Klara za seboj vleče mamin Samsonitov kovček, prevelik za tri dni.
Postavi se v vrsto za čekiranje in se ozira okrog sebe.
Klara, si že tukaj?
O, Jip, živijo! Sem se že bala, da si zaspal.
Skoraj bi res. Najprej do dveh zjutraj nisem mogel zaspati, in ko sem končno zaspal, sem preslišal budilko. Na srečo sem se prebudil pol ure po zvonjenju in imel še ravno toliko časa, da sem se na hitro oblekel.
Oddata prtljago, se prijavita za polet in odideta na kavo.
Stojita ob pultu, srebata vsak svojo kavo in se občasno spogledata. Govorita bolj malo. Jip je še vedno zaspan, Klara pa zmedena.
Dobro jutro. Spoštovani potniki, Adria Airways napoveduje odhod letala v Skopje ob 8. uri in 30 minut, izhod številka dva. Želimo vam prijeten let.
Kje boš sedela? jo sprašuje Jip, medtem ko iščeta svoja sedeža.
A lahko ob oknu?
Seveda. Izvoli.
Klara sede, Jip v predal za ročno prtljago tlači svojo usnjeno jakno.
Kako malo prostora je v teh avionih, se pritožuje.
Tako pač je, ga hitro prekine Klara.
Spoštovani potniki, dobro jutro. Lepo pozdravljeni v letalu Adrie Airways na letu proti Skopju. Odhod pričakujemo čez nekaj minut. Obveščamo vas, da uporaba mobilnih telefonov v letalu ni dovoljena. Prosimo vas, da jih sedaj popolnoma izključite in pripnete varnostne pasove.
Klara gleda skozi okno, do nje v valovih prihaja glas stevardese.
Spoštovani potniki, hvala za pozornost. Kapitan in člani posadke vam želimo prijeten let. Hvala.
Kaj si tako zamišljena?
Ah, nič. A veš, da je to moje prvo službeno potovanje v tujino, odkar delam na televiziji.
Jaz sem jih pa že malce sit. Bil sem že skoraj povsod, pa tako malo sem videl. Vedno se nam mudi in vedno je treba »šparat«.
Približa se jima stevardesa. Na njuni mizici položi pladnja. Dobro jutro. Boste kavo?
Prosim. Bi lahko zraven dobila dve smetani in dve vrečki rjavega sladkorja?
Izvolite.
Jaz bi isto, se oglasi še Jip.
Pijeta kavo. Jip jé sendvič, Klara ga bolj grizlja, kot jé.
Ti pa bolj malo ješ, pripomni Jip.
Ja, jem bolj malo, kar pa zelo uspešno nadoknadim s sladkarijami. Sem neznansko sladkosnedna. Vsaj dvakrat na dan moram pojesti izdatno količino sladkarij.
Tudi jaz sem nor na sladkarije.
Ni ti videti. Na prvi pogled izgledaš bolj mesni tip.
Saj jem tudi meso, nisem pa odvisen od njega, pogosto ga zamenjam z zelenjavo.
Klara ga presenečeno pogleda.
No, tega si pa res ne bi mislila.
Veš, kaj si želim, da bi mi kdo podaril za rojstni dan?
Povej.
Možnost, da bi se ulegel v vitrino s tortami in se basal do onemoglosti.
Tako rad imaš torte?
Ja, če se ne bi zavestno držal nazaj, bi se razpočil od prenažrtosti.
Kdaj pa imaš rojstni dan?
Januarja.
Škoda, potem sem pa letos že zamudila priložnost za darilo. Koliko si pa star?
Triintrideset.
Kaj pa ti, koliko jih imaš pa ti?
Kaj misliš? Koliko bi mi prisodil? Klara se našobi in ga koketno pogleda.
Jip jo opazuje in razmišlja. Okrog trideset bi ti dal.
Hvala, v Makedoniji te častim s pijačo. Ugibaj naprej. Starejša sem od tebe.
Potem pa štiriintrideset. Sem uganil?
Ne, sedemintrideset jih imam.
Jip jo še enkrat pogleda. Dobro izgledaš za svoja leta.
Klari zažarijo oči. Hvala.
Povej si že bil kdaj v Makedoniji?
Ne. Pa ti?
Enkrat. Pred dvajsetimi leti, na maturantskem izletu.
In?
Ne spomnim se dosti. V spominu mi je ostalo le to, da so nas ves dan vozili iz ene cerkve v drugo. Vse so se mi zdele enake. Dolgčas, sploh za pubertetnike, ki so se želeli le zabavati. Če pa zdaj pomislim, mi ni žal, da so nas profesorji dobesedno prisilili, da smo namesto žuriranja v Dubrovniku izbrali ekskurzijo po Jugoslaviji. Bili smo zadnja generacija dijakov kranjske gimnazije, ki si je ogledala vse republike nekdanje Jugoslavije, celo Kosovo. Ne vem, če se bom še kdaj lahko peljala po isti poti, zdaj ko Jugoslavije ni več.
Meni pa ni žal za Jugoslavijo. Slovenci itak nikoli nismo sodili tja, vedno smo bili drugačni od ostalih narodov. Bolj evropski, bolj civilizirani. Vse ostalo je bilo eno samo sranje, balkanska posla. Veš, jaz sem svoja najstniška leta preživel v Londonu in sem navajen živeti v civiliziranem svetu.
A ti misliš, da so ti ljudje manjvredni, se razburi Klara.
Ne, ne mislim, da so manjvredni, so pa drugačni od nas. Mene sploh ne moti, da so drugačni, moti pa me, če se vtikajo vame, najbolj pa to, da živijo v Sloveniji in se nočejo prilagoditi.
Zakaj pa bi se morali? Po mojem ima vsak pravico, da živi tako, kot mu paše.
No, jaz pa mislim, da ne.
Kdo pa si ti, da boš ljudem določal, kako naj živijo, se spet razburi Klara.
Če se ne znajo prilagoditi, naj spokajo in se poberejo tja, od koder so prišli, se razburi tudi Jip. Na živce mi gre, da pridejo v Slovenijo, potem pa takoj dobijo službo pa stanovanje pa socialno podporo pa otroške dodatke za svojih deset otrok.
To sploh ni res.
Res je! Kdo pa za nas poskrbi? Nihče!
Kaj ti pa manjka? Imaš službo, stanovanje, avto.
Ja, ampak za vse to delam cele dneve. Tudi jaz bi rad imel še kakšnega otroka.
Otroka? Imaš otroka?
Ja, sina imam. Sedem let je star. Kaj pa ti? Imaš tudi ti otroke?
Dve hčeri. Ajda je stara sedemnajst, Gaja osem. Zakaj pa si ne moreš privoščiti več otrok?
Kaj pa jim lahko ponudim s svojo plačo?
Tega pa niso krivi priseljenci, tudi oni svojim desetim otrokom lahko dajo zelo malo.
Ja, pa še to z našim denarjem, se spet razburi Jip.
Jip nehajva, očitno imava zelo različen pogled na svet, tako ne bova prišla nikamor. A ne vidiš, da se samo kregava.
Saj se ne kregava. Meni je všeč tak strasten način pogovarjanja. Rad se pogovarjam s tabo. Všeč mi je, ker se vedno tako razburiš. Če bi midva živela skupaj, nama nikoli ne bi bilo dolgčas. Si predstavljaš, kako bi se prerekala, čisto do konca dneva, še v postelji bi nadaljevala z najinimi žolčnimi razpravami.
Res bi se imela lepo. Meni bi se najverjetneje zmešalo že po mesecu dni. Potem bi te pa kar prebutala.
Jaz bi te pa nazaj.
No vidiš, očitno bi se tudi tepla. Ja, res je, dolgčas nama pa res ne bi bilo. Vsaj tu ti lahko pritrdim.
Sem ti rekel. Kmalu boš itak ugotovila, da imam jaz vedno prav, se zadovoljno reži Jip.
Jip, a res igraš bobne? Slišala sem, da si zelo dober bobnar.
Jipu zažari obraz. Uživam v tem. Ja, v tem pa res uživam. Pogled mu za trenutek zasanjano odtava.
Ste že izdali kakšno ploščo?
Ne še, jo pa pripravljamo. Čez nekaj mesecev bomo imeli koncert. Boš prišla?
Če me boš povabil.
Zmenjeno.
Kakšno glasbo pa igrate?
Industrial power metal.
Oprosti, mi boš moral malo podrobneje razložiti. Pojma nimam, za kakšno glasbo gre. Domnevam, da gre za neki heavy metal, ta mi pa ni preveč všeč.
Ti se pa ne spoznaš prav dosti na glasbo?
Priznam. Ravno ko sem si začela v najstniških letih oblikovati svoj glasbeni okus, sem spoznala svojega bodočega moža.
Kakšno vezo pa ima tvoj mož s tvojim glasbenim okusom?
Glej. On je takrat svoj glasbeni okus že imel izoblikovan. Bil je nor na glasbo in strasten zbiralec plošč. Tako sem se prepustila njegovemu izboru glasbe. Bilo je bolj enostavno, pa še glasba, ki jo je poslušal, mi je bila všeč. Tako sem poslušala samo še to, kar je poslušal on.
Zdaj glasbo večinoma uporabljam le kot zvočno kuliso, nekaj, kar igra v ozadju in je spremljava nečemu, kar počnem. Redkokdaj jo zares poslušam. Največkrat v avtu, ko sem sama in se vozim iz Ljubljane na Bled. Takrat izberem glasbo, ki ustreza mojemu trenutnemu razpoloženju. Takrat res padem noter. Jakost navijem na najvišjo stopnjo, pogosto zraven tudi pojem, bolje rečeno, se derem na ves glas. Moram pa ti povedati, da mi je tudi te CD-je zapekel nekdanji mož.
Jip jo gleda in zmajuje z glavo. Potem se zlekne na sedež in se zastrmi predse.
Klara gleda skozi okno, Jip razmišlja.
Klara, nečesa sem se spomnil.
Povej.
Ti stanuješ na Bledu, to pa je blizu Jesenic. Mogoče poznaš koga v železarni?
Zakaj pa te to zanima?
Pripravljamo se na snemanje vidospota in bi ga radi posneli v kakšni zapuščeni tovarniški hali. Pa sem pomislil na železarno.
Nekaj ljudi že poznam, ne vem pa, če je tam sploh še kaj uporabnega. Lahko pa malo pogledam po Bledu in okoliških krajih.
To bi bilo super. Pa boš res to storila za nas?
Zakaj pa ne. Saj rada pomagam. »ZATE, Jip bom to storila.«
Hvala ti.
Jip se ponovno zastrmi predse, Klara se trudi zaspati.
Spoštovani potniki, pripnite si varnostne pasove. Čez nekaj minut bomo pristali na skopskem letališču. Vreme je oblačno, v Skopju je sedem stopinj Celzija. Hvala, da ste leteli z nami.
Greva najprej prijavit kamero. Jip se napoti proti cariniku, Klara mu sledi.
Uradnik izpolnjuje obrazce in se pogovarja z Jipom, Klara pokliče hčerki, potem pa obsedi na prazni klopi.
Greva še po prtljago, jo dregne Jip.
A si že opravil?
Ja.
Glej, Jip, samo še najina prtljaga se vozi naokrog. Vsaj ena dobra stran tega, da sva zadnja, ki še postopava po letališču.
Pobereta prtljago, jo naložita na voziček in se odpravita do izposojevalnice avtomobilov.
Pred letališko stavbo stoji majhna lesena baraka, v njej zdolgočasen možak.
Kakšen avto želita, ju vpraša in si ju radovedno ogleduje.
Spogledata se.
A bi bila Opel Astra v redu?
Spet se spogledata. Klara skomigne.
Ja, vzela jo bova, se odloči Jip.
Za koliko dni pa jo potrebujeta?
Za tri.
Jip plača, naložita prtljago in se odpeljeta proti Skopju.
Jip, producentka mi je dala denar za stroške. Ti lahko dam denar, da boš ti skrbel zanj?
Seveda. Jaz bom plačeval, ti boš zbirala račune.
Zmenjeno.
