Klara, bi šla v Pariz? jo na redakcijskem sestanku vpraša urednica.
V Pariz? Seveda bi šla? Kaj pa naj bi delala tam?
Si brala Da Vincijevo šifro?
Sem.
No, mislila sem, glede na to, da je bila knjiga hit lanskega poletja, da bi šla po sledi dejstev, ki jih avtor opisuje v knjigi. Ker pa imamo seveda omejen budžet, se bomo omejili le na Pariz.
Zmenjeno.
Ravno ko urednica konča sestanek, v redakcijo vstopi Jip.
Jip, bi šel z mano v Pariz?
Seveda, kdaj?
Prihodnji vikend.
Olala, vikend v Parizu, se norčuje producentka.
Jip in Klara se spogledata.
In ne samo vikend. Sva se odločila, da bova zadela na lotu, a ne, Klara, in potem bova ostala v Parizu, se poročila in imela šest otrok, se norčuje Jip.
To pomeni, da greš?
Ne vem še, moram preverit. Ti sporočim.
Čimprej.
Klara se spomni Jipovih besed, ko sta se vračala iz Makedonije: »Čimprej se spomni kakšne teme, ki jo bova morala posneti v tujini. Da spet kam greva za nekaj dni, sama.«
Dve leti je minilo od njunega službenega potovanja v Makedonijo. Dve leti, pa še vedno ne ve, kaj se med njima sploh dogaja.
»Klara, kaj pa si ti želiš, da bi se zgodilo?
Ne, vem … Pravzaprav vem. Želim si, da bi se najin odnos vsaj nekam premaknil.«
Producentka preverja letalske vozne rede in cene. Ko že skoraj obupa, v redakcijo stopi kolega, ki se je pred nedavnim vrnil iz Pariza.
Slišim, da greste v Pariz. Vam lahko pomagam?
Zelo vesela bi bila, če bi mi lahko. Letala, ki letijo v Pariz, so ali zasedena, ali predraga, ali pa letijo ob neprimernih urah. In tudi prenočišča še nisem uspela najti. Kje pa sta spala vidva s snemalcem?
V enem luštnem majhnem hotelu skoraj v centru mesta. Če hočeš, ti dam telefonsko možakarja, ki nam je zrihtal spanje in še ugodne letalske karte.
Super! Hvala ti.
Klara, pripravila sem vama pravi vikend v Parizu, ji pomežikne producentka. Odletita v petek zgodaj zjutraj, vrneta pa se v nedeljo zvečer. Spala bosta skoraj v centru mesta. Prav zavidam ti. Tri dni Pariza.
Ej, Bojana, pa ti si carica! Te peljem na kavo!
Drugič. Moram najprej urediti vse potrebno za vajino potovanje.
Klara stoji pred omaro z oblačili. Obešalniki se šibijo pod težo različnih kosov oblačil.
»Kaj naj vzamem sabo? Saj nimam nič primernega, pa še denarja nimam, da bi si kupila kaj novega!«
Pomerja oblačila.
To ne, to ja, mogoče …
Po dveh urah je na stolu nagrmaden kup cunj. Še zadnja selekcija. Še kar zadovoljna obstoji ob še vedno prevelikem kupu cunj.
Zdaj pa spodnje perilo!
Brska po predalu s perilom.
»Klara, kaj pa imaš v načrtu? Se nameravaš sleči pred Jipom? Ne vem. Mogoče pa …«
Sprehaja se po City parku in razmišlja. Obiskala je vse trgovine s spodnjim perilom. Hodi in premišljuje.
»Kupila bom dva kompleta, rdečega, ki sem ga videla v prvi trgovini, in črnega s čipko, ki sem ga videla … kje že?«
Klara zapre mamim Samsonitov kovček. Kot po navadi je tudi tokrat vzela preveč.
To je urejeno, le še prevoz do letališča si moram priskrbeti.
Maja, živijo! Kako si?
O, Klara. Prideš na kavo?
Ne utegnem. Pakiram.
Kam pa greš?
V Pariz, službeno.
V Pariz! Srečnica!
Veš, zakaj te kličem?
Povej.
Potrebujem prevoz do letališča in sem pomislila nate. Ti delaš v Kranju in mogoče bi se ti ljubilo jutri priti malo prej v službo.
Kaj to pomeni malo prej? Kdaj pa moraš biti na letališču?
Ob pol šestih.
Ob pol šestih! Pa ti si nora! Kaj pa naj jaz potem počnem do sedmih?
Preden ji Klara uspe odgovoriti, se Maja odloči.
Veš kaj, naj ti bo. Zato pa so prijatelji, a ne?
Maja, hvala ti. Kdaj me zjutraj pobereš?
Ob petih, pa ne zaspi.
Ne bom. Se vidiva zjutraj.
Glej, glej, Jipu je tokrat uspelo priti pred mano, se čudi Klara.
Kateri je Jip? sprašuje Maja in pogleduje po dvorani. A je tisti tamle?
Ne, tole je. Klara se dotakne Jipa, ki je medtem prišel do njiju.
Jip, tole je Maja, moja prijateljica.
Živijo, lepo, da sva se spoznala.
Klara, pojdi se čekirat, midve z Majo pa te počakava na kavi. Kaj naročim zate? jo sprašuje Jip.
Saj veš.
Seveda. Belo kavo in vodo.
Pa še rjav sladkor, prosim.
Na letalu je avtomatično sedla na sedež ob oknu.
Jip, saj ti je prav, da sedim ob oknu?
Seveda.
Jip tako kot takrat, ko sta potovala v Makedonijo, v predal tlači usnjeno jakno, tokrat prav tisto, ki sta jo takrat skupaj kupila, in nahrbtnik.
Tudi tokrat naročita kavo z dvojno smetano in dvema vrečkama sladkorja. Klari celo uspe pojesti sendvič.
Klara prebira knjigo Da Vincijeva šifra in si označuje strani, na katerih so podatki, ki jih bosta preverjala v Parizu, Jip spi.
Jip, nujno moram na stranišče, mu pove takoj, ko se izkrcajo iz letala.
Klara, daj, zdrži še malo. Boš šla potem, ko pridemo čez carino.
OK, OK, bom pa počakala še teh nekaj minut.
Po pregledu dokumentov še iskanje prtljage in potem končno olajšanje.
Klara stoji pred ogledalom, ko jo prešine, da sta končno spet v tujini, sama. Zgrabi jo nervoza in ko išče rdečilo, se ji vsebina torbice vsuje po tleh.
Šiiiit!
Mrzlično pobira raztresene predmete.
Še zadnji pogled v ogledalo, hiter poteg z rdečilom čez ustnice in nasmeh na obraz.
A greva na metro? ga vpraša Klara, ko se prismeji iz stranišča.
Ja, samo preverim še, kam morava iti.
Jip preverja table in zemljevide, Klara se nekoristno prestopa ob njem. Opazi, da se ne znajde najbolje. Prekipi ji, stopi do prvega uslužbenca na letališču in ga vpraša, kako lahko najhitreje prideta do mesta.
Avtobus je poln utrujenih potnikov. Pred njima sedi družina z dvema majhnima otrokoma, ki celo pot čebljata in preklapljata iz nemščine v španščino. Jipu gresta na živce, njej se zdita simpatična. Jip zaspi, ona opazuje Pariz. Čuti vsak del njegovega telesa, ki se je dotika.
Izstopita. Jip spet pregleduje zemljevid, Klara spet sprašuje. Najde starega Maročana, ki zelo dobro govori angleško. Noče pa govoriti z njo. Šele ko se jima približa Jip, se razgovori in jima razloži, kako prideta do hotela.
Hotel dve zvezdici
Majhna spalnica s še manjšo francosko posteljo. Manjša zadrega, ko ugotovita, da bosta spala skupaj.
A smrčiš? jo vpraša Jip.
Ne vem. Kaj pa če res smrčim? Kaj boš naredil potem?
Vrgel te bom iz postelje, se zasmeje.
Klara se odloči za tuširanje, Jip preklaplja TV-kanale.
Greva nekaj pojest! Lačen sem!
Sedita v bližnjem lokalu. Čas kosila je.
Kako rad grem iz Slovenije! Si opazila, da si tu ljudje vzamejo čas za hrano? Ne pa tako kot pri nas.
Jip, daj no.
Res je. Kar priznaj, kako zaplankani so Slovenci.
Ne, pa niso. Jaz se že nimam za zaplankano Slovenko.
Ti mogoče ne. Drugi pa so.
Prosim, a lahko v miru pojeva?
Saj ti nič nočem. Samo dokazal bi ti rad, da na zahodu ljudje živijo drugače.
To ni odvisno od države, ampak od ljudi. Saj se tudi ti lahko odločiš, da boš živel drugače.
Ne, pa ne morem.
Zakaj ne?
Zato, ker nimam enakih možnosti. Kaj pa lahko naredim? Zamenjam službo? V poklicu, ki ga opravljam, lahko izbiram samo med dvema firmama. Kakšna izbira pa sploh je to?
Ne vem, ampak jaz kljub temu nisem nezadovoljna.
Ja, ti …
Najbolje, da se nehava prerekati in začneva delati.
Klara pomaha natakarju. Plačata.
Kam greva najprej? zanima Jipa.
Do cerkve Saint Sulpice. Tam naj bi bil skrit neki dokument v zvezi s svetim gralom.
Sprehodita se po ulicah Montparnassa do cerkve. Cerkev je veličastna. Njo cerkve navadno spravljajo v zadrego, v njih se ne počuti preveč dobro, strah jo je tiste težke energije, ki jih večinoma prežema. Ta je drugačna. Polna pozitivne energije. Ljudje so videti sproščeni. Tudi Jipa očara.
Kako lepo je tukaj, se ti ne zdi? pripomni Klara.
Psst, ne govori tako glasno. Ja, lepo je.
Jip očarano strmi v oltar.
Opazuje ga. Preseneti jo njegov spoštljiv odnos, ki ga pokaže do prostora. On, ki tako redko pokaže čustva.
Začniva snemat, sem si že vse ogledal.
Trenutek se razblini.
Rad hodim po tujih mestih, ji razlaga Jip, ko se vračata v hotel.
Tudi jaz. Tako najlaže doživiš utrip mesta. Poglej, Jip! Koliko ljudi! Zanima me, na kaj čakajo.
Približata se množici. Ljudje stojijo v vrsti in se tiho pomenkujejo. Klara opazi plakat, obešen na panoju.
Zadnji dan razstave in to meni popolnoma neznanega umetnika, se začudi Klara.
Ja, pri nas tega ne boš doživela.
Prav imaš, Jip.
Ne zafrkavaj.
Tokrat se celo strinjam s tabo. Slovenci umetnosti ne cenimo preveč.
Samo stuširam se, potem pa lahko greva na večerni potep, ji govori Jip, medtem ko vstopa v kopalnico.
Klara leži na postelji in preklaplja kanale na televiziji. Izklop.
»Klara! Naredi že kaj!«
»Kaj pa naj naredim?«
»Vsaj nekaj naredi! A ne vidiš, da te to capljanje na mestu spravlja v obup.«
Klara.
Klara!
Vklop.
Klara zmedeno pogleda Jipa.
Izgledala si, kot da te ne bi bilo tu. Je kaj narobe?
Ne. Vse je v redu. A greva?
Odločita se, pravzaprav se odloči Jip, da gresta na Eifflov stolp. Prestopata z vlaka na vlak, Jip preverja postaje in gleda zemljevid, Klara hodi ob njem in razmišlja, kaj bi se zgodilo, če bi ga prijela za roko. Tako zelo si ga želi dotakniti.
Zadnja postaja. Izstopita. Počuti se vedno bolj nelagodno. Hodita drug ob drugem z rokami v žepih. Jip kot da ne opazi nič. V Klarini glavi vihar: »Povej mu! Ne upam si!« Potem jo premaga strah in ne naredi nič.
Stojita pred blagajno Eifflovega stolpa.
Jip želi do vrha, Klara samo do restavracije. Gleda jo in razmišlja. Potem se odloči za restavracijo.
Vrh bom prihranil za svojo ženo.
Sedeta ob okno. Pod njima razsvetljeni Pariz, pred njima kozarca črnega vina, burgundec. Vino je izbrala Klara.
Si začutila, kako prežet je Pariz s seksualno energijo? Veš, mene v življenju zanima samo seks.
Mhm …
»Mogoče je pa zaznal, kaj se mi plete po glavi. Jaz sem prežeta s seksualno energijo!«
Daj, no, Jip. Seks pa res ni najpomembnejši.
Zame je. Jaz bi bil lahko rešitelj Slovencev.
Kako to misliš?
Nataliteta nam pada, se strinjaš?
Ja, in?
No, če bi mene zadolžili za oplojevanje, bi lahko v enem letu oplodil vsaj tisoč žensk.
Ti si nor.
Nisem, samo združil bi prijetno s koristnim.
Nočem se več pogovarjati o teh tvojih bolanih idejah.
Ne bodi tako zadrgnjena.
Saj nisem.
Ja, pa si.
A se lahko nehava kregat in greva nazaj v hotel?
Stojita ob ograji in opazujeta mesto. Jip iz nahrbtnika potegne fotoaparat.
Klara, daj, nasloni se na ograjo, bom naredil nekaj fotk.
Jip pritisne na sprožilec in pogleda fotografijo.
Ni mi všeč.
Prosim, postavi se še enkrat.
Tudi ta ni dobra.
Kaj ti ni všeč? ga sprašuje Klara.
Rad bi fotografiral tebe in ujel še razsvetljeni Pariz.
Jip, ne da se mi več.
Daj, Klara prosim, samo še enkrat.
Tudi tokrat mu ni uspelo.
Utrujena sem. Greva nazaj v hotel.
Samo na WC grem, pa bo kopalnica tvoja, Jip hitro navrže, ko vstopita v hotelsko sobo.
OK.
Klara sedi na postelji, čaka in poskuša misliti na nič. Živčna je.
Kopalnica je tvoja.
Hvala.
Klara se še enkrat stušira, si odstrani ličila, očisti zobe in obleče pižamo, ki jo je tako skrbno izbrala. Belo, športno, z našitim roza srčkom, takšno malce otročjo. Da si ja ne bi kaj mislil.
Ko se vrne v sobo, je on že v postelji. Prikrito se spogledujeta. V zadregi sta.
Vzemi še pregrinjalo, jaz ga ne potrebujem, ji reče, ko vleče odejo proti bradi.
Ja, ja.
Še enkrat se spogledata. Jip ugasne luč. Obrneta si hrbta in poskušata zaspati.
Klara spi slabo. Moti jo hrup, skrbi jo tudi, če morda le ne smrči.
Hej, kako si spala?
V redu. Pa ti?
Naspal sem se. Saj ne boš takoj začela govoriti, a ne? Zjutraj namreč potrebujem nekaj časa zase.
Klara brska po kovčku in izbira oblačila. Jip leži v postelji in jo opazuje.
Zakaj pa si vzela s seboj toliko stvari? Saj sva prišla samo za tri dni.
Jip, daj no. Kakšno vprašanje. Ženska sem, a ne.
Klara izgine v kopalnico.
Mmmmm, Klara, kako lepo dišiš. Veš, da v redakciji vedno prepoznam tvoj parfum.
Tudi meni je všeč. Uporabljam ga že skoraj deset let.
Kako pa se imenuje?
Klara Jipu v roke potisne stekleničko s parfumom.
Issey Miyake. Japonci. Vedel sem, da uporabljaš ta parfum.
Tudi ti lepo dišiš.
Po čem le, saj se danes sploh še nisem naparfumiral.
Klara se nagne do njegovega vratu in povonja ovratnik pulija.
Dišiš. Vsaj pulover diši.
Sedita na zajtrku. Dve majhni žemljici, en še manjši francoski rogljiček, zavitek masla in marmelade.
Jip, tole pa zate verjetno ne bo zadosti.
Klara, ne sekiraj se.
Po zajtrku se odpravita v Louvre.
Klara si ogleduje stekleno piramido, Jip jo snema. Okoli njiju množica turistov.
Jip, podaj mi, prosim, mikrofon. Bom naredila manjšo anketo.
Klara se približa skupini japonskih turistov.
Oprostite, ste brali knjigo Da Vincijeva šifra?
Nekaj mladih deklet se zahihita, potem h Klari pristopi starejša ženska, najverjetneje njihova učiteljica, in ji pojasni, da dekleta ne govorijo angleško. Klara ponovi vprašanje, učiteljica ga prevede.
Dekleta se hihitajo in v zadregi dregajo ena drugo.
Klara.
Kaj?
Pojdiva naprej, bova anketo posnela kasneje, predlaga Jip.
Prav.
Posnameta pot do galerije, v kateri visi slika Mone Lise. V galeriji je snemanje prepovedano. Od tu naprej sta zgolj turista. Samo še hodita in si ogledujeta slike. Ne govorita.
Hej! zasliši Klara iz daljave.
Jip sedi na klopi in ji maha.
Kaj je?
Daj, usedi se.
Sedita pred sliko, ki prikazuje francosko revolucijo.
Srečen moški, ki jo ima.
Koga?
Poglej to žensko, ki stoji pred nama. Kakšna rit.
Jip, nehaj že s tem.
Saj veš, da jaz nenehno mislim samo na seks.
No, včeraj zvečer tega nisem opazila.
Jip se zastrmi v njo. Klara, pa kaj govoriš. Ti si vendar moja prijateljica, tebe spoštujem. Tako se obnašam le do žensk, ki mi ne pomenijo dosti. Pač rad gledam ženske, zanimive so mi. A je v tem kaj slabega? Sploh pa, a ti nikoli ne gledaš moških?
Ja, gledam. Vendar jaz ljudi opazujem drugače. Ko jih opazujem, si zamišljam, kaj počnejo v svojem življenju, kako živijo, kdo so. Skušam si predstavljati, kako čutijo.
Klara, se spomniš, ko sva včeraj vedrila pred trgovino?
Ja.
A veš, zakaj sva stala tako dolgo? Ker sem jaz gledal neko žensko. Spominjala me je na mojo prvo punco.
Spomnim se je. Tudi jaz sem jo gledala. Meni se je zdela tako odmaknjena, kot da ne bi bila s tega sveta.
Spet se ji pred očmi prikaže slika dekleta, ki sloni na vogalu trgovine. Stopala čudno zvita, odsoten pogled, obraz obrnjen nekam v nebo. Na prvi pogled je izgledalo, kot da nekoga čaka. Ko pa jo je opazovala dlje, je ugotovila, da zelo verjetno ne čaka nikogar, da nje v resnici sploh ni tam. Na zidu je slonelo le njeno telo, zvito v nekakšno čudno pozo.
Poglej to sliko na stropu.
Klara se zdrzne iz razmišljanja in pogleda navzgor. Poslikava je veličastna.
A si predstavljaš, da bi se danes kakšen slikar lotil takole slikati? Saj mu sploh nihče ne bi verjel, da je to v resnici naslikal. Te slike izgledajo kot fotografije. Pa še ženske so mi všeč. Take z oblinami.
Jip, je že v redu. Mene bolj zanima, kako sploh lahko nekdo nekaj naslika na strop. Saj ti že pri navadnem beljenju skoraj odpadejo roke in se ti zaskoči glava, ne pa da naslikaš nekaj tako popolnega.
Ah, saj jim ni bilo nič hudega.
Kako to misliš?
Glej. Živeli so na dvoru, slikali, fukali babe, pili in jedli. Eno tako sliko so pa itak slikali celo življenje. To je bil lajf.
Jip, kaj pa vem. V bistvu sem se naveličala tvojih pripomb o babah. A lahko sedaj nekaj časa samo sedim in gledam?
Sedita v tišini. Klara je zatopljena v svoje misli. Jip jo vsake toliko pogleda.
A veš, da tudi jaz slikam.
A res? Kaj pa slikaš? Nage babe?
Presliši njeno sarkastično pripombo in pokaže na eno od slik.
Poglej to rdečo barvo. Obožujem karmin rdečo. Jaz bi svoje stanovanje prepleskal v črno barvo in ga kombiniral s to rdečo.
Nisem prepričana, da bi bilo meni to všeč, čeprav imam tudi jaz rada barve. Le ne predstavljam si črno prebarvanih sten. Jaz imam rada svetle barve. Rada imam svetlobo. V mojem stanovanju je vedno svetlo. Takoj ko se prikrade mrak, prižgem vse luči.
Jaz pa obožujem mrak in samoto. Ure dolgo lahko sedim sam v sobi in premišljujem.
Pogled mu odtava nekam daleč, potem pa, kot da bi mu bilo nerodno, ker ji je spet odkril skriti delček sebe, hitro vstane.
Sedita v restavraciji za mizo ob oknu. Pred njima spet kozarca črnega vina. Čakata na hrano, gledata ljudi, ki hitijo mimo. Zunaj rahlo rosi.
Kaj premišljuješ? jo vpraša Jip. Tako zamišljena si.
Ah, nič. Pravzaprav razmišljam o tem, kako lepo mi je, ko sedim tule s teboj ob kozarcu vina in v tišini.
Veš, toliko stvari je, ki bi jih rad zvedel o tebi.
Kaj recimo?
Zakaj si tako prestrašena?
Prestrašena? Se ti zdim prestrašena?
Ja. Zdiš se mi kot nekdo, ki stoji pred gondolo in se ne more odločiti, ali bi vstopil vanjo, kaj šele, da bi si upal koga vzeti s seboj.
»O, bog. Jip me očitno kar dobro pozna, o meni ve več, kot si sama upam priznati.«
Kaj torej? Sem uganil?
Ja, prav imaš.
Mi boš povedala kaj več?
Ne zdaj. Mogoče zvečer po nekaj kozarčkih.
Noč na Pigalu
Hodita po ulicah in opazujeta vrvež. Turisti, domačini, prostitutke, preprodajalci. Vsake toliko časa ju kdo povabi v kakšen erotični lokal. Jip se obnaša, kot da ga to sploh ne zanima.
Vedno bolj dežuje, onadva pa še kar hodita. Potem ga zagledata. Odločitev je obojestranska. Lokal je opremljen v starinskem slogu. Masivni leseni stoli, nizke mizice. V njem se tare ljudi. Ozirata se po prostoru, potem pa izbereta mizo, ki jima ponuja odličen razgled po prostoru. Za njima je stena.
Opazujeta ljudi. Pri sosednji mizi sedi starejši par. Njo spet zanese v domišljijo: »Kako lep par. Prava Francoza.« On z obvezno rutko okoli vratu, ona v rdečih čevljih. Sledi njuni živahni debati, ki je zaradi jezika ne razume. Zagotovo sta intelektualca.
A ni grozno, da se mora človek postarati. Poglej tale par. Um jima očitno še zelo dobro služi, telesi pa sta stari in mlahavi. Sovražim staranje. Do konca življenja bi imel telo dvajsetletnika.
Mene pa staranje ne moti, sploh če se dva starata skupaj, kot se očitno tadva. Glej, kako se razumeta. Koliko si imata povedati.
Natakar jima prinese pijačo. On spet pije vino, ona se je tokrat odločila za koktajl.
Mi boš povedala?
Saj bom, nervozno odvrne in skoraj prevrne kozarec. Tekočina pljuskne čez rob, po mizi, stolu, po njenih hlačah.
Si že pijana?
Ne, samo nerodna. Se grem umit.
Klara stoji v stranišču in si čisti madeže.
»Le zakaj sem mu obljubila, da mu povem!«
Potem se še enkrat našminka in polna lažne samozavesti prikoraka nazaj.
Miza in stol sta čista. Medtem ko je ni bilo, je on poskrbel, da je natakar počistil.
Jip, ne maram govoriti o sebi. Nekako se ne znajdem dobro na tem svetu. Pa ne mislim v materialnem smislu. To mi gre kar dobro od rok. Odnosi z moškimi mi delajo probleme. Vedno mi tik pred zdajci zmanjka poguma za odločilen korak.
Vem.
Kaj veš?
Kaj se dogaja v tebi. Samo želel sem, da mi to poveš sama. Veš, jaz nikoli ne bom naredil nič, česar ne boš želela ti, ampak odločiti se boš pa vseeno morala sama.
Hvala ti.
V hotel sta prišla ob štirih zjutraj. Sproščena, utrujena, trezna.
Ta noč je bila drugačna od prejšnje. Klara se je po dolgem času ob Jipu spet počutila dobro.
A veš, kam te bom peljal danes? jo je zjutraj vprašal.
Kam?
Na nedeljsko tržnico. Pred leti sem bil tam. Bilo je nepozabno. Bi šla?
Ja. Obožujem tržnice. Včasih se kakšno sobotno jutro v Ljubljano odpeljem samo na trg. Rada se sprehajam med stojnicami in srečujem ljudi. Rada imam kratke neobvezne klepete. Ljudje se, medtem ko kupujejo solato, pogovarjajo o drugih rečeh kot takrat, ko sedijo na kavi.
Spet prestopata z vlaka na vlak. Jip se le megleno spomni, v katerem koncu Pariza naj bi bila tržnica, Parižani pa, kot da ne bi razumeli, kaj jih sprašuje. Pošiljajo ju levo, pa spet desno. Končno jo najdeta. Začne se kot najbolj beden bolšji trg, kjer prodajalci ponujajo samo nekoristno staro šaro. Potem sledijo stojnice z novimi stvarmi, v pokritem delu starinarnice.
Pohajkujeta med stojnicami.
Jip, poglej te jakne!!!
Tista je kot nalašč zate.
Kako veš, da mi je všeč?
Saj veš, da poznam tvoj okus.
Vdam se.
Klara si obleče črno, oprijeto kratko jakno. Je nekaj posebnega. Zapenja se s srebrno zadrgo, ob strani pa so našiti še veliki črni gumbi. Izgleda, kot bi bili jakni dve. Zdi se kot ulita.
Kupi jo.
Ne vem. Bom oblekla še kakšno drugo. Mogoče to, ki se zapenja samo z zadrgo.
Ti jo kar obleci, ampak jaz ti že vnaprej povem, da je to tvoja jakna.
Prodajalec prinese še nekaj modelov. Klara se oblači, vrti pred ogledalom. Jip jo gleda in vsake toliko kaj pripomni. Klara nazadnje le prizna, da je imel prav, in plača jakno, ki jo je že na začetku izbral Jip.
A boš palačinko? jo vpraša. Poglej tega tipa, ki dela palačinke. Isti je kot takrat, ko sem bil nazadnje tu. Poglej ga, kako uživa.
Klara se zazre v prodajalca palačink. Visok moški, oblečen v belo in pokrit s črnim klobukom z velikimi krajci. Okrog njega polno ljudi. Klepeta s svojimi strankami in čisto zares uživa.
Naročita vsak svojo palačinko in opazujeta prodajalca, ki si popeva, ko jima pripravlja nadev.
Hodita med stojnicami in grizljata palačinki.
A si ti ne boš nič kupil?
Saj veš, kako natančen sem pri izbiri oblačil. Obožujem obleke, ki mi pristajajo kot ulite. Se spomniš, kako dolgo sem pomerjal jakne v Makedoniji, preden sem bil zadovoljen?
Seveda se spomnim. Skoraj obupala sem že nad tabo. Jaz tudi slučajno nisem tako natančna.
Jaz pa ne prenesem nepopolnosti. Tudi na svoje telo zelo pazim.
Saj se opazi.
Pa ne samo to, kar se vidi. A veš, da si brijem dlake?
A si jih ne skoraj vsi moški?
Ne govorim o dlakah na obrazu.
V zadrego me spravljaš.
Spadam v novo generacijo moških, med metroseksualce.
Klara ga začudena pogleda.
Letališče
Na letališče prideta ravno še pravočasno. Vmes sta se namreč izgubila. Prepozno sta ugotovila, da se morata presesti na drugi vlak. Jip poleg svoje prtljage po stopnicah vlači še Klarin kovček. Klara caplja za njim in se počuti nekoristna.
Končno čekiranje. Sedeta na klop in čakata. Deset minut pred napovedanim odhodom letala jima povedo, da ima letalo manjšo okvaro.
Sem vedel, da bo šlo nekaj narobe.
No, jaz pa vem, da bo še vse v redu.
Klara odide po kavo in sendviča.
Sedita obrnjena drug proti drugemu in se dotikata s koleni. Ne govorita.
Potniki za Ljubljano, letalo bo poletelo čez nekaj minut.
Klara sedi ob oknu, Jip se steguje čez njo. Gledata luči Pariza, ki se počasi oddaljujejo.
Rad imam Pariz, pripomni Jip, ko se spet nasloni na svoj sedež.
Klara ga pogleda. Jip nepremično zre v sedež pred seboj. Jip.
Kaj?
Bi te motilo, če se naslonim nate?
Kar daj.
Klara se privije k njemu in zaspi.
Spoštovani potniki, pripnite si varnostne pasove. Čez nekaj minut bomo pristali na ljubljanskem letališču. Hvala, da ste leteli z nami.
Klara se začudena ozira okrog sebe, potem ji pogled obstane na Jipu, ki si odpenja varnostni pas.
Jip začuti pogled in se obrne k njej.
Klara ga gleda. Nenadoma jo prešine. »Ne potrebujem več iluzij.«
Odločno si odpne varnostni pas in samozavestna odkoraka iz aviona.
