Vaši prispevki za nagradni literarni natečaj na temo IZVIRNA KRATKA ZGODBA

0
1016

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje v sodelovanju s Canguro (Aero printi) organizira nagradni literarni natečaj na temo IZVIRNA KRATKA ZGODBA v obdobju od 01.01.2024 do 31.03.2024, ki je namenjen vsem osebam od 18 leta naprej.

Več o natečaju preberite tukaj.

1. Angel varuh moj, avtor: Franjo Frančič

Daj roke skupaj in ponavljaj za mano, je rekla mama.                                                Angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj…In, ko pride čas me poišči, piši mi, če ne bo šlo drugače. Vedno sem se čudil maminem navdušenju, ko je pripovedovala o novem grobu, ki ga je našla na Žalah. Da je vsa ta scena z grobovi velik biznis, mi je bilo jasno, kot je bilo jasna razlika, da so imeli nekateri marmorne grobnice večje kvadrature kot pa nekateri živi stanovanja. Prejšnji grob je zaplenila mamina sestra, moja bogata teta, ki je plačevala denarce za najem. Ta teta je vse življenje delala v banki, vsako leto hodila z možem v toplice v Radence. No, saj tudi ona ni mogla ubežati bedni in grozni starosti. Naj se sliši tako čudno skoraj pravljično: moja mati je imela devet otrok, s tremi različnimi tipi, ki so imeli skupno le nasilnost in pijančevanje. No, in enega od svojih sinov je odstopila teti. Skratka nisem mogel razumeti materinega navdušenja, ki ga je imela, ko je našla nov, v bistvu star, zapuščen grob in ga prepisala nase. To je taka lep lokacija, pod drevesom, pa voda in smeti so čisto zraven! Nisem mogel razumeti zakaj je to tak velik plus, v bližini voda in smeti! Pogreba niti ne bom opisoval, kakršno je imela življenje moja nesrečna mati, tak je bil obred. Kaos in cirkus. Potem pa se je zalomilo, ko je umrl precej let za njo moj večno zapiti oče. Bil je medicinski fenomen, kar nekaj let je živel brez jeter. Problem je bil, da nismo vedeli kam z njegovim pepelom. Na Hrvaško ga niso hoteli, tu pa ni imel groba, saj z mamo nista bila poročena in s tem sorodnika. Potem nekako je eden od bratov odločil, da vkopljejo žaro na mamin grob. Takoj sem povedal, da mi je to zelo moteče, čeprav nikoli nisem verjel v kakšno posmrtno življenje. Namreč, resnica je bila ta, da je storil vse, ampak vse, da ji je zagrenil in otežil življenje na tem svetu. Nikoli nisem razumel in sprejel, da ga je mama imela rada. Ni šlo samo zato, da jo je vsakih toliko razbil, da jo je zaničeval, poniževal in zganjal psihični teror vsak ljubi dan. Preprosto uničeval jo je, trgal kos za kosom, tako, d ni bilo čudno, da je dokaj mlada zbolela, umirala leto in pol. Včasih, ko sem stal pod tisto smreko in opazoval njegovo tablico nad žaro, me je zagrabilo, da bi jo vrgel v smeti. Potem sem sklenil, da njegov pepel izkopljem in nekje odvržem. Preko dneva je bil problem, da pač kopljem na nekem grobu, ponoči pa je bilo pokopališče zablindirano in zaklenjeno. Končno sem sklenil, da to storim neko praznično jutro, menda je bil Božič ali nek drug verski praznik. Vzel sem malo lopatko, nož in večjo vrečo. Dan se je komaj dobro naredil, ko sem bil že na Žalah. Zemlja je bila ma srečo mehka, prav nič zbita. V dobre pol ure sem se prebil do plitke jame in kromirane žare. Tista sranja o odpuščanju in podobnem sem že davno pospravil v temne sobane psihe. Žaro in marmorno ploščo z njegovim imenom, sem shranil v vrečo in se odpravil proti izhodu. Spomnil sem se babičinih besed: pri Breskvar zavij levo! Na ta način sem zlahka našel naš stari grob, ki ga je zaplenila teta. Poigraval sem se z mislijo, da ga prekopljem ta, a sem bil preveč utrujen, da bi to storil. Ob cerkvi je stal kontejner s smetmi. Iz cerkve pa je odmevalo: v imenu očeta…in sina …in…    Mrtvo, brez gibanja. Kupi premoga. Otroci na zelenih športnih vozičkih. Matere jim brišejo smrkave nosove. Povsod plakati in ledeni mestni tlak. Si videla mrtvega psa v travi? Tam doli je razdeljeno. Vase lezem. Potem, mama, pridejo v belem z bolničarji, privežejo me na posteljo, prevlečeno z usnjem. Peljemo se, strop potuje. V kotu kovinsko ognjišče. Nataknejo mi uzde, prebodejo senca in me porinejo v brezno. Tu smo mi trije. Voščeni, negibni. Nikar ne reci, da ne greva v cirkus. Ne maram konjskih dirk. Ves se tresem in usločim. K meni se spusti, mama. Pustiva njega, kar odidiva in naju ni več. Boš posadila rože? Rože in zvezde. Ampak sinoči se je podiralo na vseh straneh. Zakopan in sam sem bil .Kdaj mi pošlješ dežni plašč? Skloni se k meni. Ne prihajaš več. Kako, da sva šla in ga pustila? Naju je moril? Mama, zdaj si v drobcih, v kosih se mi kažeš. Ko sem pa tako sovra­žen do ljudi, do sveta. Tam smo prebivali. Pridi. Smejeva se, kupuješ mi sladoled. Skupaj vidiva. Brez rok in nog sem. Kam, prekleto, kam? Smrt sanjam. Stran od življenja. Zbežal sem predaleč. Ampak ni hudo. Preblizu je. Tako drobna si, tvoje roke te izdajajo, tvoji žulji. Kaj bi nama on? Ga ne moreš dokončno pokopati? Bo še iz zemlje pogledal ven? Mi trije nismo bili družina. Priznaj, priznaj. Knjige, denar, dneve, sebe trgam, tavam in prosim ljudi. Nikjer me ne sprejmejo. Gozd je grozljiv, strehe za njim so noži. Toliko hodnikov je za menoj, toliko rovov sem prehodil, toliko zemlje požrl, da je ugasnila svetilka. Progasta pižama me naredi tako strašnega. Tudi druga strašila so. Obišče me teta iz Skopja. Kekse drobiva in objemava zelenje. Ti ne prideš, saj so zastave, saj te ne bo?! Žaluješ za sinom, ki je odpotoval predaleč, za sinom, ki je v drugih očeh našel posmeh in zaničevanje, za sinom, ki je prebredel veliko rek, za sinom, ki je razdal, kar je imel dati. Na otoku sem sam. Pridejo v belem, z meči, z vlažnimi ustnicami in strupenimi zvarki. Mar vedo? Kako morejo? Si jim spet vse povedala? Zakaj počneš to? Sem tvoj sin? Ko popišem liste, mi jih skrijejo. Jaz pa lahko dvignem gore. Včasih se zamaje. Mi trije pa kar hodimo, očetu rečeš, da bova šla. Zvečer, ko se vrneva, ležiš gola z njim. Vedno se vrneva. Kaj jim bojo listi, jim ni dovolj njihov svet? Kdo od nas je nor? Ne moreš blizu, če se ne spustiš daleč. Ne bom se več zastrupljal. Odpotujem na počitnice kot drugi. In led naj prekrije svet. Deset pisem sem ti poslal, ti pa ne odpišeš. Si me zapustila in odšla z njim? Ne moreš brez njega. Obriši si solze, ne bom več žoga. Konec bo tega obsedenega teka za vama. Obrijem si glavo in se razletim na drobne kosce. Porjavel bom, stisnil pest in grozil nebu. In tisti v belem naj le govorijo, da te izsiljuje. Tebe? Nič ne pišeš. Ne berem več. Žičnate ograje podiram, preskakujem pregrade. Ne tepi je, na miru jo pusti! In greva ven, smejeva se in sva si blizu. Moj sin ni takšen kot drugi, si rečeš. Toda nekoč boš morala priti. Bele bodo moje oči, oblake bom imel namesto oči. Kdaj pride on? Veš, kot včeraj je. Za roko me držiš in stopava po široki ulici, jaz se te krčevito oklepam, ti pa me potolažiš, da skočiš samo po sladoled. Ne glej drugih fantov! Ne samevaj v novem stanovanju, med ljudi pojdi. Ampak prosim te, ne pripoveduj jim o meni, o nas. Ljudje so hudobni in krivični. Zdaj so mi pokradli vse solze, me našemili v to progasto pižamo, in mi ni niti do gibanja, še do običajnega sprehoda mi ni več. Nekaj listov, namenjenih tebi, mi je uspelo skriti. Nekoč ti jih bom poslal. Me nisi tudi ti zaničevala? Drugim ljudem si govorila. Tako zamaknjeno, tako čudno me gleda… Misliš, da ga vzamejo v normalno šolo.. . nekaj strašnega je v teh njegovih očeh . . . Si se že takrat ozirala po drugih otrocih? Odpreš vrata, jaz sedim na tapisonu in uničujem knjigo za knjigo. Nekaj sto jih raztrganih leži pred mano. Kako naj te GLEDAM? Ni mi več, da bi se selil drugam. Poskušal sem. Pošlji mi dežni plašč. V meni dežuje, z vsako novo kapljo me drobi in odplavlja. Druge vidim.  Ne pišeš mi in ne obiskuješ me več. Naj pozdravim očeta? Nato mi trije odidemo, kar hodimo in hodimo; on je spredaj, jaz v sredi in ti zadaj. Dežuje. Prideš? Ta pes, oče! Pišem ti. Vsak dan, vsako noč. Glej metulje mama, glej vse čudeže.

 

2. Mozaik, Maja Drolec, odrasla oseba

Tu se vedno  ustaviva, kadar greva na Gorenjsko; v Tamar ali v Kranjsko Goro. Že od daleč vidim cerkev sv. Vida na Brezjah, ki je obstajala že vsaj v 15. stoletju. Pogrom križarskih vojn je ni doletel, si mislim, zato ni bila priča množičnega umiranja zaradi lakote in kuge in množičnih preseljevanj v sveto deželo. Sem prihajajo romarji od blizu in daleč prosit za zdravje, žegnat avtomobile.  Po zunanji obliki je triladijska bazilika, vendar ima v notranjosti obe stranski ladji po dvakrat pregrajeni, zaradi česar ima cerkev šest stranskih kapel, njena podoba pa je veličastna.

Z Matijo vstopiva skozi široka dvokrilna železna vrata, ki so postavljena sredi pročelja cerkve, na katerih so upodobljeni starozavezni preroki, ki so napovedovali Marijino rojstvo: Mojzes, David in Izaija, ter starozavezne žene, ki predstavljajo Marijino predpodobo: Sara, Rahela in Judita. Vrata se odpirajo v notranjost prostora, okrašenega z mozaičnimi napisi in bogatimi poslikavami ter barvnimi vzorci.

Kot da bi že plačeval za grehe, ki  jih je storil v življenju, se njegova hrbtenica rahlo upogne, ko odriva težka vrata. Že v avtu se mi Matija opravičuje, da bo pohitel, jaz pa se mu samo nasmiham in rečem, naj si vzame čas.

V božji hram vstopava skupaj s prerivajočo množico, ki hrepeni po čudežu, po srečanju z Božjim, ki ima svoje oko na sredini stropa v stekleni kupoli. Stekla so rumeno – rdeče barve, in božja podoba, ki je naslikana sredi teh stekelc, je obsijana s soncem. Zrak v velikem prostoru je zatohel. Nasproti vrat Matija seže po žegnano vodo v izklesani kamniti posodi ovalne oblike.  Jaz ne. Vsi verniki segajo vanjo. Z desno roko nakaže tri gibe – križ na obrazu -, kot nekoč  ponižni verniki, ki so živeli še v tistih revnih časih, ko je deželo zdesetkala kuga, lakota,  ko preprosti človek v svoji revi ni vedel, kako se bo pretolkel skozi zimo. Žena je rodila petega otroka, od tega sta bila dva že umrla od lakote in mraza, kaj so jedli, bog ve. Nikoli nisem ugotovila, zakaj ravno križ. Mogoče, ker je bil križani, a je vstal in ostal v vernikovi duši za vedno. Stopava po kamnitem tlaku, po črno – belem mozaiku.  Ko so se v letih 1863 in 1864 na tem mestu zgodile tri ozdravitve, so romanja začela postajati množična, zato je tu vedno veliko ljudi.

Levo in desno stojijo temno rjave klopi, v katerih sedijo verniki, v rokah držeč rožne vence žebrajo tiho molitev. Na levi je več žensk, na desni strani so pretežno moški. Otroci sedijo ob mamah in se dolgočasijo, gledajo okoli sebe, zehajo in že vidijo rdeče- modre vetrnice in sladkorno peno, ki jih bodo izprosili pri starših zunaj – na stojnicah pred cerkvijo. V mojem spominu v naši farni cerkvi na Homcu tam nekje v četrti klopi sedi moj bratec in z odprtimi usti posluša župnika na pridigarskem odru, ki nas je otroke vedno ošteval za grehe, ki jih sploh nismo storili, njegovih besed pa nismo čisto dobro razumeli. Najtežje mi je bilo govoriti o grehu, ki se ga je bilo treba pri spovedi pokesati, a ni bil storjen. Zato sem si ga izmislila.

Verniki stopajo k oltarju, kjer ponižno sprejmejo hostijo, ki v ustih ostaja prilepljena na nebu.

Ne morem pozabiti  mladega para iz stare zgodbe; deklico komaj pri šestnajstih in mladeniča dobri dve leti je bil starejši od nje. Imela sta se rada. Ona je zapustila svojo družino in vero zaradi ljubezni. Združitev jima spremeni usodo … Predvsem ona se kesa in plača za vse grehe, verjetno je razmišljala, da sta grešila, ker sta se ljubila, ker je zapustila dom in starše.

Spomnim se svoje mlade ljubezni, najine  združitve v naravi, v sončnem vzhodu, ko so se še rosne kaplje držale smrekovih igel. Ljubljenje je bilo tako nežno in ljubeče, v  toplih telesih se je že dolgo vnemal ogenj. Tedaj, prvič, me je potisnil v travo,  ves zasopel mi je slekel oblačila. Vsa potna sem bila, vrtelo se mi je od vonja njegove kože in poželenja … V tistem trenutku nisem vedela,  kaj se mi dogaja  … žarim in čutim, kako postajam mokra,  neznosno poželenje, on pa je že ves na meni, in še preden se zavem, v meni, trd kot žebelj, mene pa preplavlja sama mehkoba. Vidim golobe, ki frfotajo s perutmi, na obraz mi padajo madeži svetlobe, vonj suhe trave je omamljajoč. Treseva se in si valoviva nasproti, evforija se meša s strahom in tresavico, podžiga najini telesi. On trzne, zajoka, jaz ga pobožam, dolgo skupaj loviva dih, pot kar teče od naju …

Kako daleč je že od tega. Bila sem mlada. Oba sva bila mlada.

Matija je  pri žegnani vodi prižgal drobno visoko svečko bele barve in jo postavil k množici svečk, od katere vsaka predstavlja željo, molitev k večnosti. Potem greva proti glavnemu oltarju, mimo stranskih, kjer stojijo ljudje s sklenjenimi rokami. Usedeva se v prvo vrsto. Matija me prime za roko in se mi z očmi opravičuje, a že prične moliti. Sklene roki pred seboj, se potopi v svoj mir in poltiho ponavlja očenaš in zdravamarijo. Kot da poleg mene sedi nekdo drug, ne on. Ponižen in skromen. Ves skrušen in majhen. Kje je zdaj njegov smejoči obraz, njegov gromki glas …,  divja nrav je potisnjena v pozo nemočnega prosilca. Ves se prepušča svojim spominom. Včasih ga potem vprašam,  o čem je razmišljal med molitvijo.

»Vedno je drugače«, odgovori zamišljeno. »Ne znam povedati.«

V njegovi življenjski zgodbi sta bili dve hudi prometni nesreči. Ne razume, kako da ju je sploh preživel, prepričan je, da mu je nekdo pomagal. Zato se zahvaljuje.

»Trenutki, ki sem jih doživljal v avtu, obrnjenim na bok, drsel sem po cesti, se zaletel v nasproti vozeči avtomobil, potem v drugega, ti trenutki so bili dolgi. Ni bolelo, je pa trajalo. Dolgo. Kot v počasnem posnetku. Nemočno sem čakal, kdaj se bo hitrost ustavila.«

In se je. Na stranskem steklu so ostali lasje in kri. Po čudežu je ostal živ. V bolnišnici so ga kar nekaj časa negovali, a so ga zakrpali, le zakompliciran zlom noge je pustil posledice, ki se še vidijo z rahlo upognjenostjo noge pod kolenom na znotraj.

V molitvi se vedno znova zahvali za ponovno rojstvo. To rojstvo, ki mu pomeni več, kot prvo, ko je mami padel iz telesa na porodni mizi poleg sestre dvojčice. Ni bil načrtovan otrok, zgodil se je skupaj s sestro, zato ni bil mamin ljubljenec. Bil ji je odveč. In to mu je govorila vedno znova. Tudi tedaj, ko ga je podila klečat v temen kot pod stopnicami z dvignjenimi rokami in ga puščala zaklenjenega v temi več ur. Nikoli ne bo pozabil, kako ga je bilo strah.  Oče je veliko delal, da so imeli lepo hišo, in mogoče sploh ni vedel, kaj se dogaja, Matija pa se je boril za mamino ljubezen, ki je ni bilo od nikoder. Bitko je samo še zgubljal, najbolj tedaj, ko se je ločil od žene in hčerk.

Stopava mimo stranske ladje, kjer so stene pred oltarjem polepljene s sličicami malih otrok, deklice v oblekicah in z belimi svečami v rokah, ko so šle k prvemu svetemu obhajilu, dojenčki, ki komaj dvigujejo svojo glavico, tu so slike poročnih parov, lepih in mladih ljudi. Besede, ponižne besede, želje in vzkliki so zapisani, cele stene jih je pred tem oltarjem. Mnogi gredo okoli oltarja po kolenih, za pokoro, s prošnjo za milost, da bi ozdraveli. Poljubljanju podobic in padanja na kolena ni konca. Zrak je tu še bolj zatohel.

Matija ima v avtu svoj rožni venec, obešen na sprednje ogledalo, ki med vožnjo niha levo in desno kot resice na žametni zavesi v gledališču. Njegov rožni venec sestoji iz svetlih perlic, z Marijo na okrogli ploščici – svetinjici. To je brezjanska Marija, ki ga ščiti, on to verjame, in krog venca zaključuje malo večji križ.

Spomnim se, kako je moj bratec tekel domov, bil je že skoraj v šoli, kilometer daleč od doma,  ker ga je najina mama pozabila pokrižati ob odhodu od doma. Bila je samo navada in mamina velika ljubezen do prvega sina, ki je bil šibkejši od ostalih otrok.

Z Matijo nadaljujeva pot na Gorenjsko. Zlato rumene in rdeče barve so že poslikale gozdove, listje se vrtinči v rahlem vetrcu, spet se napoveduje nova jesen. Tokrat imamo zelo topel prehod iz poletja. Matija je spet nasmejan in sproščen.

Razmišljam, da smo ljudje kot listje, ki  spomladi brsti, se sočno odpira v polnosti svojih oblik, čez leto valovi in se upira vetru, jeseni pa najprej začne spreminjati svojo barvo, potem pa že postaja suho, a se še vedno predaja vetru, ki ga nosi.

3. 2050, Urban Makorič, 28 let

Bilo je leto 2050 in vsi so si bili končno enaki. Ne samo pred zakonom, temveč tudi v vseh drugih stvareh. Enako so bili močni, hitri, lepi in pametni.

Tisti, ki so se rodili močnejši, so se morali vsak ponedeljek zglasiti pri Normalizatorju, ki je spremljal njihovo mišično sestavo ter skrbno meril, da se je ta skozi čas zmanjševala. Moškim, ki so bili izrazito »paleolitske« postave, so predpisali hormonsko terapijo in jim v hrano mešali estrogen.

Ženskam, ki so bile bolj atletske, imele bujnejše prsi ali pa so imele močnejše boke, so predpisovali testosteron in različne hormonske tablete. Te so povzročile nižji glas, grozno telesno poraščenost in debelost. Testosteron je bil nadvse priročen za uničevanje lepega dekliškega glasu. Po nekaj letih so najboljše sopranistke zvenele kot stare kadilke.

Ker so bili nekateri plešasti so se morali briti vsi, tudi ženske. Vsi so nosili enaka oblačila, plave uniformne kombinezone. Vsi so imeli v imenu samo pet črk.

Da je nekdo postal npr. televizijski napovedovalec, je moral obvezno imeti govorno napako. Ko so pred nekaj tedni kazali dokumentarec o Moni Lizi Leonarda da Vincija, se je neka ženska pritožila, da kako si drznejo kazati kaj takega po televiziji; bila je v strahu, da bi se njena žena zaljubila v sliko in jo zapustila. Tako je Mednarodno sodišče za presojanje zadev o enakosti, ki je moralo zasedati na Mednarodni vesoljski postaji, da se noben narod ne bi čutil prikrajšanega, oljno sliko renesančne gospe obsodilo zločinov proti Normalnosti. Čez nekaj dni je bila sežgana. Njeno uničenje so predvajali po televiziji.

Ženske z izrazito lepimi obrazi so morale na ulici nositi maske. Tem lepša je bila ženska, tem grša je morala biti maska.

Vsa lepotna tekmovanja so se zaključila tako, da so sodniki vsem tekmovalkam podelili oceno 10 in vse so prejele zlato medaljo za prvo mesto.

Ženske in moški, ki so bili še posebej inteligentni so morali na svoja temena pripeti dve elektrodi, ki so vsakih nekaj minut v možgane pošiljale šibke električne šoke, da bi preprečili kompleksnejše misli. Ljudje, ki so jih v šolah ocenili kot »nadarjene«, so morali vsakih šest mesecev oditi na test inteligence. Če je njihov rezultat pristal v povprečju so kot prej nosili elektrode. Znebili so se jih lahko le takrat, ko so zdravniki potrdili, da so možgani od šokov preveč poškodovani in nezmožni kompleksnejših razmišljanj. Včasih si te ljudi videl kako so nerodno hodili po ulici mimo tebe. Na njihovih temenih sta izstopali dve črni pegi, kjer je bila koža opečena zaradi desetletji nošenja takšnih naprav. Iz ust se jim je cedila slina in opravljali so lahko le najlažja dela; včasih so jih morali namestiti v posebne domove, kar pa je oblasti nadvse ustrezalo, saj je tako povprečni IQ upadel.

Klara in Peter sta kot vsi drugi državljani zvečer gledala televizijo. Ker so bili nekateri načini zabavanja za nekatere predragi, je Država od 17ih do 22ih odredila Večno policijsko uro in obvezno gledanje istega televizijskega programa. Klara je bila ena izmed pametnejših v njeni generaciji in je morala venomer nositi elektrode. Pogovor je lahko vzdrževala le nekaj minut, preden ji je šok pretresel možgane in je pozabila o čem je govorila. Peter je bil tako močne postave, da mu hormonske terapije niso »pomagale«. Ker je opravljal pomembno delo v bližnji elektrarni, se ga je lokalno sodišče usmililo in mu kot hendikep okoli vratu z elektronsko ovratnico privezalo vrečo polno kamenja, ki je ni smel sneti. Če bi jo poskušal odstraniti, bi eksplodirala.

Skupaj sta imela malo Anico. Od očeta je podedovala silno moč, od matere pa neverjetno brihtnost. Ker je bila športnica, nadarjena za znanost in po vrhu še nadvse lepo dekletce sta se zanjo Peter in Klara izredno bala. Bližal se je njen 10. rojstni dan, ko morajo otroci prvič na Test normalnosti.

Njeni materi je že bilo opaziti, da se ji včasih iz ust pocedi slina.

Ko je dopolnila 10 let, jo je oče odpeljal v šolo. Tam jo je prevzela Nadzornica in odpeljala v ambulanto za testiranje. Oče je hodil gor in dol po predsobi, dokler ga ni teža vreče s kamenjem utrudila in je moral sesti.

Čez dobro uro so se vrata ambulante odprla in v čakalnico je stopil zdravnik. Pogledal je proti Petru in rekel: »Pri vaši Anici smo ugotovili več nepravilnosti. Fizično je preveč zdrava in njen mišični ton je nadpovprečen. Predpisal sem ji hormonsko terapijo.  Morda ji bodo predpisali tudi nekaj svinčenih uteži, da bo lahko izkusila trpljenje šibkejših. Prav tako je bil njen IQ za 10 točk višji od normativa. Zanjo sem naročil BrainPod. Prispel bo v petek dopoldan. Takrat vas prosim, da se vnovič zglasite pri meni.«

Simon je s težavo vstal in oči je imel vodene, vendar si ni pustil jokati. Anico je prijel za roko in odšla sta domov. Celo pot je razmišljal, kaj bo rekel Klari, nato jo je ugledal v spalni srajci, kako hodi po dvorišču. Parkiral je avto in zaklical: »Klara, kaj počenjaš?« Ona ga je debelo gledala in se zopet zazrla predse, kakor, da nič ne razume.

Pogledal je Anico in vedel je, da se bo to prej ali slej zgodilo tudi njej. Odločil se je, da bosta pobegnila. Za Klaro je bilo prepozno. Od nje sta se poslovila, objela sta jo in ji pustila vsak svoj poljub v slovo, nato pa sta se odpeljala.

Peter je GPS nastavil na bližnji mejni prehod. Odpeljati ju je hotel v Divjino, kjer naj bi živeli svobodnjaki, ki so pred leti zavrnili državni način življenja.

Klara je med vožnjo mislila na mamo.

Pospešil je in prevozil rdečo luč, ravno na križišču, kjer se je za grmom skrivalo policijsko vozilo. Moža v modrem sta na daljavo izklopila njegov električni avto in zaklenila vrata. Bila sta ujeta. Policaj je zaklical: »Aretirana sta! Avto bova odklenila in vaju odpeljala na postajo, kjer bosta procesirana.«

Peter je pogledal Anico in v njej videl Klaro, kako brezciljno tava po cestah glavnega mesta Države.

Močno jo je poljubil na čelo in si z vratu snel elektronsko ovratnico.

 

4. Neža, Ksenija Šešerko, 67 let

Skozi polomljeno roleto je ušel droben žarek in jo s svojo toploto pobožal po obrazu. Obrnila se je in še naprej v napol spečem stanju uživala v toploti postelje. Ni se hotela popolnoma prebuditi. Rada bi še uživala v pajčevinasti omamljenosti sanj. Lovro! Sedemdeset let bo, kar jo je pustil, nosečo in osramočeno. Vendar je bil v sanjah vedno tisti prvotni Lovro, prijazen in srčen.

Brodila sta po domačem potoku, se držala za roke in skakala s kamna na kamen, lahkotno, kakor bi imela krila. Voda je nežno šumela, valovi so jima oblizovali bosa stopala. Nenadoma pa je potok začel naraščati, hrumeti, temna masa umazane vode je grozila, da ju bo odnesla s seboj. V smrtnem strahu se je še močneje oklenila Lovra, on pa se je samo zasmejal in jo odrinil. Zagrnila jo je mokra tema. Hotela je kričati, a je imela pljuča polna vode. V smrtnem krču je mahala z rokami in se v trenutku popolnoma prebudila.

Štrenasti lasje so se ji lepili na vrat in čelo. Flanelasta srajca ji je oklepala telo, po licih so ji polzele potne srage. Popolnoma osvobojena sanj se je prijela za prsi. Rekli so, da čas celi rane. Vendar ne njenih. Vsako jutro znova se ji je srce spremenilo v trdo, posušeno gmoto. Z rokami, grčastimi od artritisa, se je pobožala po trebuhu. Še vedno je lahko čutila njene gibe. Gibe njene nerojene deklice. Ljubkovala se je po trebuhu in ji skušala vdihniti obraz. Vendar so se ji je kar naprej prikazovale očetove razjarjene oči, njegove lopataste dlani, ki so tolkle po njenem obrazu, glavi, okovani škornji, ki so brcali njen trebuh, da bi izbili iz njenega telesa pankrta, iz njene glave pa hudiča. Potem jo je zgrabil za lase in jo krvavo in napol mrtvo vrgel čez prag.

Kot ranjena žival se je plazila po vseh štirih do Mejačevega senika. Kdo ve, koliko ur. Potem jo je zagrnila tema. Blažena odsotnost ni dolgo trajala. Parajoča bolečina jo je prebudila. Zbala se je za dete, prosila boga, naj ga ne vzame. Potem pa je še samo kričala in kričala, dokler je ni zapustil glas in je ponovno omahnila v svet brez bolečin.

Mejačev Tona se je vračal domov iz sosednje vasi. Sledil je krikom in jo našel med senom v luži krvi. Tekel je domov po Gelo in voz in skupaj sta jo prepeljala domov. Gela jo je umila in poklicala vaško babico. Ta jo je pogledala in samo odkimala. Krvavi sveženj je zavila v brisačo in rekla: »Deklica je.«

Neža je vstala in ogrnila debelo pleteno ogrinjalo. Koti izbe so se lesketali od ponoči razcvetelih ledenih rož. Voda v umivalniku je bila ledena in hitro jo je zbistrila. S stropa je potegnila nekaj suhe mete in na kuhalnik pristavila vodo za čaj.

Na vrtu se je zadnja krpa motovilca bleščala v oklepu ledene slane.

 

5. TA DAN, Marko Nemec Pečjak, 79 let

  1. junij 2013

Kratka noč. Težkega sna.  Sem se zbudil? Je polnoč? Nekje cerkvena ura. Udarja. Veliko udarcev.   Dvanajst. Kje sem? Postelja, nočna lučka. Knjižne police. Doma sem. Ni privid. Kateri dan je? Danes. Spomnim se. Včeraj petek. Sobota. Najbrž so me včeraj pripeljali. Doma. Nič ne vem. Ne spomnim se. Utrujen. Skušam spati.

1

Predrami me cerkvena ura. Je štirikrat zaklenkalo. Je udarilo z velikim zvonom enkrat? Zbiram misli. Lučka še gori. Kdo počiva v naslanjaču. Žena? Ne. Revica že dolgo na Žalah. Hčerka? Nimam! Nuška bo, nečakinja. Seveda. Saj sem jo včeraj videl. Hotel sem vprašati. Kaj že? Premikal ustnici. Glasu ni. Kaj je z grlom? Ne čutim. Bolečin ni. Sem zdrav? Dremavica. Tišina. Tema. Zmanjkuje me.

2

Buljim v strop. Nekaj poplesava. Vešča. Sence kril. Sence na stropu. Veščino življenje. Nočno življenje. Sem kdaj užival v nočnem življenju. Ja, takrat po tisti šoli. Spet doma. Taščo prosim za varstvo. Žena, greva v disko! Sva šla. Kar sva bila poročena, nisva šla. Uživala. Kot v študentskih časih. Sem sploh kdaj plesal? Maturitetni ples. Obveznost. Plesne vaje. Slab plesalec. Darja je uživala v plesu. Natlačen disko. Rešitev zame. Migaš. Pa je.

3

Se svita? Ne. Nekdo je obrnil lučko. Odboj svetlobe. Nekdo briše potno čelo. Ponuja čaj. Po slamici. Grlo je suho. Kdo me boža? Kdo? Nuška je. Ugodje dotika. Zatavam v preteklost. Tako me je budila Darja. Delali smo. Od jutra do večera. Po polnoči sva legla. Nežno božanje. Moram vstati. Že zjutraj imam sestanek. Pomemben. Kopalnica. Garderoba. Brez zajtrka. Poljub. Sem že v avtu. Bedim? Sanjam?

4

Svita se. Roleta ni spuščena. Prosojna zavesa. Vedno svetleje je. Ljubil sem jutra. Pisanje. Najlaže še pred zajtrkom. Zvečer kaj rutinskega. Zabeležke. Branje in popravljanje. Kaj sem pisal? Kar sem moral. Predavanja? Menda sem bil dober. Ne vem. »Napisana beseda ostane.« Kdo je že to rekel? Kaj pomeni pisanje? Ne vem. »Samo to vem, da nič ne vem.« Sokrat! Knjig ne potrebujem več. Morda trobeliko? Ali kaj podobnega. Ne še.

5

»Pil sem te in ne izpil – ljubezen.« Eros – Tanatos. Truda, Nastja, Maria. Še ena Nastja. Končno Darja. Smrt naju je ločila. Radosti in tudi bolečine. Snubljenja. Da te kap. Kasneje sva doživljala tisto najlepše. Na njene pobude. Dobrohotno. Brala mi je misli. Podpora. Že dolgo je nimam več.

6

Svetlo. Kdo je ob postelji? Štiri roke. Preoblačita me. Menjata plenico. Umivanje. Frotir. Dišeče mazilo. Kje sem? Doma! Dajeta mi piti. Po kapljicah. Ne znam več srkati. Obmirujem. Kot da me zakriva mrak. Ni svetlobe. Zaprl veke. Najbrž.

7

Sončni žarek. Pod ruleto. Sonce. Rad sem bil na soncu. Niti ne. Le z Darjo. Tisti nepozabni dopust. Apartma. Terasa. Darja gola. Mažem s kremo. Baržunasta koža. Potem v sobo. Zagrnil sem zaveso…  Le kdo mi briše pot? Nežna roka. Skoraj kot Darjina. Ni Darja. Darja počiva tam. Bom kmalu pri njej? Misli uhajajo. Kaj me prešinja? Sonce. Malo priprem veke. Uživam sončno luč. Tudi po oblačnem dnevu. Sonce!

8

Misli tavajo. Tam, na Islandiji. Kratke noči. Junij. Kar toplo. Sonce, dežek, sonce, veter, dež, vedrina neba. Keflavik. Kako je bilo?  Kako to, da sva se izgubila. Dolge minute iskanja. Smejeva se. S taksijem Reykjavik, v Skuggi. Pa tisti sprehod po črni plaži. Pa bučanje orgel v katedrali. Gullfos. Gejzir? Ne. Slap je. Slikala je Darja. Nerad se slikam. Kje so slike? Spomini.

9

Zaprl sem oči. Manj me boli. Skoraj prijetna dremavica.

10

Ura v stolpu dolgo udarja. Je poldne? Ne. Poskušam se obrniti na bok. Ne gre. Saj je vseeno.

11

Slišim godala? Divertimento. Ja, Mozart. Na katerem koncertu sva to poslušala? Ne. Doma si dala vinilko na gramofon. Prinesla si kavo. Tiho pijeva. Uživava. Je to tista plošča. Je! O. Darja!

12

Dolgo zvonjenje. Poldne. Spet neka roka. Žlička. Juhica. Skušam posrkati. Nimam moči. Svetlo je. Vse je medlo. Slišim prigovarjanje. Ne morem odgovoriti.

13

Zunaj najbrž vroč dan. Roleta spuščena. V sobi ni vroče. Potim se. Sanje! Kaj že? Ne vem. Seveda. Poletni dan. Vroč. V svežini Tihe doline. Ob vodi. Tabornik. Šotori.  Jambor zastava. Taborni ogenj. Ogenj greje.

14

Kot da slišim moški glas. Pater Leo? Pozdrav. Z roko v njegovi roki poslušam besede tolažbe. Skušam moliti. Ne uspe mi. Maziljenje. Pater Leo je. Seveda. Pri Mariji pomagaj. Bled. Dremavica. Pater me še vedno drži za roko. Najbrž moli. Zaprte oči. Bleščavo Blejskega jezera. Z Darjo se vzpenjava. Rahlo me drži. Svetloba izginja.

15

Popoldne. Poletno. Toplo. Nekdaj. Popoldnevi niso bili tihi. Samota. Sam!

16

Kdo? Nežna roka. Drži zapestje. Žila utripa. Zdravnica. Tista prijazna… Bolnišnica. To je bilo prej. Tam v tisti veliki stavbi. Katero nadstropje. Ne vem. Dolg hodnik. V sobi. . Sem sam? Ne. Za zaveso še nekdo. Nekdo!

17

Sonce sije. Poletni dan. Vročina? Najbrž. Ne čutim je. Če je vroče. Gremo v hribe.  Kam že? Na Kofce. Ja. Z Darjo. Uskovnica?  Kje je?  Nad jezerom. Vogar. S padalom nad jezero. V tandemu. Jadranje. Na travnik. Ob jezeru. Večer? Ne. Svetlo je.

18

Bedim? Sanjam? Jezero. Na otoku sva. Zvon želja. Ne vem. Nimam želja. Niti ene.

19

Večerni zvon. Večerni ave? Izustil »mati božja«. Razumela. Na youtubu«Mother of God« Johna Tavenerja. Glej mati božja, tu stojim in molim. Peta molitev. Molitev na kvadrat. Dremavica.

20

Duhovna tolažba. Kaj je to? Pater Leo? Ja. Sva molila? Kot otrok nikakor nisem mogel razumeti, čemu je babi vsak večer molila za srečno zadnjo uro …

21

Nekdo se trudi. Ženska roka. Briše potno čelo. Po žlički. Domač čaj. Smo sedeli včasih. Pili čaj. Darja. Piškoti. Tisti. Domači. Pogovor. Ali ob kavi. Tudi kavi. V podjetju. Jutranja kava. Hitro smo izmenjali novice. Plan. Za tisti dan.

22

Darja se smeje. Kje sva? Pena valov. Delfini. Na krmi. Večerna zarja. Morje. Vladimir Nazor. Parnik – pesnik. Obala. Mesto. Šibenik. Darja mi stiska roko. Sloni. Na rami.  Lepo! Utrujen. Ob Darji bi spal. Sanjam.

23

Ni več luči. Ne, ne. Veke so težke. Ne morem jih odpreti. Noč je. Gotovo je noč. Gosta tema. Tema. Nepoznan glas. Vabi me v temo. V temo. Se pogrezam …

 

  1. junij 2013

Pogreb je bil skromen. Morda pet žalujočih in nekaj znank in znancev. Razen župnika ni bilo govorcev. Peterica pevcev. Mokranjčev Tebe poem. Cvetje je prekrilo žaro …

 

 6. POJDIVA SKUPAJ, Hani Zamuda, 65 let

Bližal se je konec delovnega tedna, ko me je po telefonu poklicala prijateljica. »Veš, rada bi šla ta vikend na morje s hčerkino družino, pa ne morem, ker sem sosedu obljubila, da bom zalivala rože.« Sledil je daljši klepet, na koncu pa sem ji dejala, da bi šla jaz zaliti rože k njenemu sosedu, da bo lahko ona odšla na morje. Ideja se ji je zdela super in tako se je tudi zgodilo.

V soboto pozno popoldne sem sedla v avto in se zapeljala do prijateljice. Vedela sem, kje me čakajo ključi njene hiše in sosedove hiše. Vzela sem jih in odšla do sosedove hiše. Odprem vrata in v kopalnici je bilo ducat steklenic napolnjenih z vodo. Vzamem steklenice in zalivam. Ko sem se bližala že koncu in sem v kopalnico stopila po zadnje štiri steklenice, se pred menoj pojavi moški. Bila sem čisto tiho. Srce mi je razbijalo. Nisem vedela, kdo je to. Je to morda tat, ki je prišel skozi odprta vrata. Je to prijateljičin sosed …

»Pozdravljeni. Jaz sem od vaše sosede prijateljica. Kdo ste pa vi,« sem dejala in čakala, kaj mi bo ta moški odgovoril. Še bolj nerodno mi je postalo, ko sem opazila, da ni oblečen, pač pa le v spodnjicah.

Takrat se moški nasmehne in reče: »Lastnik te hiše sem. Lepo, da skrbite za moje rože. Ko bi imel le koga, ki bi skrbel tudi zame.« Pogledala sva si v oči, se nasmehnila in odšla vsak svojo pot. Po nekaj minutah sem se vrnila v hišo. Moški je bil oblečen in me povabil na pijačo. Ob hladni pijači sva klepetala pozno v noč. Pripovedoval mi je o svojem življenju in jaz o mojem. Spoznala sva, koliko skupnih točk imava. Ob slovesu pa mi je moški dejal: »Pojdiva skupaj v jutrišnji dan.«

Od takrat je minilo že mnogo let. Moški ni več prijateljičin sosed, pač pa moj mož in midva skupaj srečno živiva …

 

7. Vsi smo ljudje, Minka Jerebič, 56 let

Bila sem majhna punčka, ki si je v otroštvu delila sobo z mlajšim bratom. Nekega jutra, ko sva vstala in prišla v kuhinjo, se je že na daleč slišalo govorjenje. Bil je glas mojega očeta, mame, strica … Ostalih glasov nisem prepoznala. Prijela sem brata za roko in vstopila sva v kuhinjo. Tik ob vratih je bila »kolmkišta«. Tja sva se postavila, nato pa s tihim glasom pozdravila ljudi v kuhinji. Bilo jih je veliko. Pogovarjali so se meni takrat nerazumne stvari. Mama je takoj priskočila do naju in naju povabila za mizo, kjer sva z bratom pojedla zajtrk.

Po zajtrku naju je »prevzela« stara mama. Odšli smo na dvorišče, kjer sva se z bratom igrala v peskovniku, brcala žogo in se imela nadvse lepo. Prišel je čas kosila. Spet smo sedeli vsi zbrani za mizo. Starejši so nas marsikaj spraševali. Brat je bil bolj tiho in je gledal pred sebe v tla, jaz pa sem korajžno odgovarjala.

Čas kosila je minil. Z bratom sva spet sedela na »kolmkišti« in se pogovarjala med seboj. Seveda sva skrivaj opazovala starejše. Kmalu so se začeli poslavljati. Takrat pa je stric stopil do naju. Sklonil se je k nama in dejal: »Zapomnita si otroka. Na svetu smo ljudje, samo ljudje. Ni pomembno, kakšne vere je človek; ni pomembno, kakšen polti je človek; ni pomembna njegova politična prepričanost … Zapomnita si, vsi smo ljudje in vse ljudi je treba spoštovati.«

Zbrani okoli naju so stričevim besedam prikimavali. Tudi moj oče je pokimal in dejal svojemu bratu, da je pravilno povedal to misel. Obiski so odšli. Ostali smo sami v hiši. Oče je tako kot vsak večer sedel na sredino kuhinje, potegnil svetilko na vzmeti bližje in nama bral pravljice. Tega dne je prebral le eno pravljico. Nato sem ga začela spraševati: »Ata, zakaj je stric Janče, dejal nama tisto, da smo vsi ljudje?« Oče se je le nasmehnil in nama dejal, da je treba vedno vse ljudi spoštovati.

Z bratom sva odrasla. Staršev nimava več. Imava svoje družine, otroke in že vnuke. Danes v teh časih razumem pomen besed »vsi smo ljudje«. Ne jaz, ne brat nimava težav v medsebojnih odnosih z ljudmi. Vse spoštujeva. Zato pa težko razumeva, zakaj toliko nestrpnosti med ljudmi, saj smo vsi samo ljudje.

 

8. VARUŠKA, Vlasta Črčinovič Krofič, 71 let

 

Pri Novakovih je trikrat pozvonila in čakala. Vrata je odprl moški srednjih let z jokajočim otrokom v naročju.

»Iz zavoda so me poslali,« je hitela pojasnjevati, medtem ko je iz torbice izbrskala napotnico.

Moški je stisnil ustnice v ravno črto, prikimal in ji v roke porinil enoletnika. Otrok jo je odrival, potem pa se s šestimi zobki zagrizel v njeno nadlahtnico. Malo je manjkalo, da ga ni izpustila. Obrnila ga je stran od sebe in si ga namestila na levi bok, stopila iz čevljev in se bosa napotila za gospodom. V kuhinji sta za mizo sedela triletnika in jo prestrašeno kot plahi ptici opazovala z napol sklonjenima glavicama.

»To sta dvojčka, Tim in Lev, v naročju pa imaš Nejca,« je rekel otrokov oče s poslovno torbo v rokah, pripravljen na odhod.

Začudeno ga je pogledala: »Kaj pa navodila? Urnik, spalne navade malčkov, prehrana, kdaj se vrnete, koliko časa bom pri vas?«

»Na zavodu so te priporočali. Rekli so, da imaš reference, in da si iznajdljiva.«

Nejček je spet zajokal. »Mama, mama, mama.«

»Kje je mama? Kdaj pride mama?« je še poizvedela.

»Sedaj si ti njihova mama,« je gospod Novak zaključil pojasnjevanje in za sabo nalahno zaprl vrata.

 

9. Prešernove poezije, Manja Tement, odrasla oseba

Bliža se Prešernov dan in moji spomini so se spet vklopili. Ponoči se mi je sanjalo o očku, kako mi nosi vedno nove in nove knjige.

Bil je sindikalni poverjenik za kulturo in je za svoje podjetje tudi nabavljal knjige od Mladinske knjige za svoje delavce. Ne rabim posebej omenjati, da je med vsemi novimi zbirkami vedno padla tudi kakšna knjiga zame. Res je to bila bolj Beletrina kot kakšne umetniške knjige, vendar sem še dan danes hvaležna očetu zanje. Nekoč pa me je obdaril za rojstni dan, ki je bil 3.decembra , ne vem več katerega leta (vendar nekje v 3. ali 4. razredu) z drobno majhno rdečo knjižico, kot da bi bil kakšen žepni koledarček. Na sprednji strani je pisalo samo Prešeren. Oče mi je pojasnil, da je to velik pesnik in da se bomo kmalu o njem učili v šoli. Sam je bil ljubiteljski snovalec rim in akrostihov in tudi strasten bralec, kakor jaz.

Ko je odšel v nočno izmeno, me je pustil samo s to drobno simpatično knjižico. Začela sem jo listati. Našla sem same verze, vendar so bili nekateri meni zelo nerazumljivi. Ker sem se hotela očetu nekako zahvaliti, sem tako dolgo listala, da sem našla eno pesem, ki je bila kratka, pa meni nekako razumljiva. To je pesem KAM. Naučila sem se jo na pamet in jo zjutraj očetu zdeklamirala. Oče je bil navdušen in obljubil, da bova skupaj obdelala še ostale pesmi in pesnitve.

Dodal je:« Ta pesem pa je ravno zate, saj tudi ti stalno brez miru brziš okoli. Mogoče se boš malo umirila, če boš preštudirala še ostale pesmi.

To se ni zgodilo, še danes brez miru norim okoli, imam pa lepe spomine na moj prvi stik s Prešernom in na očeta.

 

10. SEDEM IZROKOV PRED RAZHODOM, Tatjana Plevnik, odrasla oseba

 

IZROK 1: Abrakadabra

 

Razšla sta se nesporazumno. V prtljažnik svojega avtomobila je položil dve potovalki, na vrh je položil kitaro v Ibanez futroli, se obrnil k njej in ji dejal: »Abrakadabra.« Osupnilo jo je. Kot da bi priklical nazaj svojo magično moč. Sklonil se je k njenemu ušesu in zašepetal: »Ne bom dovolil, da se takole razideva.« Dvignila je roke, da bi ga odrinila, vendar jo je trdno prijel za zapestja, z obrazom pa se je ponovno približal njenemu ušesu. Ko ji je polizal kotiček za ušesnim mešičkom in nato nadaljeval z grizljanjem uhlja, ni bila več zmožna razmišljati. Potegnila ga je nazaj v hišo. Tisti trenutek ji ni prišlo na misel, da se ne bo nič spremenilo.

 

IZROK 2: Hokus pokus

 

»Hokus pokus,« je rekel in že so bile njegove majice na policah njene omare v višini njegovih komolcev, njene pa dve polici nižje, v višini njenih kolen.

 

IZROK 3: Alakazam

 

Spomnila se je, da je zanj njen ne vedno pomenil da, seveda se je spomnila, toda izrekel je magično besedo.  Obljubil je, da ji bo poslej pomagal vzdrževati čudež njune ljubezni. Alakazam. Ne, ne bo je zapustil, ne bo je prevaral, ne bo ji več grozil, ne bo je več sramotil pred drugimi, ne bo ji več lagal, dovolil ji bo hraniti prosto živeče mačke, ne bo je silil v nekaj, česar res noče. Spoštoval bo njeno voljo, kadar bo rekla ne. Seveda je pomislila na to, da njegov ne bo več v resnici pomeni da bo še več, vendar je bila moč alkazama prevelika.

 

IZROK 4: Sim sala bim

 

Ponovila sta razhod. Po vsem, kar je storil zanjo, naj reče zdaj adijo? Saj ni normalna. Bil je vendar tako prijazen, zabaven in kavalirski, vrezal je svoje začetnice v stranico njene postelje, dovolil ji je, da ga je ostrigla, ustregel ji je in jo klical Dilajla. Sram naj jo bo. Prizori so si sledili v enakih kratkih, konciznih zaporedjih: zanikanje, dvom, negotovost, nestrpnost, strah, klofuta, solze, loputanje vrat, odklepanje prtljažnika. Bam, potovalka, bumf, še ena potovalka, kitaro damo na vrh, da je prtljaga ne poškoduje. Sim sala bim je bilo edino, kar ji je lahko še rekel z roko na kljuki avtomobilskih vrat. Invokacija magije. Priznala je, da ga še vedno ljubi – kljub zadržkom – pa se je vrnil, kaj pa je hotel, če pa ga je tako proseče gledala. Mar naj bi šel v hotel?

 

IZROK 5: Bibidi bobidi bu

 

Ponovila sta razhod. Vse isto, a vendar v skrajšani verziji, nekako zgoščeno med relativiziranje, loputanje vrat in odklepanje prtljažnika. Zanikanje je tokrat težko opredelila. Ko je že mislila, da ga je razkrinkala, ko mu je povedala, da ve za njegovo prevaro, se je obranil tako, da je priznal varanje. Ni zanikal, da jo je prevaral, zanikal pa je, da bi bilo to nekaj slabega. Nasprotno, je dejal, to samo dokazuje, kako iskren je do nje, ona pa mu vrača z metanjem umazanega perila pod noge. Kitare naj se ne dotika, če ji je življenje drago. Tipično zanjo, da mu očita, kako mu pobira grah iz pepela, medtem ko se on vse noči vlači po špilih. Uboga pepelka. Tu si ni mogel pomagati, zvilo ga je od posmeha. Zapel ji je: »Nikar ne obupaj, bodiva še skupaj, bibidi bobidi bu.« In tako sta ponovila pobotanje. Kaj pa je hotel, saj ni imel kam iti.

IZROK 6: Super duper

 

Dala mu je, kar je hotel, dala mu je prestol, dala mu je krono, a mu ni bilo dovolj. Ni mu dala nič slabega, čeprav mu je bilo od vsega dobrega že slabo. Smehljala se je vsemu, kar je rekel, bila je kot voščena lutka, ki se topi in upogiba proti tlom. Bila je super duper.

IZROK 7: Vudu

 

O ja, je razmišljala o tem, kako se vedno znova vrti njen začarani krog: prepir, razhod, vračanje nazaj, strast, ponižanje, prepir, razhod, vračanje … in tako dalje. Kdo še ni slišal za začaran krog. Zavedala se je uročenosti. Zanj bi naredila vse – kot vudu lutka. Dokler je ni boksnil v trebuh. Ko je prišla domov iz bolnice, je vzela v roke škarje in mu razrezala majice. Morala je nekako prekiniti ta začaran krog. Da mu prihrani delo, je trakove njegovih majic pospravila v njegovo potovalko, in ker ni šlo vse noter, je ostanek stlačila v Ibanez futrolo. Kitara je žalostno zaječala, ko jo je golo vrgla v prtljažnik, resonančni pokrov pa je jezno zahreščal pod težo prtljage, ki jo je zmetala na vrh. Ni mu odprla vrat, a je imel ključe. Nekaj je bilo v njegovih očeh – poleg odseva svojega pordelega obraza in njegovih rok, ki so jo trdno oklenile okrog vratu, je v njih zaznala še nekaj … nekaj, ah, črno magičnega.

11. Zamujam, a pridem: Vožnja skozi meglene kotline, Pija Lucija Kralj, 22 let

12. Obljubljam si, da je zadnjič, Liljana Homovec, odrasla oseba

Ob štirih sva z Malo prišli domov. Vrečka z nakupljenim v trgovini mi je padla iz rok, zakurila sem v peči za naše centralno ogrevanje, da bomo zvečer na toplem in bo topla voda za tuširanje. Na štedilnik sem pristavila mineštro, ki sem jo skuhala že včeraj popoldne. Ogenj v peči se nikakor ni hotel razplamteti, dim se je celo privalil iz peči v prostor in iz dnevne sem zaslišala godrnjanje, češ da niti zakuriti ne znam.

Mala se je v kotu kuhinje, kjer sem ji uredila igralni kotiček, ukvarjala s kockami. Med pripravljanjem kosila sva se pogovarjali, kako je bilo v vrtcu, se je zgodilo kaj lepega, posebnega, kako se je imela.

»Risali smo šopek za mamico, jutri imate praznik,« se je Mala vsa zadovoljna stisnila k meni in objela mojo nogo.

»A za atija pa nič, kdaj pa boste risali šopek zame?« se je oglasil, ker ga je vonj kosila privabil v kuhinjo.

»Mogoče bomo jutri, ja zelo verjetno,« je nedolžno, prijazno rekla Mala.

Pogledala sem njegov izraz na obrazu in ugotovila, da je mrak zažrt v vse pore.

Molčim.

Sedli smo k mizi. Mineštra je bila odlična. Iz skrinje sem vzela doma pridelano zelenjavo, vsakega po malo, od nadzemne kolerabe in korenčka, majhne glavice brstičnega ohrovta, malo graha do stročjega fižola ter nekaj listov peteršilja in zelene. Začimbe, ki sem jih dodala so še poglobile okus, meni se je zdela res super in Mala jo je zajemala z užitkom.

»Kaj res ne moreš nikoli dovolj soliti nobene jedi?«

Vstala sem in mu podala sol.

»Dodaj si, če se ti zdi premalo slano,« sem rekla, kar se da mirno.

»Ne vem zakaj se ne da dovolj soliti že med pripravo. Menda obvladaš kuhanje, v resnici pa nimaš pojma o tem, kako se pripravi dobro hrano,« je zdaj že dvignil glavo iznad krožnika in me srepo gledal, oči so se mu povečale in nepremično bolščale vame.

»Nisem ravno kuharica in nikoli nisem tega trdila, a ta mineštra mi je kar dobro uspela. Sicer pa sol lahko sam dodaš po okusu.«

»Kakšen okus imaš ti, da ne znaš dovolj posoliti niti ene navadne mineštre.«

Ker sem molčala in gledala v krožnik, se je obrnil k Mali, ki je še vedno zajemala mineštro, le obrazek je obrnila v krožnik in molčala.

»Ne jej te packarije, to še za prašiče ni dobro,« je rekel in odmaknil njen krožnik na drugo stran mize.

Vstal je in šel v dnevno sobo.

»Si še lačna?« sem vprašala Malo in ji vrnila krožnik.

Molčim.

Z dlanmi si objemam obraz.

Obljubljam si, da je zadnjič.

Z Malo sva pospravljali kuhinjo, ko sva zaslišali, da je zaropotal avto na dvorišču. Ostali sva sami, sami celo popoldne. Odšli sva na sprehod, v rastlinjaku sem nabrala solato in jo očistila, medtem ko se je Mala igrala s sosedovim fantkom v peskovniku. Njena okrogla lička so bila zardela od igre in popackana od peska, ko sva se odpravili nazaj v stanovanje. Pripravila sem kosilo za naslednji dan in umila Malo, ki je namerava še pogledati risanko pred spanjem, ko so se odprla vrata.

»Kaj je za večerjo? Kam si dala daljinec? Rokometna tekma je, kaj boš gledala te risanke, to so same neumnosti,« in je premaknil program.

Z Malo sva odšli v spalnico. Prebrala sem pravljico.

Jočem.

Z dlanmi si objemam obraz.

Obljubljam si, da je zadnjič.

Ko poskrbim še za perilo in pospravim, kar leži naokrog po stanovanju je ura devet. Umijem se in se odpravim spat, pravzaprav vzamem v roke knjigo, ki jo berem že cel mesec in ne vem čisto dobro o čem govori. Dve strani in knjiga mi pade na obraz. Zbudi me, ko vstopi v sobo, prižge luč in ropota naokrog. Leže k meni, položi roko na moj trebuh in začne grabiti mojo mlahavo kožo in blazinice, ki so se nabrale okrog pasu.

»Kaj pa je to, malo boš morala poskrbeti zase, da boš privlačnejša. Zredila si se.«

»Tehtnica kaže enako kilogramov, kot pred letom dni.«

»Potem tehtnica laže, ali pa lažeš ti.«

Utihnila sem, ker se nisem nameravala pričkati okrog mojih kilogramov. Vseeno mi je ali jih imam nekaj preveč ali pa premalo za njegove kriterije, da bom le lahko mirno zaspala, čaka me težek dan. Toda nocoj ima nekaj posebnega na repertoarju, komentiranje najinega seksa, ki je po njegovem zaradi moje dolgočasnosti in pomanjkanja domišljije, enoličen in nevznemirljiv. Ker sem zdaj čisto predramljena, ga vprašam, kaj predlaga za izboljšavo stanja. Po njegovem bi bilo pametno povabiti še koga drugega v najino posteljo, da bi se malo igrali, kakšno žensko, lahko tudi moškega.

Začutila sem bolečino v želodcu, ki se je razlezla po celem telesu in mi vzela zmožnost odgovora. Zlila sem se s posteljo, nisem več obstajala. On pa je še kar opisoval prednosti takega seksa, kaj bi to prineslo v najin vsak dan in ne vem kaj še vse, saj sploh nisem več ničesar slišala.

»Ne boš nič rekla na moj predlog?«

»Jaz se tega ne grem.«

»Saj sem vedel, da bo tvoj odgovor tak. Potem vedi, da bom šel sam v to avanturo, da ne boš presenečena.«

Obrnil se je na drugo stran in ni minilo dve minuti, ko je že spal.

Vstala sem in šla v kuhinjo, si nalila kozarec vode in sedla k mizi. Roka se mi je tresla, ko sem nesla kozarec k ustom, srce mi je razbijalo, dihala sem hitro.

Strmim.

Samo prazen prostor pred mano.

V mislih ni niti pajčevine.

Ne morem nazaj v posteljo k njemu. Nočem. Zakaj bi se sploh vrnila tja. Po tiho se odplazim v posteljo k Mali. Diham plitvo in čim bolj umirjeno, Mala se stisne k meni. Ne morem zaspati. Iščem rešitev. Komu naj povem, kako mi je. Kaj naj rečem. Kam naj grem. Mama se mi bo posmehovala: »Saj sem ti rekla, da se bo tako končalo, ko si tako lahkoverna.« Sestra ima premajhno stanovanje, že sami se komaj stisnejo vanj. Prijateljice nimam nobene več.

Strmim.

Samo prazen prostor pred mano.

V mislih ni niti pajčevine.

Noč je bila prekratka, da bi našla rešitev.

»Je Mala klicala ponoči, da si zaspala pri njej?« me vpraša zjutraj. Prikimam.

Malo odpeljem v vrtec in grem za tem v službo. Vrtinec dogajanja me posrka in pozabim na včerajšnje strahove, bolečino, žalost. Ko me prešine misel na to, se vprašam ali sem res tako mislila, je bilo res tako hudo? Začutim nekakšno olajšanje, ni vse tako črno in težko.

Oddahnem se.

Pozneje se bom zbrala.

Malo svetlobe se kaže na vzhodu.

 

13. Časopis, Mira Sušić, odrasla oseba

 

Sivina neba je obetala spremembo vremena in prihod dežja. Na nebu so se zbrali težki oblaki, polni dežja. Turobni oblaki so skrivali dežne kapljice med sivimi gubami nad strehami hiš, ki so štrlele v pusto nebo vlažnega dne.

Mojca je odprla duri stanovanja in se spustila po stopnicah v vežo ter pokukala v poštni nabiralnik, kjer je raznašalec časopisov pustil izvod dnevnika. Dekle se je naročilo na časopis in redno plačalo naročnino, preden je ta zapadla. A glej, nekaj čudnega se je zgodilo tistega dne. Mojca ni namreč našla časopisa ne v poštnem nabiralniku in niti na pragu vhodnih vrat stanovanjskega bloka. »Da ni danes stavka?« je pomislilo dekle in se vrnilo v blok, smuknilo v dvigalo, pritisnilo gumb, da se je dvigalo pognalo po jašku. Čez nekaj časa je bila Mojca zopet pred hišo, zaklenila vrata in se napotila v šolo. Muca jo je gledala skozi okno, ko je odšla po ulici proti bližnji avtobusni postaji.

Mojca je šla mimo kioska in opazila, da je bil dnevnik v prodaji. »Danes ni stavke,« je ugotovilo dekle, se ustavilo pred kioskom in kupilo dnevnik ter nadaljevalo pot na avtobusno postajališče.

Na avtobusni postaji je bila gneča ljudi, ki je morala navsezgodaj v službo. »Dren zaradi dežja,« je pomislila Mojca, ko so se spustile prve kapljice dežja z neba. Na cesti je prišlo do prometnega zamaška, zato se je kolona avtomobilov po polževo premikala po ulici. Ljudje so nemudoma odprli pisane dežnike in potrpežljivo čakali avtobus. Redke kapljice dežja so hitro postale goste in ploha se je kmalu zvrnila z neba na mesto. Avtobus se je končno pojavil v daljavi na ulici in čez nekaj časa prispel na avtobusno postajo. Ljudje so zaprli mokre dežnike in pohiteli na prevozno sredstvo. Avtobus je nato nadaljeval pot. Avtobusna postaja je samevala v nalivu dežja, dokler se niso nabrali na pločniku potniki za naslednji avtobus.

Naslednjega dne zopet ni bilo časopisa ne v Mojčinem poštnem nabiralniku ne pred stolpnico. Dekletu se je zdelo čudno, zato je zavrtela telefonsko številko in poklicala pristojno pisarno za naročnino časopisa. »Mojca Mrak na zvezi,« je odločno začelo dekle in hitelo razlagati: »Plačala sem naročnino v roku, brez zamude, a ta teden nisem dobila že dveh izvodov vašega časopisa. Rada bi vedela, kje se je pri vas zataknilo.« »Počakajte trenutek, gospodična, da preverim na računalniku,« se je suho oglasila odgovorna uslužbenka v pisarni. »Vsako leto redno plačam vašo naročnino v roku, poglejte, če je prišlo do napake,« je vztrajala Mojca na zvezi.

»Vaša naročnina je v redu, vsak dan smo vam redno dostavili časopis. To izhaja iz naših podatkov v datoteki na računalniku, torej sklepam, da vam je verjetno nekdo izmaknil zadnja izvoda časopisa,« je hladno odvrnila uslužbenka, nato pa mrzlo pojasnila, »Žal ne dostavljamo dvakrat istih izvodov časopisa. Stare številke lahko samo odkupite po nižji ceni, če dokažete, da vam je nekdo sunil izvod dnevnika. Taka je pač naša praksa, gospodična.« Glas uslužbenke je zvenel uradno. Ženska na zvezi je delovala kot birokrat, ker je zdrdrala pesmico kot razbita plošča na gramofonu. Plavolaski je bilo jasno, da ni imela šanse, da bi omehčala uslužbenko na zvezi in uredila zadevo sebi v prid, zato ni trmasto vztrajala, čeprav je bila trmoglavo dekle. »Najlepša hvala za pojasnilo, pa lep dan,« je Mojca prekinila pogovor in odložila slušalko stacionarnega telefona.

»Ugotoviti moram, kdo krade časopis,« je sklenilo dekle. »Da ni kak tipček v soseščini skrivnosten zbiralec izvodov dnevnika?« je tuhtalo dekle, medtem ko se je muca Mica prikradla na kavč in z mijavkanjem zahtevala od Mojce, da ji posveti malce pozornosti. Dekle je pobožalo mačko. »Ti si gotovo kaj opazila na ulici ali pa zagledala na dvorišču skozi okno kako sumljivo osebo, ki se je potikala tule naokrog in je pospravila časopise v svoj žep. Žal ne razumem tvojega mačjega jezika, pa si ne morem pomagati s tvojim mijavkanjem,« je Mojca nagovorila tigrasto mačko in se zatopila v globoke misli, medtem ko se je muca spravila v njeno naročje, se zavila v klopčič, nekaj časa veselo predla, nato pa zaspala.

Mojca je sedela na kavču in gledala v prazno. »Kakšen dolgčas brez časopisa,« je tarnalo dekle, ki je zelo rado prebiralo časopisne članke, še posebno, ko je počivalo na kavču po povratku iz šole ali pa ob nedeljah, ko je zjutraj pri zajtrku ob pitju komaj skuhane kave listalo dnevnik in prebiralo prilogo.

»Zadevi moram priti do dna. Kdo neki krade časopis?« je razmišljala Mojca, a na misel ji ni prišla nobena pametna ideja, še manj pa rešitev uganke skrivnostnega tatu časopisov. »Razmišljati moram kot pravi detektiv, če se grem detektiva, kot se spodobi,« je nato pomislila plavolaska in naprezala možgane. »Kaj navadno počenejo detektivi? Aha, najprej poiščejo sledi. Vsak tat pusti za sabo gotovo kako sled, skratka pogledala bom v veži in pred blokom,« se je odločilo dekle in stopilo v akcijo na teren.

In res, Mojca je že istega dne pregledala vsak kotiček v veži in pred blokom. Tat ni pustil za seboj niti ene samcate sledi. Ostanki trave v gredicah na dvorišču so bili samo malce pomečkani. Kuža je pustil za sabo svojo sled, ko je dvignil taco in poškropil gumo parkiranega avtomobila pred garažo. Mojca se je razočarano vrnila v hišo, sedla pred televizijo in se zatopila v gledanje priljubljene nadaljevanke. »Jutri bom zopet poskusila srečo,« si je dejala trmoglava gimnazijka, ki ni vrgla puške v koruzo, ampak je trmasto igrala na prvo žogo.

Mojca je naslednjega dne pogledala v poštni nabiralnik in pred blokom. In glej, zopet ni bilo nikjer časopisa. »Tat je bil zopet na delu,« je ugotovilo dekle, ki pa je zapazilo psa s časopisom v gobcu. Na ulici je bil še parkiran kombi raznašalca časopisov. Kuža se je ravnokar urno zapodil daleč stran od kombija in jo mahnil naravnost čez cesto na vrt v svojo uto. »Aha, ti kradeš moje dnevnike!« se je začudilo dekle in sledilo psu ter zagledalo gospodarja štirinožnega tatu na vrtu.

Možakar je pospravil šaro v garažo in opazil, da je kuža skril nekaj v svojo uto. »Sultan, Sultan, prinesi, kar si skril v uto!« je moški, čokate rasti z malce odvečne kilaže, poklical psa, a kuža ni ubogal gospodarja, saj ni prinesel ničesar iz svoje ute. Pred uto je bila rdeča žoga, ki jo je pes z gobcem porinil h gospodarju. Žoga se je zakotalila do gospodarjevih nog. »Ne, Sultan, nisem ti rekel, da mi podaš žogo, ampak da mi prineseš tisto, kar si skril v svojo uto. Videl sem, da si nekaj izmaknil v soseščini,« je Martin Posega pokaral svojega psa.

»Gospod Posega, dober dan,« je Mojca vljudno pozdravila postavnega možakarja na vrtu. »Pozdravljena, Mojca,« je Martin Posega odzdravil ljubkemu plavolasemu dekletu. »Zdi se mi, da je danes vaš kuža vzel moj časopis,« je dejalo dekle in pojasnilo, »Vsak dan je izginil dnevnik, ni ga bilo pred blokom in niti v poštnem nabiralniku. Ne vem pa, če je vaš pes odnesel v svojo uto vse manjkajoče časopise, ki so izginili neznano kam v teh dneh.« Možakar je bil v zadregi. Črno na belem je bilo, da se je njegov hišni ljubljenček motovilil naokrog po dvorišču sosednje stolpnice in stikal okrog kombija. »Moj kuža je nekaj spravil v uto, ko je urno smuknil mimo in naglo švignil vanjo, zato bova pogledala v uto in razvozlala uganko,« je sklenil Martin Posega.

Moški in dekle sta pokukala v uto in preverila, kaj je bilo na stvari. In res, v uti sta našla vse Mojčine časopise. »Nimam pojma, kaj je pičilo Sultana, da se je lotil zbiranja dnevnikov! Kaj za vraga počne Sultan z vsemi temi časopisi? Kuža gotovo ne bere novic,« se je čudil Martin Posega, ki je očitno bil v zadregi, ker se je njegov domači ljubljenček tatinsko obnašal, ko je zahajal čez cesto in odnašal iz kombija raznašalca časopisov izvod dnevnika ter ga pospravil v svojo uto. Mojca je potipala tla v uti. »Tla so vlažna. Psu se ni ljubilo ležati na mokrih in vlažnih tleh, zato si je pomagal tako, da je prinesel časopise v uto in si postlal posteljo,« je sklepalo dekle in svetovalo, »Položite vrečo ali pa staro odejo na tla v uto, da ne bo kuža ležal na vlagi po dežju.«

»Najlepša hvala za prijazen nasvet. Dal bom v uto staro vrečo,« se je zahvalil Martin Posega in v isti sapi predlagal dekletu, »Rad bi poravnal škodo, pravzaprav vam odplačam izvode časopisov, ki jih je Sultan izmaknil.« Možakar je nato strogo pogledal svojega psa ter zažugal iznajdljivemu ljubljenčku: »Tako obnašanje ni na mestu za psa čuvaja! Glej, da ne kradeš več časopisov v soseščini, ker se ti ne ljubi ležati na mokrih in vlažnih tleh!«

»Ne delajte si skrbi zaradi izvodov dnevnika. Veliko ste mi pomagali, da sem uspešno rešila uganko in odkrila tata, pravega zbiratelja dnevnikov,« je plavolaska pomirila možakarja in se mu prijazno nasmehnila. Dekle je prišlo zadevi do dna, zato je bilo veselo. Gimnazijka je zablestela v detektivki akciji na terenu, zato je bila njena prihodnost jasna. Punca ne bo ne astronavtka in niti zdravnica, bolničarka, učiteljica ali pa pevka ter gledališka in filmska igralka, ampak bo postala policistka.

»Čestitam, Mojca! Razrešila si uganko kot šus kot kakšen detektiv v filmih na televiziji, ki reši primer z levo roko,« je lastnik psa pohvalil Mojco. Pohvala je Mojci godila. Mojca je nato pobožala psa in prijazno polglasno zašepetala kužu na uho: »Bodi priden, Sultan, gospod Martin ti bo dal v uto vrečo, pa ne bo pod vlažen in moker po dežju.« Plavolaska se je nato poslovila od Martina Posege in njegovega psa.

Tat dnevnikov ni bil več na delu, zato je bil zopet časopis v Mojčinem poštnem nabiralniku. Pes Sultan je namreč dobil vrečo v svojo uto in ni sunil več Mojčinih časopisov iz kombija raznašalca dnevnikov.

 

14. Izreden prevoz, Olga Kolenc, odrasla oseba

Zemlja na grobu stare mame Marije, ki je umrla sredi najhujše zime, se je spomladi polegla, in oče se je lotil izdelave spomenika. Fin pesek je v nahrbtniku prinesel iz neke oddaljene grape v Trebuši, iz Idrije pa cement. Narisal si je načrt in izdelal lesene kalupe. Ko so bili odlitki suhi, sva jih skrbno prepleskala z belo oljnato barvo. Nazadnje je izdelal še velik lesen križ ter nanj pritrdil novega zlatega bogca, ki ga je kupil v mestu. Dan pred transportom in montažo sva vse elemente skrbno zložila na ročni voziček, ter jih zaščitila s staro odejo.

Ta mali, lični zeleni voziček, ki ga je v celoti izdelal naš oče Rudolf, je služil vsestranskim domačim potrebam. Po starih zakonitostih skrbno izbrani in pripravljeni kosi lesa so pod njegovimi preprostimi domačimi orodji in spretnimi rokami, počasi dobivali končno podobo. Nekatere kovinske dele, ki jih ni bilo moč kupiti ali pa so bili dragi, je sam skoval v mali domači kovačiji. Na zadnjem delu mu je namestil tudi ročno zavoro, ki je odlično služila med spusti po klancih.

Voz je postal nepogrešljiv za prevoz manjših zalog drv, poljskih pridelkov, sveže krme, skratka, za sleherni večji tovor, ki je presegal naša ramena. Kasneje je bil zelo priročen tudi za dostavo ozimnice, kot so bela, črna in koruzna moka, pa živalska krmila, ki smo jih v mali vaški trgovinici tam okoli leta 1965, lahko kupili tudi na obroke. Tako se je končalo mukotrpno prenašanje težkih nahrbtnikov po dolgih in zasneženih poteh, ki jih je splužila šele pomladna odjuga.

Napočil je lep sončen dan, ki je bil kot nalašč za najin podvig. Oče se je vznemirjen sprehajal po hiši nato pa še zadnjič preveril pripravljeni tovor. Na voz je dodal še nekaj orodij in materiala, potrebnega za montažo. Hodila sem v peti ali šesti razred osnovne šole in bližal se je konec šolskega leta. Da mi oče prihrani v enem dnevu dvojno pot do centra vasi, v eno smer, dolgo dva kilometra, sva prevoz združila z mojim odhodom k pouku. Mati nama je skuhala polento in jo za večjo moč dodatno posula z ocvirki.

Da svojih šolskih obveznosti ne zamudim, sva se podala na pot s precejšnjim časovnim zakupom. Kolesa so tiho in brez napora zdrsela po s travo poraščeni klančini, ki vodi od hiše. Po razmeroma ravnem delu poti, do Krpcije, je šlo brez večjih težav. Nad kmetijo se vse do Vrh Klade dviga enakomeren klanec, na katerem se je nama že po nekaj prvih metrih vleke prvič ustavil voz. Voje v očetovih rokah so začele plesati v levo in v desno in iz prsi so se mu izvili prvi pritajeni vzdihi. V starih delovnih čizmih se je z vso močjo upiral v grob makadam in zazdel mi je kot konj, ki je zaman želel izvleči v glino ujeto rezilo pluga.

Še močneje sem se uprla v voz, kajti v klancu je bilo naporno že sámo zadrževanje le tega, kaj šele vleka navzgor. Moji lahki poletni čeveljčki s tankimi in gladkimi gumenimi podplati so v pesku zaman iskali oporo in nogi sta mi večkrat zdrsnili nazaj. Oče je vse pogosteje počival nato pa tovor znova povlekel kot muš. Ob glasnih stokih sta mu ušli stari kletvi, kot sta krucefiks in putana. Uporabljal ju je le v skrajni sili in to takrat, ko ni bilo v bližini otrok.

Znoj je curljal, in čeprav so najine kite dosegle poslednjo točko razpona, sva komaj presegala meter za metrom. Zaman sva se ozirala naokrog; nikjer ni bilo žive duše, ki bi prišla mimo in se s svojo močjo dodatno uprla v tovor. Zaželela sva si dvoje močnih moških rok ali pa vsaj tiste male, otroške, ki v sili zmorejo več kot le igro. Vsak kilogram potiska bi našemu preobteženemu vozu, dodal novih moči. Prisluhnila sva v tišino, a ta je bila globoka in na gosto pretkana le z žvrgolenjem ptic. Iz smeri Gačnika so povlekle prijetne junijske sape in prinesle nekaj zelo oddaljenih klicev, ki niso obetali pomoči.

Čas je tekel hitreje kot običajno. Bron v zvoniku je do začetka pouka najprej odmeril pol ure in prav kmalu še zadnjih petnajst minut. Najin dobropis časa, ki sva si ga vzela pred odhodom, je bil že zdavnaj porabljen. Kot za nameček smo ravno na ta dan, in to prvo uro, pisali še zadnjo, za zaključno oceno odločilno šolsko nalogo. Očetu sem končno le zaupala svojo veliko skrb, zaradi katere pouka prav danes ne smem zamuditi. Vznemirjen mi je odvrnil, da bom imela dovolj časa, da bom nalogo lahko pisala tudi kasneje ali pa naslednji dan, v nobenem primeru pa ga ne smem pustiti s tovorom samega.

Le kako naj bi naš sicer dober oče lahko razumel moje skrbi; okoli leta 1910, ko je on hodil v osnovno šolo na Vojskem, so namreč obstajala čisto drugačna pravila. Ker niso imeli obutve, so v šolo hodili le v kopnih letnih časih. Zgodilo se je, da so v pozni jeseni prišli k pouku še po kopnem, nato pa je začelo snežiti. Otroci so jo po zadnji učni uri kar bosi ucvrli domov do uro hoda oddaljene Mrzle Rupe, in šolskega leta je bilo konec.

Po moji glavi se je vrtelo tisoč skrbi in zajela me je panika. Kako naj opravičim zamudo od izostanka tako pomembne učne ure, in to s tako neobičajnim izgovorom, kot je transport nagrobnega spomenika za staro mamo? Kako naj pojasnim vse težave, ki so sledile na poti, čeprav sva si pred odhodom od doma vzela v zakup kar nekaj časa!? Strog pogled učiteljice Valerije, ki me je že tako imela na piki, bo zahteval odgovor -, zakaj ravno danes, ob tej uri, in sledila bo kazen. Sošolec, ki me je pogosto zasmehoval in žalil, pa se bo na ta račun iz mene še lep čas delal norca.

S poslednjimi močmi sva dosegla krajšo ravnico na Vrh Klade in čakala naju je še zadnja tretjina poti. Oče je odložil voje in si z velikim karirastim robcem brisal pot. Čez povsem mokro srajco je ogrnil star suknjič, ki mu je včasih služil za obiske nedeljskih maš. Tudi moje telo je gorelo, in srce, ki je kot kovaško kladivo razbijalo v prsih, je sililo v grlo in sence. V zvoniku je najprej narahlo potolklo, nato je udarec brona grobo presekal tišino. Zdel se mi je brezčuten kot krogla, ki je prebila srce. Zvok je v hipu presegel zelene obronke in se izpel v temnih globačah Štrangela.

Misel, da se začenja pouk, je bila zame težka kot bron. Čez nekaj trenutkov se je voz premaknil in pod lično izdelanim kolesjem je znova zaškrtal pesek. Še močneje sem se uprla v tovor in bila sem kot pedic, ki z bočenjem trupa presega razdalje. Pogled mi je segel do spojev v kolesju, izza katerih je mezela gosta črna mast. Vedela sem, da bi naš tako lepo namazan voziček, z dodatno močjo tekel kot mlad in spočit konj. Misli so me vrnile v zgodnje otroštvo, ko sem očetu zlezla na prazen voz, se čvrsto oklenila lojtrnic in uživala v vožnji.

Dosegla sva ovinek Na Poklonu, kjer se iz neposredne bližine odpre pogled na vaško cerkev in šolo, kjer smo se vedno pokrižali. Čakala naju je še sicer kratka klančina, ki pa je imela od vseh že premaganih največji naklon. Znova sva napela vse svoje poslednje atome moči. Očetov samogovor je potihnil in slišala sem le hropenje trpečega starega konja. Še danes ne vem, kako sva presegla ta zalogaj, a čakalo me je najhuje -, transport le nekaj metrov stran od šolskih oken. Otroci smo se med odmori radi nagnetli okoli dveh okenskih polic in spremljali, kaj se dogaja zunaj, v malem centru vasi. Nihče ni ušel radovednim otroškim očem in le kako bi ostal neopažen ta najin, neobičajen izredni prevoz?

Ura v zvoniku je odbila še tri udarce in učne ure je bilo konec. Pomaknila sem se skrajno na desno stran voza, šola je bila namreč na levi strani, se zgrbila vase in od sramu skoraj zlezla pod zadnje kolo. Še danes ne vem, kako sva presegla teh dvajset, morda trideset kritičnih metrov zmernega klanca, nato pa izginila za cerkvenim obzidjem. Oče, ki mu je vidno odleglo, je rekel, da sem prosta in da lahko grem. Hroma od napora in skrbi sem hitro stekla navzdol, proti šoli, v kateri je kot običajno odmeval vrišč otrok. Po čudežu naju z očetom nihče ni opazil in vse se je srečno izšlo; spomenik je prišel do cilja, pouk pa se je povsem po naključju začel z enournim zamikom.

Z leti je naš mali zeleni voz, čeprav še vedno brezhiben, služil le še v dometu domače parcele, večje tovore pa mu je prevzel sosedov traktor. Ko so za očeta voje postale pretežke, in je voz parkiran sameval v klonici, so se po njegovem lesenem ogrodju razpršile male rumenkaste pike. In ponoči, ko je tišina dosegla dno, si lahko prisluhnil, kako se s starim, nekoč skrbno obdelanim lesom, mastijo lesni črvički.

 

15. Teta Ema, Ramiz Velagić 62. let

Teta Ema je bila vedno prijazna in nasmejana, čeprav je imela težko življenje. Njeni starši so umrli, ko je bila še majhna deklica. K sebi sta jo je vzela strc in teta. Tam je morala pasti ovce in spati v hlevu, ker ni bilo dovolj prostora v hiši. Ni hodila v šolo, saj ni bilo denarja za knjige in obleke. Molitve pa se je naučila od drugih vaških otrok, ki so obiskovali veronauk in ki so tudi pasli ovce in se učili molitve.

Ko je odrasla v dekle, se je poročila z moškim, ki je bil petnajst let starejši od nje in je zahajal v gostilne. Pil je veliko in jo je tudi pretepal, ko je bil pijan. Rodila je šest otrok, ki jih je sama vzgajala in skrbela zanje. Delala je in pomagala ljudem na polju, v kuhinji, v hlevu in v vrtu. Njen mož je umrl, ko je bil star petdeset let, od alkohola in bolezni. Ostala je sama z otroki, ki so se počasi poročali in odhajali od doma v tuje kraje za boljšim življenjem.

Teta Ema je kljub vsemu ostala dobre volje in je rada pomagala drugim pri kmečkih opravilih. Vaški otroci so jo imeli radi in so jo klicali teta Ema, čeprav ji je bilo ime Emina. Rada jim je pripovedovala zgodbe, jih učila molitve, jim delila sladkorne kocke, ki so ji dali sovaščani in jih je tolažila, ko so bili žalostni, Bila je znana po svoji dobroti.

Umrla je, ko je bila stara osemdeset let. Njen pogreb je bil žalosten, saj so jo vsi spoštovali. Na njenem grobu so pod imenom in priimkom ljudje napisali: » Teta Ema, mati vseh otrok.«

 

16. Dvoje pisem, PIA, odrasla oseba

 

Petek je. Čakam pismo.

Bojim se njegove vsebine.

Ne, si rečem, ne bom šla ponj. Hočem še en sam dan v nevednosti.

 

Sobota. Bodi pogumna, si rečem. Pojdi vendar po to pismo, ničesar ne moreš spremeniti.

In grem. Štejem stopnice. Ob zadnjo se skoraj spotaknem. Z mislimi sem pri tem pismu.

Nad pisemskim nabiralnikom velika rjava ovojnica. Na njej moj naslov in naslov pošiljatelja. Dobro, si rečem, to ni to. Odprem nabiralnik.

V njem belo pismo, a ta ima drugega pošiljatelja.

Srce mi močno bije, kot bi hotelo pobegniti. To je to. Vzamem pismi in z težkim korakom prehodim teh nekaj stopnic do vrat doma.

 

V stanovanju sedem k mizi. Gledam pismi. Tako različni in tudi njuna vsebina se zelo razlikuje.

Katero naj odprem? Ne grem se an, ban. Vedno se najprej odločim za težjo odločitev.

Torej bela kuverta. Pošiljatelj v zgornjem desnem kotu. Že od nekdaj je desna stran, moja zla usoda.

 

Z tresočimi rokami odprem. Trije beli listi, natipkani do roba.

Berem. V očeh čutim solze.

Ne, saj piše »do zdravega odstranjeno«. Pa je res? Odstranjeno?

Upanje. Morda lažno.

Berem dalje. Upanje zamira. »Visoko rizično.«

Zdaj ne vidim več napisanega. Solze so se mi zlile po licu. Prav tistem licu, o katerem piše: »Odstranjeno do zdravega. Visoko rizično«

 

Obsedim. Brez misli. Zazrem se skozi okno. Skozi oblake se svetli.

Poklicala bi hčerko. Ne, si rečem, bom počakala, da izvem kaj vse to pomeni zame. Že tako je zelo zaskrbljena zame. Pa njena družina, otroka sta velikokrat bolna, pa služba, saj ima že tako dovolj skrbi. Ja, počakala bom. Ne moram jo klicati, ne sedaj, ko sem vsa razburjena. Vem, da se bo spet jezila name, da ji prikrivam stvari…

Že si delam negativen scenarij.

Je to to se sprašujem?

Nič več dolgih pohodov v naravo. Nič več občudovanja rož na vrtu, nič več ptičjega petja,nič več pogleda na te naše prelepe hribe, ki žarijo v večerni zarji. Nič več mokrih poljubčkov mojih vnukov, in nežnega objema moje hčerke, možatega objema zeta.

 

Koliko pomladi še?

 

Spet mi pogled zaide na pismo pred menoj. Te besede. Tako obsojajoče zvenijo. Kaj pa pomilostitev? Saj nisem v življenju nič tako hudega storila. Vsa upam, da zavestno nisem komu škodovala.

Zamislim se. Nehaj se smiliti sama sebi. Koliko ljudi je vsak dan izpostavljeno taki obsodbi. Mogoče bom med tistimi, ki jim bo uspelo.

Potem si vsa v solzah rečem:«Sprejeti bo treba in se boriti. Saj to znaš. Vse življenje se že boriš. Veliko slabega si preživela, no pa tudi dobrega. Imej upanje.«

 

Potem zagledam, tisto drugo, rjavo ovojnico. Odprem jo. V njej sta dve knjižici. Pesniški zbirki. Vsako leto sodelujem v tem pesniškem natečaju. Že na prvi strani, me pritegne, tako lepa misel o življenju, da se kljub bolečini v srcu nasmehnem.

Berem.

Stran za stranjo. Potem zagledam svoje ime.

Berem svoje pesmi. Kar sedem jih je objavljenih.

Nekaj je v njih. Sem to jaz? Me tako vidijo drugi?

Osebo, ki skozi pesmi izraža svojo bolečino, osamljenost in upanje.

Da. To sem, jaz.

 

Vendar sem kljub bolečini, ki me vedno znova prizadeva, nekje v kotičku srca pogumna in močna oseba.