izstopila je iz njega ter se razgledala po okolici. Na trati pred vhodnimi vrati so se zbirali otroci in med sabo navdušeno govorili ter obujali spomine na pretekle počitnice. Preplavili so jo spomini na prejšnjo šolo in prijateljice. V očeh se ji je zalesketala solza. Opazila je skupinico deklet. Želela je pristopiti k njim, ko pa si jih je ogledala, je opazila, da so oblečena po zadnji modi. Zazrla se je v steklo vhodnih vrat. Žalostno se je zazrla v tla. Zagledala je namreč preprosto, po merilih deklet, ki jih je opazovala, celo revno oblečeno dekle. Vedela je, da bi se le norčevale iz nje, zato je samo pospešila svoj korak in se napotila k psihologinji. Še pred začetkom pouka se je namreč morala zglasiti pri njej.
Po pogovoru s psihologinjo je odhitela v razred. Pouk je trajal že deset minut, zato se je počutila nelagodno, saj je vedela, da bo zaradi zamujanja vzbudila večjo pozornost, kot je želela. Odprla je vrata in počasi vstopila v razred. Vsi so utihnili in se zazrli vanjo. Na obrazu ji je pisalo, da bi bila v tistem trenutku raje kjerkoli drugje, le v učilnici ne. Komaj je izustila tih pozdrav, ki je bil bolj namenjen tlom kot pa učencem. Učiteljica jo je povabila, naj se na kratko predstavi ter pove, od kod prihaja. Z muko, kot da je obsojena na smrtno kazen, je stopila pred razred in izustila tistih nekaj besed. Posmehljivi in zbadljivi pogledi so jo skoraj izstrelili v edino prazno mesto, ki ga je med predstavljanjem vneto iskala. Dekle, ob katerem je bilo prosto mesto, je zdolgočaseno strmelo vanjo. Vsake toliko časa je napisala pisemce svojim prijateljicam, ki so sedele na njeni drugi strani in njihov odziv ji je dal vedeti, da to ne bo njeno srečno leto. Žvečilni gumi, ki se je znašel v njenih laseh v trenutku, ko je sedla, je to samo še potrdil.
Komaj je dočakala konec odmora. Iz učilnice je stekla do stranišča, se zaklenila vanj ter jokala. Slišala je, da so se vrata odprla, zato je utihnila in se skušala potuhniti. Kar naenkrat pa je zaslišala znan glas. Bilo je dekle, s katerim je prejšnjo uro sedela v razredu. S sabo je imela še nekaj prijateljic. Besede, ki jih je slišala, so bolele bolj, kot si je moč predstavljati. »Zagotovo so cigani, ki se vlačijo iz mesta v mesto.« Ali pa: »Le poglejte, kako je oblečena. Kot kakšna beračica. In njena torba. Le kje jo je staknila?« Vse, kar je slišala, jo je zadelo v živo. Zaželela si je, da bi se lahko večno skrivala in ji nikoli več ne bi bilo potrebno iti med ljudi.
Toda morala se je vrniti. Vsak dan znova je prihajala mednje v upanju, da se bodo enkrat le naveličali in da bodo nanjo pozabili, vendar so bili tudi naslednji dnevi pravi pekel. V nekaj mesecih pa se je vse spremenilo. Pozabila je na vse okrog sebe in postalo ji je vseeno, kaj si drugi mislijo o njej. Edina stvar, za katero je živela, so bile knjige.
Zgodbe in pesmi so ji pomagale, da je preživela najbolj mučne dni. Vživela se je v vloge glavnih junakov ter si želela, da bi bilo tudi njeno življenje kot pravljica in bi vedno imelo srečen konec. Brala je čedalje pogosteje in tudi v šolo je začela nositi knjige, ki jih je brala tudi med poukom. Živela je v svojem svetu in to ji je odgovarjalo. Vendar pa si je globoko v sebi vseeno želela, da bi komu lahko zaupala skrbi, se s kom smejala med odmori … Njene najboljše in hkrati edine prijateljice so bile knjige in brez njih si ni predstavljala življenja. Bile so njene rešiteljice, z njihovo pomočjo je lahko pobegnila pred sabo in pred drugimi.
Resnično življenje pa žal ni bilo pravljica. Ker je v zadnjih nekaj mesecih le nekaj testov pisala pozitivno, se je znašla pred psihologinjo, ki se je neuspešno trudila, da bi izvedela, kaj se z njo dogaja. Na vsa vprašanja, ki jih je psihologinja zastavila, je odgovarjala ledeno hladno in se izgovarjala, da je verjetno krivo to, da se je preselila in se še ni navadila tukajšnjega šolskega dela. Toda skromno vprašanje, ki ji ga je postavila šolska psihologinja, jo je predramilo. »Ali imaš kakšno prijateljico?«
Brskala je po spominu, a ni se mogla spomniti niti enega imena svojih novih sošolcev. Svojih sošolcev ni poznala, zanjo so bili tujci, s katerimi se ni nikoli pogovarjala ali se vsaj trudila vzpostaviti stik. Spoznala je, da v resničnem življenju nima prijateljev oz. pravzaprav nikogar, ki bi se mu lahko zaupala. Bila je sama in noben literarni junak ni mogel pregnati dejstva, da je v resničnem svetu postala tujka sebi in drugim. »Kje je dekle, ki se je prej ves čas smejalo s prijateljicami, se zabavalo in ji ni bilo vseeno za ocene?« se je spraševala. Knjige so jo spremenile. Čeprav se je le ob njih počutila dobro in varno, se ni znala več vklopiti v družbo. Spoznala je, da bo morala na sebi nekaj spremeniti, če bo želela, da bo spet postala normalna najstnica z vsakdanjimi težavami. Ne glede na to, da jo je selitev v večje mesto prizadela, to ni bil izgovor za njeno odtujenost.
Ni vedela, kako se bo približala ostalim in kako si bo poiskala prijatelje. Prehod iz sveta knjig v svet, ki do nje ni bil prijazen, ne bo lahak. Odločila se je, da bo najprej poskusila najti koga, ki ji je podoben. Takoj je odmislila druženje s tistimi, ki so se že prvo uro močno norčevali iz nje. Vedela je, da bo potrebno opazovati. Toda ne samo ljudi, ki so jo obdajali, temveč tudi sebe. Predvsem sebe.
To spoznanje ji je vlilo novih moči. Začela je razmišljati o sebi, o tem, kaj ima rada, kaj si želi. Spoznala je, da lepe obleke in najnovejši mobiteli nekaj pomenijo samo pri določenih vrstnikih, s temi pa se tako in tako ni hotela družiti. Njihova krutost in nesramnost sta jo namreč odbijali. Bolj kot je opazovala, več je opazila takšnih otrok, kot je bila sama: tihih, mirnih, vase zaprtih, pa vendar željnih prijateljev.
Ko je popravila še zadnjo slabo oceno, je k njej pristopilo dekle, ki je po preselitvi ene izmed sošolk sedelo samo v zadnji klopi. »Bi mi lahko pomagala pri domači nalogi?« jo je tiho vprašala. »Včasih mi je pomagala Maja, sedaj pa …«
Led je bil prebit. Kazalo je, da preostanek šolskega leta morda le ne bo tako grozen. Vera v lepoto življenja je bila ponovno tu.
Ina Poteko, 8. a
OŠ Polzela
Mentorica: Karmen Zupanc
