Vaši prispevki za nagradni literarni natečaj na temo IZVIRNA KRATKA ZGODBA

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje v sodelovanju s Canguro (Aero printi) organizira nagradni literarni natečaj na temo IZVIRNA KRATKA ZGODBA v obdobju od 01.01.2024 do 31.03.2024, ki je namenjen vsem osebam od 18 leta naprej.

Več o natečaju preberite tukaj.

1. Angel varuh moj, avtor: Franjo Frančič

Daj roke skupaj in ponavljaj za mano, je rekla mama.                                                Angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj…In, ko pride čas me poišči, piši mi, če ne bo šlo drugače. Vedno sem se čudil maminem navdušenju, ko je pripovedovala o novem grobu, ki ga je našla na Žalah. Da je vsa ta scena z grobovi velik biznis, mi je bilo jasno, kot je bilo jasna razlika, da so imeli nekateri marmorne grobnice večje kvadrature kot pa nekateri živi stanovanja. Prejšnji grob je zaplenila mamina sestra, moja bogata teta, ki je plačevala denarce za najem. Ta teta je vse življenje delala v banki, vsako leto hodila z možem v toplice v Radence. No, saj tudi ona ni mogla ubežati bedni in grozni starosti. Naj se sliši tako čudno skoraj pravljično: moja mati je imela devet otrok, s tremi različnimi tipi, ki so imeli skupno le nasilnost in pijančevanje. No, in enega od svojih sinov je odstopila teti. Skratka nisem mogel razumeti materinega navdušenja, ki ga je imela, ko je našla nov, v bistvu star, zapuščen grob in ga prepisala nase. To je taka lep lokacija, pod drevesom, pa voda in smeti so čisto zraven! Nisem mogel razumeti zakaj je to tak velik plus, v bližini voda in smeti! Pogreba niti ne bom opisoval, kakršno je imela življenje moja nesrečna mati, tak je bil obred. Kaos in cirkus. Potem pa se je zalomilo, ko je umrl precej let za njo moj večno zapiti oče. Bil je medicinski fenomen, kar nekaj let je živel brez jeter. Problem je bil, da nismo vedeli kam z njegovim pepelom. Na Hrvaško ga niso hoteli, tu pa ni imel groba, saj z mamo nista bila poročena in s tem sorodnika. Potem nekako je eden od bratov odločil, da vkopljejo žaro na mamin grob. Takoj sem povedal, da mi je to zelo moteče, čeprav nikoli nisem verjel v kakšno posmrtno življenje. Namreč, resnica je bila ta, da je storil vse, ampak vse, da ji je zagrenil in otežil življenje na tem svetu. Nikoli nisem razumel in sprejel, da ga je mama imela rada. Ni šlo samo zato, da jo je vsakih toliko razbil, da jo je zaničeval, poniževal in zganjal psihični teror vsak ljubi dan. Preprosto uničeval jo je, trgal kos za kosom, tako, d ni bilo čudno, da je dokaj mlada zbolela, umirala leto in pol. Včasih, ko sem stal pod tisto smreko in opazoval njegovo tablico nad žaro, me je zagrabilo, da bi jo vrgel v smeti. Potem sem sklenil, da njegov pepel izkopljem in nekje odvržem. Preko dneva je bil problem, da pač kopljem na nekem grobu, ponoči pa je bilo pokopališče zablindirano in zaklenjeno. Končno sem sklenil, da to storim neko praznično jutro, menda je bil Božič ali nek drug verski praznik. Vzel sem malo lopatko, nož in večjo vrečo. Dan se je komaj dobro naredil, ko sem bil že na Žalah. Zemlja je bila ma srečo mehka, prav nič zbita. V dobre pol ure sem se prebil do plitke jame in kromirane žare. Tista sranja o odpuščanju in podobnem sem že davno pospravil v temne sobane psihe. Žaro in marmorno ploščo z njegovim imenom, sem shranil v vrečo in se odpravil proti izhodu. Spomnil sem se babičinih besed: pri Breskvar zavij levo! Na ta način sem zlahka našel naš stari grob, ki ga je zaplenila teta. Poigraval sem se z mislijo, da ga prekopljem ta, a sem bil preveč utrujen, da bi to storil. Ob cerkvi je stal kontejner s smetmi. Iz cerkve pa je odmevalo: v imenu očeta…in sina …in…    Mrtvo, brez gibanja. Kupi premoga. Otroci na zelenih športnih vozičkih. Matere jim brišejo smrkave nosove. Povsod plakati in ledeni mestni tlak. Si videla mrtvega psa v travi? Tam doli je razdeljeno. Vase lezem. Potem, mama, pridejo v belem z bolničarji, privežejo me na posteljo, prevlečeno z usnjem. Peljemo se, strop potuje. V kotu kovinsko ognjišče. Nataknejo mi uzde, prebodejo senca in me porinejo v brezno. Tu smo mi trije. Voščeni, negibni. Nikar ne reci, da ne greva v cirkus. Ne maram konjskih dirk. Ves se tresem in usločim. K meni se spusti, mama. Pustiva njega, kar odidiva in naju ni več. Boš posadila rože? Rože in zvezde. Ampak sinoči se je podiralo na vseh straneh. Zakopan in sam sem bil .Kdaj mi pošlješ dežni plašč? Skloni se k meni. Ne prihajaš več. Kako, da sva šla in ga pustila? Naju je moril? Mama, zdaj si v drobcih, v kosih se mi kažeš. Ko sem pa tako sovra­žen do ljudi, do sveta. Tam smo prebivali. Pridi. Smejeva se, kupuješ mi sladoled. Skupaj vidiva. Brez rok in nog sem. Kam, prekleto, kam? Smrt sanjam. Stran od življenja. Zbežal sem predaleč. Ampak ni hudo. Preblizu je. Tako drobna si, tvoje roke te izdajajo, tvoji žulji. Kaj bi nama on? Ga ne moreš dokončno pokopati? Bo še iz zemlje pogledal ven? Mi trije nismo bili družina. Priznaj, priznaj. Knjige, denar, dneve, sebe trgam, tavam in prosim ljudi. Nikjer me ne sprejmejo. Gozd je grozljiv, strehe za njim so noži. Toliko hodnikov je za menoj, toliko rovov sem prehodil, toliko zemlje požrl, da je ugasnila svetilka. Progasta pižama me naredi tako strašnega. Tudi druga strašila so. Obišče me teta iz Skopja. Kekse drobiva in objemava zelenje. Ti ne prideš, saj so zastave, saj te ne bo?! Žaluješ za sinom, ki je odpotoval predaleč, za sinom, ki je v drugih očeh našel posmeh in zaničevanje, za sinom, ki je prebredel veliko rek, za sinom, ki je razdal, kar je imel dati. Na otoku sem sam. Pridejo v belem, z meči, z vlažnimi ustnicami in strupenimi zvarki. Mar vedo? Kako morejo? Si jim spet vse povedala? Zakaj počneš to? Sem tvoj sin? Ko popišem liste, mi jih skrijejo. Jaz pa lahko dvignem gore. Včasih se zamaje. Mi trije pa kar hodimo, očetu rečeš, da bova šla. Zvečer, ko se vrneva, ležiš gola z njim. Vedno se vrneva. Kaj jim bojo listi, jim ni dovolj njihov svet? Kdo od nas je nor? Ne moreš blizu, če se ne spustiš daleč. Ne bom se več zastrupljal. Odpotujem na počitnice kot drugi. In led naj prekrije svet. Deset pisem sem ti poslal, ti pa ne odpišeš. Si me zapustila in odšla z njim? Ne moreš brez njega. Obriši si solze, ne bom več žoga. Konec bo tega obsedenega teka za vama. Obrijem si glavo in se razletim na drobne kosce. Porjavel bom, stisnil pest in grozil nebu. In tisti v belem naj le govorijo, da te izsiljuje. Tebe? Nič ne pišeš. Ne berem več. Žičnate ograje podiram, preskakujem pregrade. Ne tepi je, na miru jo pusti! In greva ven, smejeva se in sva si blizu. Moj sin ni takšen kot drugi, si rečeš. Toda nekoč boš morala priti. Bele bodo moje oči, oblake bom imel namesto oči. Kdaj pride on? Veš, kot včeraj je. Za roko me držiš in stopava po široki ulici, jaz se te krčevito oklepam, ti pa me potolažiš, da skočiš samo po sladoled. Ne glej drugih fantov! Ne samevaj v novem stanovanju, med ljudi pojdi. Ampak prosim te, ne pripoveduj jim o meni, o nas. Ljudje so hudobni in krivični. Zdaj so mi pokradli vse solze, me našemili v to progasto pižamo, in mi ni niti do gibanja, še do običajnega sprehoda mi ni več. Nekaj listov, namenjenih tebi, mi je uspelo skriti. Nekoč ti jih bom poslal. Me nisi tudi ti zaničevala? Drugim ljudem si govorila. Tako zamaknjeno, tako čudno me gleda… Misliš, da ga vzamejo v normalno šolo.. . nekaj strašnega je v teh njegovih očeh . . . Si se že takrat ozirala po drugih otrocih? Odpreš vrata, jaz sedim na tapisonu in uničujem knjigo za knjigo. Nekaj sto jih raztrganih leži pred mano. Kako naj te GLEDAM? Ni mi več, da bi se selil drugam. Poskušal sem. Pošlji mi dežni plašč. V meni dežuje, z vsako novo kapljo me drobi in odplavlja. Druge vidim.  Ne pišeš mi in ne obiskuješ me več. Naj pozdravim očeta? Nato mi trije odidemo, kar hodimo in hodimo; on je spredaj, jaz v sredi in ti zadaj. Dežuje. Prideš? Ta pes, oče! Pišem ti. Vsak dan, vsako noč. Glej metulje mama, glej vse čudeže.

 

2. Mozaik, Maja Drolec, odrasla oseba

Tu se vedno  ustaviva, kadar greva na Gorenjsko; v Tamar ali v Kranjsko Goro. Že od daleč vidim cerkev sv. Vida na Brezjah, ki je obstajala že vsaj v 15. stoletju. Pogrom križarskih vojn je ni doletel, si mislim, zato ni bila priča množičnega umiranja zaradi lakote in kuge in množičnih preseljevanj v sveto deželo. Sem prihajajo romarji od blizu in daleč prosit za zdravje, žegnat avtomobile.  Po zunanji obliki je triladijska bazilika, vendar ima v notranjosti obe stranski ladji po dvakrat pregrajeni, zaradi česar ima cerkev šest stranskih kapel, njena podoba pa je veličastna.

Z Matijo vstopiva skozi široka dvokrilna železna vrata, ki so postavljena sredi pročelja cerkve, na katerih so upodobljeni starozavezni preroki, ki so napovedovali Marijino rojstvo: Mojzes, David in Izaija, ter starozavezne žene, ki predstavljajo Marijino predpodobo: Sara, Rahela in Judita. Vrata se odpirajo v notranjost prostora, okrašenega z mozaičnimi napisi in bogatimi poslikavami ter barvnimi vzorci.

Kot da bi že plačeval za grehe, ki  jih je storil v življenju, se njegova hrbtenica rahlo upogne, ko odriva težka vrata. Že v avtu se mi Matija opravičuje, da bo pohitel, jaz pa se mu samo nasmiham in rečem, naj si vzame čas.

V božji hram vstopava skupaj s prerivajočo množico, ki hrepeni po čudežu, po srečanju z Božjim, ki ima svoje oko na sredini stropa v stekleni kupoli. Stekla so rumeno – rdeče barve, in božja podoba, ki je naslikana sredi teh stekelc, je obsijana s soncem. Zrak v velikem prostoru je zatohel. Nasproti vrat Matija seže po žegnano vodo v izklesani kamniti posodi ovalne oblike.  Jaz ne. Vsi verniki segajo vanjo. Z desno roko nakaže tri gibe – križ na obrazu -, kot nekoč  ponižni verniki, ki so živeli še v tistih revnih časih, ko je deželo zdesetkala kuga, lakota,  ko preprosti človek v svoji revi ni vedel, kako se bo pretolkel skozi zimo. Žena je rodila petega otroka, od tega sta bila dva že umrla od lakote in mraza, kaj so jedli, bog ve. Nikoli nisem ugotovila, zakaj ravno križ. Mogoče, ker je bil križani, a je vstal in ostal v vernikovi duši za vedno. Stopava po kamnitem tlaku, po črno – belem mozaiku.  Ko so se v letih 1863 in 1864 na tem mestu zgodile tri ozdravitve, so romanja začela postajati množična, zato je tu vedno veliko ljudi.

Levo in desno stojijo temno rjave klopi, v katerih sedijo verniki, v rokah držeč rožne vence žebrajo tiho molitev. Na levi je več žensk, na desni strani so pretežno moški. Otroci sedijo ob mamah in se dolgočasijo, gledajo okoli sebe, zehajo in že vidijo rdeče- modre vetrnice in sladkorno peno, ki jih bodo izprosili pri starših zunaj – na stojnicah pred cerkvijo. V mojem spominu v naši farni cerkvi na Homcu tam nekje v četrti klopi sedi moj bratec in z odprtimi usti posluša župnika na pridigarskem odru, ki nas je otroke vedno ošteval za grehe, ki jih sploh nismo storili, njegovih besed pa nismo čisto dobro razumeli. Najtežje mi je bilo govoriti o grehu, ki se ga je bilo treba pri spovedi pokesati, a ni bil storjen. Zato sem si ga izmislila.

Verniki stopajo k oltarju, kjer ponižno sprejmejo hostijo, ki v ustih ostaja prilepljena na nebu.

Ne morem pozabiti  mladega para iz stare zgodbe; deklico komaj pri šestnajstih in mladeniča dobri dve leti je bil starejši od nje. Imela sta se rada. Ona je zapustila svojo družino in vero zaradi ljubezni. Združitev jima spremeni usodo … Predvsem ona se kesa in plača za vse grehe, verjetno je razmišljala, da sta grešila, ker sta se ljubila, ker je zapustila dom in starše.

Spomnim se svoje mlade ljubezni, najine  združitve v naravi, v sončnem vzhodu, ko so se še rosne kaplje držale smrekovih igel. Ljubljenje je bilo tako nežno in ljubeče, v  toplih telesih se je že dolgo vnemal ogenj. Tedaj, prvič, me je potisnil v travo,  ves zasopel mi je slekel oblačila. Vsa potna sem bila, vrtelo se mi je od vonja njegove kože in poželenja … V tistem trenutku nisem vedela,  kaj se mi dogaja  … žarim in čutim, kako postajam mokra,  neznosno poželenje, on pa je že ves na meni, in še preden se zavem, v meni, trd kot žebelj, mene pa preplavlja sama mehkoba. Vidim golobe, ki frfotajo s perutmi, na obraz mi padajo madeži svetlobe, vonj suhe trave je omamljajoč. Treseva se in si valoviva nasproti, evforija se meša s strahom in tresavico, podžiga najini telesi. On trzne, zajoka, jaz ga pobožam, dolgo skupaj loviva dih, pot kar teče od naju …

Kako daleč je že od tega. Bila sem mlada. Oba sva bila mlada.

Matija je  pri žegnani vodi prižgal drobno visoko svečko bele barve in jo postavil k množici svečk, od katere vsaka predstavlja željo, molitev k večnosti. Potem greva proti glavnemu oltarju, mimo stranskih, kjer stojijo ljudje s sklenjenimi rokami. Usedeva se v prvo vrsto. Matija me prime za roko in se mi z očmi opravičuje, a že prične moliti. Sklene roki pred seboj, se potopi v svoj mir in poltiho ponavlja očenaš in zdravamarijo. Kot da poleg mene sedi nekdo drug, ne on. Ponižen in skromen. Ves skrušen in majhen. Kje je zdaj njegov smejoči obraz, njegov gromki glas …,  divja nrav je potisnjena v pozo nemočnega prosilca. Ves se prepušča svojim spominom. Včasih ga potem vprašam,  o čem je razmišljal med molitvijo.

»Vedno je drugače«, odgovori zamišljeno. »Ne znam povedati.«

V njegovi življenjski zgodbi sta bili dve hudi prometni nesreči. Ne razume, kako da ju je sploh preživel, prepričan je, da mu je nekdo pomagal. Zato se zahvaljuje.

»Trenutki, ki sem jih doživljal v avtu, obrnjenim na bok, drsel sem po cesti, se zaletel v nasproti vozeči avtomobil, potem v drugega, ti trenutki so bili dolgi. Ni bolelo, je pa trajalo. Dolgo. Kot v počasnem posnetku. Nemočno sem čakal, kdaj se bo hitrost ustavila.«

In se je. Na stranskem steklu so ostali lasje in kri. Po čudežu je ostal živ. V bolnišnici so ga kar nekaj časa negovali, a so ga zakrpali, le zakompliciran zlom noge je pustil posledice, ki se še vidijo z rahlo upognjenostjo noge pod kolenom na znotraj.

V molitvi se vedno znova zahvali za ponovno rojstvo. To rojstvo, ki mu pomeni več, kot prvo, ko je mami padel iz telesa na porodni mizi poleg sestre dvojčice. Ni bil načrtovan otrok, zgodil se je skupaj s sestro, zato ni bil mamin ljubljenec. Bil ji je odveč. In to mu je govorila vedno znova. Tudi tedaj, ko ga je podila klečat v temen kot pod stopnicami z dvignjenimi rokami in ga puščala zaklenjenega v temi več ur. Nikoli ne bo pozabil, kako ga je bilo strah.  Oče je veliko delal, da so imeli lepo hišo, in mogoče sploh ni vedel, kaj se dogaja, Matija pa se je boril za mamino ljubezen, ki je ni bilo od nikoder. Bitko je samo še zgubljal, najbolj tedaj, ko se je ločil od žene in hčerk.

Stopava mimo stranske ladje, kjer so stene pred oltarjem polepljene s sličicami malih otrok, deklice v oblekicah in z belimi svečami v rokah, ko so šle k prvemu svetemu obhajilu, dojenčki, ki komaj dvigujejo svojo glavico, tu so slike poročnih parov, lepih in mladih ljudi. Besede, ponižne besede, želje in vzkliki so zapisani, cele stene jih je pred tem oltarjem. Mnogi gredo okoli oltarja po kolenih, za pokoro, s prošnjo za milost, da bi ozdraveli. Poljubljanju podobic in padanja na kolena ni konca. Zrak je tu še bolj zatohel.

Matija ima v avtu svoj rožni venec, obešen na sprednje ogledalo, ki med vožnjo niha levo in desno kot resice na žametni zavesi v gledališču. Njegov rožni venec sestoji iz svetlih perlic, z Marijo na okrogli ploščici – svetinjici. To je brezjanska Marija, ki ga ščiti, on to verjame, in krog venca zaključuje malo večji križ.

Spomnim se, kako je moj bratec tekel domov, bil je že skoraj v šoli, kilometer daleč od doma,  ker ga je najina mama pozabila pokrižati ob odhodu od doma. Bila je samo navada in mamina velika ljubezen do prvega sina, ki je bil šibkejši od ostalih otrok.

Z Matijo nadaljujeva pot na Gorenjsko. Zlato rumene in rdeče barve so že poslikale gozdove, listje se vrtinči v rahlem vetrcu, spet se napoveduje nova jesen. Tokrat imamo zelo topel prehod iz poletja. Matija je spet nasmejan in sproščen.

Razmišljam, da smo ljudje kot listje, ki  spomladi brsti, se sočno odpira v polnosti svojih oblik, čez leto valovi in se upira vetru, jeseni pa najprej začne spreminjati svojo barvo, potem pa že postaja suho, a se še vedno predaja vetru, ki ga nosi.

3. 2050, Urban Makorič, 28 let

Bilo je leto 2050 in vsi so si bili končno enaki. Ne samo pred zakonom, temveč tudi v vseh drugih stvareh. Enako so bili močni, hitri, lepi in pametni.

Tisti, ki so se rodili močnejši, so se morali vsak ponedeljek zglasiti pri Normalizatorju, ki je spremljal njihovo mišično sestavo ter skrbno meril, da se je ta skozi čas zmanjševala. Moškim, ki so bili izrazito »paleolitske« postave, so predpisali hormonsko terapijo in jim v hrano mešali estrogen.

Ženskam, ki so bile bolj atletske, imele bujnejše prsi ali pa so imele močnejše boke, so predpisovali testosteron in različne hormonske tablete. Te so povzročile nižji glas, grozno telesno poraščenost in debelost. Testosteron je bil nadvse priročen za uničevanje lepega dekliškega glasu. Po nekaj letih so najboljše sopranistke zvenele kot stare kadilke.

Ker so bili nekateri plešasti so se morali briti vsi, tudi ženske. Vsi so nosili enaka oblačila, plave uniformne kombinezone. Vsi so imeli v imenu samo pet črk.

Da je nekdo postal npr. televizijski napovedovalec, je moral obvezno imeti govorno napako. Ko so pred nekaj tedni kazali dokumentarec o Moni Lizi Leonarda da Vincija, se je neka ženska pritožila, da kako si drznejo kazati kaj takega po televiziji; bila je v strahu, da bi se njena žena zaljubila v sliko in jo zapustila. Tako je Mednarodno sodišče za presojanje zadev o enakosti, ki je moralo zasedati na Mednarodni vesoljski postaji, da se noben narod ne bi čutil prikrajšanega, oljno sliko renesančne gospe obsodilo zločinov proti Normalnosti. Čez nekaj dni je bila sežgana. Njeno uničenje so predvajali po televiziji.

Ženske z izrazito lepimi obrazi so morale na ulici nositi maske. Tem lepša je bila ženska, tem grša je morala biti maska.

Vsa lepotna tekmovanja so se zaključila tako, da so sodniki vsem tekmovalkam podelili oceno 10 in vse so prejele zlato medaljo za prvo mesto.

Ženske in moški, ki so bili še posebej inteligentni so morali na svoja temena pripeti dve elektrodi, ki so vsakih nekaj minut v možgane pošiljale šibke električne šoke, da bi preprečili kompleksnejše misli. Ljudje, ki so jih v šolah ocenili kot »nadarjene«, so morali vsakih šest mesecev oditi na test inteligence. Če je njihov rezultat pristal v povprečju so kot prej nosili elektrode. Znebili so se jih lahko le takrat, ko so zdravniki potrdili, da so možgani od šokov preveč poškodovani in nezmožni kompleksnejših razmišljanj. Včasih si te ljudi videl kako so nerodno hodili po ulici mimo tebe. Na njihovih temenih sta izstopali dve črni pegi, kjer je bila koža opečena zaradi desetletji nošenja takšnih naprav. Iz ust se jim je cedila slina in opravljali so lahko le najlažja dela; včasih so jih morali namestiti v posebne domove, kar pa je oblasti nadvse ustrezalo, saj je tako povprečni IQ upadel.

Klara in Peter sta kot vsi drugi državljani zvečer gledala televizijo. Ker so bili nekateri načini zabavanja za nekatere predragi, je Država od 17ih do 22ih odredila Večno policijsko uro in obvezno gledanje istega televizijskega programa. Klara je bila ena izmed pametnejših v njeni generaciji in je morala venomer nositi elektrode. Pogovor je lahko vzdrževala le nekaj minut, preden ji je šok pretresel možgane in je pozabila o čem je govorila. Peter je bil tako močne postave, da mu hormonske terapije niso »pomagale«. Ker je opravljal pomembno delo v bližnji elektrarni, se ga je lokalno sodišče usmililo in mu kot hendikep okoli vratu z elektronsko ovratnico privezalo vrečo polno kamenja, ki je ni smel sneti. Če bi jo poskušal odstraniti, bi eksplodirala.

Skupaj sta imela malo Anico. Od očeta je podedovala silno moč, od matere pa neverjetno brihtnost. Ker je bila športnica, nadarjena za znanost in po vrhu še nadvse lepo dekletce sta se zanjo Peter in Klara izredno bala. Bližal se je njen 10. rojstni dan, ko morajo otroci prvič na Test normalnosti.

Njeni materi je že bilo opaziti, da se ji včasih iz ust pocedi slina.

Ko je dopolnila 10 let, jo je oče odpeljal v šolo. Tam jo je prevzela Nadzornica in odpeljala v ambulanto za testiranje. Oče je hodil gor in dol po predsobi, dokler ga ni teža vreče s kamenjem utrudila in je moral sesti.

Čez dobro uro so se vrata ambulante odprla in v čakalnico je stopil zdravnik. Pogledal je proti Petru in rekel: »Pri vaši Anici smo ugotovili več nepravilnosti. Fizično je preveč zdrava in njen mišični ton je nadpovprečen. Predpisal sem ji hormonsko terapijo.  Morda ji bodo predpisali tudi nekaj svinčenih uteži, da bo lahko izkusila trpljenje šibkejših. Prav tako je bil njen IQ za 10 točk višji od normativa. Zanjo sem naročil BrainPod. Prispel bo v petek dopoldan. Takrat vas prosim, da se vnovič zglasite pri meni.«

Simon je s težavo vstal in oči je imel vodene, vendar si ni pustil jokati. Anico je prijel za roko in odšla sta domov. Celo pot je razmišljal, kaj bo rekel Klari, nato jo je ugledal v spalni srajci, kako hodi po dvorišču. Parkiral je avto in zaklical: »Klara, kaj počenjaš?« Ona ga je debelo gledala in se zopet zazrla predse, kakor, da nič ne razume.

Pogledal je Anico in vedel je, da se bo to prej ali slej zgodilo tudi njej. Odločil se je, da bosta pobegnila. Za Klaro je bilo prepozno. Od nje sta se poslovila, objela sta jo in ji pustila vsak svoj poljub v slovo, nato pa sta se odpeljala.

Peter je GPS nastavil na bližnji mejni prehod. Odpeljati ju je hotel v Divjino, kjer naj bi živeli svobodnjaki, ki so pred leti zavrnili državni način življenja.

Klara je med vožnjo mislila na mamo.

Pospešil je in prevozil rdečo luč, ravno na križišču, kjer se je za grmom skrivalo policijsko vozilo. Moža v modrem sta na daljavo izklopila njegov električni avto in zaklenila vrata. Bila sta ujeta. Policaj je zaklical: »Aretirana sta! Avto bova odklenila in vaju odpeljala na postajo, kjer bosta procesirana.«

Peter je pogledal Anico in v njej videl Klaro, kako brezciljno tava po cestah glavnega mesta Države.

Močno jo je poljubil na čelo in si z vratu snel elektronsko ovratnico.

 

4. Neža, Ksenija Šešerko, 67 let

Skozi polomljeno roleto je ušel droben žarek in jo s svojo toploto pobožal po obrazu. Obrnila se je in še naprej v napol spečem stanju uživala v toploti postelje. Ni se hotela popolnoma prebuditi. Rada bi še uživala v pajčevinasti omamljenosti sanj. Lovro! Sedemdeset let bo, kar jo je pustil, nosečo in osramočeno. Vendar je bil v sanjah vedno tisti prvotni Lovro, prijazen in srčen.

Brodila sta po domačem potoku, se držala za roke in skakala s kamna na kamen, lahkotno, kakor bi imela krila. Voda je nežno šumela, valovi so jima oblizovali bosa stopala. Nenadoma pa je potok začel naraščati, hrumeti, temna masa umazane vode je grozila, da ju bo odnesla s seboj. V smrtnem strahu se je še močneje oklenila Lovra, on pa se je samo zasmejal in jo odrinil. Zagrnila jo je mokra tema. Hotela je kričati, a je imela pljuča polna vode. V smrtnem krču je mahala z rokami in se v trenutku popolnoma prebudila.

Štrenasti lasje so se ji lepili na vrat in čelo. Flanelasta srajca ji je oklepala telo, po licih so ji polzele potne srage. Popolnoma osvobojena sanj se je prijela za prsi. Rekli so, da čas celi rane. Vendar ne njenih. Vsako jutro znova se ji je srce spremenilo v trdo, posušeno gmoto. Z rokami, grčastimi od artritisa, se je pobožala po trebuhu. Še vedno je lahko čutila njene gibe. Gibe njene nerojene deklice. Ljubkovala se je po trebuhu in ji skušala vdihniti obraz. Vendar so se ji je kar naprej prikazovale očetove razjarjene oči, njegove lopataste dlani, ki so tolkle po njenem obrazu, glavi, okovani škornji, ki so brcali njen trebuh, da bi izbili iz njenega telesa pankrta, iz njene glave pa hudiča. Potem jo je zgrabil za lase in jo krvavo in napol mrtvo vrgel čez prag.

Kot ranjena žival se je plazila po vseh štirih do Mejačevega senika. Kdo ve, koliko ur. Potem jo je zagrnila tema. Blažena odsotnost ni dolgo trajala. Parajoča bolečina jo je prebudila. Zbala se je za dete, prosila boga, naj ga ne vzame. Potem pa je še samo kričala in kričala, dokler je ni zapustil glas in je ponovno omahnila v svet brez bolečin.

Mejačev Tona se je vračal domov iz sosednje vasi. Sledil je krikom in jo našel med senom v luži krvi. Tekel je domov po Gelo in voz in skupaj sta jo prepeljala domov. Gela jo je umila in poklicala vaško babico. Ta jo je pogledala in samo odkimala. Krvavi sveženj je zavila v brisačo in rekla: »Deklica je.«

Neža je vstala in ogrnila debelo pleteno ogrinjalo. Koti izbe so se lesketali od ponoči razcvetelih ledenih rož. Voda v umivalniku je bila ledena in hitro jo je zbistrila. S stropa je potegnila nekaj suhe mete in na kuhalnik pristavila vodo za čaj.

Na vrtu se je zadnja krpa motovilca bleščala v oklepu ledene slane.

 

5. TA DAN, Marko Nemec Pečjak, 79 let

22. junij 2013

Kratka noč. Težkega sna.  Sem se zbudil? Je polnoč? Nekje cerkvena ura. Udarja. Veliko udarcev.   Dvanajst. Kje sem? Postelja, nočna lučka. Knjižne police. Doma sem. Ni privid. Kateri dan je? Danes. Spomnim se. Včeraj petek. Sobota. Najbrž so me včeraj pripeljali. Doma. Nič ne vem. Ne spomnim se. Utrujen. Skušam spati.

1

Predrami me cerkvena ura. Je štirikrat zaklenkalo. Je udarilo z velikim zvonom enkrat? Zbiram misli. Lučka še gori. Kdo počiva v naslanjaču. Žena? Ne. Revica že dolgo na Žalah. Hčerka? Nimam! Nuška bo, nečakinja. Seveda. Saj sem jo včeraj videl. Hotel sem vprašati. Kaj že? Premikal ustnici. Glasu ni. Kaj je z grlom? Ne čutim. Bolečin ni. Sem zdrav? Dremavica. Tišina. Tema. Zmanjkuje me.

2

Buljim v strop. Nekaj poplesava. Vešča. Sence kril. Sence na stropu. Veščino življenje. Nočno življenje. Sem kdaj užival v nočnem življenju. Ja, takrat po tisti šoli. Spet doma. Taščo prosim za varstvo. Žena, greva v disko! Sva šla. Kar sva bila poročena, nisva šla. Uživala. Kot v študentskih časih. Sem sploh kdaj plesal? Maturitetni ples. Obveznost. Plesne vaje. Slab plesalec. Darja je uživala v plesu. Natlačen disko. Rešitev zame. Migaš. Pa je.

3

Se svita? Ne. Nekdo je obrnil lučko. Odboj svetlobe. Nekdo briše potno čelo. Ponuja čaj. Po slamici. Grlo je suho. Kdo me boža? Kdo? Nuška je. Ugodje dotika. Zatavam v preteklost. Tako me je budila Darja. Delali smo. Od jutra do večera. Po polnoči sva legla. Nežno božanje. Moram vstati. Že zjutraj imam sestanek. Pomemben. Kopalnica. Garderoba. Brez zajtrka. Poljub. Sem že v avtu. Bedim? Sanjam?

4

Svita se. Roleta ni spuščena. Prosojna zavesa. Vedno svetleje je. Ljubil sem jutra. Pisanje. Najlaže še pred zajtrkom. Zvečer kaj rutinskega. Zabeležke. Branje in popravljanje. Kaj sem pisal? Kar sem moral. Predavanja? Menda sem bil dober. Ne vem. »Napisana beseda ostane.« Kdo je že to rekel? Kaj pomeni pisanje? Ne vem. »Samo to vem, da nič ne vem.« Sokrat! Knjig ne potrebujem več. Morda trobeliko? Ali kaj podobnega. Ne še.

5

»Pil sem te in ne izpil – ljubezen.« Eros – Tanatos. Truda, Nastja, Maria. Še ena Nastja. Končno Darja. Smrt naju je ločila. Radosti in tudi bolečine. Snubljenja. Da te kap. Kasneje sva doživljala tisto najlepše. Na njene pobude. Dobrohotno. Brala mi je misli. Podpora. Že dolgo je nimam več.

6

Svetlo. Kdo je ob postelji? Štiri roke. Preoblačita me. Menjata plenico. Umivanje. Frotir. Dišeče mazilo. Kje sem? Doma! Dajeta mi piti. Po kapljicah. Ne znam več srkati. Obmirujem. Kot da me zakriva mrak. Ni svetlobe. Zaprl veke. Najbrž.

7

Sončni žarek. Pod ruleto. Sonce. Rad sem bil na soncu. Niti ne. Le z Darjo. Tisti nepozabni dopust. Apartma. Terasa. Darja gola. Mažem s kremo. Baržunasta koža. Potem v sobo. Zagrnil sem zaveso…  Le kdo mi briše pot? Nežna roka. Skoraj kot Darjina. Ni Darja. Darja počiva tam. Bom kmalu pri njej? Misli uhajajo. Kaj me prešinja? Sonce. Malo priprem veke. Uživam sončno luč. Tudi po oblačnem dnevu. Sonce!

8

Misli tavajo. Tam, na Islandiji. Kratke noči. Junij. Kar toplo. Sonce, dežek, sonce, veter, dež, vedrina neba. Keflavik. Kako je bilo?  Kako to, da sva se izgubila. Dolge minute iskanja. Smejeva se. S taksijem Reykjavik, v Skuggi. Pa tisti sprehod po črni plaži. Pa bučanje orgel v katedrali. Gullfos. Gejzir? Ne. Slap je. Slikala je Darja. Nerad se slikam. Kje so slike? Spomini.

9

Zaprl sem oči. Manj me boli. Skoraj prijetna dremavica.

10

Ura v stolpu dolgo udarja. Je poldne? Ne. Poskušam se obrniti na bok. Ne gre. Saj je vseeno.

11

Slišim godala? Divertimento. Ja, Mozart. Na katerem koncertu sva to poslušala? Ne. Doma si dala vinilko na gramofon. Prinesla si kavo. Tiho pijeva. Uživava. Je to tista plošča. Je! O. Darja!

12

Dolgo zvonjenje. Poldne. Spet neka roka. Žlička. Juhica. Skušam posrkati. Nimam moči. Svetlo je. Vse je medlo. Slišim prigovarjanje. Ne morem odgovoriti.

13

Zunaj najbrž vroč dan. Roleta spuščena. V sobi ni vroče. Potim se. Sanje! Kaj že? Ne vem. Seveda. Poletni dan. Vroč. V svežini Tihe doline. Ob vodi. Tabornik. Šotori.  Jambor zastava. Taborni ogenj. Ogenj greje.

14

Kot da slišim moški glas. Pater Leo? Pozdrav. Z roko v njegovi roki poslušam besede tolažbe. Skušam moliti. Ne uspe mi. Maziljenje. Pater Leo je. Seveda. Pri Mariji pomagaj. Bled. Dremavica. Pater me še vedno drži za roko. Najbrž moli. Zaprte oči. Bleščavo Blejskega jezera. Z Darjo se vzpenjava. Rahlo me drži. Svetloba izginja.

15

Popoldne. Poletno. Toplo. Nekdaj. Popoldnevi niso bili tihi. Samota. Sam!

16

Kdo? Nežna roka. Drži zapestje. Žila utripa. Zdravnica. Tista prijazna… Bolnišnica. To je bilo prej. Tam v tisti veliki stavbi. Katero nadstropje. Ne vem. Dolg hodnik. V sobi. . Sem sam? Ne. Za zaveso še nekdo. Nekdo!

17

Sonce sije. Poletni dan. Vročina? Najbrž. Ne čutim je. Če je vroče. Gremo v hribe.  Kam že? Na Kofce. Ja. Z Darjo. Uskovnica?  Kje je?  Nad jezerom. Vogar. S padalom nad jezero. V tandemu. Jadranje. Na travnik. Ob jezeru. Večer? Ne. Svetlo je.

18

Bedim? Sanjam? Jezero. Na otoku sva. Zvon želja. Ne vem. Nimam želja. Niti ene.

19

Večerni zvon. Večerni ave? Izustil »mati božja«. Razumela. Na youtubu«Mother of God« Johna Tavenerja. Glej mati božja, tu stojim in molim. Peta molitev. Molitev na kvadrat. Dremavica.

20

Duhovna tolažba. Kaj je to? Pater Leo? Ja. Sva molila? Kot otrok nikakor nisem mogel razumeti, čemu je babi vsak večer molila za srečno zadnjo uro …

21

Nekdo se trudi. Ženska roka. Briše potno čelo. Po žlički. Domač čaj. Smo sedeli včasih. Pili čaj. Darja. Piškoti. Tisti. Domači. Pogovor. Ali ob kavi. Tudi kavi. V podjetju. Jutranja kava. Hitro smo izmenjali novice. Plan. Za tisti dan.

22

Darja se smeje. Kje sva? Pena valov. Delfini. Na krmi. Večerna zarja. Morje. Vladimir Nazor. Parnik – pesnik. Obala. Mesto. Šibenik. Darja mi stiska roko. Sloni. Na rami.  Lepo! Utrujen. Ob Darji bi spal. Sanjam.

23

Ni več luči. Ne, ne. Veke so težke. Ne morem jih odpreti. Noč je. Gotovo je noč. Gosta tema. Tema. Nepoznan glas. Vabi me v temo. V temo. Se pogrezam …

 

28. junij 2013

Pogreb je bil skromen. Morda pet žalujočih in nekaj znank in znancev. Razen župnika ni bilo govorcev. Peterica pevcev. Mokranjčev Tebe poem. Cvetje je prekrilo žaro …

 

 6. POJDIVA SKUPAJ, Hani Zamuda, 65 let

Bližal se je konec delovnega tedna, ko me je po telefonu poklicala prijateljica. »Veš, rada bi šla ta vikend na morje s hčerkino družino, pa ne morem, ker sem sosedu obljubila, da bom zalivala rože.« Sledil je daljši klepet, na koncu pa sem ji dejala, da bi šla jaz zaliti rože k njenemu sosedu, da bo lahko ona odšla na morje. Ideja se ji je zdela super in tako se je tudi zgodilo.

V soboto pozno popoldne sem sedla v avto in se zapeljala do prijateljice. Vedela sem, kje me čakajo ključi njene hiše in sosedove hiše. Vzela sem jih in odšla do sosedove hiše. Odprem vrata in v kopalnici je bilo ducat steklenic napolnjenih z vodo. Vzamem steklenice in zalivam. Ko sem se bližala že koncu in sem v kopalnico stopila po zadnje štiri steklenice, se pred menoj pojavi moški. Bila sem čisto tiho. Srce mi je razbijalo. Nisem vedela, kdo je to. Je to morda tat, ki je prišel skozi odprta vrata. Je to prijateljičin sosed …

»Pozdravljeni. Jaz sem od vaše sosede prijateljica. Kdo ste pa vi,« sem dejala in čakala, kaj mi bo ta moški odgovoril. Še bolj nerodno mi je postalo, ko sem opazila, da ni oblečen, pač pa le v spodnjicah.

Takrat se moški nasmehne in reče: »Lastnik te hiše sem. Lepo, da skrbite za moje rože. Ko bi imel le koga, ki bi skrbel tudi zame.« Pogledala sva si v oči, se nasmehnila in odšla vsak svojo pot. Po nekaj minutah sem se vrnila v hišo. Moški je bil oblečen in me povabil na pijačo. Ob hladni pijači sva klepetala pozno v noč. Pripovedoval mi je o svojem življenju in jaz o mojem. Spoznala sva, koliko skupnih točk imava. Ob slovesu pa mi je moški dejal: »Pojdiva skupaj v jutrišnji dan.«

Od takrat je minilo že mnogo let. Moški ni več prijateljičin sosed, pač pa moj mož in midva skupaj srečno živiva …

 

7. Vsi smo ljudje, Minka Jerebič, 56 let

Bila sem majhna punčka, ki si je v otroštvu delila sobo z mlajšim bratom. Nekega jutra, ko sva vstala in prišla v kuhinjo, se je že na daleč slišalo govorjenje. Bil je glas mojega očeta, mame, strica … Ostalih glasov nisem prepoznala. Prijela sem brata za roko in vstopila sva v kuhinjo. Tik ob vratih je bila »kolmkišta«. Tja sva se postavila, nato pa s tihim glasom pozdravila ljudi v kuhinji. Bilo jih je veliko. Pogovarjali so se meni takrat nerazumne stvari. Mama je takoj priskočila do naju in naju povabila za mizo, kjer sva z bratom pojedla zajtrk.

Po zajtrku naju je »prevzela« stara mama. Odšli smo na dvorišče, kjer sva se z bratom igrala v peskovniku, brcala žogo in se imela nadvse lepo. Prišel je čas kosila. Spet smo sedeli vsi zbrani za mizo. Starejši so nas marsikaj spraševali. Brat je bil bolj tiho in je gledal pred sebe v tla, jaz pa sem korajžno odgovarjala.

Čas kosila je minil. Z bratom sva spet sedela na »kolmkišti« in se pogovarjala med seboj. Seveda sva skrivaj opazovala starejše. Kmalu so se začeli poslavljati. Takrat pa je stric stopil do naju. Sklonil se je k nama in dejal: »Zapomnita si otroka. Na svetu smo ljudje, samo ljudje. Ni pomembno, kakšne vere je človek; ni pomembno, kakšen polti je človek; ni pomembna njegova politična prepričanost … Zapomnita si, vsi smo ljudje in vse ljudi je treba spoštovati.«

Zbrani okoli naju so stričevim besedam prikimavali. Tudi moj oče je pokimal in dejal svojemu bratu, da je pravilno povedal to misel. Obiski so odšli. Ostali smo sami v hiši. Oče je tako kot vsak večer sedel na sredino kuhinje, potegnil svetilko na vzmeti bližje in nama bral pravljice. Tega dne je prebral le eno pravljico. Nato sem ga začela spraševati: »Ata, zakaj je stric Janče, dejal nama tisto, da smo vsi ljudje?« Oče se je le nasmehnil in nama dejal, da je treba vedno vse ljudi spoštovati.

Z bratom sva odrasla. Staršev nimava več. Imava svoje družine, otroke in že vnuke. Danes v teh časih razumem pomen besed »vsi smo ljudje«. Ne jaz, ne brat nimava težav v medsebojnih odnosih z ljudmi. Vse spoštujeva. Zato pa težko razumeva, zakaj toliko nestrpnosti med ljudmi, saj smo vsi samo ljudje.

 

8. VARUŠKA, Vlasta Črčinovič Krofič, 71 let

 

Pri Novakovih je trikrat pozvonila in čakala. Vrata je odprl moški srednjih let z jokajočim otrokom v naročju.

»Iz zavoda so me poslali,« je hitela pojasnjevati, medtem ko je iz torbice izbrskala napotnico.

Moški je stisnil ustnice v ravno črto, prikimal in ji v roke porinil enoletnika. Otrok jo je odrival, potem pa se s šestimi zobki zagrizel v njeno nadlahtnico. Malo je manjkalo, da ga ni izpustila. Obrnila ga je stran od sebe in si ga namestila na levi bok, stopila iz čevljev in se bosa napotila za gospodom. V kuhinji sta za mizo sedela triletnika in jo prestrašeno kot plahi ptici opazovala z napol sklonjenima glavicama.

»To sta dvojčka, Tim in Lev, v naročju pa imaš Nejca,« je rekel otrokov oče s poslovno torbo v rokah, pripravljen na odhod.

Začudeno ga je pogledala: »Kaj pa navodila? Urnik, spalne navade malčkov, prehrana, kdaj se vrnete, koliko časa bom pri vas?«

»Na zavodu so te priporočali. Rekli so, da imaš reference, in da si iznajdljiva.«

Nejček je spet zajokal. »Mama, mama, mama.«

»Kje je mama? Kdaj pride mama?« je še poizvedela.

»Sedaj si ti njihova mama,« je gospod Novak zaključil pojasnjevanje in za sabo nalahno zaprl vrata.

 

9. Prešernove poezije, Manja Tement, odrasla oseba

Bliža se Prešernov dan in moji spomini so se spet vklopili. Ponoči se mi je sanjalo o očku, kako mi nosi vedno nove in nove knjige.

Bil je sindikalni poverjenik za kulturo in je za svoje podjetje tudi nabavljal knjige od Mladinske knjige za svoje delavce. Ne rabim posebej omenjati, da je med vsemi novimi zbirkami vedno padla tudi kakšna knjiga zame. Res je to bila bolj Beletrina kot kakšne umetniške knjige, vendar sem še dan danes hvaležna očetu zanje. Nekoč pa me je obdaril za rojstni dan, ki je bil 3.decembra , ne vem več katerega leta (vendar nekje v 3. ali 4. razredu) z drobno majhno rdečo knjižico, kot da bi bil kakšen žepni koledarček. Na sprednji strani je pisalo samo Prešeren. Oče mi je pojasnil, da je to velik pesnik in da se bomo kmalu o njem učili v šoli. Sam je bil ljubiteljski snovalec rim in akrostihov in tudi strasten bralec, kakor jaz.

Ko je odšel v nočno izmeno, me je pustil samo s to drobno simpatično knjižico. Začela sem jo listati. Našla sem same verze, vendar so bili nekateri meni zelo nerazumljivi. Ker sem se hotela očetu nekako zahvaliti, sem tako dolgo listala, da sem našla eno pesem, ki je bila kratka, pa meni nekako razumljiva. To je pesem KAM. Naučila sem se jo na pamet in jo zjutraj očetu zdeklamirala. Oče je bil navdušen in obljubil, da bova skupaj obdelala še ostale pesmi in pesnitve.

Dodal je:« Ta pesem pa je ravno zate, saj tudi ti stalno brez miru brziš okoli. Mogoče se boš malo umirila, če boš preštudirala še ostale pesmi.

To se ni zgodilo, še danes brez miru norim okoli, imam pa lepe spomine na moj prvi stik s Prešernom in na očeta.

 

10. SEDEM IZROKOV PRED RAZHODOM, Tatjana Plevnik, odrasla oseba

 

IZROK 1: Abrakadabra

 

Razšla sta se nesporazumno. V prtljažnik svojega avtomobila je položil dve potovalki, na vrh je položil kitaro v Ibanez futroli, se obrnil k njej in ji dejal: »Abrakadabra.« Osupnilo jo je. Kot da bi priklical nazaj svojo magično moč. Sklonil se je k njenemu ušesu in zašepetal: »Ne bom dovolil, da se takole razideva.« Dvignila je roke, da bi ga odrinila, vendar jo je trdno prijel za zapestja, z obrazom pa se je ponovno približal njenemu ušesu. Ko ji je polizal kotiček za ušesnim mešičkom in nato nadaljeval z grizljanjem uhlja, ni bila več zmožna razmišljati. Potegnila ga je nazaj v hišo. Tisti trenutek ji ni prišlo na misel, da se ne bo nič spremenilo.

 

IZROK 2: Hokus pokus

 

»Hokus pokus,« je rekel in že so bile njegove majice na policah njene omare v višini njegovih komolcev, njene pa dve polici nižje, v višini njenih kolen.

 

IZROK 3: Alakazam

 

Spomnila se je, da je zanj njen ne vedno pomenil da, seveda se je spomnila, toda izrekel je magično besedo.  Obljubil je, da ji bo poslej pomagal vzdrževati čudež njune ljubezni. Alakazam. Ne, ne bo je zapustil, ne bo je prevaral, ne bo ji več grozil, ne bo je več sramotil pred drugimi, ne bo ji več lagal, dovolil ji bo hraniti prosto živeče mačke, ne bo je silil v nekaj, česar res noče. Spoštoval bo njeno voljo, kadar bo rekla ne. Seveda je pomislila na to, da njegov ne bo več v resnici pomeni da bo še več, vendar je bila moč alkazama prevelika.

 

IZROK 4: Sim sala bim

 

Ponovila sta razhod. Po vsem, kar je storil zanjo, naj reče zdaj adijo? Saj ni normalna. Bil je vendar tako prijazen, zabaven in kavalirski, vrezal je svoje začetnice v stranico njene postelje, dovolil ji je, da ga je ostrigla, ustregel ji je in jo klical Dilajla. Sram naj jo bo. Prizori so si sledili v enakih kratkih, konciznih zaporedjih: zanikanje, dvom, negotovost, nestrpnost, strah, klofuta, solze, loputanje vrat, odklepanje prtljažnika. Bam, potovalka, bumf, še ena potovalka, kitaro damo na vrh, da je prtljaga ne poškoduje. Sim sala bim je bilo edino, kar ji je lahko še rekel z roko na kljuki avtomobilskih vrat. Invokacija magije. Priznala je, da ga še vedno ljubi – kljub zadržkom – pa se je vrnil, kaj pa je hotel, če pa ga je tako proseče gledala. Mar naj bi šel v hotel?

 

IZROK 5: Bibidi bobidi bu

 

Ponovila sta razhod. Vse isto, a vendar v skrajšani verziji, nekako zgoščeno med relativiziranje, loputanje vrat in odklepanje prtljažnika. Zanikanje je tokrat težko opredelila. Ko je že mislila, da ga je razkrinkala, ko mu je povedala, da ve za njegovo prevaro, se je obranil tako, da je priznal varanje. Ni zanikal, da jo je prevaral, zanikal pa je, da bi bilo to nekaj slabega. Nasprotno, je dejal, to samo dokazuje, kako iskren je do nje, ona pa mu vrača z metanjem umazanega perila pod noge. Kitare naj se ne dotika, če ji je življenje drago. Tipično zanjo, da mu očita, kako mu pobira grah iz pepela, medtem ko se on vse noči vlači po špilih. Uboga pepelka. Tu si ni mogel pomagati, zvilo ga je od posmeha. Zapel ji je: »Nikar ne obupaj, bodiva še skupaj, bibidi bobidi bu.« In tako sta ponovila pobotanje. Kaj pa je hotel, saj ni imel kam iti.

IZROK 6: Super duper

 

Dala mu je, kar je hotel, dala mu je prestol, dala mu je krono, a mu ni bilo dovolj. Ni mu dala nič slabega, čeprav mu je bilo od vsega dobrega že slabo. Smehljala se je vsemu, kar je rekel, bila je kot voščena lutka, ki se topi in upogiba proti tlom. Bila je super duper.

IZROK 7: Vudu

 

O ja, je razmišljala o tem, kako se vedno znova vrti njen začarani krog: prepir, razhod, vračanje nazaj, strast, ponižanje, prepir, razhod, vračanje … in tako dalje. Kdo še ni slišal za začaran krog. Zavedala se je uročenosti. Zanj bi naredila vse – kot vudu lutka. Dokler je ni boksnil v trebuh. Ko je prišla domov iz bolnice, je vzela v roke škarje in mu razrezala majice. Morala je nekako prekiniti ta začaran krog. Da mu prihrani delo, je trakove njegovih majic pospravila v njegovo potovalko, in ker ni šlo vse noter, je ostanek stlačila v Ibanez futrolo. Kitara je žalostno zaječala, ko jo je golo vrgla v prtljažnik, resonančni pokrov pa je jezno zahreščal pod težo prtljage, ki jo je zmetala na vrh. Ni mu odprla vrat, a je imel ključe. Nekaj je bilo v njegovih očeh – poleg odseva svojega pordelega obraza in njegovih rok, ki so jo trdno oklenile okrog vratu, je v njih zaznala še nekaj … nekaj, ah, črno magičnega.

11. Zamujam, a pridem: Vožnja skozi meglene kotline, Pija Lucija Kralj, 22 let

Zamujam, a pridem: Vožnja skozi meglene kotline

‘Pet minut in sem tam.’

Zvezo preko nevidne povezave prekinem in potrpežljivo počakam, da avtobus zapusti vmesno postajo pri Čopovi in mimo Konzorcija odpelje do Drame. Z nadpovprečnim zanimanjem opazujem gospo nasproti mene, ki me gleda s prezirom, kot bi ji zasedla njeno mesto. Kdaj so stari ljudje postali zlobni? Občutek imam, da ji ni prav da sem tu, ne vem zakaj, mogoče ji smrdim, prezira me, ker sem študentka in študentov nihče ne mara. Pijanci. Kadilci. Narkomani, Lenobe. Zabušanti. Ko bom velika ne bom takšna. Na študente bom gledala kot odrešitelje naroda, kajti narod bo vedno potreboval rešitelje, zarukan kot je, pa jih žal nikoli ne bo našel. Narod išče na napačnih mestih, zakaj pravih mest ni.

Vrata mestnega avtobusa se odprejo, gruča študentov se zapodi, zdi se mi, da se jim mudi nekam na pomembno – če je tako, spustim to postajo in izstopim raje eno prepozno. Pomembne postaje me morijo. Bojim se jih, hkrati sovražim tiste, ki določajo kaj je pomembno in kaj ne – zaradi strahu pred neuspehom ali pa samo zaradi grde ignorance se označim za nepomembno in izbiram nepomembne postaje, nepomembne ljudi in nepomembna srečanja.

‘Pridem čez deset minut.’

Zvezo preko navidezne povezave znova prekinem in pustim, da avtobus odpelje mimo Križank. Gospa nasproti mene me še zmeraj prezira. Poskušam se ji nasmejati in zbiti njeno nejevoljo. Morda je takšna samo zato ker živi v Novembrski Ljubljani. Že tako v Ljubljani živijo nejevoljni ljudje, ki svojo nejevoljo voljno prenašajo drug na drugega, Novembrska Ljubljana pa včasih voljno-nejevoljo voljno drži v svoji megli. Čudni smo ljudje, da takšne kraje določimo za glavna mesta. Meglene kotline, kamor drejo študentje, da bi se učili nejevoljnosti in se zaposlili v enih izmed steklenih novogradenj, ki jih s pretvezami robustnega značaja, z davkoplačevalskimi grdobijami preko študentskega servisa odplačajo sami.

Groteskno se spomnim svojega prejšnjega študentskega dela, za visokim pultom pivnice, kjer je pivo imelo ne pitne cene. Spomin je kratek saj so me še pred izpitnim odpustili, ker se nisem znala dovolj nasmejati gostom, ko sem jim prodajala mačka v žaklju in jim lagala, da je njihovo pivo boljše, ker ga pijejo tu, ob Ljubljanici, kjer je vse zlato le Ljubljanica drekasta. Neumni Nemci so mi celo verjeli in mi pustili napitnino, da sem si lahko kupila nove cigarete. Še zdaj vem, da sem vso škatlico pokadila tisti, isti, večer, z Bojanom, gospodom s cilindrom, ki živi mod mostom in čez dan prodaja časopis na ulici.

Gospa nasproti mene se mi še zmeraj ne nasmeji. Zdi se mi, da je ob mojem nasmešku postala le še bolj zlobna in zdaj očitno viha nos – kaj sem ji naredila? Sram me je, da me je tako zavrnila, jezna sem, da se je odločila, da me ne mara, čeprav me ne pozna. Ne bo se me rešila. Spremenila bom njeno mnenje ali pa ji nalašč grenila vožnjo.

‘Zamudila bom deset minut.’

Prekinem navidezno mrežo in se osredotočim na gospo nasproti mene. Zdaj njen pogled beži od mojega. Prezira me še bolj, tako zelo, da se dela da me ne vidi. Gleda preko mene. Tako me je nekoč gledala profesorica za matematiko.

Spomnim se trenutka; dan, ko je delila teste za geometrijo, suha gospa, sedmega razreda, ki je takrat meni pomenila vse. Tako je v sedmem razredu; potrdilo profesorja, je včasih pomembnejše od staršev. Mogoče celo od fantov, ki takrat, v sedmem razredu, ne znajo povedati stavka daljšega od treh besed, fantom iz devetega pa si še zmeraj zelena. Zate se ne zmenijo. Suha gospa, ki mi je pomenila ogromno, je moj test položila na rob mize. Ni mi podala komentarja, kar me ne bi bolelo tako zelo, če ga ne bi tudi vsem ostalim. Dobila sem tri.

Zakaj se ji gnusim, gnusijo se ji naj tisti, ki niso naredili. In zakaj se ji ni gnusila Katarina, ki je pisala toliko kot jaz, zakaj njo hvali, mene pa prezira. Zakaj Klari, ki je pisala celo slabše ponuja pomoč, mene pa ignorira. Zakaj, sem zdaj zanjo manj vredna od besede. Naj me spodbudi, naj me zmerja. Kar naredi, suha gospa, ki mi pomeni ogromno, je zame dvanajstletno deklico z mozolji, bolečina. Sedmi razred je prvič, ko sem spoznala kaj pomeni razočaranje in kaj pomeni razočarati nekoga. Takrat še nisem vedela, kaj točno razočaranje je, vedela pa sem, da neskončno boli, da boli bolj kot jeza in sovraštvo, da ga čutim bolj kot ljubosumje in strah. In razočaranje je tisto, kar mi je sicer pomagalo narediti osnovno šolo in vpisalo me je na gimnazijo, sprejelo me je na fakulteto, a nikoli, čisto zares nikoli, nisem ljubila matematike kot sem jo pred dnem, ko sem na robu klopi dobila trojko.

Spomnim se, trojke, napisane razpacano, na kotu, spomnim se kako sram me je bilo in kako sem se učila, da sem naslednji test pisala z odliko. Odlika nikoli ni pomenila tako zelo kot razočaranje. Razočaranje je skelelo, odlika je žarela, pa žarenje nikoli ni odvrnilo pozornosti od bodenja prezira suhe gospe, ki mi je v sedmem razredu pomenila veliko. Mogoče je bil to trenutek, ko sem razočaranje začela videti kot bolečino, pa hkrati odrešitev vseh pričakovanj, ki so sledila zaradi odlik. Tisti, ki sem jih razočarala, od mene niso pričakovali najboljšega in dovoljeno mi je bilo nositi trojke, celo dvojke, vsekakor pa sem se odrešila pohval suhe gospe, ki mi je v sedmem razredu pomenila ogromno.

‘Počakaj me, še petnajst minut.’

Gospa nasproti mene me gleda s pogledom, kot suha gospa, ki mi je v sedmem razredu pomenila veliko. Pomislim, kateri test sem pisala tako slabo, da se je odločila, da me neha gledati. Da se odloči za prezir. Že od gimnazije nisem spustila naloge na izpitu, eseje in seminarske naloge oddajam z odlikami, profesorji me imajo radi, kaj torej smrdi gospe nasproti mene. Ali ni preprosto, kaj pomeni v tem svetu. Dokler so dosežki v šoli lepi, dokler si oblečem svetel rumen pulover in z nasmeškom recitiram filozofe, ki štejejo, dokler je tako, kot sistem glasno narekuje, potem test opraviš z odliko in napreduješ. Kako zgrešeno razmišljanje in kako zaostal sistem, ki sestavljanko sestavlja na podlagi robov in ne na podlagi slike. Čeprav sestavljanke gredo druga drugi, še ne pomeni, da je slika bistra, kaj šele da je lepa.

Svinjska sem. Zavoham smrad na sebi. Gospa nasproti mene poišče moj pogled in me zdaj še bolj očitno obsoja. Njeno obsojanje ima solzo. Naj neha. Neprijetno mi je, kako njene rjave frnikole izostrijo moje modre, kako fokusirano zdaj ne premakne pogleda iz moje rumene jope, gabi se ji, kot bi vedela, da ja na hrbtu strgana, kot bi vedela, da je mehčalec, s katerim je opran, ukraden od cimre iz študenta. Od kar sem izgubila službo v pivnici, pač nimam za mehčalca. Bogate gospe na avtobusih ne razumejo. Zlobne so. Postaja mimo rudnika, skoraj smo že iz Ljubljane.

Avtobus je prazen, zdaj sva samo jaz in gospa nasproti mene. Srhljivo me gleda. Jaz izmikam pogled. Počutim se slabo, slabo mi je, trebuh se mi obrača. Na bruhanje mi gre. Moram iz avtobusa. Vstanem se in skoraj stečem do izhoda, stiskam na rdeč gumb za prisilni izstop, voznik pa kot bi se ne zmenil zame vozi dalje.

‘Ustavite, ustavite prosim!’

Gospa nasproti mene se vstane, zdaj stoji na sproti mene. Še ena solza ji steče po licu.

‘Zamujam, ampak pridem.’

Prekinem navidezno mrežo in pogledam gospo nasproti mene. Telefon v desni roki se ji zasveti. Dobila je moje sporočilo. Zdaj imam čas pogledati čez okno, zunaj je noč, pogledam svojo rumeno jopo, polito z rdečim vinom, zavoham svoje lase dimljene od cigaretov, začutim strah in mraz. Zebe me in na bruhanje mi gre – zdaj se gnusim sebi in želim domov. Usedem se na tla, gospa nasproti mene stopi k meni. Bojim se kaj bo rekla. Preden bi me ogovorila ji odgovorim: ‘Sem ti rekla, da prihajam, samo zamujam’.

 

12. Obljubljam si, da je zadnjič, Liljana Homovec, odrasla oseba

Ob štirih sva z Malo prišli domov. Vrečka z nakupljenim v trgovini mi je padla iz rok, zakurila sem v peči za naše centralno ogrevanje, da bomo zvečer na toplem in bo topla voda za tuširanje. Na štedilnik sem pristavila mineštro, ki sem jo skuhala že včeraj popoldne. Ogenj v peči se nikakor ni hotel razplamteti, dim se je celo privalil iz peči v prostor in iz dnevne sem zaslišala godrnjanje, češ da niti zakuriti ne znam.

Mala se je v kotu kuhinje, kjer sem ji uredila igralni kotiček, ukvarjala s kockami. Med pripravljanjem kosila sva se pogovarjali, kako je bilo v vrtcu, se je zgodilo kaj lepega, posebnega, kako se je imela.

»Risali smo šopek za mamico, jutri imate praznik,« se je Mala vsa zadovoljna stisnila k meni in objela mojo nogo.

»A za atija pa nič, kdaj pa boste risali šopek zame?« se je oglasil, ker ga je vonj kosila privabil v kuhinjo.

»Mogoče bomo jutri, ja zelo verjetno,« je nedolžno, prijazno rekla Mala.

Pogledala sem njegov izraz na obrazu in ugotovila, da je mrak zažrt v vse pore.

Molčim.

Sedli smo k mizi. Mineštra je bila odlična. Iz skrinje sem vzela doma pridelano zelenjavo, vsakega po malo, od nadzemne kolerabe in korenčka, majhne glavice brstičnega ohrovta, malo graha do stročjega fižola ter nekaj listov peteršilja in zelene. Začimbe, ki sem jih dodala so še poglobile okus, meni se je zdela res super in Mala jo je zajemala z užitkom.

»Kaj res ne moreš nikoli dovolj soliti nobene jedi?«

Vstala sem in mu podala sol.

»Dodaj si, če se ti zdi premalo slano,« sem rekla, kar se da mirno.

»Ne vem zakaj se ne da dovolj soliti že med pripravo. Menda obvladaš kuhanje, v resnici pa nimaš pojma o tem, kako se pripravi dobro hrano,« je zdaj že dvignil glavo iznad krožnika in me srepo gledal, oči so se mu povečale in nepremično bolščale vame.

»Nisem ravno kuharica in nikoli nisem tega trdila, a ta mineštra mi je kar dobro uspela. Sicer pa sol lahko sam dodaš po okusu.«

»Kakšen okus imaš ti, da ne znaš dovolj posoliti niti ene navadne mineštre.«

Ker sem molčala in gledala v krožnik, se je obrnil k Mali, ki je še vedno zajemala mineštro, le obrazek je obrnila v krožnik in molčala.

»Ne jej te packarije, to še za prašiče ni dobro,« je rekel in odmaknil njen krožnik na drugo stran mize.

Vstal je in šel v dnevno sobo.

»Si še lačna?« sem vprašala Malo in ji vrnila krožnik.

Molčim.

Z dlanmi si objemam obraz.

Obljubljam si, da je zadnjič.

Z Malo sva pospravljali kuhinjo, ko sva zaslišali, da je zaropotal avto na dvorišču. Ostali sva sami, sami celo popoldne. Odšli sva na sprehod, v rastlinjaku sem nabrala solato in jo očistila, medtem ko se je Mala igrala s sosedovim fantkom v peskovniku. Njena okrogla lička so bila zardela od igre in popackana od peska, ko sva se odpravili nazaj v stanovanje. Pripravila sem kosilo za naslednji dan in umila Malo, ki je namerava še pogledati risanko pred spanjem, ko so se odprla vrata.

»Kaj je za večerjo? Kam si dala daljinec? Rokometna tekma je, kaj boš gledala te risanke, to so same neumnosti,« in je premaknil program.

Z Malo sva odšli v spalnico. Prebrala sem pravljico.

Jočem.

Z dlanmi si objemam obraz.

Obljubljam si, da je zadnjič.

Ko poskrbim še za perilo in pospravim, kar leži naokrog po stanovanju je ura devet. Umijem se in se odpravim spat, pravzaprav vzamem v roke knjigo, ki jo berem že cel mesec in ne vem čisto dobro o čem govori. Dve strani in knjiga mi pade na obraz. Zbudi me, ko vstopi v sobo, prižge luč in ropota naokrog. Leže k meni, položi roko na moj trebuh in začne grabiti mojo mlahavo kožo in blazinice, ki so se nabrale okrog pasu.

»Kaj pa je to, malo boš morala poskrbeti zase, da boš privlačnejša. Zredila si se.«

»Tehtnica kaže enako kilogramov, kot pred letom dni.«

»Potem tehtnica laže, ali pa lažeš ti.«

Utihnila sem, ker se nisem nameravala pričkati okrog mojih kilogramov. Vseeno mi je ali jih imam nekaj preveč ali pa premalo za njegove kriterije, da bom le lahko mirno zaspala, čaka me težek dan. Toda nocoj ima nekaj posebnega na repertoarju, komentiranje najinega seksa, ki je po njegovem zaradi moje dolgočasnosti in pomanjkanja domišljije, enoličen in nevznemirljiv. Ker sem zdaj čisto predramljena, ga vprašam, kaj predlaga za izboljšavo stanja. Po njegovem bi bilo pametno povabiti še koga drugega v najino posteljo, da bi se malo igrali, kakšno žensko, lahko tudi moškega.

Začutila sem bolečino v želodcu, ki se je razlezla po celem telesu in mi vzela zmožnost odgovora. Zlila sem se s posteljo, nisem več obstajala. On pa je še kar opisoval prednosti takega seksa, kaj bi to prineslo v najin vsak dan in ne vem kaj še vse, saj sploh nisem več ničesar slišala.

»Ne boš nič rekla na moj predlog?«

»Jaz se tega ne grem.«

»Saj sem vedel, da bo tvoj odgovor tak. Potem vedi, da bom šel sam v to avanturo, da ne boš presenečena.«

Obrnil se je na drugo stran in ni minilo dve minuti, ko je že spal.

Vstala sem in šla v kuhinjo, si nalila kozarec vode in sedla k mizi. Roka se mi je tresla, ko sem nesla kozarec k ustom, srce mi je razbijalo, dihala sem hitro.

Strmim.

Samo prazen prostor pred mano.

V mislih ni niti pajčevine.

Ne morem nazaj v posteljo k njemu. Nočem. Zakaj bi se sploh vrnila tja. Po tiho se odplazim v posteljo k Mali. Diham plitvo in čim bolj umirjeno, Mala se stisne k meni. Ne morem zaspati. Iščem rešitev. Komu naj povem, kako mi je. Kaj naj rečem. Kam naj grem. Mama se mi bo posmehovala: »Saj sem ti rekla, da se bo tako končalo, ko si tako lahkoverna.« Sestra ima premajhno stanovanje, že sami se komaj stisnejo vanj. Prijateljice nimam nobene več.

Strmim.

Samo prazen prostor pred mano.

V mislih ni niti pajčevine.

Noč je bila prekratka, da bi našla rešitev.

»Je Mala klicala ponoči, da si zaspala pri njej?« me vpraša zjutraj. Prikimam.

Malo odpeljem v vrtec in grem za tem v službo. Vrtinec dogajanja me posrka in pozabim na včerajšnje strahove, bolečino, žalost. Ko me prešine misel na to, se vprašam ali sem res tako mislila, je bilo res tako hudo? Začutim nekakšno olajšanje, ni vse tako črno in težko.

Oddahnem se.

Pozneje se bom zbrala.

Malo svetlobe se kaže na vzhodu.

 

13. Časopis, Mira Sušić, odrasla oseba

 

Sivina neba je obetala spremembo vremena in prihod dežja. Na nebu so se zbrali težki oblaki, polni dežja. Turobni oblaki so skrivali dežne kapljice med sivimi gubami nad strehami hiš, ki so štrlele v pusto nebo vlažnega dne.

Mojca je odprla duri stanovanja in se spustila po stopnicah v vežo ter pokukala v poštni nabiralnik, kjer je raznašalec časopisov pustil izvod dnevnika. Dekle se je naročilo na časopis in redno plačalo naročnino, preden je ta zapadla. A glej, nekaj čudnega se je zgodilo tistega dne. Mojca ni namreč našla časopisa ne v poštnem nabiralniku in niti na pragu vhodnih vrat stanovanjskega bloka. »Da ni danes stavka?« je pomislilo dekle in se vrnilo v blok, smuknilo v dvigalo, pritisnilo gumb, da se je dvigalo pognalo po jašku. Čez nekaj časa je bila Mojca zopet pred hišo, zaklenila vrata in se napotila v šolo. Muca jo je gledala skozi okno, ko je odšla po ulici proti bližnji avtobusni postaji.

Mojca je šla mimo kioska in opazila, da je bil dnevnik v prodaji. »Danes ni stavke,« je ugotovilo dekle, se ustavilo pred kioskom in kupilo dnevnik ter nadaljevalo pot na avtobusno postajališče.

Na avtobusni postaji je bila gneča ljudi, ki je morala navsezgodaj v službo. »Dren zaradi dežja,« je pomislila Mojca, ko so se spustile prve kapljice dežja z neba. Na cesti je prišlo do prometnega zamaška, zato se je kolona avtomobilov po polževo premikala po ulici. Ljudje so nemudoma odprli pisane dežnike in potrpežljivo čakali avtobus. Redke kapljice dežja so hitro postale goste in ploha se je kmalu zvrnila z neba na mesto. Avtobus se je končno pojavil v daljavi na ulici in čez nekaj časa prispel na avtobusno postajo. Ljudje so zaprli mokre dežnike in pohiteli na prevozno sredstvo. Avtobus je nato nadaljeval pot. Avtobusna postaja je samevala v nalivu dežja, dokler se niso nabrali na pločniku potniki za naslednji avtobus.

Naslednjega dne zopet ni bilo časopisa ne v Mojčinem poštnem nabiralniku ne pred stolpnico. Dekletu se je zdelo čudno, zato je zavrtela telefonsko številko in poklicala pristojno pisarno za naročnino časopisa. »Mojca Mrak na zvezi,« je odločno začelo dekle in hitelo razlagati: »Plačala sem naročnino v roku, brez zamude, a ta teden nisem dobila že dveh izvodov vašega časopisa. Rada bi vedela, kje se je pri vas zataknilo.« »Počakajte trenutek, gospodična, da preverim na računalniku,« se je suho oglasila odgovorna uslužbenka v pisarni. »Vsako leto redno plačam vašo naročnino v roku, poglejte, če je prišlo do napake,« je vztrajala Mojca na zvezi.

»Vaša naročnina je v redu, vsak dan smo vam redno dostavili časopis. To izhaja iz naših podatkov v datoteki na računalniku, torej sklepam, da vam je verjetno nekdo izmaknil zadnja izvoda časopisa,« je hladno odvrnila uslužbenka, nato pa mrzlo pojasnila, »Žal ne dostavljamo dvakrat istih izvodov časopisa. Stare številke lahko samo odkupite po nižji ceni, če dokažete, da vam je nekdo sunil izvod dnevnika. Taka je pač naša praksa, gospodična.« Glas uslužbenke je zvenel uradno. Ženska na zvezi je delovala kot birokrat, ker je zdrdrala pesmico kot razbita plošča na gramofonu. Plavolaski je bilo jasno, da ni imela šanse, da bi omehčala uslužbenko na zvezi in uredila zadevo sebi v prid, zato ni trmasto vztrajala, čeprav je bila trmoglavo dekle. »Najlepša hvala za pojasnilo, pa lep dan,« je Mojca prekinila pogovor in odložila slušalko stacionarnega telefona.

»Ugotoviti moram, kdo krade časopis,« je sklenilo dekle. »Da ni kak tipček v soseščini skrivnosten zbiralec izvodov dnevnika?« je tuhtalo dekle, medtem ko se je muca Mica prikradla na kavč in z mijavkanjem zahtevala od Mojce, da ji posveti malce pozornosti. Dekle je pobožalo mačko. »Ti si gotovo kaj opazila na ulici ali pa zagledala na dvorišču skozi okno kako sumljivo osebo, ki se je potikala tule naokrog in je pospravila časopise v svoj žep. Žal ne razumem tvojega mačjega jezika, pa si ne morem pomagati s tvojim mijavkanjem,« je Mojca nagovorila tigrasto mačko in se zatopila v globoke misli, medtem ko se je muca spravila v njeno naročje, se zavila v klopčič, nekaj časa veselo predla, nato pa zaspala.

Mojca je sedela na kavču in gledala v prazno. »Kakšen dolgčas brez časopisa,« je tarnalo dekle, ki je zelo rado prebiralo časopisne članke, še posebno, ko je počivalo na kavču po povratku iz šole ali pa ob nedeljah, ko je zjutraj pri zajtrku ob pitju komaj skuhane kave listalo dnevnik in prebiralo prilogo.

»Zadevi moram priti do dna. Kdo neki krade časopis?« je razmišljala Mojca, a na misel ji ni prišla nobena pametna ideja, še manj pa rešitev uganke skrivnostnega tatu časopisov. »Razmišljati moram kot pravi detektiv, če se grem detektiva, kot se spodobi,« je nato pomislila plavolaska in naprezala možgane. »Kaj navadno počenejo detektivi? Aha, najprej poiščejo sledi. Vsak tat pusti za sabo gotovo kako sled, skratka pogledala bom v veži in pred blokom,« se je odločilo dekle in stopilo v akcijo na teren.

In res, Mojca je že istega dne pregledala vsak kotiček v veži in pred blokom. Tat ni pustil za seboj niti ene samcate sledi. Ostanki trave v gredicah na dvorišču so bili samo malce pomečkani. Kuža je pustil za sabo svojo sled, ko je dvignil taco in poškropil gumo parkiranega avtomobila pred garažo. Mojca se je razočarano vrnila v hišo, sedla pred televizijo in se zatopila v gledanje priljubljene nadaljevanke. »Jutri bom zopet poskusila srečo,« si je dejala trmoglava gimnazijka, ki ni vrgla puške v koruzo, ampak je trmasto igrala na prvo žogo.

Mojca je naslednjega dne pogledala v poštni nabiralnik in pred blokom. In glej, zopet ni bilo nikjer časopisa. »Tat je bil zopet na delu,« je ugotovilo dekle, ki pa je zapazilo psa s časopisom v gobcu. Na ulici je bil še parkiran kombi raznašalca časopisov. Kuža se je ravnokar urno zapodil daleč stran od kombija in jo mahnil naravnost čez cesto na vrt v svojo uto. »Aha, ti kradeš moje dnevnike!« se je začudilo dekle in sledilo psu ter zagledalo gospodarja štirinožnega tatu na vrtu.

Možakar je pospravil šaro v garažo in opazil, da je kuža skril nekaj v svojo uto. »Sultan, Sultan, prinesi, kar si skril v uto!« je moški, čokate rasti z malce odvečne kilaže, poklical psa, a kuža ni ubogal gospodarja, saj ni prinesel ničesar iz svoje ute. Pred uto je bila rdeča žoga, ki jo je pes z gobcem porinil h gospodarju. Žoga se je zakotalila do gospodarjevih nog. »Ne, Sultan, nisem ti rekel, da mi podaš žogo, ampak da mi prineseš tisto, kar si skril v svojo uto. Videl sem, da si nekaj izmaknil v soseščini,« je Martin Posega pokaral svojega psa.

»Gospod Posega, dober dan,« je Mojca vljudno pozdravila postavnega možakarja na vrtu. »Pozdravljena, Mojca,« je Martin Posega odzdravil ljubkemu plavolasemu dekletu. »Zdi se mi, da je danes vaš kuža vzel moj časopis,« je dejalo dekle in pojasnilo, »Vsak dan je izginil dnevnik, ni ga bilo pred blokom in niti v poštnem nabiralniku. Ne vem pa, če je vaš pes odnesel v svojo uto vse manjkajoče časopise, ki so izginili neznano kam v teh dneh.« Možakar je bil v zadregi. Črno na belem je bilo, da se je njegov hišni ljubljenček motovilil naokrog po dvorišču sosednje stolpnice in stikal okrog kombija. »Moj kuža je nekaj spravil v uto, ko je urno smuknil mimo in naglo švignil vanjo, zato bova pogledala v uto in razvozlala uganko,« je sklenil Martin Posega.

Moški in dekle sta pokukala v uto in preverila, kaj je bilo na stvari. In res, v uti sta našla vse Mojčine časopise. »Nimam pojma, kaj je pičilo Sultana, da se je lotil zbiranja dnevnikov! Kaj za vraga počne Sultan z vsemi temi časopisi? Kuža gotovo ne bere novic,« se je čudil Martin Posega, ki je očitno bil v zadregi, ker se je njegov domači ljubljenček tatinsko obnašal, ko je zahajal čez cesto in odnašal iz kombija raznašalca časopisov izvod dnevnika ter ga pospravil v svojo uto. Mojca je potipala tla v uti. »Tla so vlažna. Psu se ni ljubilo ležati na mokrih in vlažnih tleh, zato si je pomagal tako, da je prinesel časopise v uto in si postlal posteljo,« je sklepalo dekle in svetovalo, »Položite vrečo ali pa staro odejo na tla v uto, da ne bo kuža ležal na vlagi po dežju.«

»Najlepša hvala za prijazen nasvet. Dal bom v uto staro vrečo,« se je zahvalil Martin Posega in v isti sapi predlagal dekletu, »Rad bi poravnal škodo, pravzaprav vam odplačam izvode časopisov, ki jih je Sultan izmaknil.« Možakar je nato strogo pogledal svojega psa ter zažugal iznajdljivemu ljubljenčku: »Tako obnašanje ni na mestu za psa čuvaja! Glej, da ne kradeš več časopisov v soseščini, ker se ti ne ljubi ležati na mokrih in vlažnih tleh!«

»Ne delajte si skrbi zaradi izvodov dnevnika. Veliko ste mi pomagali, da sem uspešno rešila uganko in odkrila tata, pravega zbiratelja dnevnikov,« je plavolaska pomirila možakarja in se mu prijazno nasmehnila. Dekle je prišlo zadevi do dna, zato je bilo veselo. Gimnazijka je zablestela v detektivki akciji na terenu, zato je bila njena prihodnost jasna. Punca ne bo ne astronavtka in niti zdravnica, bolničarka, učiteljica ali pa pevka ter gledališka in filmska igralka, ampak bo postala policistka.

»Čestitam, Mojca! Razrešila si uganko kot šus kot kakšen detektiv v filmih na televiziji, ki reši primer z levo roko,« je lastnik psa pohvalil Mojco. Pohvala je Mojci godila. Mojca je nato pobožala psa in prijazno polglasno zašepetala kužu na uho: »Bodi priden, Sultan, gospod Martin ti bo dal v uto vrečo, pa ne bo pod vlažen in moker po dežju.« Plavolaska se je nato poslovila od Martina Posege in njegovega psa.

Tat dnevnikov ni bil več na delu, zato je bil zopet časopis v Mojčinem poštnem nabiralniku. Pes Sultan je namreč dobil vrečo v svojo uto in ni sunil več Mojčinih časopisov iz kombija raznašalca dnevnikov.

 

14. Izreden prevoz, Olga Kolenc, odrasla oseba

Zemlja na grobu stare mame Marije, ki je umrla sredi najhujše zime, se je spomladi polegla, in oče se je lotil izdelave spomenika. Fin pesek je v nahrbtniku prinesel iz neke oddaljene grape v Trebuši, iz Idrije pa cement. Narisal si je načrt in izdelal lesene kalupe. Ko so bili odlitki suhi, sva jih skrbno prepleskala z belo oljnato barvo. Nazadnje je izdelal še velik lesen križ ter nanj pritrdil novega zlatega bogca, ki ga je kupil v mestu. Dan pred transportom in montažo sva vse elemente skrbno zložila na ročni voziček, ter jih zaščitila s staro odejo.

Ta mali, lični zeleni voziček, ki ga je v celoti izdelal naš oče Rudolf, je služil vsestranskim domačim potrebam. Po starih zakonitostih skrbno izbrani in pripravljeni kosi lesa so pod njegovimi preprostimi domačimi orodji in spretnimi rokami, počasi dobivali končno podobo. Nekatere kovinske dele, ki jih ni bilo moč kupiti ali pa so bili dragi, je sam skoval v mali domači kovačiji. Na zadnjem delu mu je namestil tudi ročno zavoro, ki je odlično služila med spusti po klancih.

Voz je postal nepogrešljiv za prevoz manjših zalog drv, poljskih pridelkov, sveže krme, skratka, za sleherni večji tovor, ki je presegal naša ramena. Kasneje je bil zelo priročen tudi za dostavo ozimnice, kot so bela, črna in koruzna moka, pa živalska krmila, ki smo jih v mali vaški trgovinici tam okoli leta 1965, lahko kupili tudi na obroke. Tako se je končalo mukotrpno prenašanje težkih nahrbtnikov po dolgih in zasneženih poteh, ki jih je splužila šele pomladna odjuga.

Napočil je lep sončen dan, ki je bil kot nalašč za najin podvig. Oče se je vznemirjen sprehajal po hiši nato pa še zadnjič preveril pripravljeni tovor. Na voz je dodal še nekaj orodij in materiala, potrebnega za montažo. Hodila sem v peti ali šesti razred osnovne šole in bližal se je konec šolskega leta. Da mi oče prihrani v enem dnevu dvojno pot do centra vasi, v eno smer, dolgo dva kilometra, sva prevoz združila z mojim odhodom k pouku. Mati nama je skuhala polento in jo za večjo moč dodatno posula z ocvirki.

Da svojih šolskih obveznosti ne zamudim, sva se podala na pot s precejšnjim časovnim zakupom. Kolesa so tiho in brez napora zdrsela po s travo poraščeni klančini, ki vodi od hiše. Po razmeroma ravnem delu poti, do Krpcije, je šlo brez večjih težav. Nad kmetijo se vse do Vrh Klade dviga enakomeren klanec, na katerem se je nama že po nekaj prvih metrih vleke prvič ustavil voz. Voje v očetovih rokah so začele plesati v levo in v desno in iz prsi so se mu izvili prvi pritajeni vzdihi. V starih delovnih čizmih se je z vso močjo upiral v grob makadam in zazdel mi je kot konj, ki je zaman želel izvleči v glino ujeto rezilo pluga.

Še močneje sem se uprla v voz, kajti v klancu je bilo naporno že sámo zadrževanje le tega, kaj šele vleka navzgor. Moji lahki poletni čeveljčki s tankimi in gladkimi gumenimi podplati so v pesku zaman iskali oporo in nogi sta mi večkrat zdrsnili nazaj. Oče je vse pogosteje počival nato pa tovor znova povlekel kot muš. Ob glasnih stokih sta mu ušli stari kletvi, kot sta krucefiks in putana. Uporabljal ju je le v skrajni sili in to takrat, ko ni bilo v bližini otrok.

Znoj je curljal, in čeprav so najine kite dosegle poslednjo točko razpona, sva komaj presegala meter za metrom. Zaman sva se ozirala naokrog; nikjer ni bilo žive duše, ki bi prišla mimo in se s svojo močjo dodatno uprla v tovor. Zaželela sva si dvoje močnih moških rok ali pa vsaj tiste male, otroške, ki v sili zmorejo več kot le igro. Vsak kilogram potiska bi našemu preobteženemu vozu, dodal novih moči. Prisluhnila sva v tišino, a ta je bila globoka in na gosto pretkana le z žvrgolenjem ptic. Iz smeri Gačnika so povlekle prijetne junijske sape in prinesle nekaj zelo oddaljenih klicev, ki niso obetali pomoči.

Čas je tekel hitreje kot običajno. Bron v zvoniku je do začetka pouka najprej odmeril pol ure in prav kmalu še zadnjih petnajst minut. Najin dobropis časa, ki sva si ga vzela pred odhodom, je bil že zdavnaj porabljen. Kot za nameček smo ravno na ta dan, in to prvo uro, pisali še zadnjo, za zaključno oceno odločilno šolsko nalogo. Očetu sem končno le zaupala svojo veliko skrb, zaradi katere pouka prav danes ne smem zamuditi. Vznemirjen mi je odvrnil, da bom imela dovolj časa, da bom nalogo lahko pisala tudi kasneje ali pa naslednji dan, v nobenem primeru pa ga ne smem pustiti s tovorom samega.

Le kako naj bi naš sicer dober oče lahko razumel moje skrbi; okoli leta 1910, ko je on hodil v osnovno šolo na Vojskem, so namreč obstajala čisto drugačna pravila. Ker niso imeli obutve, so v šolo hodili le v kopnih letnih časih. Zgodilo se je, da so v pozni jeseni prišli k pouku še po kopnem, nato pa je začelo snežiti. Otroci so jo po zadnji učni uri kar bosi ucvrli domov do uro hoda oddaljene Mrzle Rupe, in šolskega leta je bilo konec.

Po moji glavi se je vrtelo tisoč skrbi in zajela me je panika. Kako naj opravičim zamudo od izostanka tako pomembne učne ure, in to s tako neobičajnim izgovorom, kot je transport nagrobnega spomenika za staro mamo? Kako naj pojasnim vse težave, ki so sledile na poti, čeprav sva si pred odhodom od doma vzela v zakup kar nekaj časa!? Strog pogled učiteljice Valerije, ki me je že tako imela na piki, bo zahteval odgovor -, zakaj ravno danes, ob tej uri, in sledila bo kazen. Sošolec, ki me je pogosto zasmehoval in žalil, pa se bo na ta račun iz mene še lep čas delal norca.

S poslednjimi močmi sva dosegla krajšo ravnico na Vrh Klade in čakala naju je še zadnja tretjina poti. Oče je odložil voje in si z velikim karirastim robcem brisal pot. Čez povsem mokro srajco je ogrnil star suknjič, ki mu je včasih služil za obiske nedeljskih maš. Tudi moje telo je gorelo, in srce, ki je kot kovaško kladivo razbijalo v prsih, je sililo v grlo in sence. V zvoniku je najprej narahlo potolklo, nato je udarec brona grobo presekal tišino. Zdel se mi je brezčuten kot krogla, ki je prebila srce. Zvok je v hipu presegel zelene obronke in se izpel v temnih globačah Štrangela.

Misel, da se začenja pouk, je bila zame težka kot bron. Čez nekaj trenutkov se je voz premaknil in pod lično izdelanim kolesjem je znova zaškrtal pesek. Še močneje sem se uprla v tovor in bila sem kot pedic, ki z bočenjem trupa presega razdalje. Pogled mi je segel do spojev v kolesju, izza katerih je mezela gosta črna mast. Vedela sem, da bi naš tako lepo namazan voziček, z dodatno močjo tekel kot mlad in spočit konj. Misli so me vrnile v zgodnje otroštvo, ko sem očetu zlezla na prazen voz, se čvrsto oklenila lojtrnic in uživala v vožnji.

Dosegla sva ovinek Na Poklonu, kjer se iz neposredne bližine odpre pogled na vaško cerkev in šolo, kjer smo se vedno pokrižali. Čakala naju je še sicer kratka klančina, ki pa je imela od vseh že premaganih največji naklon. Znova sva napela vse svoje poslednje atome moči. Očetov samogovor je potihnil in slišala sem le hropenje trpečega starega konja. Še danes ne vem, kako sva presegla ta zalogaj, a čakalo me je najhuje -, transport le nekaj metrov stran od šolskih oken. Otroci smo se med odmori radi nagnetli okoli dveh okenskih polic in spremljali, kaj se dogaja zunaj, v malem centru vasi. Nihče ni ušel radovednim otroškim očem in le kako bi ostal neopažen ta najin, neobičajen izredni prevoz?

Ura v zvoniku je odbila še tri udarce in učne ure je bilo konec. Pomaknila sem se skrajno na desno stran voza, šola je bila namreč na levi strani, se zgrbila vase in od sramu skoraj zlezla pod zadnje kolo. Še danes ne vem, kako sva presegla teh dvajset, morda trideset kritičnih metrov zmernega klanca, nato pa izginila za cerkvenim obzidjem. Oče, ki mu je vidno odleglo, je rekel, da sem prosta in da lahko grem. Hroma od napora in skrbi sem hitro stekla navzdol, proti šoli, v kateri je kot običajno odmeval vrišč otrok. Po čudežu naju z očetom nihče ni opazil in vse se je srečno izšlo; spomenik je prišel do cilja, pouk pa se je povsem po naključju začel z enournim zamikom.

Z leti je naš mali zeleni voz, čeprav še vedno brezhiben, služil le še v dometu domače parcele, večje tovore pa mu je prevzel sosedov traktor. Ko so za očeta voje postale pretežke, in je voz parkiran sameval v klonici, so se po njegovem lesenem ogrodju razpršile male rumenkaste pike. In ponoči, ko je tišina dosegla dno, si lahko prisluhnil, kako se s starim, nekoč skrbno obdelanim lesom, mastijo lesni črvički.

 

15. Teta Ema, Ramiz Velagić 62. let

Teta Ema je bila vedno prijazna in nasmejana, čeprav je imela težko življenje. Njeni starši so umrli, ko je bila še majhna deklica. K sebi sta jo je vzela strc in teta. Tam je morala pasti ovce in spati v hlevu, ker ni bilo dovolj prostora v hiši. Ni hodila v šolo, saj ni bilo denarja za knjige in obleke. Molitve pa se je naučila od drugih vaških otrok, ki so obiskovali veronauk in ki so tudi pasli ovce in se učili molitve.

Ko je odrasla v dekle, se je poročila z moškim, ki je bil petnajst let starejši od nje in je zahajal v gostilne. Pil je veliko in jo je tudi pretepal, ko je bil pijan. Rodila je šest otrok, ki jih je sama vzgajala in skrbela zanje. Delala je in pomagala ljudem na polju, v kuhinji, v hlevu in v vrtu. Njen mož je umrl, ko je bil star petdeset let, od alkohola in bolezni. Ostala je sama z otroki, ki so se počasi poročali in odhajali od doma v tuje kraje za boljšim življenjem.

Teta Ema je kljub vsemu ostala dobre volje in je rada pomagala drugim pri kmečkih opravilih. Vaški otroci so jo imeli radi in so jo klicali teta Ema, čeprav ji je bilo ime Emina. Rada jim je pripovedovala zgodbe, jih učila molitve, jim delila sladkorne kocke, ki so ji dali sovaščani in jih je tolažila, ko so bili žalostni, Bila je znana po svoji dobroti.

Umrla je, ko je bila stara osemdeset let. Njen pogreb je bil žalosten, saj so jo vsi spoštovali. Na njenem grobu so pod imenom in priimkom ljudje napisali: » Teta Ema, mati vseh otrok.«

 

16. Dvoje pisem, PIA, odrasla oseba

 

Petek je. Čakam pismo.

Bojim se njegove vsebine.

Ne, si rečem, ne bom šla ponj. Hočem še en sam dan v nevednosti.

 

Sobota. Bodi pogumna, si rečem. Pojdi vendar po to pismo, ničesar ne moreš spremeniti.

In grem. Štejem stopnice. Ob zadnjo se skoraj spotaknem. Z mislimi sem pri tem pismu.

Nad pisemskim nabiralnikom velika rjava ovojnica. Na njej moj naslov in naslov pošiljatelja. Dobro, si rečem, to ni to. Odprem nabiralnik.

V njem belo pismo, a ta ima drugega pošiljatelja.

Srce mi močno bije, kot bi hotelo pobegniti. To je to. Vzamem pismi in z težkim korakom prehodim teh nekaj stopnic do vrat doma.

 

V stanovanju sedem k mizi. Gledam pismi. Tako različni in tudi njuna vsebina se zelo razlikuje.

Katero naj odprem? Ne grem se an, ban. Vedno se najprej odločim za težjo odločitev.

Torej bela kuverta. Pošiljatelj v zgornjem desnem kotu. Že od nekdaj je desna stran, moja zla usoda.

 

Z tresočimi rokami odprem. Trije beli listi, natipkani do roba.

Berem. V očeh čutim solze.

Ne, saj piše »do zdravega odstranjeno«. Pa je res? Odstranjeno?

Upanje. Morda lažno.

Berem dalje. Upanje zamira. »Visoko rizično.«

Zdaj ne vidim več napisanega. Solze so se mi zlile po licu. Prav tistem licu, o katerem piše: »Odstranjeno do zdravega. Visoko rizično«

 

Obsedim. Brez misli. Zazrem se skozi okno. Skozi oblake se svetli.

Poklicala bi hčerko. Ne, si rečem, bom počakala, da izvem kaj vse to pomeni zame. Že tako je zelo zaskrbljena zame. Pa njena družina, otroka sta velikokrat bolna, pa služba, saj ima že tako dovolj skrbi. Ja, počakala bom. Ne moram jo klicati, ne sedaj, ko sem vsa razburjena. Vem, da se bo spet jezila name, da ji prikrivam stvari…

Že si delam negativen scenarij.

Je to to se sprašujem?

Nič več dolgih pohodov v naravo. Nič več občudovanja rož na vrtu, nič več ptičjega petja,nič več pogleda na te naše prelepe hribe, ki žarijo v večerni zarji. Nič več mokrih poljubčkov mojih vnukov, in nežnega objema moje hčerke, možatega objema zeta.

 

Koliko pomladi še?

 

Spet mi pogled zaide na pismo pred menoj. Te besede. Tako obsojajoče zvenijo. Kaj pa pomilostitev? Saj nisem v življenju nič tako hudega storila. Vsa upam, da zavestno nisem komu škodovala.

Zamislim se. Nehaj se smiliti sama sebi. Koliko ljudi je vsak dan izpostavljeno taki obsodbi. Mogoče bom med tistimi, ki jim bo uspelo.

Potem si vsa v solzah rečem:«Sprejeti bo treba in se boriti. Saj to znaš. Vse življenje se že boriš. Veliko slabega si preživela, no pa tudi dobrega. Imej upanje.«

 

Potem zagledam, tisto drugo, rjavo ovojnico. Odprem jo. V njej sta dve knjižici. Pesniški zbirki. Vsako leto sodelujem v tem pesniškem natečaju. Že na prvi strani, me pritegne, tako lepa misel o življenju, da se kljub bolečini v srcu nasmehnem.

Berem.

Stran za stranjo. Potem zagledam svoje ime.

Berem svoje pesmi. Kar sedem jih je objavljenih.

Nekaj je v njih. Sem to jaz? Me tako vidijo drugi?

Osebo, ki skozi pesmi izraža svojo bolečino, osamljenost in upanje.

Da. To sem, jaz.

 

Vendar sem kljub bolečini, ki me vedno znova prizadeva, nekje v kotičku srca pogumna in močna oseba.

 

17. Šminka, Manja Tement, odrasla oseba

Ne bom pisala o razlikah med ženskami nekoč in danes, ampak bom pisala o nečem, kar ima velik pomen za ženski del človeštva in je je skupno skoraj vsem ženskam, namreč to, da se rade lišpamo. Kolikor mi je poznano iz knjig in filmov, so se ženske krasile že v starih časih.

Najbolj priljubljen del ženskih kozmetičnih pripomočkov za ličenje pa je šminka. 90% žensk, vseh starosti in vseh statusov, na svetu jo uporablja. Uporabljala jo je baje že Kleopatra v starem Egiptu, ki si je iz zmletih hroščev pripravljala rdečilo, s katerim si je mazala ustnice. Šminke so postale izredno priljubljene v 16.stoletju v Angliji, ko so začele ženske na dvoru kraljice Elizabete redno uporabljati rdečilo iz čebeljega voska. Hranile so ga v posodicah. Šele v začetu 19.stoletja so napravili prve šminke na potisk. Tudi filmska industrija ni nedolžna pri razvoju tega, za ženske tako pomembnega artikla.

Smatram, da je to artikel, ki nekako združuje ženske, čeprav se vse ne bodo strinjale z mano. Nekatere mislijo, da je to namenjeno samo zavajanju moški. Raziskave so pokazale, da moške zelo privlači rdeča šminka na ženskih ustnicah. Vendar je moje skromno mnenje, da se šminkamo tudi zase in za druge ženske. Zakaj bi bile vse ženske manekenke v ženskih revijah lepo rdeče namazane, saj moški teh revij sploh ne pogledajo.

Ko sem bila majhna, sem vedno opazovala mamo, kako si zjutraj pred službo, pobarvala ustnice. Bila mi je všeč, saj je s pobarvanimi ustnicami kar zažarela. Vedno je govorila, da se mora odrasla ženska, ki ima svoj poklic, lepo namazati, da se bo počutila dobro in samozavestno, pa četudi ima trenerko na sebi. Sama sem jo spraševala:«Mama, kdaj se bom jaz lahko našminkala?« Odgovorila mi je:«Ko boš velika.« Nikoli ni točno opredelila, kdaj bo to.

Ko je mama ležala na smrtni postelji in sem se poslavljala od nje, sem vsa začudena opazila da je še vedno lepo naličena. Celo njeno življenje se mi je odvrtelo pred očmi. Še vedno sem jo videla doma stati pred ogledalom. Mislila sem si:«Pa res si lepa. Imela si prav glede šminkanja.«

Ko sem dočakala svoj prvi ples na gimnaziji, sem se odločila, da sem dovolj velika za uporabo šminke. Žal je bila mama takrat na začasnem delu v tujini, oče pa nekako ni bil zato, da bi mi kupil šminko. Preostalo mi je samo, da si jo sposodim od prijateljice Metke. Ona mi je dala tudi podrobna navodila, kako jo naj uporabim:« Ne namaži se čez rob, popivnaj si malo, da bo barva bolj obstojna in ne bo ob pitju takoj ostala na kozarcu ali pa pri prvem poljubu na fantovih ustnicah;lahko se tudi ponovno namažeš, če se ti zdi, da si si jo izbrisala ali pojedla.« S to podrobno razlago me je čisto zmedla. Zlasti, ko je omenila poljub, zato nisem bila pozorna in sem si šminko namazala tudi na zobe.

Ples je začel točno 17 uri. Takrat je veljal še horalegalis, zato se je zaključil ob 20 uri. Igrala je mehanska glasba. Miz in stolov ni bilo. Ob stenah so bile postavljene mize s kozarci in vrči malinovca. Pome je prišel prvi plesalec, sošolec Dani. Še danes sva kolega. Igrala je počasna glasba, na katero smo plesali blues. Pravih plesnih korakov še nismo poznali, so pa tisti, ki so si bili všeč izkoristili ples za stiskanje. Midva s plesalcem se nisva stiskala. Obema je bilo nerodno. Mislim, da sva celo stala preveč narazen, saj je drugi sošolec , ki naju je opazoval, rekel:«Vidva stojita tako daleč narazen, da bi lahko vlak odpeljal skozi.« Nisva se pustila motiti. Trudila sem se slediti plesalčevim korakom, ki so bili tudi rahlo nerodni. Naenkrat mi je stopil na nogo , me je pogledal v obraz in vzkliknil:«Joj, pa saj si

takšna kot kakšen vampir. Imaš čisto rdeče zobe.« V trenutku me je postalo tako sram, da sem dobesedno pobegnila iz plesa. Danes vem, da je hotel odvrniti pozornost od svoji h nespretnih korakov. Namesto, da bi se opravičil, je raje mene ponižal.

 

18. POVEST IZ CUKRARNE, Alenka Leskovšek, 45 let

Ob reki stoji – veličastna, kot bi jo nekdo iztrgal iz kakšne stare vzhodnoevropske pripovedke. Ko tema leže na breg Ljubljanice se dviga nad njo vsa strašna in visoka. Doživela je slavo, predstavljala napredek,  sejala uspeh in bogastvo, a usoda jo je spremenila najprej v kasarno in kasneje v brlog za obupance, sanjače in hkrati tudi največje glasnike slovenskega naroda. V njej so se srečevali,  pesnikovali, a tudi umirali. Bila je njihovo zatočišče, pribežališče in skrivališče. Opečnata s  številnimi okni iz katerih so zrli bledi obrazi ljudi iz roba družbe. Vsaka soba je imela po eno okno, mizo, stol, posteljo, omaro in lavor za umivanje. Stene so bile gole in črne od plesni.

Zatohla, zakajena izba, v njej velika miza preobložena s knjigami, popisanimi zvežčiči, polna raztresenega pepela, pip in glinenih čaš umazanih od vina. Ob steni stoji postelja, na kavlju na steni visi črn klobuk. Na manjšem lesenem stolu brez naslonjala, ki služi kot nočna omarica gori sveča, katere plamen riše sence na zidove. Zraven postelje ležijo ponošeni usnjeni čevlji, umazani od blata. Vrata sobe so priprta. Hodnik je teman in ozek. Občasno tam zadonijo koraki. Večer je. V postelji se nekaj zgane.  Telo, pokrito z grobo volneno odejo se hipoma dvigne v zrak in glasno zakašlja v temo. Zasoplo odgrne pokrivalo, pokrči noge ter jih postavi na lesen pod. Plamen sveče razkrije visoko, koščeno postavo. Ta obmiruje za minuto, nato pa se naglo dvigne iz postelje in zakliče: ”Mamka… mamka!”

”Kaj te tare, Josip, da kličeš tako glasno?”

”Lavorja bi, da zmijem to nesnago s sebe. Bolečina mi je legla v srce, ko hodil sem po mestnih ulicah in gledal duše prevzetne kako na vse zviška gledajo kot, da so sveta tega vladarji. In šel sem, mamka stran, stran od tiste golazni zverinske. Hodil sem in hodil, mimo poljanskih njiv in še naprej, kar hodil sem kot izgubljeni pes. Truden sem legel v posteljo, ko sem se vrnil in koj zaspal.”

”Oh, Josip ti nemirna duša, ti. Ta žalost bo spodjedla tvoj temelj, ako boš kar naprej z nožem rezal isto rano.”

”Oh, Polona, skrbite zame kot bi vaš sin bil. To izbo in posteljo, kamor glavo položim na večer; samo to potrebujem. In pero, da spev napišem vaši dobroti.”

”Ah, Josip moj dragi. Dobra sem, ker tako vsakemu srce veli, da skrbi za mlade in obupa polne. Piši ti speve in žalostinke deklinam, ki te v svoje zanke ujamejo. Jaz sem stara in betežna, ne potrebujem pesmi, da me v zvezde kujejo.”

Polona poboža njegov obraz ter stopi ven iz sobe na hodnik. Skoraj se zaleti v naglo prihajajočo postavo.

”Ivan! Moja ušesa niso začula tvojih korakov. Josip je v postelji, nekam truden je bil pa je legel. Kar vstopi, jaz pa takoj mu lavorja prinesem, da umije si lice.”

”O, mamka tudi  ti si mene prestrašila, ko na hitro si vrata izbe odprla. Da spi še? Čudno. Da kaj zbolel ni? Jetika je že marsikoga pod rušo spravila. Tudi Dragotin mi je davi pisal, da ni najbolje.”

”Oh, ja naš Dragotin ubogi. Kašlja in vročičen je, iz dneva v dan bolj. Iz Trsta je prinesel to bolezen svojo. Pa vseeno kar vre iz njega mladostna energija. A ni te vrste nadloga, ki tare mojega Josipa. Vedno po Poljanah tava, ker ne mara v mesto. Pravi, da so tam grdi ljudje in to ga grize kot garjav pes v dno duše.”

”Nisem slutil, da je zanj tako hudo. Težko se kaka misel o sebi iz njega izvleče.  Pa saj ni hudega mu, ko pa vas ima. Mama je ena sama so pravili, a nimajo prav. Če vas bi ne imel, bog ve kako bi končal. Kot kak pijanec za plotom bi za zmerom zaspal.”

”Vse to res je, Ivan, a vanj se je zagrizla senca zapuščenosti in ne bo ji ušel, ne do dneva, ko umrje. Tako se mu je v knjigi usode zapisalo in ne bo mu dalo miru v srcu.”

”Mamka, bom jaz mu razvedril dušo bolno, nič naj vas ne skrbi. Prinesel sem knjige iz Dunaja. Te je težko čakal in rad jih bo bral.”

”Prav, Ivan. Jaz pa vama prinesem krompirjeve juhe za večerjo in čaši vinca rujnega za dušo.”

Ivan pogladi svoje dolge brke in vstopi v sobo s knjigami v rokah. Zagleda Josipa kako zre skozi okno nekam v daljavo, tja na poljanske njive, s tistim hrepenečim pogledom. Težko mu postane, ko ga vidi tako ujetega in nesrečnega. Takrat se odloči, da zbere ponovno skupaj vse štiri, da se spet poveselijo kot že dolgo ne. Odplazi se nazaj in ven skozi vrata, dol po stopnicah do sobe v drugem nadstropju, kjer prebiva Dragotin. Rahlo potrka.

”Kdo me moti ob tej uri?” se oglasi, ne ravno veselo.

”Dragotin, jaz sem, Ivan.”

Vrata se sunkoma odprejo, ven skoči mladenič svetlih las, visok in močan. Vrže se Ivanu v objem.

”Prišel si! Kako je tam na Dunaju, so iz tebe že naredili gospoda? Že mesec dni je odkar smo vkup bili.”

”Da, res je. Mesec je minil in jaz se vračam sem z domotožjem. Srce hrepeni po vas, po našem kvartirju. Naj bo še tako lepo mesto, ta Dunaj, ni ga čez domači prag, ki ga ljubeče prestopiš.”

”To je važno, da se z veseljem vračaš. Z Josipom se večkrat spomniva na naša pohajkovanja vse tja do Fužin.”

”Si zdrav mi sedaj, Dragotin? Pisal si mi, da ti zdravje ne služi ravno dobro.”

”Oh, kaj  bi to, lanski sneg! Sem že dobro, energije poln kot konj v vpregi.”

”Kako rad to slišim. Veš, Josip slab je na zdravju, v duši boli ga, kadar v mesto gre. Ves je bledičen in skozi okno gleda nemo. Kaj ko bi danes se vsi štirje vkup zbrali, kako čašo vina popili, o knjigah in politiki razpravljali. Morda v dušo povrne se mu spokoj. Samo Oton še manjka…”

”Moje nemirno srce se zasmejalo je, Ivan! Oton pride danes iz Dunaja. Pisal mi je, da ob sedmi bo tu. Spet se srečamo doma. Hja, Josip je slab zaradi teže življenja, ki mu prinaša tegobe že od kar je privekal na svet. A snidenje mu zagotovo spet povrne radost.”

”Hoja, tudi mene se polastilo je neizmerno veselje. Kot bi namenili se, da se spet med temi zidovi snidemo.”

”Sama sreča je to, dragi prijatelj. Pojdiva zdaj gor, da ga razveseliva s prihodom.”

Povzpneta se po ozkem hodniku. Ko hodita tiho eden za drugim, mimo številnih sob, se skozi vrata priplazi enkrat zvok nežnega petja, drugič neutolažljivi  jok, tretjič grotesken smeh. Vse troje se v ušesih prišleka združi v zven blaznosti, bolečine, determinizma; v eno, trpeče bitje zaprto v kletki tuzemeljskega obstoja.

Ko končno le prispeta do pravih vrat, skozi priprte duri zaslišita Josipov glas:

”Mladost, čuj, takrat v nektarju objeta

Sladkost si, ko napajaš brata!

Do neba se zaori himna zlata,

Ko vse vas ena nit prepleta.”

Spogledata se in odpreta vrata na stežaj. Josip še vedno stoji pri oknu. Roke stiska k prsim kot bi molil. Plamen sveče, ki je skoraj že dogorela, osvetljuje njegovo sloko postavo, ki se zdi skoraj magična v utripajoči svetlobi. Ivan stopi korak naprej, dlan položi na njegovo ramo: ”Josip, to je spev iz nebes poslan.”

”Ah, kaj bi to. Prišlo mi je na um nekaj o mladosti, ko mi je mamka dejala, da tu si v hiši.”

”Skromnost ni vedno lepa čednost. Ponosen bodi, da tako ženialni napevi iz tebe vrejo.”

V izbo stopi še Dragotin in mu svojo dlan položi na drugo ramo: ”To je zategadelj, ker z mano občuje.”

Vsi trije se družno zasmejejo tako ponosni trditvi ter se objamejo čez rame.

Tedaj pa se iz hodnika zasliši glasno in jezno govorjenje.

”Pa kaj jaz moram, ko pa so tu hodniki kot v labirintu! Nisem hotel v vašo sobo vdreti, k prijatelju sem se bil namenil. Že grem, že grem!”

”Oton!”

”Pa sem vas našel. Blodil sem in blodil po tej nesnagi. Fej in fuj! Kako ste, prijatelji dragi? Pa se spet snidemo.”

”Mamka, polič cvička prinesi in župo s krompirjem za štiri!”

Tako so pili, razpravljali, se smejali, brali in pisali v tisti veličastni zgradbi ob Ljubljanici, ki se še danes mogočno dviga nad ljudi kot večen opomnik slovenske kulture in ohranja spomin na razvoj slovenske besede, v katere še danes literati tkemo niti zmagoslavja in krute usode.

 

19. Johanna v starem kraju, Marta Pavlovič, odrasla oseba

Po štirih desetletjih življenja v daljni Pensilvaniji je teta Johana konec šestdesetih prvič obiskala svoj stari krej. Najprej je opazila, da je vse tisto jamranje in solzenje, ki prihaja s pismi v Ameriko, eno samo pretiravanje, blef, kot je jezno naglasila. Revščina, umazanija, nerazvitost, pritisk italijanskih oblasti na slovenski živelj, pravzaprav vse, česar se je po koncu prve svetovne vojne nagledala v domačem kraju, je izpuhtelo, potonilo v zgodovino. Na lastne oči se je prepričala, da komunizem sploh ni takšno strahotno zlo, za kakršnega ga imajo čez lužo, da imamo lepe hiše, urejeno okolico, asfaltirane ceste, precej avtomobilov … Ko smo jo poučili še o zdravstvu, šolstvu, polni zaposlenosti in ostalem, je zaključila: »Vi imate Ameriko kar tukaj!« Moj oče, njen brat, se s tem ni strinjal.

 

Takoj po prihodu je pripomnila, da so ženske pri nas oblečene v sama siva, črna in na sploh temna oblačila, kot bi ves čas za nečim žalovale. Ona je pripotovala v sinje modrem plašču, v roza obleki, prav take barve je bil njen klobuček z mrežico, noge pa so ji krasili čevlji bež barve z veliko srebrno zaponko. Bež je bila tudi njena ogromna ročna torbica, od katere se ni ločila niti v spanju. Prinesla nam je kemične svinčnike, neko čudno instant kavo, žvečilni gumi, živopisane srajce in kravate od pokojnega moža, ki jih moj oče ne bi oblekel niti za pusta.

 

»Kaku sem lajkala prit v stari krej …!« je večkrat zavzdihnila.

 

Govorila ni ne slovensko ne angleško, a smo njeno latovščino vseeno vsi razumeli. Ali skoraj vsi. Oče ji je poleg tega, da slabo govori materni jezik, najbolj zameril, da slovenščine ni naučila svojih treh otrok. Da bi se lažje in hitreje naučili angleščine, je pojasnila, še tako je morala kar nekajkrat v skul, ker je tičer zajebaval njen Tonič. Ti hudič, ti!  Toni je bil njen prvorojenec, sledila sta mu Frank in Francis, po domače Frane in Francka. Bila pa je ponosna na to, da se je vedno proglašala za Slovenko, nikoli za Avstrijko ali Italijanko, kar so počele mnoge ženske iz naših krajev.

 

»Slovenija je moj dom, Amerika pa moj kantri!«

 

Rojena je bila leta 1904 v majhni vasici Sušak, ki danes leži na meji s Hrvaško. Pri dvaindvajsetih se je poročila v sosednjo vas Zabiče, mož Frane je kmalu po poroki odpotoval v Ameriko, se spustil v globok pensilvanski rudnik, v njem delal več kot štirideset let, dve leti po upokojitvi pa izdihnil zaradi uničenih pljuč. Od tete Rozine sem izvedela, da se je vročekrvna Johana kmalu po moževem odhodu zagledala v revirskega logarja. Ko je za stvar izvedela njena mati, se je strašno razhudila. Peš je odbrzela v Zabiče, pošteno premlatila hčer in zahtevala, da takoj piše možu v Ameriko, kako brez njega ne more živeti, zato naj ji nemudoma pošlje dolarje za potovanje s šifom. Da ne bo še večje sramote! Johanci ni preostalo drugega, kot da je zavezala nekaj krpic v popotno culo, v robec pa dolarje in par lir, in objokanih lic odplula preko Atlantika.

 

»Ma kaj tulku klinaš ta haus!« se je hudovala name, ko je prišla na kavo. »Vzemi svojo bebi in boja pa se trajbaj po Bistrici!« Ni ji šlo v glavo, da je moj vsakdan tako natrpan: odgovorna služba, dva majhna otroka, vsa gospodinjska dela pa še kaj za povrh.

 

»Kot zdravnikova žena bi bila v Ameriki velika gospa! Ne bi ti bilo treba v službo, pa še služkinjo bi imela.«

 

Rada je pripovedovala, kako zavzeto se Slovenci družijo, koliko jim pomenijo petje, harmonika in polka. Da bi trditev podkrepila, je večkrat zapela pesem Oj Marička, peglaj, peglaj, peglaj …, tudi tisto Ti si meni vse na svetu, ljubček moj. Zelo sta ji bili pri srcu Vilharjevi Lipa zelenela je in Po jezeru bliz΄ Triglava. Ob pesmi Ko bi naša mamca ved΄li, kak se nam po svet΄ godi, pa so se njene oči vedno zameglile. Navadno je takoj za tem govorila o bridkih urah in silnem domotožju, o trdem delu slovenskih mož po gozdovih, v rudnikih in železarnah, o boleznih in prezgodnjih smrtih.

 

»Ah, kulkukrat sem jebenti ta Amerika!« je priznala. Kar nazaj v Slovenijo bi šla, če bi imela denar za pot in če Evropa ne bi bila tako daleč, predaleč.

 

A žalostnih pripovedi je bilo med njenim obiskom malo, kajti nihče v sorodstvu ni bil tako sproščen, ravnodušen in veseljaški kot teta Johana. Kamorkoli je prišla, se je vse smejalo. Bilo je je kar nekaj skupaj: visoka, močna, prsata …, nápredna i názadna, kot jo je opisal barba Milan s Kantride na Reki.

 

Bili smo na malici v tovarniški menzi, ko je pričel Cveto iz komerciale pripovedovati o nedeljski veselici v Zabičah. Neka priletna Američanka je s pijačo in jedačo častila celo gostilno, najela je manjši vaški orkester: harmonika, klarinet, violina, neutrudno je plesala in pela, vsi so prej odnehali kot ona. Kaj takega še v življenju ni videl!

 

»To je moja teta Johana.«

 

Omizje je osupnilo. Cveto me je nekaj časa molče gledal s takim obrazom, kot da sem zinila gromozansko traparijo.

 

»Ne, to ne more biti res! To si si izmislila! Saj si nista prav nič podobni, baba je tvoje čisto nasprotje …«

 

Kaj pa ti veš!, sem si mislila.

 

Teta Johana je vihrala dalje. V glavi je imela natančen seznam žlahte in prijateljev, ki jih je bilo treba obiskati. Pa ne le svojih, tudi naročila slovenskih prijateljev in sosedov iz Pensilvanije je morala izpolniti. »Hodi pozdravit naše, pogledi, kaku živijo!«, so ji polagali na srce. Johana pa je imela široko srce, moj oče se je bal, da ne bi to srce zaradi tolikšnega štrapaca odpovedalo. Brez skrbi, bila je zdrava kot dren na gmajni! Je pa očeta dobro namučila s prošnjo, naj najde kje staro avstroogrsko vojaško sabljo, njen sin Frank bi ji dal častno mesto v svoji zbirki orožja. Oče je obredel vse Slovensko primorje, nato se je podal še v Istro, s pomočjo Karlota iz Štrpeda pri Buzetu, s katerim sta bila skupaj v abesinski vojni, je od nekega Istrijana odkupil sabljo in potem mahal z njo Johani pred nosom.

 

»Kako boš pa to v Ameriko pretihotapila?« jo je zbadal.

 

»Ne skrbi!« ga je zavrnila. »Se bom že znašla …«

 

In se je res. Še posebno ob koncu obiska. Ogromen kovček, poln daril, je moral oče na dveh mestih prevezati z jermenom. Tudi njena ročna torbica je bila napihnjena kot breja ovca. Zaradi dobre postrežbe se je pošteno namučila z zadrgo na obleki, klobučka pa sploh ni mogla več najti. Vse na njej je bilo močno zdelano, še najbolj čevlji, komaj so preživeli toliko plesa. Sabljo je zavila v svoj ne več sinje modri plašč, čuden omot je nosila v desnici pokončno kot kakšno helebardo. Zadnjo noč pred odhodom je prekosila samo sebe. V družbi najožjih sorodnikov in dveh prijateljic je do jutra pila kavo in liker, se smejala in jokala obenem. Zjutraj je bila videti kot razmajana poštna kočija z Divjega zahoda.

Čez dober mesec je prišlo pismo, sporočila nam je, kako je nanjo vso pot pazil mlad par iz Čikaga, čeprav to sploh ni bilo potrebno. Ona se je namreč takoj po tem, ko se je letalo v Frankfurtu odlepilo od tal, pogreznila v globok spanec in prespala celotno potovanje do Amerike.

 

20. Tablete, Avtorica Antonija Jereb, odrasla oseba, 72

Dan prične rutinsko. Kopalnica, oblačenje, zračenje, zajtrk. Meta navad ne spreminja. Ob jutranji kavici se zaloti, da ne ve, ali je vzela tableti. Zdi se ji, da ju je, prepričana pa ni. Kaj sedaj razmišlja. Steklenica z vodo je na mizi. Kozarec je na pol prazen, tablet na mizi ni. Pogrinjek in krožnik je po zajtrku že pospravila. Kaj, če je skupaj z drobtinami na pogrinjku, odvrgla v koš tudi tableti, se sprašuje.

Napetost v njej se stopnjuje. Ne razume, zakaj se ji to dogaja, saj to ni prvič. Tableti mora vzeti na tešče. Torej premišljeno, da se tega potem tudi spomni, si dopoveduje. Stopi v sobo, kjer hrani škatlico s tabletami. Današnji dan je prazen. Torej je tableti pripravila. Ne spominja pa se, če ju je pogoltnila. Če ju je, prav, če ju ni in ju je pomotoma zavrgla, pa to ne pomeni nič dobrega. Natakne si rokavici, odpre koš za smeti in pregleduje vsebino, nič. Dvigne vrečko in pogleda dno, nič. Premajhni sta, da bi ju opazila, si dopoveduje, postavi vrečko nazaj v koš, umije roki, se usede za mizo, naredi požirek kave in zamišljeno obsedi ter tuhta kaj ji je storiti. Vest jo grize. Zaveda se, da bo to zadevo absolutno treba urediti drugače, a kako, ji še ni jasno. Morda pa je to začetek demence, se sprašuje. Še tega bi bilo treba. Živi sama, nima nikogar, ki bi jo na stvari opozoril, tableti pa mora vzeti, tako ji je naročil zdravnik. Tuhta in tuhta, kako urediti zadevo. Kaj storiti, da bo v vsakem primeru imela dokaz, da je tableti tudi pogoltnila. Nič pametnega ji ne pride na pamet. Odpravi se po vsakodnevnih opravkih, gre v trgovino, naredi krog do travnikov ob gozdu, se vrača nazaj, venomer pa ima pred seboj misel na jutranji dogodek. Kar naprej razmišlja, kaj se dogaja z njo. Nikoli ni bila pozabljiva, kar na lepem pa se ne spomni niti tega, ali je vzela tableti ali ne. Prepričuje se, da je vse v redu, da ju je vzela, saj se počuti dobro, a misel jo vseeno bega. To je že tretjič, ji kljuva v glavi in to ni več naključje, si dopoveduje. Le kaj bo naslednje jutro? Bo bolj pozorna? Na lepem dobi idejo, ki jo pri jemanju večerne tablete preizkusi. Vzame majhen bel krožnik, gre v sobo po tableto, jo položi na krožnik, ki ga postavi na mizo. Pripravi si večerjo, jo poje, pospravi posodo, pogrinjek in odpre TV. Pogleda mali krožnik, opazi tableto, vzeti jo mora po večerji, zato še malo počaka. Gleda TV. Na sporedu je film, ne preveč zanimiv, zato vmes zaspi. Zbudi se, ko je filma konec. Ugasne TV, prime skodelico s čajem, žejna je, a pogled ji zastane na tableti, ki leži na krožniku.

»Že spet« zagodrnja. Kaj, če ne bi bila na krožniku …

 

21. Praševina, Avtor: Tadeja Šef, 32 let

V tišini jutra se je prebudila jesen življenja. Sedel sem pod krošnjo stare črešnje. Tukaj nisem sedel prvič. Le da je tokrat bilo drugače. Nebo ni bilo tako modro. In ptice, njihov glas je bil raskav in bled. Trava ni bila tako zelena. Osušena od žgočega sonca je samevala v soju sence, ki jo je črešnja risala s svojimi togimi vejami. Nihče ni vedel do kod segajo njene korenine. Čas je zabrisal dotike, ki so jo zasadili. A že po izgledu si vedel, da je prestala kar nekaj jeseni. Njeno deblo je bilo načeto od sledov življenja. Njeni sadovi so imeli grenak priokus. Toda še vedno je kljubovala najmočnejšim vetrovom, se upirala debelim dežnim kapljam in premagovala gromke strele.

Poletje je bilo na vrhuncu moči. Vse živo se je poskrilo pred sončnimi dotiki. Pokrajina je bila razgibana. Posejana z griči različnih velikosti. Tu in tam so kakor nametane stale hiše. Nekatere od njih so bile moderne, z ravnimi strehami, spet druge so podprte s tramovi čakale usode. Ena izmed njih mi je bila še posebno ljuba. Premogla je toliko jeseni, kot jaz sam. Stala je tam, čisto sama, v objemu dreves. Pozabljena. Kakor, da je življenje šlo mimo nje. Na strehi je manjkal tu in tam kakšen kos opeke. Tla so okrašena s koščki odpadlega ometa. Okenske police so polne zaprašenih spominov, zidaki pa pozabljenih dotikov. Tišina se je naselila v vsakem kotu. Stene krasijo slike brez okvirjev. Podboji vrat so krhki in čakajo, da se razletijo v mozaik življenja. Samo enkrat bi še odprl ta vrata. Nosnice bi mi napolnil vonj po vlagi, prežeti z aromo domačnosti. Nekje od zadaj bi prišel vonj po svežem pečem kruhu. Dimnik bi sprhutal ves pepel, ki ga je vsa ta leta dušil in zagorel v vsej svoji veličini. Sedel bi v enem kotu in gledal tišino. Iz kamnov bi pognale rože, ki bi s svojimi barvami risale pisane nasmehe na sive stene. Doživljal sem trenutkizem. Občutek  omame, ki te kakor časovni stroj ponese v točno določen trenutek. Ustekleničil bi ta trenutek.

Ujet nekje med začetkom in koncem sem se predramil. Premalokrat sem sedel tukaj. Premalokrat sem si vzel čas. Poznal sem vsak zidak te hiše. Ni ga bilo kotička, kamor ne bi segli moji umazani čevlji. A vendar sem se nekoč odljubil od nje. Kolikokrat sem si želel, da bi lahko pobegnil od doma, ko sta me oče in mati karala. Zaradi vragolij, ki sem jih počel, seveda. Ali pa, ko so se oča preveč napili pijače in je med njim in matero vladala vojna besed. Danes bi pokukal skozi špranje. Sedel bi v hiši cel dan. Čisto pri miru. Vsrkaval bi vse vonjave, vsako črko, pustil očetu, da s pasom riše modrice po meni. Sedaj so od vsega ostala popokana stekla v objemu razpadajočih zidov.

Zdaj sva ostala samo še jaz in črešnja. Najina debla so bila rahlo upognjena. Najine veje povešene in najine liste je že zdavnaj zapustila zelena barva. Rjava barva ji je spodnesla tla pod nogami. Tako kot ga zima jeseni. Vse je bilo videti  tako zapuščeno, da si še oblaki niso upali na nebo. A vendar so najine korenine segle globoko. Na svoji poti ukoreninjenja sva se dotaknila mnogih drugih korenin. Včasih sva jim prekrižala pot, spet drugič sva s svojimi temelji bila opora drugim, šibkejšim koreninam. Ni ga orkana, ki bi lahko izruval najine korenine. Rodilo se bo življenje, ki bo zabetoniralo moje stopinje. Obrisalo spomine s polic in postavilo nove, trdne temelje.

 

22. Pečina, Karo, 18 let

Velemesto, bogato z veličastnimi stavbami, ki se rokujejo z oblaki in ulicami, ki niso nikoli osamljene. Dneve si krajšajo z gostovanjem vesele psičke, ki se vsak torek podi za sladoledarjem in mladega para, ki objet razmišlja o prihodu naraščaja, ter golobice in njenih  sinčkov, katerih pesmi se kakor teniška žogica odbijajo lahkotno med zgradbami. Kričečim barvam in trušču daje protiutež prostran travnik na obrobju, poln opravljivih hroščev in nemirnih metuljev. Vase ga požirajo drevesa, ki se z vsakim korakom le še zgoščujejo in nebo popolnoma prekrijejo. Veter žvižgajoč z listi riše po zraku like in obmolkne ob trku z megleno odejo, ki likom ne prizanese. Megle z njeno neomajnostjo še najbolj vztrajni reflektor ne more raniti, njena moč sega desetine kilometrov v daljavo, kjer subtilni, topli žarki razodevajo hišico na pečini. Hišica je skromno grajena, iz lesa, z zelenimi polkni, rdečo zašiljeno streho in polkrožno oblikovanimi vrati, za skozi katera vstop se je potrebno nekoliko skloniti. Notranjost je z rumeno črtasto steno, veliko roza preprogo, sliko velemestne sirotišnice in svilenimi zavesami nekoliko bolj igriva. Lesena hišica je v lasti starke vse odkar se je Luna začela vrteti okoli Zemlje. Vsak dan poseda  v svojem gugalniku, s skodelico vročega kamiličnega čaja v rokah in skozi okno strmi v črnino prepada, ki omejuje pečino. Vsake toliko se na pečini pojavijo podobe, za katere lega sonca poskrbi, da ostajajo skrite v črnini. Nekatere dni so podobe bolj definirane kot druge. Prvič, ko se podobe razkrijejo starki, le-ta zagleda mlado dekle, ne več kot 17 let staro, z dvema poskakujočima čopoma, daljšo čipkasto obleko in košaro v roki, ter visokega mladeniča, mišičaste postave, s kratkimi kodrastimi lasmi, ki sedeta na travo in si pripravita piknik. Celoten čas druženja izgledata nekoliko zadržana, kakor da sta se na novo spoznala, še posebno dekle, vendar pa se to sprosti, ko ji mladenič tik pred njunim odhodom podari cvetlico, ki jo je malo prej nabral. Podobe starka z vsakim njihovim obiskom jasneje vidi. Drugič se ponovno pojavita le podobi mladeniča in dekleta. Tokrat starka vidi, da na robu pečine zakopljeta nekakšno skrinjo in nato držaje za roke odideta. Naslednjič, ko starka vidi ti isti podobi, dekle ni več dekle, temveč mlada ženska in postava mladeniča je bistveno bolj možata. Že razloči zlato barvo mladenkinih las, njene sivo-modre oči, kakor tudi modre oči mladega moža in njegove črne pramene. Nakar je starka obsojena na več let samevanja. Dan za dnem pri oknu čaka s čajem v rokah in opazuje kako sončni žarki razsvetljujejo prazno pečino, čemur sledil ponovni, težko pričakovani pojav podob. Noseča ženska in moški, ki ima v rokah košaro, si na pečini pripravita piknik. Če ju ne bi izdale njune modre oči, ju starka ne bi bila prepoznala, pa vendar vidi odraslo žensko, ki je bila nekoč le dekle, in odraslega moškega, ki je bil nekdaj zgolj fantič, ki stremita k stvarjenju lastne družine. Starka ob naslednjem obisku podob vidi tri, dve veliki, znani in eno manjšo s prikupnima čopkoma. Skozi čas starka gleda malo podobico odrasti, nato pa tudi poleteti v svet, in tako starko ponovno kratkočasita le dve podobi. Leta minevajo in podobi se starta, gospa ima toliko gubic, kolikor je zvezd na nebu, gospodov hrbet pa z vsakim dnem bolj gravitira proti tlom. Kljub temu, da pečino že več let osvetljuje sonce, jo enkrat samkrat obišče tudi družina sivih, turobnih oblakov. Na ta dan starka skozi okno opazuje prihod starejšega para na pečino. Počasi korakata proti pečini. Na travi pred pečino se starka ustavi, starec pa nadaljuje s koraki, počasi, korak za korakom. Tik pred pečino se ne ustavi, z zadnjim korakom jo preseže in izgine v neusmiljenih globinah brezna. Oblaki se razkropijo in sonce ponovno dobi premoč nad pečino. Starka odmakne pogled od pečine, od zadnjega spomina na svojega moža in se obrne proti leseni hiši za njo. V oknu vidi svoj odsev, smehlja se ji. Približa se, položi roke na okno in si ogleda notranjost. Vidi rumeno črtasto steno, veliko roza preprogo, svilene zavese, čajnik na štedilniku in gugalnik. Iz tal vzame lopato, ki je prislonjena ob rob hiše, se ponovno približa pečini in izkoplje več let zakopano skrinjo. Nato vstopi v hišico. Skrinjo položi na tla, iz nje vzame sliko in velemestno sirotišnico obesi na steno, si natoči kamilični čaj, se usede v svoj gugalnik in se zazre skozi okno proti pečini. Nasmehne se.

 

23. BOGASTVO IZKUŠENJ TE PREDRAMI V SKRITIH KOTIČKIH ŽIVLJENJA, Marta Smodiš, 62 let

Vedno sem sanjala kot otrok, da bom učiteljica. V prvem razredu osnovne šole nam je učiteljica rekla, naj narišemo, kaj bomo, ko bomo veliki. In jaz sem narisala učiteljico pred tablo in otroke v klopeh. Osnovna šola je sledila hitro k zaključku. Doma me je mama nagovarjala, naj se vpišem za šiviljo, saj se je vpisala tudi moja sestrična, pa še hitro bom sama zaslužila, saj je šolanje trajalo tri leta. Bile so zadnje šolske počitnice, s sestro sva odšli na morje in ko sem prišla domov, me je čakala pošta, naj se zglasim v ambulanti, za potrdilo pred vpisom. V ambulanti je delala zdravnica, ki me je prijazno nagovorila, da naj premislim in se odločim za poklic medicinske sestre, takrat smo se v tistih časih fizično na šolah vpisovali. Odšla sem po dokumente v ustanovo, kjer sem bila že vpisana za šiviljo. Ker mi je zdravnica rekla, naj povem, da mi zaradi vida ni omogočeno šolanje za ta poklic, so se seveda čudili in mi predlagali druge možnosti in tudi pomoč pri tem, jaz pa sem že imela svojo izbiro, dokumente sem odnesla na srednjo zdravstveno šolo in se vpisala.

Moja mama Francka je bila v tem času v toplicah in smo jo šli obiskat. Povedala sem ji to novico in se je kar ustrašila. Rekla je, ta šola je štiri leta, pa še težka je. In sem jo v mesecu septembru začela in čez štiri leta tudi zaključila.

V času šolanja sem prejemala štipendijo, zato sem se morala zaposliti takoj po maturi. Še danes se spomnim prvega dneva, ko so nam povedali, kam bo kdo razporejen, jaz sem bila na Internem oddelku. Prvi dan smo dobili tudi uniforme, modre z belim ovratnikom, ki je moral biti poštirkan, ter bel predpasnik, ki sem ga komaj znala zapeti, saj je imel posebno zapenjanje.

Na oddelku so bile »starejše« medicinske sestre, ki so nas vpeljevale v delo. Spomnim se, da nisem upala vstopiti v tako imenovano »sestrsko sobo«, prostor, kjer so bile medicinske sestre in tudi vsa dokumentacija, dokler me niso povabili. Učila sem se od izkušenih, vendar je to pomenilo, da nisi mogel narediti nobene spremembe, četudi so bile mogoče boljše za delo. Na začetku je bilo moje delo vedno nega, tako jutranja nega, pa tudi dopoldanska itd., po dolgem času sem se smela pridružiti pri deljenju zdravil pacientom. Sledili so tudi ostali postopki, intervencije, pa tudi vizita. Ležalne dobe so bile dolge, tudi po dva meseca so ležali nepokretni pacienti, pa čeprav ni bilo za to vzroka. Zdravniki so podaljševali ležalno dobo tudi na željo svojcev, obremenitve pa so bile večinoma na zdravstveni negi, na medicinskih sestrah. Svojci so bili zaradi tega zelo hvaležni zdravniku in jih obdarili z »vrečkami«, ki so jih odnesli domov. Tudi medicinske sestre smo dobile vrečko, vse kar smo dobile smo skupaj z zdravniki pojedli ob kavi. Takrat se mi je zdelo to normalno, saj je bila taka praksa, zdravnik je bil zelo spoštovan, medicinska sestra pa «za zraven«.

V TEM POKLICU JE VELIKO LEPEGA, PA TUDI TEŽKEGA

Budilka se glasno oglasi. Odprem oči in misli poletijo na dišečo črno kavo, ki sem jo skuhala. Okušam sladek okus, ki me preveva na poti v službo. Avtobus me odpelje na mojo postajo. Le nekaj korakov stran je hiša, v kateri sem zaposlena že trideset let. Na poti srečam sodelavce, ki po nočni službi  utrujeni spremljajo korake ljudi, ki prihajajo. Preoblečem se v modro belo uniformo in odidem do oddelka, kjer je moje delovno mesto.

Ob prijetnem jutranjem pogovoru s sodelavci izmenjamo informacije o ljudeh, ki potrebujejo zdravljenje. Večinoma so to starejši ljudje, obnemogli, saj so leta in bolezen naredila svoje. Pripravimo se na jutranje delo.

V bolniških sobah je po navadi pet pacientov. Prostora je malo, vsak izmed nas, sodelavcev poskuša na svoj način rešiti prostorsko stisko, da lahko izvede negovalne postopke. Misli mi poletijo čez dogajanje, pogled se mi ustavi, ko se srečam z očmi mlade, obnemogle ženske. Oči, ki me gledajo, me sprašujejo, kaj bo z menoj,  vidim strah, vidim željo po življenju. Nadaljujem delo in ga končno zaključim.

Zdravnik že čaka za vizito. Skupaj stopiva v bolniško sobo, kjer leži pet pacientov. Oči se zopet srečajo, obnemogla ženska, v najboljših letih, mati dveh malih otrok, leži oslabljena v postelji in čaka na spodbudne besede. Zdravnik se sprehodi mimo postelje in mi reče: Tukaj ni potrebno nič, saj tako ne moremo nič več narediti.  Oči se široko razprejo, pogled postane enostransko usmerjen, začutim težo izrečenih besed. Počakam, da zdravnik odide. Stopim k postelji in ji stisnem roko, suhe ustnice želijo nekaj povedati, vendar nimajo moči. Telo leži nepremično. Zmočim suhe ustnice, na njih zaznam nasmeh hvaležnosti. Nekaj časa še postojim ob postelji, slišim, da se vrata odprejo. Majhni koraki se pospešeno bližajo. Dve mali glavici se približata. Kljub bolečini in dejstvom preživetja, vidim v očeh iskrico, ki se je prižgala ob izrečenih besedah: mamica, mamica. Roka prime majhni ročici, vidi se, da je telo utrujeno, da ne zmore. Odidem iz bolniške sobe, saj se je zbrala cela družinica.

Svoje delo za tisti dan zaključim in odidem domov, kjer me čakata moji dve mali glavici in mož. Še vedno nosim težo službe, ki me je obdala. Pogledam moje otroke, pogledam moža, začutim olajšanje in obenem strah bolezni, ki lahko vse to spremeni.

Dan se prevesi v večer, v nov dan. Budilka se oglasi. Odprem oči in misli poletijo na dišečo črno kavo. Avtobus me odpelje, v hiši srečam sodelavce, ki od nočne utrujenosti čakajo, da odidejo domov. V belo modri uniformi na oddelku vstopim v bolniško sobo, kjer je pet pacientov, ne, sedaj so samo štirje. Ob postelji, na nočni omarici je slika, ki je ostala. Na njej je narisana družinica, dve majhni glavici in ženska in moški, ki se držita za roko. Srce ju povezuje tako na sliki, kot v nebesih.

Življenje teče dalje, zgodbe se ponavljajo, nekatere pa so tudi vesele. V tem poklicu je veliko lepega, pa tudi težkega. Vse to nas bogati, vsaka izkušnja prinese novo razmišljanje in postavi te trdno v realnost življenja, ki ga sprejemamo kot takega in zato lahko rečem, ga mogoče znamo bolj ceniti.

 

24. KOS KRUHA, avtor: EMILIJANA CRGOL, STAROST 77 LET

Zgodaj zjutraj je, komaj smo dočakali zajtrk, čeprav so se nam oči še zapirale. Gotovo se boste vprašali, le kaj je tako dobrega, da smo vsi tako neučakani. Že prinese mama polno kozico prežganke, brez jajčka in vsakemu kos kruha, ki smo si ga nadrobili noter. Bili smo štirje otroci.

Vidim vas, vsi imate skremžene obraze, saj to od vas nihče ne bi jedel, mogoče niti ne veste kaj to je. Ja, nismo imeli ne vem koliko vrst salam, sira, marmelad in kaj vem še kakšnih dobrot. Bila je revščina, niti na misel nam ni prišlo kaj drugega kot prežganka, še za to smo se skoraj stepli za zadnjo žlico.

Pohiteli smo, kajti sosed bogat kmet nas je že ves nestrpen čakal, da odpeljemo živino na pašo. Nato pa dir v šolo, kar nekaj kilometrov smo morali preteči. Vsi zasopihani, znojni, z blatnimi bosimi nogami smo posedli v klopi, medtem ko je učiteljica jezno mahala z glavo. Ko se je oglasil zvonec, smo se kakor divja horda prerivali, kdo bo čimprej zunaj in spet smo si nabirali kilometre proti domu.

Mama, imaš kaj kruha! smo vsi zavpili v en glas. Nič za zdaj, nam je odgovorila, nekaj ga hranim za kosilo, kaj boste prežganko jedli prazno. Komaj smo čakali to kosilo in ga spet polizali do konca. Potem pa delat. Mama je šla na dnino k sosedu, izkopavali so krompir, mi otroci pa smo ga sproti morali pobirati in dajati v vreče. In ves čas smo zraven sanjali koliko krompirja nam bo dal za plačilo. Veliko razočaranje, krompir pa sem itak dal že vaši mami je rekel. Pa kaj bi mu kmetija propadla zaradi kilograma krompirja. Več imaš, več hočeš in si požrešen, umrl pa bo tudi on ali s krompirjem ali brez njega, smo si mislili. Mama je res dobila par krompirjev, ki jih je naslednji dan skuhala. Vsi smo stali okrog štedilnika in čakali kdaj bo kuhan. Še vročega smo pojedli z olupki vred. Vsem se je na ličkih pokazal nasmeh  in trebuščki so bili po dolgem času polni.

To je bila naša idila, pa vseeno danes ko razmišljam o tem, ne bi tega zamenjala za življenje, ki ga imajo otroci danes. Saj še trave več ne poznajo, ne poznajo čudovitih vonjev cvetja spomladi, ko se razbohoti, ne vedo kako popki na drevju brstijo, dobro vedo pa kako ravnati s telefoni in ostalimi tehničnimi aparati in mislijo, da se vsa hrana prideluje v trgovinah, saj kmetije še videli niso. Kaj pravite je bilo lepše nam lačnim ali njim s polnimi trebuhi. Vem, da življenje mora iti naprej in tudi tehnika mora napredovati, vseeno pa ne bi škodilo, da bi spoznali tudi naše življenje. Zdravi smo bili, nobenih prehladov, še bosi smo tekli po snegu, po blatu in dežju pa itak vedno, ker ponošene čevlje smo morali čuvati samo za velike praznike, ko smo šli k maši. V redkih dneh, ko nam res niso mogli najti nobenega dela, ki bi bilo primerno za nas, pa smo se lahko malo poigrali. Lovili smo se po tratah, streljali s fračo, se skrivali v visoki koruzi in rjoveli kot Tarzan. Jaz sem najrajši tičala v kakšni knjigi, ki sem jo uspela dobiti. Najlepše so mi bile pustolovske o Tarzanu, Beli očnjak, Tom Sawyer, Huckleberry Finn in še mnoge druge. Bratje (moji polbratje) jaz sem bila nezakonska vendar me je mamin mož posvojil niso radi brali, nasploh v šoli jim nič ni šlo, medtem ko sem jaz bila vedno med odličnjakinjami. Rada sem brala, pa tudi pisala   sem rada pesmice  in tudi zgodbe.

Nekega dne se je vrnil očim domov in glasno  zavpil: Začnite pakirat to kar imate, selimo se. Srce mi je zastalo, mar je zopet pijan, da govori tako neumnost. Ni bila neumnost, drugi dan mi je mama razložila, da se zares selimo, ker je očim dobil službo v Kopru. Nisem niti vedela kje je to, sposodila sem si zemljevid in ga našla ob morju. Jokala sem, saj to je tako daleč od naše koče, to pa ne bom mogla preteči, sem razmišljala. Očim je kočo že prodal in kupil nekaj pri Kopru. Hvalil se je kako dobro kupčijo je naredil, saj ima ta hiša še njivico in nekaj vrta. Pa kaj se ne bomo več vrnili domov sem spraševala. Ne govori tako, to ni več tvoj dom, od zdaj naprej si doma v Kopru.

Novica se je hitro razširila po vasi, ubogi otroci, le kam jih vleče, so bili glavni komentarji. Ostali otroci v vasi pa so nam bili nevoščljivi, sedaj pa bodo postali gospoda, saj bodo doma pri morju , so govorili.

Ja, včasih je bilo tako, če si šel na dopust na morje si bil velik gospod, čeprav so se nekateri zadolžili za veliko denarja, samo da so šli za nekaj dni na morje in so se lahko hvalili.

In prišel je ta žalostni dan, iztočila sem ogromno solza, bilo jih je več kot morja. Odpeljali smo se z nekom starim tovornjakom, mislila sem, da se bo vsak trenutek razpadel. Policisti so nas ustavljali, kajti pol kamion je skoraj manjkalo, vendar se je očim vedno znal rešiti, tako, da so nas spustili naprej. Bolj smo se bližali Primorski, bolj sem jokala in bila razočarana. Skalovje, zveriženi borovci, trave komaj kaj in še to tista ostra, da ne moreš po njej hoditi. Niti morje me ni več zanimalo, s pogledom sem samo iskala polja, zlato žito v njem, rdeči mak ter modre plavice, ki so ti božale dušo. In ravnice ni bilo nikjer, samo hribovje z golimi skalami.

Prispeli smo v vas, kjer naj bi živeli. Kamnite hiše, nekatere prav lične z rožami naokoli, bilo pa je tudi ogromno napol porušenih praznih hiš. Po očimovem hvalisanju kako dobro kupčijo je sklenil sem seveda gledala samo ta lepe hiše, toda kamion se je ustavil pred napol porušeno hišo, skoraj brez strehe. Ne, ni mogoče, zmotil se je, sem pomislila. Toda ne, to je bila ta odlična kupčija. Šofer je zmetal tistih par vreč z našimi stvarmi iz kamion in »odbrzel«. Zdaj pa znosite stvari v hišo je kričal na nas očim. Začeli smo nositi, toda kakšno hišo, podrtijo. Dajte koce (odeje) po tleh in se spravite spat je še ukazal. Toda Bog nam ni bil milosten, začelo je deževati in skozi manjkajočo streho nas je pošteno zalilo. No saj kopanja smo bili potrebni po vsem prahu, ki nas je na dolgi poti pošteno umazal. Jokali smo vsi, celo mami, ki se je delala hrabro so pritekle solze. Odšla sta na dvorišče, toda njuno kreganje se je slišalo na daleč.

Morje, tako oboževano mi ni pomenilo nič, zasovražila sem ga. Začeli smo delati, očim obljubljene službe ni dobil, nekako so izvedeli da rad pogleda v kozarec in se rad krega. Tako je začel delati na črno in včasih kakšen dinar celo domov prinesel. Mama je hodila po vasi in spraševala, če ima kdo kaj za delati. Bili smo lačni, včasih ni bilo niti za prežganko. Ljudje so se delali norca iz nas, češ kaj nismo ostali tam, od kjer smo prišli. Bila je jesen, morala sem v šolo med tuje otroke, ki so se mi smejali ko sem spregovorila. Pa saj je nič ne razumemo so govorili, kakor , da smo prišli iz Centralne Afrike. Govorila sem seveda s štajerskim dialektom.

Leta so minevala, vedno sem bila osamljena, samo knjige so mi še delale družbo. Končala sem osemletko in želela naprej, vendar je očim zahteval, da grem delat, ker od šole ni kruha. Ne vem kako ga je mama končno prepričala, da lahko grem naprej v šolo, čeprav ne tisto kar sem jaz želela. No, pa važno je bilo, da sem lahko šla v šolo. Končala sem ekonomsko in začela delati, seveda plačo sem morala dati doma, da smo imeli kaj za jesti.

Nekega dne mi je bilo vsega zadosti, nisem se več vrnila iz službe domov, našla sem si podnajemniško sobico in hotela, da pride mama z menoj. Seveda, vzgojena je bila tako, da moraš ostati z možem v dobrem in slabem.

Čez čas sem spoznala dobrega moža, ki mu življenje tudi ni prizanašalo. Poročila sva se in najlepše najino darilo je bil sin. Nisva bila bogata, toda kaj ti bo bogastvo, če ni ljubezni in razumevanja. Leta so tekla, v hišo se je pretihotapilo zlo (RAK) in mi vzelo moža. Komaj sem nekako to prebolela, je isto zlo napadlo tudi mene, upam, da ga bom premagala.

Tudi morje sem vzljubila in zverižene borovce, vsak kraj je po svoje lep.

 

25. Pot do supernove, João Sancare, 38 let

Ona je dobesedno moj svet obrnila na glavo. Vse to je zaradi ona. Ne, tukaj nekaj ne štima … Zaradi one … Ne, ne, tako tudi ne gre. Kako je že prav? Zaradi nje. Ja, to bo. Ali bom kdaj sploh osvojil te presnete sklone?

Ona. Nje. Njej. Njo. Njej. Njo. Ona je bila epicenter potresa, ki je dodobra premešal temelje mojega življenja. Zdaj pa brez nje ne bi imel več sidrišča. Njej namenjam svojo zadnjo misel pred spanjem, kadar je ni ob meni. V njej vedno najdem tiste vrline, o katerih jaz lahko samo sanjam. Kot na primer v tem trenutku, ko bova z njo zdaj zdaj odprla novo poglavje.

Od kod črpa to nekakšno prastaro moč, ko v krču posluša, kako bodo približno potekale naslednje (upamo, da čim manj) ure? Mene gonijo ven, da »se bo ona v miru lahko uredila«. Pa dobr, no. Ali je tako težko reči bobu bob? Klistir bo dobila. Na srečo se je ravno danes sama obrila doma, kot da bi slutila, kaj jo čaka. Bilo je po zadnji epizodi Prstanov moči, ki sva jo gledala, preden sva se odpravila spat. Do spanja nikoli ni prišlo. Isto kot takrat, prvič.

Izkoristim priložnost in skočim ven, da enega pokadim. Mogoče zadnjega, kdo bi vedel, ali bom jaz tudi našel moč in opustil kajenje. Mislim, da mi celo sede. Ne zadnje cigarete, temveč ta trenutek samote in tišine pred neurjem. Mesto spi, komaj se sliši kakšen avto v daljavi in zaenkrat noben rešilec ne tuli tu okrog. Imam čas, da uredim svoje misli, občutke in konec koncev tudi spomine. Naperim pogled proti nebu. Noč je jasna in zvezde me znova presenetijo. V centru Ljubljane jih lahko gledaš, ti ni treba se voziti do nobenega Mounta Coot-Tha. Torej potegnem in jih opazujem, poskušam jih povezati s črtami, kot da bi narisal pot od tiste noči do današnje. Da bi imel zemljevid, da bi se lahko vedno vrnil, če se v prihodnosti izgubim.

Tisto noč se nisem nadejal nič posebnega. Udeležil sem se žur izključno zaradi tega, ker me je neki rojak iz Canberre težil. Pusta res nisem maral. Nikoli mi ni bilo do tega, da se namaškaram. Vsakič znova sem se počutil kot klovn, že kot otrok. Razen tega mi je ostalo samo še en teden na Dunaju in kopico neopravljenih obveznosti. Študijska izmenjava se je naglo bližala koncu in sem se moral vrniti v Brisbane, kjer me je poleg neučakanega fotra čakalo zadnje obdobje pisanja doktorata.

Kakorkoli že, sem si nadel tisti butasti telovnik in tisti še bolj butasti klobuk, prijel ceneno plastično pištolo, ki mi jo je ponudil znanec, in nameraval se ga pošteno napiti. Nekako je treba izigrati sram.

Zdaj zasukam pogled in izrišem močan ovinek med zvezdami. Usoda, življenje ali golo naključje so imeli drugačne načrte. Do takrat sem pil samo tri piva, tako da sem bil še v redu, ko so se vrata sobe odprla in v prostor se je usula prava džungla. Bili so hrasti, borovci, jelke, sekvoje. Vendar moj radar je obtičal na meni nepoznani vrsti. No prav, je tudi res, da moje znanje na tem področju ni ne vem kaj.

Rekel sem si, da nimam česa izgubiti. Kar se tiče mojih raziskav, je bil moj čas v Avstriji zelo ploden, vendar ostalo … Bedno poljubljanje v Prater Domu z neko Španko, ki je bila še bolj vinjena od mene. To pa je bilo to. Moji ljubezenski podvigi v Evropi so bili živa žalost. Teden dni sem imel časa, da to popravim. Po sporočilih sodeč so prijatelji doma bili žejni sočnih zgodb, jaz pa sem bore malo jim lahko ponudil. Pa tudi ne znam lagati.

Pristopil sem k njej. Glasba je bila zelo glasna in sem se moral dreti. »Kaj je to za eno drevo?«. Ona je hlinila strah in dvignila roke v zrak. Tako je minilo kar nekaj časa, ne da bi jaz dojel, kaj se dogaja. Šele ko mi je ona pomignila, sem povesil pogled in opazil, kako ji grozi moj revolver. »Oh, oprosti«, sem trapasto izustil in ona je planila v krohot. V hipu sem se obrnil in osramočen odkorakal, ko sem slišal: »Lipa je«. Ustavil sem se, okleval par sekund in se premislil. »Lipa? Kot tista pevka?«. Sploh nisem registriral dejstva, da tega prvega stavka ni izgovorila po angleško. »Tako nekako«, je skomignila z rameni.

In pogovor je stekel. Nisem prepričan, koliko časa sva tam klepetala, vem pa, da sem pozabil na četrto pivo, ki je postajalo toplo v roki, z katero nisem držal orožja. Vem tudi, da sva se dokaj hitro odločila pobegniti od tod. Takoj ko sva bila na prostem, sem jo vprašal, ali jo moti, če se znebim svoje kavbojske oprave. »Izvoli«, je rekla. Stvari sem vrgel sem na prvi koš za smeti, ki sem ga našel na ulici. Ona pa se je nasmihala: »Da si ne boš delal utvare, da bom jaz tudi tako hitro vrgla oblačila«. Ostal sem razorožen že drugič v nekaj pičlih sekundah.

Ne da se bi posebej zmenila, sva začela hoditi proti centru. Študentski dom, ki sva ga pustila za sabo, je stal ob ulici Mariahilfer Straße, le lučaj od starega mestnega jedra. Jaz sem nakladal nekaj o tem, kako raziskujem v dunajskem observatoriju, one je prav sijala, ko je govorila o Ottu Wagnerju. Poudarila je, da bi se rada njemu posvetila po zaključenem zadnjem letniku študija umetnostne zgodovine.

Hodila sva, kramljala in se smejala, dokler nisva prišla do kanala. Tam je bilo zaradi vode še posebej mrzlo, ampak to naju ni zmotilo. Naslonila sva komolce na ograjo in se zagledala v temno vodo reke. Prvič odkar sva zapustila zabavo, je med nama prevladovala tišina, čigave vrzeli je zapolnila zamolkla glasba, ki je prihajala od kluba spodaj.

»Joj, kaj sem ravno pogruntala«, je rekla smehljaje potem ona. »Slaba kopija Céline in Jesseja sva«. Nisem razumel. Niti nisem imel časa, da bi vprašal, kaj misli s tem, kajti me je takoj zagrabila za roko in začela teči. Dirjala sva ob kanalu. Ustavila sva se šele ob četrtem mostu. »Uranio menda poznaš?«. »Seveda«, sem odgovoril skoraj užaljen. »Pa veš tudi, kdo je arhitekt stavbe?«, me je lipa vprašala. Tega pa res nisem pričakoval. Ne da bi mi dovolila kopanja po spominu za podatek, si je sama odgovorila. »Isti človek, ki je bil tudi župan mojega kraja. Kraja, ki ga boš namreč jutri spoznal«, je odločno rekla tik pred tem, da me je poljubila.

Na osebni zvezdni karti narišem še en oster ovinek, nato pa črta teče gladka, naravna, kot da ne bi imela druge možnosti. Ne počasni vlak v njene kraje nit zamujen povratni let v moje je ne vržeta iz tira. Tudi ne nenadna selitev v Slovenijo.

Preden grem nazaj noter, pripeljem črto do cilja, do supernove, ki bo odslej najino življenje napolnila z najmočnejšo svetlobo.

 

26. Še malo, Gospa, 60 let

Še malo in upam, da se mi uresniči želja in uspem doseči polno pokojninsko dobo, na kar bom zelo ponosna. To je nekaj, kar si že zelo dolgo želim, o čemer sanjam in hrepenim. Obrnila bom nov list v svojem življenju in to zasluženo, končno bom svobodna. Zaživela bom polno življenje, brez omejitev in strahu. Nikoli si nisem predstavljala, da bo čas pred upokojitvijo tekel tako zelo počasi, da bom tako zelo neučakana. V času do sedaj je bilo veliko vzponov in padcev in morala sem jih premagovati eden za drugim. Toda z leti postane človek utrujen od takšnega življenja, potrebuješ spremembo, drugo okolje, druge ljudi, nov zagon, da lahko  gradiš naprej.

V svoji zgodbi bi se vam rada odkrila in  vam izpovedala svoje občutke, spoznanja  in obenem nerazumevanje, ki jih prinaša čas pred upokojitvijo. Naj se vam opišem…sem ženska šestdesetih let, delovna, vitalna, športna in željna izzivov v svojem življenju. Pravijo, da izgledam v redu, mladostno, vendar mislim, da je najpomembneje, kako se počutiš.  Lahko rečem, da tisto, kar počnem sedaj, ni tisto, kar želim početi potem še naprej. To, kar je sedaj, je zato, ker mora biti, ni pa tisto, kar želim, da je. Bolj ko gre h koncu, bolj me  delo in odnosi dušijo, otežujejo me, čutim težo in napetost okoli sebe, čeprav vem, da se  približuje  čas, ko bom zadihala s polnimi pljuči.  Vse do sedaj sem vztrajala in se bodrila, zdaj na koncu pa  drugače razmišljam, ni mi več zanimivo, nisem več radovedna, kot bi morala biti  in dogajanje okoli mene me ne pritegne več, vsega sem že naveličana, dolgočasno je,  ni več izzivov. Vsak neprijeten dogodek te še dodatno zaznamuje in stvari se začnejo počasi kopičiti in privedejo do situacije, kot sledi.

Bilo je pred tremi leti, ko se me je na delovnem mestu, kjer sem bila,  sodelavka privoščila z žaljivkami in poniževalnimi besedami, kot so: »Kako nisi naredila drugače, si takšna kot moja petletna vnukinja, ki se ji ne da nič dopovedati!«. Bilo je dovolj, da sem se odzvala nazaj in ji zabrusila: »To pa je žalitev, tako pa se ne boš pogovarjala z mano!«. Reakcija je bila takšna, da je nato ona uprizorila vlogo žrtve, se začela razburjati, kričati in kritizirati čez mene in s tem pritegnila pozornost nase. Hitro je bila oblegana z sodelavkami, ki so pritekle k njej in jo tolažile. Nemo sem opazovala to dogajanje in nisem mogla verjeti, še manj pa razumeti, kako je lahko tako brezčutna, pretkana in trosi laži o meni, ob tem pa še uživa, ker je ljudi okoli sebe prepričala v svoje dobro. Kmalu se je izkazalo, da je bilo to odigrano zaradi zasedbe mojega delovnega mesta z drugo osebo, ki je želela tja in jaz sem bila pač v tej igri odveč.  Naslednji dan sem morala po ukazu na hitro zapustiti pisarno. Pobrala sem svoje stvari in pisalni stol, ki sem ga potiskala po hodniku  do naslednje pisarne. Stopala sem počasi, koraki so bili težki, duša je bila boleča. Vse se je odvijalo tako hitro, prehitro, mislila sem, da sanjam. Po licu so mi tekle solze, misli niso bile na svojem mestu, bile so zbegane, kot sem bila sama. Šele, ko sem sedla na stol v drugi pisarni, sem dojela, da je to res, kar se dogaja. Hudo  je bilo  spoznanje, da sem bila premeščena na takšen surov način.   delavnik. Počutila sem se kot ranjena žival, ki tuli od bolečine. Nad mano se je izvajal pravi mobing. V roke so mi potisnili list papirja, na katerem je bil napisan obseg del, ki jih moram opravljati. Seznam del je bil dolg, predolg za osemurni delavnik. Ob prekomernem delu, ki so mi ga ob premestitvi naložili, sem bila deležna ignorance, zavračanja komunikacije in z mano so ravnali, kot da sem nevidna. Nad mojim delom se je izvajala kontrola in vso delo je moralo  biti opravljeno ažurno in natančno. Pri ocenjevanju uspešnosti sem bila deležna vedno najslabše ocene, kar me je vedno še bolj užalostilo in potrlo, saj kljub trudu, nisem mogla ničesar doseči.

Do upokojitve sem imela še dve leti. Nekako se nisem videla v dosegu mejnika dveh let, da mi uspe. Morala sem še nekaj poskusiti. Polna optimizma sem odšla  na posvet k prijateljici, ki je samostojna podjetnica. Povedala sem ji  svojo zgodbo in  možno rešitev, ki sem jo imela v mislih in to je, da dam odpoved delovnega razmerja pri svojem delodajalcu  in se zaposlim pri njej ter nato grem na čakanje do upokojitve. Prijateljica je vestno poslušala, kar sem ji govorila. Ko sem končala z govorom, je nastala strašna tišina, ki je bila kar predolga, zbala sem se, nato pa je izjavila, da  pristaja, da mi pomaga, da me zaposli, vendar me je obenem iskreno  prepričevala, da tega  naj ne storim, saj bom s tem oškodovala sebe in ne bom več to, kar sem, torej borka, ki je premagovala do sedaj številne ovire in jih premagala in ostala na trdnih tleh. Bodrila me je, da naj vztrajam do konca. Njen govor me je presenetil, nisem ga pričakovala v taki verziji. Takrat sem bila celo jezna nanjo,  vendar danes sem ji hvaležna za to, da je povedala svoje mnenje in se ni strinjala z mojo rešitvijo problema. Žalostna sem odhajala od nje, vendar sem imela sedaj razčiščeno stanje in preprosto sem vedela, da se bom morala soočiti s to situacijo in jo z velikim trudom pripeljati do konca. Po vsem tem mi ni preostalo drugega, kot  da vztrajam in zadala sem si izziv, da dokažem sebi, da zmorem. Neka globoko notranja moč me je gnala naprej, vsak dan, dan za dnem, vse do danes.  Po naravi sem trmasta, vztrajna in potrpežljiva. Sem pa tudi oseba, ki ne more prezreti, kar se je dogajalo zadnja leta, preprosto ne morem pozabiti in odpustiti.

Pred sabo vidim  že tunel  in svetlobo, ki pronica skozenj, svetli se, vsak dan bolj.  Bližam se cilju, vidim ga, čutim ga, le dotakniti se ga še ne morem. Niso me zlomili, nisem se zlomila, le ranjena sem in morala si bom najprej zaceliti rane. Vem, da  sem po naravi močna, notranje močna. V življenju te vsaka izkušnja utrdi, postaneš bolj zrel in lažje premaguješ ovire na nadaljnji poti. Lahko se v življenju zgodi, da misliš, da si premagal nekaj, kar je bilo hudo in  ne more še bolj, pa se soočiš z oviro, ki je še hujša, vendar tokrat si pripravljen na to in te ne preseneti.

Moje poglavje glede dela se zaključuje. Vztrajnost, pogum in moč so pomagale, da je cilj že skoraj dosežen. Uživala bom sadove minulega dela, se rešila okovij, ki so me omejevale in postala svobodna ter počela stvari, ki me veselijo in mi dajejo navdih ter me bogatijo…vsak dan posebej.

 

27. Krivična obsodba, vzdevek avtorja: Kapljica, odrasla oseba

»Mama te kliče,« je rekel Franc in ji podal telefon.

Pogovor je bil vesele narave, saj se je Meri zasmejala, to je Franc še slišal, nato pa so se za njim zaprla vežna vrata. Odšel je svojo pot, po bližnjici do vaške gostilne, kjer je zadnje čase pogosto zapravljal čas in denar.

»Da, seveda bomo prišli, taščo pa kar ti obvesti, rajši vidim, da izve od tebe kot od mene.«

»Je kaj narobe? Se ne razumeta? Kar povej mi, saj slutim, da pri vas ni vse v najlepšem redu. Nič ne prideš na obisk. Vsi te pogrešamo, predvsem tvoj smeh, ki ga je bila včasih polna hiša. Naslednji teden bom šla v mesto po nakupih, pa se kaj oglasim. Dobro bodi, draga hči, lahko noč.«

V hčerinem glasu je mati začutila žalost in potrtost.

Meri, tako so jo običajno klicali doma, ljubkovalno pa Merika. Ko se je poročila, jo je tašča brez vprašanja preimenovala v Mico. V začetku se ji to ni zdelo nič posebnega, čez čas pa jo je to spremenjeno ime začelo motiti. Kot bi lep prt preimenoval v cunjo. Počutila se je kot predmet, ki se ga naveličaš in zavržeš.

Prav to je počel Franc, njen mož, ki ga je tako ljubila, čeravno so vsi govorili, da se je zagledala v njegovo bogastvo, ki ga bo nasledil. Bil je namreč edinec s premožne kmetije. Meri je skozi leta spoznala, da je njegova ljubezen le navidezna, saj se zanjo ni kaj dosti zmenil. Tudi nezvestobe mu ni mogla očitati, saj ni zahajal drugam kot v gostilno, od koder se je v zgodnjih jutranjih urah pijan vračal domov. Vse delo na kmetiji je tako v glavnem padlo na njena ramena. Tašča, ki je bila že v letih, ni delala drugega kot kuhala, pri tem pa zelo veliko godrnjala, zdaj nad tem zdaj nad onim. Zadnje čase je vse pogosteje glasno nergala, kje da so vnuki, ki jih že tako nestrpno čaka. Sin se je ob takih besedah zatekal v gostilno in tako je bila uboga »ta mlada« tarča njenih nesramnih žaljivk in zmerljivk z »jalovka«.

. . .

Nevesta, Merina sestra, je imela svetlo modro široko krojeno dolgo obleko, da je skrila obline in bila tako videti kot Mati božja pred oltarjem.

Svatba je bila v vaški gostilni, bilo je lepo in veselo, kar naenkrat pa so zaslišali:

»Vidiš, Tone, tole bi nam moral dati za nevesto in ne tvoje jalovke. Domov jo vzemi. Nič ni z njo.« Merina tašča je kar treščila med svate te svoje grde, nepreverjene obtožbe.

Meri je vstala in odšla, bilo jo je sram, ni vedela, kam naj se skrije. Gostilna je bila pet kilometrov stran od njihovega doma. Pripeljali so se skupaj, vendar sedaj ni hotela videti ne moža ne tašče. Peš je odtavala skozi gozd, da bi si zbistrila um in umirila divje bitje srca. Čutila je, kako ji divji ognji cvrejo možgane in kako umira v njej vse, kar ji je bilo včasih sveto. V želodcu je začutila nepopisno bolečino, da jo je kar zvilo. Sesedla se je v visoko travo. Z rokami si je prekrila obraz in  glasno zajokala; takšno ponižanje pred vsemi svati! Pred starši, sosedi, prijatelji, znanci in vsemi sorodniki…

Ob tem pa nihče ni vedel, kaj se v resnici dogaja v njenem zakonu. To je bila njuna  skrivnost in vanjo je tašča posegla s svojih hudobnim, obrekljivim jezikom. Tega ji nikoli ne bo mogla odpustiti. V krčevitem joku in ognjeni bolečini v glavi, srcu in želodcu si je prisegla:

»Konec je! Konec tega zakona… Nepreklicno konec,« je kar naprej  mrmrala.

. . .

Minilo je drugo leto, odkar je Meri zapustila moža in kmetijo ter odšla v svet.

Bilo je toplo pomladno vreme, vse v naravi je dehtelo in se dvigovalo v novo življenje. Meri je prišla v domače mesto na obisk in z mamo sta šli po nakupih.

»Dober dan,« je pozdravila mama.

»O,«  je Meri udaril po ušesih znan glas. Osebe, ki jo je mama ogovorila, Meri ni videla, vendar je takoj vedela, kdo je izustil ponižujoči »O«. Začudena in zbegana se je ozrla, saj ni pričakovala, da bo tu srečala nekdanjo taščo.

»O, kaj pa ve dve tukaj?« je ta ujedljivo vprašala.

»Vaša jalovka kupuje  za prihajajočega sina. Ste tudi vi po tem namenu tukaj?« je rekla Meri in visoko in ponosno dvignila glavo.

A odgovora ni bilo. Videli sta le še njen strupen pogled in že je hipoma izginila v bližnjo trgovino.

 

28. Danes je sreda, Tanja Ocelić, 54 let

Danes je sreda, jaz pa kar tičim v svoji majhni sobici z vnemo dokončati svoj prvi roman.

Roman, poln resničnih zgodb, ki sem jih začela pisati že pred tremi desetletji, takrat še kot bolničarka, zaposlena v tej isti ustanovi.

Ne, ni mi do sladoleda, sem prepričevala samo sebe.

Ne, niti do druženja.

Ni mi do pogovora, tujega vreščanja, tišine, ki odmeva.

Ko me preplavi navdih, je moja želja že od nekdaj biti sama in pisati.

Kljub temu da so vrata mojega malega kraljestva večinoma zaprta, se težko zberem, odlepim od vsega hrupa, letečih korakov, nenehnega zvonjenja, direndaja, ki ves čas uhajajo z dolgih hodnikov ali majhnih bolniških sob v moje že tako pozabljive misli.

Danes je še ena poletna sreda, dopoldan, ko se vsa uniformirana vojska zdravstvenega osebja zbere ob isti uri, da bi nas, varovance, popeljala, zapeljala pod senčno streho divjih kostanjev.

Dan, ko nas prijazni delavci v času poletne sezone enkrat tedensko razvajajo s poskočno muziko preko prenosnega zvočnika, nam skuhajo pravo črno kavico ter nas velikodušno postrežejo s par kepicami osvežilnega sladoleda.

Ravno ko sem nameravala dodati še zadnji stavek k pripovedi, sem zaslišala trkanje po vratih.

Po mojem tihem Napreej so se vrata odprla, in že me je gledala moška glava z rdeče pobarvanimi lasmi našega novega praktikanta, mladega Mateja.

Ob njegovem radovednem nasmehu sem takoj zaslutila prvo prijazno vprašanje.

»Gospa Tanja, a greva?« Ni počakal, da mu odgovorim, hrabro je nadaljeval kar z drugim, v upanju na pritrditev, še vedno na široko nasmejan, ter mi v spodbudo še pomežiknil.

»Saj ste obljubili, da nam boste danes brali.«

Zavzdihnila sem in se vdala, mu vrnila nasmešek in na mizico odložila stara očala s kimajočo obljubo, da kar se da hitro pridem. Previdno sem se postavila na noge, se uprla bolečinam v križu in škripanju kolen, s police vzela svojo zadnjo pesniško zbirko ter se v spremstvu svoje zveste hodulje počasi, korak za korakom, napotila proti dvigalu. Po treh metrih polžje hoje me je nekdo prijel pod roko. Sprva sem pomislila, da je ena od sester, vse dokler se ni oglasila ona. »Gremo, stara!« Ha! Seveda! Aneja! Nekoč moja draga sodelavka in prijateljica, zdaj pa še soseda v prvem nadstropju pokretnega oddelka. Kdo drug pa me tako kliče že vrsto let, če ne ravno ona. No, končno, glede na moja pozna leta, kajti čez dobra dva meseca, ko jih bom dopolnila osemdeset, se mi bo ta vzdevek tudi lepo podal. No, pa gremo, stara moja!

Opirajoč se druga na drugo, sva si počasi in previdno utirali pot mimo številnih invalidskih vozičkov in množice drugih oskrbovancev. Imeli sva srečo. Dva stola sta bila še prosta in olajšani sva se skorajda sesedli nanju.

Program se je začel in na odru je že stal sosed Damir, igral na kitaro in nam pel eno od mojih pesmi. Prisluhnila sem mu, kot da pesem poslušam prvič, čeprav sem jo že vrsto let znala na pamet. Moje misli so spet odtavale v čas, ko sem to isto pesem na enakem mestu s ponosom brala na enem od sladolednih piknikov, kot je ta danes. Na rami sem začutila nežen dotik roke glavne sestre Amele. »Zdaj ste pa vi na vrsti, Tanja.«

Vstala sem, a do odra nisem šla. Odprla sem zbirko, se obrnila proti publiki in začela recitirati prvo pesem…

 

29. Srna, Nataša Ana Gaube, 24 let

Sladka smetana na vrhu lončka/skodelice vroče čokolade ji okoli ust nariše brke. S tresočo roko jih previdno obriše in robček pospravi v enega od žepov lične črne torbice. Danes je šesta obletnica. Za to priložnost je želela obleči isto obleko, kot jo je oblekla vsako leto, vendar ji ta ni bila več prav. Sklonjena nad lepljivo mizo bara se trudi brati napeto detektivko, toda ji misli stalno uhajajo – podoživlja njuno zadnje srečanje. Spomni se divjega utripanja srca, ko jo je z avtom peljal neznano kam. Ni mu zmogla pogledati v oči, ker se je preveč bala. Raje je zrla skozi okno in opazovala megleno jesensko pokrajino. Nemirno je vlekla rob obleke čez kolena, čeprav je njegova groba roka trdno držala njeno stegno. Avto se je nenadoma ustavil nedaleč proč od jezera, kjer sta imela pred nekaj poletji piknik. Minili so časi, ko ji je kot kavalir odprl vrata avta in ji ponudil roko. Počakal je le toliko, da je videl, ali bo zaloputnila z vrati ali ne. Če bi, bi jo udaril z enako silo. »Za tabo, draga,« je rekel in jo usmeril na potko, ki je vodila čisto do jezera. Noge so jo komaj nesle, kot da bi bila opita. Nemo ga je opazovala, kako pripravlja prostor za piknik. Zase je pripravil zajeten sendvič, zanjo skromno skledo solate. Z vilico je premetavala koščke zelenjave semtertja, medtem pa si je on trpal hrano v usta, kot da že tri dni ni jedel. Ozrla se je okoli in pogled  se ji je ustavil na vrhu ene od gora. Spraševala se je, koliko časa bi padala dol, če bi skočila, ali bi ob trku s tlemi kaj čutila ter koliko časa bi trajalo, da bi njeno izginotje prijavil policiji. S polnimi usti ji je nekaj razlagal, vendar ga ni poslušala. Nebuloze. To so bile njegove pripovedi. Brez repa in glave. Zdrznila se je, ko se je premaknil bližje k njej in jo objel okoli ramen. Tudi tokrat so bile njegove dlani  grobe, okorne. »Ne drži me tako grobo,« je milo prosila in se mu pričela izvijati iz objema. Nekaj v njem je, tako kot po navadi, brez razloga počilo in porinil jo je ob tla. Začela je vpiti na vse grlo. »Deri se, kolikor hočeš, nihče te ne bo slišal.« Po teh besedah je vse dogajanje teklo kot v upočasnjenem filmu. Spominjala se je lepih, ne toksičnih trenutkov njunega razmerja. Nato se je, kot da bi presekal, spomnila, kako jo je prvič, tretjič in desetič dobesedno premlatil, skupaj z zgodbami iz njegovega obupnega, žalostnega otroštva, o katerem ji je govoril vsakič, ko si je izpirala in razkuževala rane ter modrice pokrivala s pudrom. Spomnila se je tudi svojega nasilnega očeta, ki je redno pretepal njenega brata. Ko se je ta kratki film odvrtel do konca, se je v njej, tako kot po navadi v njem, preden jo je napadel, nekaj premaknilo. Nekaj je počilo. Vsak del telesa je preplavil adrenalin. Z vsem, kar je premogla, ga je brcnila v mednožje in ga odrinila od sebe. Njegovo zvijanje po tleh je izkoristila za to, da je stekla proti avtu. V divjem besu se je pognal za njo in pričel tolči po oknu ter na silo odpirati vrata, ki jih je v zadnjem hipu uspela zakleniti. Ni imela časa za solze. Zapeljala je nekaj metrov naprej, nato pa z vso hitrostjo zapeljala vzvratno. Zaslišal se je topot. Nato krik in na koncu tišina. Policija ji je zaradi nekaj dni starih modric verjela, da je bil nasilen in da ga je ubila v samoobrambi.

Pot do ozdravitve je bila dolga in precej naporna. Sprva se je zapirala vase in niti najbližjih ni pustila blizu. Nihče ni zares vedel, kako hudo je, ker ni mogla govoriti o tem ne prej, ne vmes, ne kasneje. S pomočjo terapevta in podpore domačih je pričela počasi puščati staro življenje za seboj. Hujši od nočnih mor so bili nenadni prebliski. Vsakič, ko ji je na tla padel pribor ali skodelica, se je zdrznila. Nagonsko je čakala na njegov udarec. Mesece je trajalo, da je pričela jesti normalno velike obroke. Ko ji njegova najljubša kratka oblekica ni bila več prav, jo je skupaj z vsemi predmeti in spomini, ki so jo vezali nanj, vrgla v prasketajoči kres na vrtu za hišo. Danes, na dan, ko bi bila njuna šesta obletnica in na tretjo obletnico njegove smrti, je oblečena v črno. Pa ne, ker bi žalovala za njim ali za njunim razmerjem. Ne. Saj niti na njegov pogreb ni šla. Žaluje zaradi vseh dni, ki jih je preživela v strahu še dolgo po tem, ko je prenehal hoditi po svetu, a jo je še naprej preganjal in bil razlog za neprespane noči. Zaradi vsega tega je izgubila kar nekaj prijateljev, ki, kot je kasneje ugotovila, to pravzaprav nikoli niso bili. Neumorno so jo spraševali, zakaj ga ni prej pustila. Zakaj ni pobegnila, zamenjala identitete, se preselila. Nihče pa se ni vprašal, zakaj si je on lastil pravico do njenega telesa in jo po mili volji tepel ter silil, da je naredila vse, kar si je zaželel. To vse so misli in vprašanja, s katerimi se je tekom trnove poti zdravljenja soočala iz dneva v dan. Misli so bile dolgo glasne, telo v nenehnem krču. Zdaj je že mnogo bolje. Edino, kar jo še naprej spremlja, je spreminjajoča se količina tesnobe, razpršena po telesu, zgoščena v srcu. Današnji dan je za spremembo miren. Sedi v svoji najljubši ljubljanski kavarni, odeta v črno, z lončkom vroče čokolade s smetano pred seboj. Otresena vseh okov. Ozdravljena. Svobodna.

Svobodna kot srna.

 

30. Otroški spomini, Marjetica, 46 let

Moji otroški  spomini na babico in dedka so zelo ljubeči. Zjutraj , ko sem se zbudila sem odhitela v kopalnico, sem se umila in si oprala zobke. Ko sem prispela v kuhinjo, sem pozdravila babico in dedka – z dobro jutro. Babica mi je pripravila domač zeliščni čaj. Preoblekla sem se. Zajtrkovali smo skupaj, ker je bil dedek vedno lačen, je moral biti zajtrk najpozneje do devete ure zjutraj. Usedla sem se na kavč in babica me je počesala z krtačo. Bila je zelo nežna z česanjem, namreč ko me je mama česala me je vedno cukalo. Potem je dala kuhat kosilo. Med tem časom sva z dedkom sedela na kavču in poslušala radio. Glasba je donela iz starega radia. Kosilo je bilo vedno  do tretje ure popoldan. Vedno  sem si roke umila in šele potem sedla za mizo. Za kosilo je bilo vedno domača kokošja juha z domačimi masnimi piščanci. Juho sem pojedla, piščančje meso tudi, kožo sem pustila  na krožniku. Dedek je bil zelo varčen  in je piščančjo kožo pojedel. Ko smo pojedli kosilo, je bil čas za počitek. Dedek mi je na kavču pripovedoval vsak dan, dve enaki zgodbici. Ena zgodba je bila o vrču na mizi, druga zgodba je bila o lisici in ribah. Zgodbice so bile zelo kratke in vsak dan mi jih je pripovedoval popoldne po kosilu. Večerja je bila vedno do šeste ure. Potem smo gledali  tv,  do desete ure.  Zjutraj sva se z babico odpravile v trgovino. Vedno mi je kupila  sadni sok v tetrapaku in pakirano pecivo v plastični foliji. Ko sva  hodili po vasi domov, je  pozdravljala sosede iz vasi. Vsem je razlagala, da sem prišla k njej na počitnice. Ko sva se odpravile na tržnico, je vedno kupila majhne sladke rumene  hruške, paradižnike za solato. Po kosilu mi je vedno dala v roke valjček s katerim sem počistila drobtinice na tepihu. Tega opravila nisem  marala, vendar sem jo vedno ubogala. Pred hišo je imela posajene prelepe vrtnice in rože. Na dvorišču je bila lesena klopca in na vrhu nekaj grozdja. Kot otroci smo se zbrali na dvorišču in se obmetavali z nezrelimi grozdjem. Trgali smo vrtnice in iz njih delali sok. Namreč v plastične kozarčke smo natočili vodo in stisnili vrtnice, iz katerih je prišel obarvani sok.  Voda je bila za hišo, tako da smo se špricali z vodo in jo polivali po tleh. Babica se je jezila na nas in  vpila iz  terase, naj bomo pridni. Skakali smo čez elastiko, sem igrali skrivalnic, risali s kredo, se lovili, obmetavali smo se z osatom. Tekli smo  in se lovili. Seveda brez padcev na koleno ni šlo. Na rane smo dajali trpotec, dokler niso nastale hraste. Bili so to najlepši spomini na lepo otroštvo. Zelo rada sem preživljala počitnice pri dedku in babici. Leta so hitro minevala. Za vedno mi bosta ostala v spominu, ker sta me  veliko naučila in tista njuna ljubezen do mene, čas ki smo preživeli skupaj, mi je veliko pomenil. Zdaj so ostali spomini in slike skupne, ko smo bili skupaj. Te trenutki bodo za vedno ostali v spominu.

 

31. SAMOROG, Jan Mlakar, 30 let

Katja je svoje rumene kodre potisnila na zatilje, čelo naslonila na tresoče steklo in opazovala razpadajoče hiše, ki so drvele mimo vagona.

Še tretjič je odzvonilo do konca. Eva se očitno ni nameravala oglasiti.

Obupala je in v ušesa vtaknila slušalke.

‘Danes se mi nea daaa,’ je zadonelo po njenih sluhovodih. Na stropnem ekranu je razbrala svojo postajo.

‘Danes neeem reševal sveta.’ Kako si drzne?

‘Danes bi se fukno v vodo.’ Škripala je z zobmi in razmišljala o Matevžu.

Sprevodnica v turkiznem kombinezonu se je ustavila ob Katji in njena usta so se začela premikati. V rokah je držala šolsko torbo.

Katja je ustavila glasbo.

»… ne morete imet svojih stvari po celem vagonu.« Pri svojih dvaindvajsetih si nikakor ni zaslužila vikanja, vendar je sprevodnica torbo odložila na sedež in zapustila vagon, preden bi Katja lahko izrazila svoje ogorčenje.

Nagnila se je k črni torbi, ki je še nikoli ni videla, in opazila, da je bila leva naramnica ob stičišču s trupom natrgana. Iz stranskega žepa je visel rumen dežnik. Vlak se je počasi ustavil in Katjina roka je sama segla po torbi ter jo zavihtela okoli ramena.

Hodila je brez pravega cilja in Matevževe besede so se prvič, odkar jih je izrekel, umaknile iz njenih misli. Mesto je še spalo in listi na obcestnih gabrih so skušali zadrževati jutranje sonce. Katja se je nenamenoma znašla pred svojo predizpitno čajnico. Vstopila je in se napotila v izpraznjeno prvo nadstropje, ki je kot balkon viselo preko pulta. Prispela je do svoje mize in torbo potisnila pod stol.

Natakar je vzniknil iz stopnišča. V zadnjih treh letih ga je videla večkrat kot lastnega brata, vendar še vedno ni poznala njegovega imena. Ugotavljala je, da sploh ne izgleda slabo.

»Kot vedno.« Glavo je igrivo naslonila na dlan, s prsti druge roke pa podrsala po površini mize.

»Burger s pirom?«

»Veš da.«

Natakar jo je zapustil po isti poti, kot se je prej pojavil, Katjini prsti pa so zdrsnili pod stol in se dotaknili zadrge na torbi. Predstavljala si je v cunjo zavit okrvavljen nož, ki se je spremenil v zlate palice, na koncu pa še v mape z ukradenimi bančnimi obveznicami.

Natakarjevi koraki so Katjino roko in njene misli prignali nazaj na površje. Prednjo je postavil pladenjček s čajem.

»Zgodnja si.«

»Zgodnja sem.« Popravila si je nosni uhan. »Ampak nekje na svetu je štiri popoldne.«

»Vse okej?«

Pomela je rdeče oči in dlani skrila v rokave pulovra. »Ne. Ste že slišali za ogrevanje?« Njen nasmeh je zamrl sredi nastajanja.

»Smo, ampak nihče nam ni razložil, kaj to je in kako deluje.« Pogladil se je po zatilju. Katja je opazila, da je napel roko. »Če ti je, nam lahko prideš kdaj razložit.«

»Nekdo bi vam vsekakor moral.« Presedla se je na mestu.

»Vsekakor. Pokliči, če boš še kaj hotela.« Ritensko se je odmaknil in se obrnil šele tik pred stopniščem.

Je bil vedno tako pozoren?

Katjin miselni tok je zvleklo nazaj na torbo. Spraševala se je, zakaj je ni preprosto pustila na vlaku.

Od nekod so se vzele Matevževe besede in jo zbodle.

Prelila je čaj in srknila požirek. Okus vanilje jo je opozoril na dejstvo, da jo natakar pozna bolje, kot jo je poznal njen bivši.

Spila je do konca in plačala, nato pa račun potisnila v žep in se odpravila do Evinega stanovanja.

Tam ji je odprl moški, ki ga ni še nikoli videla. Smrdel je po postanem potu in kolonjski. »Am, zdravo,« je rekel.

Katja je glavo obrnila proti devetici, ki je krasila vrata.

»Ema se tušira.«

»Eva, misliš?«

»Možno.«

Moški se je sprehodil mimo nje, ona pa je vstopila ravno, ko je Eva odprla vrata kopalnice z veliko brisačo okoli telesa.

»Pomoč rabim,« je rekla Katja in se napotila v kuhinjo. Torbo je postavila na mizo in sedla obnjo.

»Povej,« je rekla Eva z nasmehom zmagovalcev.

»Tvoj tip me ni poznal, veš to?«

»In?« Eva je v džezvo nalila vodo.

»Spustil me je noter.«

»In?« V vodo je zamešala žlico kave. Na štedilniku so zaplesali modri plamenčki.

»Kaj, če bi te ubila?«

»Me boš?«

»Ne.«

»Ne vidim problema.«

»Obupna si.«

»Pač uživam študentsko življenje. Boš?« Eva je kavo izmenično približevala in oddaljevala od štedilnika in njeni mokri lasje so ob tem narahlo poplesavali.

Katja je prikimala. »Klicala sem te.«

»Ne najdem telefona.« Z glavo je pokazala na torbo. »Od kje ti to?«

»Kako veš, da ni moja?«

»Ker je ni samorog izbruhal.«

Katja si je ogledala svoje rdeče čevlje, kavbojke z mavričnim našitkom in rožnat pulover, nato pa se odločila, da ne bo ugovarjala. Na kratko je povzela, kako je torba prišla v njene roke.

»Kaj je notri?« je vprašala Eva in Katji podala skodelico, ona pa je le skomignila z rameni.

Eva je odprla torbo in jo obrnila na glavo. Ključi, knjiga, zvezek, majica in prazna plastična posoda so obležali na mizi.

Katja je vzela knjigo in jo obrnila s platnico navzgor.

»Poznaš?« je Eva vprašala.

Katjin palec je ljubeče pogladil relief črk. ‘Če ubiješ oponašalca’ je vsako noč spala na njeni nočni omarici. »Poznam,« je rekla.

Odložila je knjigo in odprla zvezek. Na svoje veliko navdušenje je ugotovila, da so bili listi prekriti s poezijo. V kosteh je začutila, da je besede zapisala stara duša. Eno izmed pesmi je prebrala večkrat in z ustnicami nemo izgovarjala besede, medtem ko so se njenega hrbta dotikali nevidni prsti.

 

SAMOROG

kodrasti lasje, zlati do roba

naslikani s svetlobo

o moj bog,

saj to je samorog.

nimam besed

da opisal bi ta cvet.

 

Usoda, je pomislila in svoje rumene kodre prepletla med prsti. Besede so jo hkrati mirile in vznemirjale. Zvezek je še enkrat prelistala in na prvi strani odkrila s hišnim naslovom opremljeno ime njegovega lastnika.

Eva se je vrnila oblečena. Z zadnjo platjo se je naslonila na kuhinjski prt. »Za tole si me klicala?«

Katja je sunkovito odkimala in globoko izdihnila, nato pa ji na dolgo in široko poročala o razhodu z Matevžem. »Plehka mi je rekel, si lahko misliš? On meni. On meni! Drugo ima, roko dam v ogenj,« je zaključila.

Eva si je privoščila kratek premislek. »Ej, mogoče pa ni najhujše, da sta končala,« je rekla. Njene besede so bile previdno tipajoči prsti.

Katja je narahlo stresla z glavo. »Prosim?!«

»Kdaj si bila nazadnje samska več kot dva tedna? A ni čas, da vzpostaviš odnos sama s sabo?«

»Mogoče je čas, da nehaš viset na Instagramu. Poleg tega ne vem, če bi hotela ravno od tebe poslušat  o celibatu.«

Evini nosnici sta se razširili in zožali. Odprla je usta in jih zaprla. Prekrižala je roki. »Delaj, kar hočeš,« je rekla s strupenim glasom.

»Brez skrbi,« je Katja odvrnila, pospravila stvari v torbo in odvihrala iz stanovanja. Vrata je zaloputnila z vso silo.

Pol ure kasneje je stala pred staro obnovljeno vilo in na njej razbrala naslov svojega pesnika. Po kamniti poti se je sprehodila do vhoda in pozvonila.

Vrata so se odprla in morala se je zadržati, da ga ni preveč očitno premerila s pogledom. Izpod sive oprijete majice je precej nevljudno silil prostoren trebuh. Brado so mu pokrivale razmetane gredice puhastega dlačja in izpod njegovih pazduh sta kot dve poznopopoldanski senci rasla potna madeža.

»Ja?« je vprašal.

Katja je pogoltnila slino. Ni važno. Samo videz je. Obšel jo je ponos. Plehka, ja. Zaželela si je, da bi jo Matevž videl. Zadržano se je nasmehnila. »Alen?«

»Ne, Alen je moj brat.«

Hvala bogu. Katja je stisnila ustnici, da ji misel ne bi ušla iz ust.

»Aleeen!« je zaklical Alenov brat.

Alen je po slabi minuti čakanja pokukal izza svojega mnogo večjega brata. Ni mogel biti star več kot trinajst let. Uzrl je svojo torbo, široko razprl oči in pogledal Katjin škrlaten obraz.

Prikimala je.

Zgrabil je izgubljeno lastnino in jo trdno stisnil k sebi, nato pa brez besed stekel po stopnicah.

Brat mu je sledil s pogledom. Obrnil se je in se hotel zahvaliti, vendar je Katja že tekla po ulici.

Prispela je do parka in se zadihana oprla na prvo klop, ki jo je našla. Napenjala je vse sile, vendar ni zmogla odvreči spomina same nase, kako je vzdihovala nad pisarijami otroka.

V ušesa je zatlačila slušalke.

‘Naj mi ovi pir že končno primeee!’ Sedla je na klop.

‘upam, da maš hladnega!’ Glasnost je navila do bolečine.

‘Moja volja je kuj nekam šla.’ Hotela je izginiti.

‘Danes se mi nea da.’ Kitara je utrujeno izzvenela v eter.

Mogoče ima pa Evica prav. Misel jo je zadela kot izstrelek. Sklenila je, da bo nekaj časa sama. Veter je spihal sramoto z njenega obraza in začutila je, da se je vse to moralo zgoditi. Prežel jo je nekakšen občutek hvaležnosti za izgubljeno.

Roko je odsotno potisnila v žep in zatipala zmečkan listek. Potegnila ga je na plano in račun iz čajnice razgrnila na stegnu. Preko diagonale se je vlekla telefonska številka.

Spomnila se je na svoje prazno stanovanje.

Štirikrat je zazvonilo, preden se je oglasil. »Ja?« je zazvenel natakarjev glas.

»Povej mi, kako ti je sploh ime?« je rekla Katja in koder las navila okoli prsta.

 

32. Košara strahov, Andraž Babšek, odrasla oseba

Smo v podstrešnem prostoru Društva anonimnih alkoholikov. Dobro se počutim. Skupina petih pijancev, v resnici smo dva dva: dva moška, dve ženski. Poleg nas pa še en fant. Študent je, star dvaindvajset. In seveda moderatorka. Zase pravi, da je bila nekoč pesnica.

Ogledujem si strešna okna, na desni je terasa. V rokah držimo papirnate kozarčke čaja. Na smeh mi gre. Kje je moj šnops izpred enega meseca, ko sem se zakotalil po travniku pred vrata, da se je Marinki zmešalo in me je poslala sem v to zlato luknjo.

Nekdo zaploska. Bilo je kot v tistih sanjah. Sanjal sem, da sem zborovodja in da sem zaploskal, naj se zbor že spravi na vaje.

»No, no, začeli bomo.« Sliši se prijazno. Moderatorka privleče izza stene velikansko pleteno košaro. Z zanimanjem si jo ogledujemo.

»Včeraj smo se spoznali,« začne govoriti. »Poznate svoja imena, veste od kod je kdo … Danes pa se bomo predstavili še malo bolj osebno, še druge lastnosti.« Prav trudi se, da ne bi omenjala alkohola. V resnici se nismo nič spoznavali. Vsak je samo povedal: jaz sem … in sem alkoholik.

Ves čas je tekla beseda samo o pitju in zakaj to ni zdravo. Prvi razred, predstavljajmo si poredno peterico prvih črvov.

Postavljamo se v krog, v sredino smo privlekli košaro.

Stojim poleg fanta, študenta, na moji desni je. Na levi je učiteljica nemščine, kot se je včeraj predstavila. Janja ji je ime. Levo od Janje je starec, ki od vseh nas dejansko izgleda kot pijanec, ime mu je Marjan. Potem vidim moderatorko, ona je tudi Janja. Poleg Janje, moderatorke pa je tiha ženska, ona je bila skoraj ves čas tiho. Komaj je kaj dala od sebe. Ime ji je Irena. Potem se krog sklene in pridemo spet do tistega študenta, kot se je včeraj predstavil, je Aljaž.

Moderatorka sklene roke. Gledamo se.

»Za danes se mi zdi pomembno, da se bomo otresli vseh strahov, ki jih imamo. Vaja je preprosta, verjamem pa, da je ključna za naš proces, ki se bo danes nadaljeval. Potem bomo lažje spregovorili o svojih lastnostih, izkušnjah … in tako dalje.«

Vedno bolj poglobljeno obračamo poglede proti velikanski košari. Stojimo tik ob robu pletene velikanke. Sprašujem se, kako so jo sploh dobili v prostor, zdi se mi, da je celo večja od vrat. In kako so jo dobili na podstreho. To je zares velikanska košara.

Nihče ničesar ne reče. Zdi se, kot bi pričakovali drug od drugega, da bomo vedeli, kaj moramo storiti. Vse zveni kot nekakšna manipulativna prevara.

Znova se oglasi moderatorka: »Torej, vsak od ima strahove. Mene je recimo strah teme. To je povsem preprost, banalen strah. In zdaj ga bom odmislila, odvrgla ga bom v to košaro.«

Začne se gladiti po rokah, prsnem košu, hrbtu in nekako meče svoj strah v košaro. Zdaj smo po mojem razumeli.

»Strah pa me je tudi, da bo vojna. Tudi to bom odvrgla. Res čisto vsak strah poskušajte izvreči iz sebe. Lahko so povsem preprosti, ali pa zelo kompleksni …«

Nadaljujemo po krogu. Odložil sem svoj čaj na tla. Nekateri so ga že popili, nekateri so zapustili krog in ga odložili na trde lesene stole ob steno, kjer smo prej sedeli.

Naslednji je starec. Marjan.

»Strah me je demence.« Odvrže v košaro. »Strah me je, da bom padel po štengah.«

Moderatorka malo namiguje, če ga je strah še česa.

Marjan ne sliši dobro. »Prosim?« reče na glas.

»Ali te je še česa strah? Ali imaš kakšno misel, slabo navado iz preteklosti, katere te je strah, da bi se vrnila?«

Tako očitno in brezupno namiguje. Na smeh nam gre.

»A mislite alkohol?« se zasmeje Marjan. »Alkohola me ni strah, ljubim ga!«

Pahnemo v smeh. Vse je tako kot v zares popačenih sanjah.

»No, pojdimo naprej,« užaljeno nadaljuje moderatorka, ki se pretvarja, da ji je smešno.

Prestopam se. Strah me je, da bom polil čaj pod sabo.

Oglasi se Janja, učiteljica nemščine. »Strah me je, da mi bo mama umrla.« Odvrže strah v košaro. Malo razmišlja. »In strah me je, da se mi bo moj burnout ponovil.«

Razmišljam. Česa me je sploh strah?

»Strah me je alkohola,« nenadoma bleknem. »In ja. Strah me je še, da ne bom nehal piti po tej delavnici.«

Moderatorko smo dobili s solzami v očeh. Navdušena je. »No, hvala ti, Jan, za to.« To vedno reče. Prav vedno ponovi isto: no, hvala ti … za to.

Ampak ja, dobro sem ji zlezel v rit.

»Naprej …« podam štafeto.

Aljaž, študent, se prestopa. Opazuje strop, preklada čaj v rokah. »Strah me je Strahov,« pove.

Tega ne razmemo.

»Strahov?« se zamisli moderatorka. »Vseh strahov, nasploh?«

»Ne,« odvrne Aljaž. »Imam tudi stvari, ki jih imam rad …« Spomni me na alkohol, prej, kar je izjavil Marjan. Smehljamo se. »Bojim se Strahov.«

»Ja, kakšnih strahov?« nadaljuje moderatorka.

»V ponedeljek imam izpit. Težka snov je in strah me je, da ne bom naredil.«

»Aha, a to je zdaj nov strah, ali kako? Ne razumemo.« Moderatorka ga gleda. Ostalih niti ne zanima.

»Strahovi. Ibsen,« odvrne Aljaž.

»Aha, te Strahovi torej. Torej kolikor razumem, imaš izpit in te je strah, da ne boš naredil. Snov pa so Strahovi, Ibsenova drama,« sklene moderatorka.

»Ja, tako,« prikima Aljaž.

Jasno je, da se ji z njim ne da več ukvarjati. Kar naprej gremo, čeprav bi morda iz sebe stresel še tisoč in en strah.

Opazim, da je do konca izpil čaj.

V košari je še kar veliko strahov, čeprav to v resnici niso nobeni strahovi. Kar na smeh mi gre. To je v resnici navadna bedarija.

Aljaž se prestopi. Prazen lonček še vedno drži v rokah. Nameni se, da ga bo nesel v smeti. zapusti krog in stopi v košaro, prehodi korak po njej in se nameni naprej, da bo lonček odvrgel v koš.

Toda dno košare je zdaj črno. To so strahovi.

Tiha ženska, ki je bila do zdaj več ali manj res samo tiho, zakriči.

»Kaj se dogaja?!« zaslišim iz njenih ust.

Aljaža obkroža črn vrtinec. Kot bi ga strahovi posrkali vase. Spreminja se v strahove. Zdaj postaja črn kup pepela, ki ima človeške obline in ima zares velikanske oči. Saj vemo, strah ima velike oči.

Navznoter je votel, okoli pa je ogromna gruča pepela, ki kar stoji skupaj. In moker je, voda mu očitno daje obliko.

Velikanska pepelnata gmota se vrtinči po košari. Začne pihati. Skrivamo se po prostoru, a okoli nas se nenadoma začnejo postavljati same stopnice.

Marjan je kriknil. Okoli nas se pojavljajo dementne starke. Marjan se je zdajle po mojem stegnil.

Ostuden zombi v košari spušča grozne zvoke in vse zelo smrdi. V svojih okončinah drži puško in granato, na njegovi glavi plapola rdeča zastava, črn pajek, vrisan vanjo pa mi muči oči. Vse postaja temno, nikamor ne moremo več uiti.

Moderatorka je kriknila.

Vse te dementne starke, ki so se prej sprehajale so mrtve obležale okoli nas.

Čutim mraz in led, vonjam pa zgnile telesne okončine. Ogabna postava, ki je bila prej Aljaž ima v sebi tisto knjigo Strahovi, čutim, kako se vsi ti strahovi vračajo iz košare.

Toda, toda …

Kje je pa moj strah? Ali enostavno nisem bil dovolj iskren?

Očitno. Zdaj bomo vsi pomrli.

Pa kateri bedak se je spomnil te butaste košare!

Toda strah ima res velike oči. In velik je in znotraj ga nič nič. Kaj pa je tako prazno v resnici? Naša dobrota? Naše laži? Naša lažna prijaznost. Morda …

Vidim steklenice Uniona, ki se kotalijo proti meni. Vsi pijanci tega propadlega krožka so skočili name.

Po sto letih smo si lahko odprli pivo.

 

33. Čas je, da greva, Ivana Hauser, 78 let

Pregreta od poletja in vzpenjanja po strmini sta skrenila s poti na stezo, ki se je vila proti cerkvi. Donenje iz zvonika je naznanjalo poldan. Vse je bilo mirno, kot da na okoliških kmetijah nihče več ne živi. Le krave na pašniku so bile priča, da temu ni tako. Poleževale so v senci, se osredotočile na prežvekovanje in topo gledale predse.

Na vrhu hriba sta se ustavila, počakala, da se je še poslednji odmev opoldanskega zvonjenja razblinil in se usmerila proti cerkvenemu vhodu.

Vstopila sta. On je z vso previdnostjo za seboj neslišno zaprl težka cerkvena vrata. Ona, dober korak pred njim, je vzdihnila:

»Čudovito.« Osvežujoči hlad se je velikodušno ovijal okoli njunih pregretih teles, vonj po ugaslih svečah se je mešal s sledovi zatohlosti. Skozi vitraž je med prepustnimi režami vdirala svetloba, padala pred oltar in tam obležala, ne da bi ji bilo mar mračnih kotov.

Lahkotno, kot bi poplesavala, je stopala po kamnitih tleh in si z otroško radovednostjo ogledovala poslikave na steni. Navdajalo jo je prijetno vznemirjenje. Samo še nekaj taktov glasbe in njena sreča bi dosegla popolnost. Toda prisotnost veličine božjega hrama jo je kmalu umirila.

Nikjer nikogar. V prosojnem mraku in skrivnostni tišini le onadva. Stopila sta vsak na svojo stran h kropilnemu kamnu, si z blagoslovljeno vodo omočila palec in se pokrižala. On tako, kot je prav. Ona površno, s palcem desne roke samo nakazala mesta, kjer bi s pobožno potezo morala izrisati križ. Tudi rok ni sklenila in prepletla prste, kot se to spodobi v cerkvi. Stopila sta si bliže in se spontano prijela za roke.

»Ko prvič stopiš v neko cerkev, si nekaj močno zaželi. Izpolnilo se ti bo,« ji je šepnil na uho. Počasi sta stopala proti oltarju in se v spoštljivi oddaljenosti pred njim ustavila. Še vedno z roko v roki, tesno drug ob drugem, sta se zazrla v svetniške podobe na oltarju in se posvetila  vsak svoji želji.

Kmalu je na čelu začutila njegov poljub in čuteč stisk dlani. Vse to je razumela, kot bi rekel:

»Želim si te.«

Ona pa je s svojo željo zaplavala čisto drugam. Pristala je v množici ljudi, na parketu ob živi glasbi, v plapolajoči plesni obleki, za slavnostno pogrnjenimi mizami med bolj ali manj znanimi gosti.

V torbici je še vedno imela spravljeno vabilo, ki ji je vse to obetalo. Samo sporoči naj svojo udeležbo. S partnerjem, se razume. Doslej ji je to vabilo, poslano po pošti, predstavljalo le navaden potiskan list papirja, zložen v prestižni pisemski ovojnici z njenim naslovom. Kljub prijaznim besedam in bogati ponudbi prav nič vabljivo.

Toda tukaj, pred kipom svetega Lovrenca, so besede v vabilu nenadoma dobile svoj pomen. Vljudno so jo, kot drago gostjo, vabile v družbo povabljenih in nakazovale prijetno vzdušje. Zaznala je njihovo srčnost in toplino, si zaželela ponujeno razkošje tudi doživeti. Plesišče, ki je za njo dolga leta bilo zastrto, je ta hip odgrnilo svoje temno zagrinjalo in zdramilo njeno speče hrepenenje: »Hotela bi še enkrat plesati.« Tako kot je plesala nekoč pred desetimi in več leti, ko so bile noči na plesišču vse prekratke in jih je s svojim plesalcem brez predaha preplesala. Glasba je posrkala vso njeno telesno težo, da je lahkotno sledila njegovim korakom. V množici plesalcev sta si znala izboriti svoj košček parketa in nezadržno drsela po njem. Združeni v eno so telo, um in duša v svobodi gibanja našli svojo sprostitev, se napajali z življenjsko energijo in uživali. Živela sta ples, sanjala sta ples. A nekega dne je zastor padel. Ostala je sama.

Zdaj se ji je odprla nova pot in oprijela se je priložnosti. S pobožno željo, da bi spet plesala angleški valček, tržačana, ča ča …, je verjela v čudež svojega sanjarjenja. V mislih je že  doživljala čarobno moč plesne glasbe, ko so se ji namišljeni zvoki tihotapili v ušesa. Vsa prevzeta od pričakovanja pa so se med njene sanjarije počasi drug za drugim začeli vrinjati dvomi, opozorila in vprašanja:

Ali bo on sploh sprejel njeno vabilo? Šele kratek čas se poznata. Ali on sploh želi plesati? Ali bo ona še zmogla vse tiste plesne okretnosti, ki so čar kreacije gibov in telesa? Ji  ne bodo kolena preveč drgetala zaradi visokih pet, ki jih ni več vajena? Ji ne bo boleče kurje oko skremžilo obraza? Je njeno telo še vedno tako gibko, da ga ni potrebno nadzorovati pred napačnim gibom? Pa sapa, srčni utrip?  Nič več ni tako, kot je bilo nekoč. A vsa ta dejstva, še tako resnična in prisotna, niso pogasila njene goreče želje.

»Sveti Lovrenc, rada bi spet plesala. Usliši me, prosim,« je z miselnim sporočilom nagovarjala tisti nemi svetniški kip pred seboj.

Že prepričana, da bo njena prošnja uslišana, je podoživljala novo mladost. V mislih je sestavljala svojo garderobo, si omislila nove čevlje, pa barvanje osivelih pramenov, sramežljivo vključila obisk lepotnega salona … Še je sanjala svojo plesno pravljico, ko je on pristopil k njej, jo objel preko ramen in šepnil:

»Čas je, da greva.« Obrnila sta se proti izhodu in molče zapustila sveti hram in hlad njegovih kamnitih sten.

Za seboj je previdno in neslišno zaprl težka cerkvena vrata.

Pred cerkvijo ju je zaslepila močna svetloba, čeprav so se sence med tem za spoznanje že podaljšale. Njuni telesi sta spet željno sprejemali gorkoto sonca. Hiše so tako kot prej, samevale v tišini. Krave so še vedno poležavale, med čeljustmi zamišljeno gnetle maso, ki se jim je spahovala iz vampa. V vsem svojem ugodju se za njiju sploh niso zmenile, ko sta šla mimo. Njuno sanjarjenje, njune skrbi in želje za njih pač niso bile pomembne.

 

34. ONA, Lara Pirnar, odrasla oseba

Sedela sem v sobici. Prižgana sveča je prostor omamila v vonj božičnih medenjakov, ki so me spomnili na otroštvo. Je to namen? Da mi na dan privrejo spomini iz otroštva in morda pojasnijo zakaj sem tukaj?

Anksioznost. To me je pripeljalo v sobo psihologinje. Fant me je nazadnje le prepričal, da potrebujem pomoč. Zakaj? Ker nisi okej je bil njegov odgovor. Nisem okej? Kaj misli s tem? Saj nisem nora. Le živčna sem občasno. Po mojem ni razlog za obisk psihologa. Ampak sem popustila, ker ga imam rada in kaj so zveze, če ne kompromis. Zdaj lahko jaz izberem film, ki ga bova gledala v nedeljo, ker je obisk psihologa seveda ekvivalenten izbiri filma.

Zakaj si tukaj? Takoj sem ji povedala, da če me bo vikala ne bo šlo, ker bo preveč uradno. Fant očitno misli, da imam težave. Težave? Kakšne težave? Misli, da preveč razmišljam o prihodnosti. O taki na katero nimam vpliva. Na vse možne scenarije, ki jih premlevam dokler sama sebe ne izmučim in pripravim odgovore na vsako situacijo. Če sem iskrena imam občutek kot, da v meni živi še ena oseba. Je kot neprenehni cikel dveh stanj. Naenkrat je vse okej,  končno, sploh ni obstajala nikoli, vse sem si izmislila, pretiravala sem, klasična jaz, »overdramatic«, vse je konec sveta. Ta teden je bil super, neprestano sem se smejala, življenje je lepo, nobene vsiljive misli iz njene strani, ker je sploh ni-ni njene strani, samo moja in jaz odločam kako bo. Jaz jo kontroliram, vem kaj mi pomaga, telovadim, pišem dnevnik, vem kaj jo odžene, jaz imam upper hand.

In potem pride druga stran, ona, neopazno, iz dneva v dan se tihotapi v moje življenje. Si zaklenila vrata? Nehaj. Si. Ne kontroliraš me. Je telefon še v torbici? Ta outfit je preveč. Ne paše ti. Se je majica premaknila. Nekaj imaš na obrazu. Preveri v ogledalu -samo še enkrat. Kaj so si mislili ljudje o tebi danes? Zakaj si dodala še en stavek preden si šla domov? Vse je uničil. Sploh te ne marajo. Čudna si. STOP. Jaz te nadziram, ne obstajaš. Jaz imam upp.. han.. Ponovno me prevzame. Njene misli so moje.

Ko sem odšla od nje sem se počutila nekako prazno. Vse svoje misli sem dala na plan. Jih ubesedila in jim dala z njeno pomočjo nekaj smisla. Vem, da je globje kot le živčnost. Vem tudi, da bo zahtevalo veliko dela, da bodo na dan privreli pozabljeni občutki in situacije, ki jih nočem občutiti še enkrat. Najbolje, da se ne vrnem, nisem pripravljena na toliko dela.

Odpre mi vrata in takoj, ko ga objamem, planem v jok. Ne bom zmogla. Ne morem. Preveč je. Verjamem, da ti lahko uspe. S tabo bom šel čez to in ti stal ob strani. Vedela sem, da govori resnico. Zraven je sedel skozi vse neprespane noči in čakal, da zaspim. Skoz panične napade, vse vsiljive misli, prejokane dneve. Vse je videl in se odločil ostati. To je naredil in dela iz ljubezni. Torej se morem potruditi ne le zaradi sebe ampak tudi njega. Čutim in razmišljam konstantno. A če ugotovim kako obvladovati svoje misli in se poglobim vase lahko to spremenim v nekaj pozitivnega. Občutim vse in sem občutljiva oseba, kar pomeni, da slabe trenutke občutim kot da se vse okoli mene ruši in ni izhoda, a hkrati to pomeni, da dobre občutke občutim s polnim srcem, da znam ljubiti druge, se veseliti in plesati čez življenje. Pogledava si v oči in vem, da razume. Niso potrebne besede, moja duša čuti njegovo, nevidne niti okoli naju so prepletene v objem.

35. Vito in Beno, Maca62, odrasla oseba

Čas se je pretakal: za tiste, ki so čakali, je bil prepočasen, boječim se je zdel prehiter, veselim prekratek, Viti pa se je zdel predolg. Njeno telo je bilo zdavnaj zdravo, opomoglo se je od dogodka v kopalnici. V cerkvi bi rekli, da so roke in noge, srce in um njena duša, da človek ni oseba zato, ker ima telo, ampak zato, ker ima dušo. In njena duša je bila še vedno prevečkrat žalostna.

Tudi te noči ni mogla spati. Ni se prebudila ob enih, kot se je običajno, vse od nadaljevanke, ki sta jo gledala, ni zatisnila očesa. Premetavala se je, iskala je udoben položaj, vendar je telo kar naprej protestiralo. Najprej so bile odveč roke, če jih je položila pod medenico, da je razbremenila križ. Nogam je postalo vroče, zato jim je iskala mrzla mesta, jih hladila, in jih slednjič porinila izpod odeje. V križu jo je uščipnilo, da je pomislila na išias, ki ga je že zdravila. V glavo je dala program z lepimi dogodki, vendar je pamet vedno znova, kot bi oslepela in oglušela, pristala pri otroku. Bezala je po spominu, zamenjala je program in mislila na nič. Misliti na nič, je najtežje opravilo na svetu.

    Beno se je obrnil okrog, ko je lezla iz postelje. Popravila mu je odejo, ker mu je desna rama pogledala ven. Trga ga po njej, je pomislila. Oddrobila je k oknu in ga odprla. Čeprav je bil na koledarju enajsti mesec, je bilo prijetno osvežujoče, zima je posedela v vršacih. Godilo ji je, ker še ni pokazala ostrih zob. Nočna sapa je navihano bušnila vanjo. S plahutanjem črnih kril je čakala, da bi jo ujela. Od nje je dihalo nekaj vabljivega, zato je nespeča žena s polnimi pljuči zajela dolg požirek zraka. Drugi zajem noči je prodrl v njeno notranjost z večjo silovitostjo kot prvi. Napolnil jo je s slastjo pozabe, upanja in življenja. Noč ni imela le svoje moči; ko je postala, je tudi okušala to sladkobo miru. Utrujenost, ki ji je ležala v telesu, ni več silila v prvi plan. Prepustila se je trenutkom in vzdihom noči, ki so priplavali s ceste in od roba gozdiča. Prislonila je čelo na okvir okna, da bi pogledala v noč in videla kaj, kar podnevi ni. Zdaj se je veter premetaval nad vrhovi dreves in v svojih rokah držal povečevalno steklo. Čeprav le v obrisih teme si je z lahkoto predstavljala skrivenčene veje leske z mačicami. V noči so bile čisto drugačne kot čez dan, še brenkale so. Zdelo se ji je, da grm mora narisati, ujeti njegovo čarobnost, preden ga bo Beno posekal. Zvezde so bile priča njenemu razmišljanju. Čez nebo je švignil zvezdni utrinek, tako hitro, da se je ustrašila, da je bila prepozna. Imela je le eno samo željo: otrok, in upala, da jo je še pravi čas posedla na njegov rep. V daljavi je nekaj zamolklo jeknilo. Takoj jutri, se je zdrznila, kot bi se zdramila iz sanj. Pogledala je svoje bose noge, ki so cepetale pred oknom, in že pol večnosti niso bile več vroče.

 

Vita je sedla in čez kolena vrgla volneno odejo, ki jo je v ta namen čakala na njenem stolu. Žarek sončnega dne se je preselil tudi na njena lica. »Tole bo še lepše, kot je v naravi,« jo je iskreno prepričeval Beno, ko je prišel na vrt, kamor je Vita prenesla svojo risanje.

»Misliš? Ni nekam nerodno?« je dvomila; najbrž bi bilo treba več njegovega napenjanja.

»Drevesa in grmi so zmeraj nerodna, drvena, a ne.« Všeč mu je bilo, da je žena tudi popoldneve preživljala vse bolj povezano s seboj in drugimi in se ni več tako umikala. Čeprav se je ob večerih še vedno razjokala, jo je videl trdno z obema nogama na tleh prav pri risanju.

»Ta grm me spominja na ubožčka, ki je izgubil liste, lešnike sva itak midva potrgala. Poglej te neustrašne veje.«

»Pa res, z vsako potezo mu daš več poguma,« je v roke prijemal še druge risbe dreves. To so bila v večini majhna drevca še z listi, nepravilnih oblik in skrivenčenih debel.

»Kje si pa hodila, ko si narisala tole?«

»Okrog jezera sem šla, lepo je bilo. Ko je pomlad, so biseri povsod,« je povedala. Beno je pritrdil – pot okrog jezera, dva lučaja stran od hiše, je bila koristno razvedrilo za telo in dušo. Prepričan je bil, da je čas, ki ga je njegova Vita pustila v risarijah, zdravilen. Ne le, da bo duša kljub bližnji zimi znova zacvetela, našla je ključ do ljubezni – zase in zanj.

    Utripalo je v zraku, da je za ljudi, ki ljubijo, čas neskončen.

 

V termah je bilo kar nekaj ljudi, čeprav to ni bil tipičen čas za dopust. Vita in Beno sta hotela prehiteti čas in se naužiti nekaj brezskrbja.

Z balkona hotelske sobe sta si najprej ogledala okolico. Zunanji okrogli bazeni so samevali, zato pa so hotelski delavci navrgli, da so bile zasedene nekatere počitniške hišice. Sončni žarki so ju zvabili iz zavetja sobe in mahnila sta jo po pešpoti. Še rokavic nista potrebovala. Na poti sta srečala roj mušic, ki se je igral v dvorišču zraka. Zdelo se jima je, da te sitnobe letijo za njima. Nista se pustila motiti. Občudovala sta lepo urejen kopališki predel, ki je čepel na prostorni ravnici, obdani s trumo gozdov na bližnjih hribih. Letni čas je obiskovalcema vzel listavce, zato pa so se smreke vzravnano raztezale v višino. V bližini se je macesen bahal z zlatimi cekini. Oči sta obrnila k nebu: kot črte tanki oblaki so ga porisali na več mestih. Trenutek tišine je povedal več kot tisoč besed. »Saj je tako lepo, da je že kičasto,« je hlastala za to nenarejenost.

»Uživajva,« je soglašal z njo, več se mu ni dalo govoriti.

Vita je popoldne skočila v modre kopalke z belimi rožami. Nedrček je lepo zaobjel prsi, bikini hlačke so bile opremljene s trakci. V njih se je Benu vedno zdela tako privlačna. S torbo in brisačama sta jo pobrisala iz sobe na bazen. Bilo je dovolj ležalnikov, lahko sta izbirala. Nastanila sta se pri stekleni steni, da ju je grelo tudi sonce. Svoj trenutni domek sta si opremila z mizico in razprla brisači. »V vodo grem,« se je odločil in jo povabil.

Voda se je najprej nežno spogledala z njenimi nogami, ko jih je poškropila, da bi se telo navadilo hlada. Ni bilo potrebno. Zdrsnila je v toploto in vajeni zamahi žabice so bili krepki, z lahkoto ga je ujela, ko se ji je režal s sredine bazena. »Ne bova se tunkala,« je kot deklica rekla proseče in hkrati kot stroga gospa dvignila kazalec. Pri tem se ji je glava nagnila na stran, da je bila še bolj ljubka. Oklenila se ga je okrog vratu in ga poljubila na usta. Svoje naklonjenosti nikoli nista sipala v javnosti, zdaj pa je čutila neizmerno željo po tem.

»Še dve dolžini preplavam,« je zaklical, ko se je namenila k brisači. Ni mu verjela, rad je pretiraval.

Od nekod se je pretihotapila sreča, ki je bila tako edinstvena – trenutek v dnevu, ko se človek čuti izpolnjen tako močno, da mora to blaženost tudi ubesediti. Da je doživela ta trenutek, da je dovolila ta obisk, že dolgo ga ni, je Vita morala v terme.

Zadnja noč v hotelu je bila za Vito in Bena vznemirljiva. Kot bi te dni napletla nove vezi iz lijakastih mrež, po katerih so grulili glasovi ljubezni in predanosti. V sobi sta prižgala vse majhne luči, da je čutnost dogodka uhajala na vseh šivih. Vezena spalna srajca, četudi najlepša, kar jih je imela, je bila hitro sneta. Prižela se je k njemu kot še nikoli in se mu preprosto predala. Njegove roke so drsele po hrbtu, vse povsod so bile, ko so jo božale, ona pa se je čutila tako zaželeno in posebno in žensko. Poigral se je s prsti in jo z njimi žgečkal po robovih stegen. Zaželela si je, da bi se čas ustavil, da se bližina nikoli ne bi oddaljila. Grizljala mu je ušesne mešičke in še pomislila ni, da bi morala meriti temperaturo ali ugotavljati plodne dni. Vedela je, da je načrtovano ljubljenje preveč utrujalo, da spontanost ni precenjena. Želela sta si čiste ljubezni, pa jo v dirki za otrokom tudi izgubila.

»V redu?« je šepnil, ko se je počasi potopil vanjo. Z nežnimi gibi se je spuščal globje in z vsakim trenutkom je užival neizrekljivo srečo. Pod njim se je Vita prikovala nase, na svoje čute, in z zaprtimi očmi le polglasno vzdihnila. To je bilo dovolj, da ju je odpeljalo v poseben čas in kraj, tja, kamor želi potovati vsak. Smisel tega potovanja ni bila le njuna fizična združitev, ampak je pomenila duhovno povezanost in zlitje v eno. Vsak zase in skupaj sta ga videla podobno. Osredotočena na radodarno gostjo – ljubezen, je osamljenost napolnila kovčke in odšla, oba sta ji odrekla že tako predolgo gostoljubje.

Žalostno je biti sam ob mizi najboljših dobrot, je obsedelo tudi v zraku.

 

36. Sem kdaj sploh komu dovolj?, BK, odrasla oseba

»Sem sploh kdaj komu dovolj?«

Vprašanje, ki jo zasleduje že dobršen del, če ne že kar celo življenje.

»Sem dovolj bistra, da premagam logične izzive, ki mi stopijo na pot?

Sem dovolj lepa, da lahko stopim ob bok dekletom, ki so, mlajša, starejša ali moje starosti, iz dneva v dan bolj dovršena, lepša, privlačnejša?

Sem dovolj prepotovala, da se lahko označim za svetovljanko, ki je resnično izkusila svet?

Sem dovolj prebrala, da se okličem za načitano osebo, ki tako literarna kot zgodovinska dejstva kar vleče iz rokava?

Sem sploh kdaj komu dovolj?«

To vprašanje jo je v resnici mučilo od otroštva. Najbrž že v vrtcu, nedvomno pa že v času osnovnošolskega izobraževanja. Imela je prijatelje, imela je družbo, imela je krasno družino, pa vendar ni imela občutka, da je ona sama nekomu dovolj.

Imela je veliko konjičkov, dolgočasja ni poznala, v šoli je bila vedno najboljša učenka. Pa vendar je imela občutek, da je to premalo, da bi nekomu lahko pomenila kaj več kot le bežno misel.

Rada se je zabavala, ljubila pa je tudi učenje. Rada je potovala, a ne le po svetu, temveč tudi po literarno-zgodovinskih poteh, umišljenih v zapisanih delih. Bila je izvirna, imela je bogato domišljijo, a je vseeno vseskozi čutila, da ni dovolj. Da temu svetu preprosto ni dovolj.

Pa si je rekla, da bo spremenila pričesko, to bo nedvomno naredilo razliko. Ustvarila si je nov videz. Ne le enkrat, dvakrat, trikrat, več kot deset različnih pričesk v sorazmerno kratkem časovnem obdobju. Za seboj je pogosto slišala vzdihe občudovanja, ki so ga občasno spremljale pripombe, češ, kako drzna pričeska, kako čudovit videz, to je res neverjetno. Pa je še vedno čutila, da ni dovolj.

Odločila se je za drugačne vrsto dopolnitev, za uhanček. Pa ne le na enem, temveč kar na več mestih. Vnovič se je soočala z dejstvom, da so jo ljudje jemali za drzno, da so njene odločitve videli kot pozitivna tveganja. Opazila je občudovanje. Pa še vedno ni čutila, da je svetu dovolj.

Živimo v svetu, kjer je videz kljub vsemu v ospredju, najsi nam je to všeč ali ne. Pa se je zato odločila za spremembo življenjskega sloga. Nekaj kilogramov manj, to bo vendar naredilo bistveno razliko. Pa ni bilo le nekaj kilogramov, izgubila je kar dobršen del telesne mase. Počutila se je odlično, prejemala je številne pohvale, ljudje so se čudili, kako ji je vendar uspelo na zdrav način izgubiti odvečne kilograme in ciljno težo tudi obdržati, hkrati pa še vedno izžarevati takšen življenjski cilj.

Čeprav so pohvale kar deževale, je spet oziroma še vedno čutila, da ni dovolj. Da je svet še vedno ne sprejema. Vsaj ne tako, kot si je tega sama želela.

Bila je uspešna na poslovnem področju. Prepotovala je dobršen del sveta, s čimer si je nabrala mnoge izkušnje, ki jih njeni tekmeci niso premogli. Delovalo je, kot da izzive premaguje z levo roko. Pa je kljub vsemu še vedno čutila, da to ni dovolj. »Kaj sploh lahko še naredim, da bom v resnici nekje in nekomu dovolj?«

Vemo, da je za to, da smo nekomu dovolj, potrebno predhodno dojemanje lastne vrednosti. To je vedela tudi ona, a tega nikdar ni ponotranjila. Ni verjela, da je lahko dovolj lepa, dovolj bistra, dovolj razgledana, da bi bila kjerkoli in komurkoli lahko dovolj. Kljub temu, da je posegala po zmagah, kjerkoli se je pojavila. Pa ne zaradi pravih poznanstev, ustreznega priimka ali srebrne žlice, s katero v ustih naj bi se rodila. Niti slučajno. Vse zasluge za dosežene mejnike lahko pripiše le in zgolj sebi, saj je zanje trdo garala. Pa vendar je bil občutek zmagoslavja vselej kratkotrajen. Potem se je nazaj prikradel tisti pritlehen glasek, češ, poglej se vendar, kakšna si. Nekaj dosežeš pa misliš, da si na vrhu sveta? Nekje stopiš na najvišjo stopničko in verjameš, da boš tam tudi ostala? Ne bodi no trapasta. Doživljenjske zmage niso namenjene osebam, kot si ti, te pripadejo le in samo najlepšim dekletom, najmočnejših fantom, le tistim iz pravih družin, iz ustreznega okolja. To tvoje naivno razmišljanje, da dejansko lahko ostaneš zmagovalka, te bo slej ko prej pokopalo …

Ni se pustila. Čim je začutila njegovo prisotnost, se je vselej zdrznila, ni pa pustila, da bi ji ta strupen zvok krojil življenje. Vedela je, da je vredna več, da lahko ima več, ni pa znala te vere vase in v svoje zmožnosti vselej (za)držati na najvišji ravni. Čeprav je navzven delovala samozavestno, se je morala pogosto opomniti, da vendarle zmore, da tudi ona lahko poseže po zvezdah in tam ostane. Z leti bo nedvomno lažje, ta občutek se bo vendarle prijel in bo dodatna podkrepitev manj potrebna.

Pa v resnici ni bilo tako. Leta so minevala, ona pa se je morala še vedno vsakodnevno opominjati, da je vredna več. Da si zasluži več. Da si zasluži vsaj toliko kot njeni vrstniki. A v življenju ne dobimo tistega, kar si zaslužimo, temveč tisto, kar pričakujemo. Pa je pričakovala veliko. Pričakovala je zmago in jo tudi dosegla. Pričakovala je napredek in ga tudi dosegla. Pričakovala je pozitivne spremembe in jih tudi dosegla. Ko pa je karkoli pričakovala v ljubezni, jo je že sama pot razočarala. Seveda je dobivala zavrnitve. Zavrnitve so vendar del življenja, nas učijo in krepijo, če jim le dopustimo. Pa vendar, same zavrnitve? To pa najbrž ni del življenjskega načrta. Ali pač?

Pričakovala je več. Občudovala je svoje sovrstnice, pa tudi mlajše in starejše prijateljice in znanke, kako so si ob uspešnih karierah gradile tudi trdna razmerja in ustvarjale čudovite družine. Zakaj pa njej to ni bilo namenjeno? Saj je pričakovala rast, pričakovala je pozitiven izid, kot povsod drugje. Pa tega ni in ni bilo. Kakorkoli je obrnila, rezultat je bil vselej enak. Ne glede na to, kdo je stal na drugi strani, kljub visokim pričakovanjem o zmagi ni bilo ne duha ne sluha. Nisi dovolj dobra, nisi dovolj lepa, nisi dovolj pametna. Pa je bila mnogo več kot to. Zakaj so jo pričakovanja torej vedno tako globoko razočarala? Verjela je vase in v svoje zmožnosti, vsaj bolj kot nekdaj, a očitno tega ni izžarevala. So se ljudje bali njene visoke izobrazbe? So se moški ustrašili njene načitanosti in razgledanosti, so se zbali, da bi jim umsko nadvladala?

Tako so jo prepričevale tudi prijateljice, rekoč, da se moški hitro ustrašijo pretirano inteligentnih žensk, saj takšnih ne morejo ovijati okoli prstov. Kdor bi začutil kaj pristnega, bi se pa zbal tega, da bi se ga kaj hitro lahko naveličala, češ, saj ne dosega moje umske ravni. Tako so ji govorile prijateljice. Mislila si je, da bi sicer to lahko držalo vodo, a sklepala je, da so jo tako le tolažile, ker so bile pač dobre prijateljice. Kaj pa naj bi ji rekle? Da res ni dovolj dobra? Da ne bo nikdar našla nekoga, ki mu bo dejansko dovolj? Hvaležna je bila za takšno okolje, si je pa občasno vendarle zaželela, da bi tudi na ljubezenskem področju lahko stopila korak ali dva naprej.

Pa vendar ni bila nezadovoljna s svojim življenjem. Imela je marsikaj, za kar bi večina ubijala, če se smem tako izraziti. Krasno družino, zveste prijatelje, uspeh na številnih področjih. Ni se pritoževala, ker je nasprotni spol ni pogledal, ni tarnala, ker ni bila v razmerju in ker ni imela svoje družine, kot je to veljalo za vso njeno okolico. Ni točila solza, ker se najbrž nikdar ne bo sprehodila skozi cerkev v čudoviti beli obleki. Pa saj o tem niti ni sanjala. Želela si je le, da bi bila nekomu nekoč dovolj. Ona kot takšna. Kakršna je. Le ona.

V življenju je še naprej uživala, leta pa so minevala. Še prehitro je napočil čas, ko se tudi najbolj trdoživ smrtnik počasi poslovi od tega sveta. Tudi ona je bila obrobju. Strmela je v brezno, kar pa je ni plašilo. V resnici se ji je zdelo silno vabljivo.

»Toliko let in desetletij sem se pehala za nečim,« je razmišljala na glas, »da nisem uvidela, da sem imela to vseskozi pred nosom. Ne pred nosom, v sebi. Saj vem, da o tem priča več pregovorov, rekel in rekov, a šele sedaj lahko zatrdim, da v popolnosti razumem to, da moramo biti dovolj zgolj in le sebi. Tako si postavimo osnovo, da bomo morda lahko dovolj še komu drugemu. A ključno je, da najprej zadostimo sebi, da uvidimo svojo lastno vrednost. Čeprav sem se zavedala teh besed, sem njihovo težo in resničnost doumela šele krepko po 90. letu. A bolje pozno kot nikoli.«

Ustnice so se ji razlezle v nasmeh, srce ji je zaigralo in stopila je v praznino, del katere je kaj hitro postala tudi sama.

 

37. Eva brez Adama, Sara Planinšek, odrasla oseba

Sreda popoldne je in že peti dan onkraj sosednje stavbe opazujem, na rahlo osvetljenem balkonu visokega pritličja, banane. Šest jih je, urejeno razporejenih v par z istim pecljem. Njihove lupine odsevajo odtenke zlata, kot bi bile zalite s kapljicami sonca. In spet sem tukaj, ujeta v to čudežno igro svetlobe in barv, ko moj svet stopi v ozadje, in oni postanejo zvezde, ki me nežno vabijo v svoj nemi ples.

»Eva, zakaj že celo dopoldne buljiš skozi to okno?« zaslišim moža, ki se mi  naenkrat prikaže v vidnem polju, pri tem pa z roko narahlo pomaha proti balkonu sosednje stavbe.

»Banane,« odvrnem in se še v istem hipu zavem, da so moje besede zvenele tako nesmiselno, ko sem jih izgovorila. Pogledam proti mizi, kjer leži obupano prazna košara sadja kot nemo pričakovanje.

»Banane?« ponovi, oči mu izstopijo od začudenja. »Kaj pa je s temi bananami, da jih opazuješ kot največje čudo sveta?«

Obrnem se, pogled spet usmerim skozi okno, nazaj k bananam. Za razliko od najine košare, ki je bila, pred morda tremi meseci, polna sadja, so te banane tam vsak dan. V njihovi popolnosti se zrcali moja lastna praznina. Vsaka gnilobna sled na njihovi lupini me spomni na gube v lastni duši, ki se že predolgo širijo.

Mož se usede na stol in se pomakne bliže k oknu. »Pa saj ne ješ banan,« reče. Košara s sadjem je bila v najinem domu znak življenja, vendar to že dolgo smrdi po propadanju. Tako kot bo podobno zgodilo s temi bananami zunaj. Svežina, ki jo prinašajo, je samo iluzija. Spomin na dišeče sadje je tudi v meni zbledel, kot utrip življenja, ki sem ga nekoč poznala. In jaz sem le senca Eve, ki sem nekoč bila.

»Eva, resno, mudi se nama. Raje kot, da buljiš v banane, se obleči v tisto luštno rumeno obleko.« mi reče, a vsaka njegova beseda samo še poglobi bolečino v meni. Obleči se. Obleči se in pozabi na banane, na prazno košaro, na vse, kar me spominja na to, kako sem nekoč, vsaj mislila sem, da nekaj imam, zdaj pa mi ostajata le še boleča duša in praznina. Bojim se, da bom izgubila stik z realnostjo, da bom zdrsnila v brezno lastnih misli. Kako naj se oblečem in počnem navidezno vsakdanje stvari, ko pa sem v resnici ujeta v vrtincu lastnega trpljenja?

 

»Eva? Si v redu?« njegov glas slišim kot oddaljen odmev. Skozi trepetajoče roke odpiram omaro, vendar ne vidim oblačil. Vidim le meglico bolečine, ki se razprostira po vseh kotičkih moje duše. Jočem. Želim si samo, da bi odšla, da bi pobegnila, da bi se skupaj sprehodila po trgovinah, kot sva to počela nekoč, vonjala sveže sadje, čutila radost, veselje, se dotaknila nečesa živega, nečesa kar niso druga telesa, stoki užitkov in bolečine, poljubi, tuja slina na lastnih stegnih, nekaj kar ni vonj po strahu, trepetu in razgaljeni koži. Raje kot to, bi odšla po nakupih, v kino, na sprehod po parku …

Zjutraj je zrak v sobi hladen. Nikoli si ne bi mislila, da bom to rekla, vendar sem vesela, da je ponedeljek, da se je začel nov teden, da ga ni doma, da je na delu, da je jutro mirno in spokojno. Utrujena sem, pravzaprav izčrpana. Vstanem in zapustim to posteljo, ki je postala grob duševnega trpljenja.

Kuhinja ima vonj po opustošenju preteklih dni. Stopim bliže oknu, se oprimem hladnega stekla in nemo opazujem, kako snežinke nežno plešejo v zraku. Banan ni več. Namesto tega, zasnežen balkon, pokrit z odejo snega, prav tako vsak centimeter ograje obložen s hladnim belim plaščem. Morda so jih že pojedli ali so jih spravili na varno, daleč stran od mraza, ki se je čez noč prikradel v naša življenja.

Na najini mizi stoji košara s pisanimi jabolki. Rdeča, zelena, rumena sočna jabolka, ki se svetijo kot simboli greha, skušnjave, padca človeštva. Dotaknem se enega izmed njih, občutim trdnost v svoji dlani, njihovo hladno površino, ki se nekoliko zmehča pod toplino moje roke. Zagrizem v rdečo sočnost, ki je nekje med grenkim in sladkim. In prav takšno je moje spoznanje.

 

38. Misel na pobeg, Renata Cigler – Gandolfo, 62 let

Bilo je proti večeru; 20-ti dan v umobolnici. Postajalo je neznosno.

Še toliko ni bila pri sebi, da bi vedela, ali je to res »njena bolezen«, ki se stopnjuje iz dneva v dan, ali pa je k temu pripomoglo zaprto okolje – zaklenjena vrata – ali okoliščine.

Skratka, niti z zdravili si ni bila več na jasnem: ali pomagajo, ali pa jo samo vlečejo navzdol v vedno širši prepad…

Čutila je, da ves njen jaz stremi samo za ven, ven, daleč stran, kjer domujeta samo sonce in veter; veter, veliko vetra za njeno dušo, ki je počasi, a vztrajno trohnela za zaklenjenimi vrati.

Zlata kletka? Imela je lepo posteljo, lepšo, kot doma; tri odlične obroke na dan, celo 30 minutni izhod na sveži zrak, sprehod po snegu.

Ogromna želja, da bi se vrgla v sneg in krilila z rokami in nogami.

Pa ni zmogla. Ni vedela – pomanjkanje volje do življenja? Pomanjkanje svobode, ali vse je bilo samo rutina.

Izgubljala se je v čustvih: enkrat smeh, drugič solze so lile v potokih; neizražena sposobnost pokazati, kaj v globini čuti, ko zasliši besedo  »NE« na vsakem koraku. Ali pa morda samo pomilovanje?

Verjetno bo nekega dne vedela in se temu celo smejala.

Skratka, skupek vseh okoliščin, čustev, včasih celo negativnih misli; stvar, ki se  je naučila že pred leti, kako uničevati negativnost…se ji je zdela nekaj nedosegljivega.

Kako bi bilo lepo, ko bi zvečer lahko zavrgla črno masko še bolj temnega dneva in se preprosto okopala  v mavrici.

Bila je v začaranem krogu. Ko bi le lahko pobegnila. Saj ne bi bilo tako hudo, akcija sama, nabita z adrenalinom.

Ampak ne, saj bistvo ni temeljilo na pobegu samem kot takem, saj bi potem bila  svobodna.

Ne, tukaj bi jo čakalo bojevanje z organi pregona takoj, ko bi prestopila domači prag.

Slej ko prej bi potrkala na vrata dolga roka pravice, saj bi jo beli čuvaji iskali in morda celo izdali tiralico. Tega ni želela.

Vedno je pazila na svoj dom kot na svetinjo. Samo tukaj je bila varna.

 

Res je, občasno je obiskala mamo, ki je bila dobra z njo, prala je njena oblačila, kuhala, pogosto jo je obdarjala z darili, brez katerih še danes ni vedela, kako bi.

 

A tisti dan, je bil težak. Pravzaprav, je bila noč…noč terorja in groze. Bila je nemirna. Mati ji je pripravila posteljo in sama odšla v sobo:

»Spiva,« je dejala.

A ni mogla spati. Mislila je, da je tisto jutro pozabila vzeti zdravila. Vendar pa se ji je to zdi malo verjetno, ker pri njej je bila zjutraj kava, nato cigaret, in obvezna preventiva za duševno zdravje.

Bila je v veliki finančni krizi, še za kruh je bilo komajda in pobiranje izgubljenih kovancev je bilo naporno.

Dokler je zbirala denar za psa, za donacijo za zavržene živali, se ji nikoli ni zgodilo nič hudega, vse je bilo preprosto.

Ko pa je kriza postala boj za preživetje, je bilo težje iz dneva v dan, in vedno težje.

Vzdržati bi morala vsaj do 21. marca, saj je bila še vedno zaposlena in bi zmogla vrniti svoj dolg, a je življenje hotelo drugače.

Tisto noč, 19. januarja 2018 je svojo mamo spravila ob živce. Ni vedela, kaj naj stori. Prosila jo je, naj ne kliče nikogar, pa se je končalo tako, da je prišel brat, in tedaj, se je pričel boj. Skoraj kričala je. Povedala sem mu nekaj krepkih, češ, ne boš me jebal vse življenje.

V tem stavku se je skrival ves njen strah, ki ga je čutila do njega.

Hudo sta se sporekla in pogled na besnega brata je bil grozovit. Tudi z rokami sta se spoprijela. Prosila ga je, naj jo udari po buči, da bo vsega konec, a tega ni storil. Ne, on si ne bo mazal rok z njo. Namesto tega je poklical reševalce.

Slišala je njegovo misel, njegov glas v njeni glavi ji je rekel:

»Nesi nože v kopalnico.« njegov glas v njej je pozvanjal. Ni storila tega, nožev ni nesla nikamor. Igrala se je z njimi in uperila enega proti bratu, ki je sedel na stolu, s hrbtne strani. V mislih ni imela podlih namenov.

Reševalec, ki je verjetno videl njeno gesto, je poklical policijo in vnovič se je vnel boj. Ni hotela z njimi, saj je vedela, kje se konča zadnja postaja.

Upirala se je z vsemi močmi; pet mož, se pravi, trije policisti in dva reševalca so jo vlekli navzdol po stopnicah. Upirala se je, kolikor se je dalo, držala se je ograje in uspelo ji je zbežati nazaj k materi v sobo. V vratih je bil ključ in vse, kar bi morala storiti, je bilo, da bi obrnila ključ.

Ampak se je bala. Močno je bila prestrašena in ni vedela, ali ni upala zavrteti ključa, ker bi potem morda bilo še slabše, ali pa ji je mama preprečila rešilno gesto.

Danes je prepričana, da bi se umirila, če bi zavrtela ključ, saj je bil njen strah pred policijo in reševalci prevelik, in ni imela nobene možnosti za zmago.

Boj posameznika proti sistemu je vedno obsojen na propad.

 

39. Srečen dan, Bela lilija, odrasla oseba

 

»Ura je sedem, poslušate najnovejša jutranja poročila. Poudarki oddaje: Nove podražitve ogrevanja, komunalnih storitev, hrane …«

»A že takoj zjutraj mi želite pokvariti dan,« komentira Nataša in prestavi radijsko postajo. Čez sekundo se iz zvočnikov že zasliši »Vem, da danes bo srečen dan, to sem začutil že zjutraj …« Na Natašinem obrazu se nariše skromen nasmešek, ko odklene vrata mestne kavarne in si pripravi kavo, ki naznani še en začetek delovnega dne. Že po prvem požirku te okusne in dišeče pijače, so nad vhodnimi vrati zacingljali zvončki, ki naznanjajo odprtje vrat. Vstopi starejši gospod, ki s svojo pokončno in strumno hojo jasno nakaže, da je še zelo fit, čeprav je že več kot 30 let v zasluženi penziji. Delal je kot ključavničar. Ime mu je Frenk in včasih je bil vsakodnevni gost kavarne, zadnje čase pa pride bolj poredko na kavo.

Glasno pozdravi: »Dobro jutro, Nataša«.

Ona mu odvrne »Jutro«.

Frenk sede za isto mizo, kot vedno, ko pride na kavo, v kot ob okno, kjer lahko opazuje dogajanje na ulici. Z nasmeškom na obrazu si sleče bundo in sname klobuk. Že čez nekaj trenutkov je pri njegovi mizi Nataša, ki ga še enkrat prijazno pozdravi: »Dobro jutro, Frenk.«

»Veš Nataša, danes je res dobro jutro,« ji odvrne, z rahlim nasmehom na ustnicah in posebno iskrico v očeh.

»Res?« je bila nekoliko radovedna Nataša.

»Mhm,« ji zamrmra nazaj.

Nataša se je v svoji karieri naučila, da ni dobro biti preveč radoveden, zato je spremenila temo: »Ti prinesem isto kot vedno?«

Frenk odkima in se še enkrat več nasmehne ter reče: »Skodelico kave s smetano, prosim.«

Nataša si ni mogla pomagati, da mu ne bi zastavila vprašanja: »Kaj pa praznuješ, da danes ne boš kave z mlekom?«

Ker ni bilo v kavarni nikogar, se Frenk opogumi in ji zaupa: »Veš, Nataša, danes praznujem, ker mi je v tem mesecu uspelo preživeti z mojo pokojnino. Po plačilu vseh položnic imam v hladilniku še dve jajci, paradižnikovo omako, ene ribe v konzervi in pest polžkov. Za danes je dovolj, da ne bom lačen. Sinoči sem v denarnici našel še natanko 2 EUR in ugotovil, da si lahko danes zjutraj privoščim kavo s smetano, ki sem jo pil nazadnje pred več kot enim mesecem. Jutri pa bo nakazan nov penzion.«

Natašo je stisnilo pri srcu, začutila je na eni strani stisko Frenka in na drugi strani pristno srečo, da bo končno po enem mesecu spet pil kavo. Brez nepotrebnega komentiranja je odgovorila: »Prinesem,« in odšla pripravit skodelico kave s smetano. Besede Frenka so jo pretresle, saj je vedela, da zadnjih nekaj mesecev pogreša v kavarni kar nekaj stalnih gostov, ki so dnevno prihajali na kavo. Takoj se je spomnila na jutranja poročila in doumela, da so se odpovedali kavi tako kot Frenk, da imajo kaj dati v usta ob vsesplošnih podražitvah. Med razmišljanjem je v povsem novo skodelico natočila kavo, jo okrasila z dvojno porcijo smetane. Na krožnik poleg skodelice pa položila dva piškota, čeprav običajno priloži samo enega in čajno žličko. Vse skupaj je postavila na pladenj in odnesla do mize ob oknu, kjer jo je z nasmehom pričakal Frenk. Nataša postavi krožnik s skodelico kave pred Frenka in reče: »Izvoli.«

Frenku so se zaiskrile oči, ki kar niso mogle verjeti, da po enem mesecu spet vidi skodelico kave, ki jo bo lahko tudi popil. »Hvala,« se zahvali in si ogleduje skodelico kave, ki kar kipi od smetane.

Nataša odide nazaj k pultu, kjer jo čaka že skoraj hladna kava. Med srkanjem le te pa skrivoma opazuje Frenka, kako nese skodelico kave proti ustom, a je ne srkne, ampak najprej malo povoha in šele čez nekaj sekund srkne prvi požirek. Na daleč se je videlo, kako uživa ob okušanju te temne tekočine, ki jo ima tako rad. Pred leti ji je zaupal, da je zanj pitje kave poseben ritual, za katerega si vzame čas in uživa in o tem se je danes lahko prepričala na lastne oči. Čeprav je bil v kavarni samo Frenk, ga Nataša ni motila pri njegovem ritualu.

 

Po približno 20 minutah so v kavarno začeli prihajati ljubitelji kave, ki so se s prvo jutranjo skodelico želeli še nekoliko bolje prebuditi pred obveznostmi dneva. Ker je Frenk že popil svojo kavo s smetano, pomaha Nataši, naj mu prinese račun. Nataša pobriše pult in odide do mize ob oknu in ga vpraša: »Ti lahko še kaj prinesem?«

»Ne, hvala, samo račun prosim,« ji odvrne Frenk.

Nataša se nasmehne skoraj do ušes, z njenih ust pa so prišle za Frenka nepričakovane besede: »Kava s smetano je danes na račun hiše.«

Frenk odkima in reče: »Ne, izvoli 2 EUR, tistih nekaj centov pa naj bo za tvojo prijaznost.«

Nataša seveda ni sprejela denarja in ga preseneti z odgovorom: »Pospravi tista 2 EUR v denarnico in pridi jutri na še eno kavo s smetano,« ter mu pomežikne.

V tistem trenutku je Frenk dojel, da je Nataša mislila povsem resno in kar malce sramežljivo pospravi kovanec v denarnico.

Ona pa se mu še enkrat nasmehne in reče: »Se vidiva jutri.«

Potem se je tudi Frenk široko nasmehnil, se ji zahvalil, oblekel bundo in si poveznil klobuk na glavo ter vsem v kavarni zaželel čudovit dan med hojo do vrat. Čeprav nihče ni slišal pogovora med Natašo in Frenkom, saj so se pogovarjali, brali časopis ali brskali po svojih telefonih, so se prav vsi zahvalili za lepe želje in tudi njemu zaželeli čudovit dan.

 

Nataša se je med pospravljanjem mize pri oknu usedla na stol, kjer je sedel Frenk in ga nekaj sekund opazovala, ko je odhajal iz kavarne po pločniku proti svojemu bloku na drugi strani ceste. Zdelo se ji je, da se je še po hoji videlo, da je zadovoljen. Tudi njen obraz je še vedno krasil nasmešek, v srcu pa je čutila prijetno toplino. »Če gre danes cel svet v maloro, vsaj Frenku je skodelica kave s smetano polepšala dan, kar pa tudi nekaj šteje,« je rekla naglas, a ravno prav tiho, da je ostali obiskovalci kavarne niso slišali. Potem pa je nadaljevala svoje delo, ker danes je tudi zanjo srečen dan.

 

40. Zgodba študenta in kmečke deklice, Elena Skok, 68 let

Zunaj se je danilo. Štefkina sobica je bila mrzla. Noči so bile še vedno hladne, čeprav je čez dan pomlad že prijetno grela. Štefka je hitro vstala in v mislih delala seznam prvih jutranjih opravil. Najprej mora zakuriti, da bo kasneje spekla potico za Veliko noč. Okoli tega ali sme speči potico ali ne, je bilo v preteklih dneh veliko govora. Njena sestrična Tončka je pred nekaj meseci postala njena delodajalka. Z lepimi besedami jo je zvabila iz vasi v mesto češ, da bo pazila njene tri hčerkice. No, sedaj je poleg deklic skrbela za celotno gospodinjstvo. Ko sta Tončka in njen mož razpravljala o potici, je Tončka stopila na stran njene veliko mlajše sestrične in je zagovarjala njeno željo, da se vsaj znotraj hiše praznuje Velika noč. Pa saj je bila tudi sama doma na deželi in se je rada spominjala domačih običajev. Tončkin mož je nasprotoval. Časi pač niso primerni za cerkvene praznike. Oba ugledna bivša partizana, sedaj zaposlena v OZNI, naj bi bila zgled narodu, zato se niti doma ne smejo oklepati starih reakcionarnih navad! Štefka je imela solze v očeh, prosila je, če lahko gre domov k staršem. Tončka jo je objela. »Saj veš, da ne moreš domov. Kdo bo pa skrbel za Tatjano, Katjušo in Petjo? V teh nekaj mesecih so te tako vzljubile, da sem že kar ljubosumna.« Obrnila se k možu: »Franci, glej, naj ima Štefka potico. Nihče ne bo izvedel, midva pa za praznik še vedela ne bova, saj bova te dni vse do noči na partijskih sestankih.«

Tako je osemnajstletna Štefka dobila dovoljenje, da speče potico, skuha majhen kos prekajenega mesa in naredi tri pirhe za deklice ter si tako vsaj malo pričara spomine na najlepši praznik v domači hiši. Že včeraj je natolkla orehe, ki jih je mati v platneni vrečki skupaj z majhnim kosom prekajenih reber pred odhodom potisnila v avto tik preden je službeni šofer odpeljal Tončkino družino in Štefko v Ljubljano. Danes bo najprej zakurila, zamesila testo, nato pa mora poskrbeti za deklice takoj, ko se bodo zbudile. Res so ji prirasle k srcu. Najmlajša je bila še v plenicah, najstarejša je imela komaj pet let. Žal ji je bilo, da sta bila njihova starša vse preveč odsotna in še takrat, ko sta bila doma, sta se pogovarjala samo o politiki in državnem sovražniku. Dokler ni prišla Štefka v Ljubljano, je za otroke in gospodinjstvo skrbela zlovoljna starka, ki je rada skrivaj pila. Štefka je prinesla v družino svežino do čistega poribane domače hiše, spokojnost pripovedovanja zgodb ob topli krušni peči in vonj po dišečem kruhu.

Ko se je ukvarjala z otroci, se je spominjala svojega bratca Lojzeta, ki ga je imela neskončno rada. Še sama je bila med vojno otrok, pa je pazila nanj, večkrat tekla z njim v naročju iz vasi v bližnji sadovnjak, ko so nad hiše priletela italijanska letala in metala bombe. K sreči, je njihova hiša ostala cela. Starša sta se ubijala z delom na majhni kmetiji, da niso stradali. Družina je držala skupaj, starejša otroka sta staršema pomagala kmetovati, suhcena Štefka pa je bila bolj za štedilnik in pestrno najmlajšemu Lojzetu. Bolj kot vse drugo gorje med vojno jih je prizadelo, ko je Lojzek zbolel in umrl. Štefka je ostala s praznim naročjem in zato so ji bile sestričnine deklice sedaj v tolažbo.

Takoj po zajtrku je oprala vedro plenic in otroških oblačil in jih obesila na vrtu za hišo. Plenice so plapolale v vetru, sonce je že toplo grelo in vzela si je čas, da je na klopi ob hiši popestovala najmlajšo, obema starejšima pa povedala kratko zgodbico, ki si jo je kot vedno sproti izmislila.

Zazdelo se ji je, da se je premaknila zavesa v sosednji hiši. Preveč dela je imela z otroki in gospodinjstvom, zato ni vedela, kdo živi tam. V zgornjem oknu je zagledala mladega moškega, ki jo je zamišljeno opazoval, se ji prijazno nasmehnil in se umaknil v notranjost. Bilo ji je nelagodno, zato je hitro zaključila pripovedovanje in odvedla deklice v hišo. Opravila so se vrstila eno za drugim in šele pozno popoldne je skočila še na vrt po perilo. Moški iz sosednje hiše je prišel do ograje in jo pozdravil.

Njegov naglas je bil nenavaden, vendar jo je bolj kot to presenetil njegov žareč pogled, iskren nasmeh, ravni beli zobje in bleščeči valoviti črni lasje. Odzdravila mu je in se hotela umakniti v hišo. Zadržal jo je s tem, da se je predstavil, povedal, da je študent iz Makedonije in da ne pozna nikogar v Ljubljani. Vprašal jo je, če bi mu hotela pomagati pri učenju slovenščine in morda bi mu dovolila, da bi jo v prostem času povabil na sprehod in bi se lahko pogovarjala. Malo jo je bilo strah pogovarjati se s tujcem, saj s fanti ni imela še nobenih izkušenj, po drugi strani pa si je želela družbe tudi izven hiše. Vedela je, da ji bo Tončka dovolila na sprehod samo pod pogojem, da gre z najmlajšo v vozičku.

Študentu Tasu je Štefka pokimala. Ves večer jo je zaposlovala misel na študenta iz daljnih krajev. Študirati si je želela tudi ona, vendar zaradi vojne in skromnih razmer na to ni bilo niti pomisliti. Vaško šolo so med vojno požgali in s tem se je njeno formalno šolanje končalo. Njeni radovednosti, kakšen je širni svet, pa nikakor ni bilo konec. Vneto je brala vse, kar ji je prišlo pod roke. Največkrat je bil to verski tisk s prispevki iz misijonov pa tudi Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih. Le tako, pa tudi iz pripovedovanj starega očeta, ki je nekaj let drvaril v Kanadi, je lahko spoznavala pravi in domišljijski svet. Več kot je vedela, bolj si je želela ven iz vasi. In sedaj je že naredila prvi korak. Bila je v Ljubljani, ta makedonski študent, ki je prinesel okus po drugačnem svetu in po toplem jugu pa je bil prvi tujec, ki ga je spoznala v živo.

Tisti teden do naslednje nedelje je bil en sam praznik. Veliko noč je praznovala sama z deklicami ob bogatem zajtrku, naslednje dni pa se je bolj pogosto kot prej igrala z njimi na vrtu. Ko je obešala ali pobirala perilo, sta si pomahala in se drug drugemu nasmehnila. Deklice so jo oboževale, Tončka, ki je ob večerih videla, da so deklice zadovoljne, hiša čista, perilo oprano in večerja skuhana, pa si je čestitala, da je pripeljala sestrično v Ljubljano.

Končno je prišla nedelja in kot sta se dogovorila, je popoldne Štefka z malo deklico v škripajočem lesenem vozičku prišla pred hišo, kjer jo je že čakal Taso. Bil je gladko obrit, lasje so se bleščali od orehovega olja, na sebi je imel boljšo od svojih dveh srajc, čevlji pa so bili očiščeni do sijaja. Temne hlače so mu bile malo prevelike, zguljene, vendar čiste. Bila sta lep, pa vendar malce nenavaden par. Mimoidoči bi na prvi pogled prepoznali, da nista meščana. Ona vsa dekliška in sramežljiva, tenka v pasu, v lahki obleki s cvetličnim vzorcem, skoraj premlada, da bi imela otroka, on prav tako suh, vendar že zrel moški a nekoliko plašen. Hodila sta narazen, on je imel roke sklenjene na hrbtu, ona se je čvrsto oklepala vozička. Oklevala sta, kam naj bi sploh šla, potem pa sta se namenila v Tivoli.

Pripovedovala mu je, zakaj in od kje je prišla v mesto. On je z ljubeznijo opisoval svojo družino v Skopju, neskončno dobro mamo, veselje, ki ga ima z zemljo in neuresničeno željo, da bi postal agronom. V Skopju so ga določili, da bo metalurg, zato je prišel študirat v Ljubljano. Pri študiju mu še vedno težave dela jezik, vendar ga je ona pohvalila, da govori slovensko že zelo dobro. Njo je zanimalo, kakšna je Makedonija, njega, kako se razume s starši in kakšna je njena vas. Pogovor sta prekinila, ko je malčici na klopi v parku ponudila čaj in košček kruha. Taso je deklico vzel v naročje in ji zapel otroško pesmico v makedonskem jeziku. Mala ga je kot začarana gledala in ga poslušala. Povedal ji je, da ima tudi on mlajšo sestro, ki ji je pogosto pel takšne otroške pesmice, da jo je uspaval. Njej se je tisti trenutek zazdelo, da sta onadva z otrokom družinica na nedeljskem sprehodu. Je to tista sreča, ki si jo želi? Prav gotovo, si je pri sebi zatrdila. Taso je bil tako zelo pozoren in vljuden. Bil je prvi v njenem življenju, ki ji je dajal občutek, da ni nekaj samoumevnega, pač pa da je dragoceno človeško bitje. In bil je tako zelo lep, da ji je jemalo sapo. O svojem izgledu običajno ni imela najboljšega mnenja, vendar jo je Taso gledal in poslušal tako občudujoče, da se je spraševala ali morda na njej vidi res nekaj lepega.

Prijetno popoldne je pregnala ploha. Hitenje proti domu ni več dopuščalo pogovora. Mokra, vendar žarečih lic sta se dogovorila za sprehod prihodnjo nedeljo in se v zadregi poslovila.

 

41. Jesen v Beogradu, Edo Krnić, odrasla oseba

Imela je svoj ritual. Vsak dan, točno opoldne, se je sprehodila po Knez Mihajlovi. Vedno je bila oblečena v najlepšo obleko. Zadnjo, ki še ni bila raztrgana. Sram jo je bilo svoje revščine. Revež se že ne bi sprehajal po glavni beograjski ulici, si je mislila. Ustavila se je pred izložbo z oblačili. Nekoč niti pogledala ne bi teh oblek. Danes jih lahko samo gleda. Počasi, čas je bil vse kar je imela, je nadaljevala proti hotelu Hyatt. Mimo Narodnega gledališča. Kaj bi dala, da bi si lahko samo še enkrat ogledala Brate Karamazove. Pri Mladinskem domu se je za trenutek ustavila. Tam je spoznala pokojnega Radivoja. Vsako soboto jo je peljal na ples. Na Brankovem mostu je za trenutek počila. Pogled na Savo je tako lep. Utrujena, bolezni so se v zadnjih letih zgrnile nad njo, je na klopco nasproti hotela položila časopis, ki ga je našla v smeteh, ko je brskala za ostanki hrane. Jeseni so v Beogradu precej hladne. Se usedla nanj in nepremično zrla v tretje nadstropje. Tam je bila soba 331. Ko se je stemnilo, se je počasi vračala v svoje borno najemniško stanovanje. In bedno življenje. Dan za dnem. Mesec za mesecem. Leto za letom.

 

Skoraj pol stoletja je Jugoslavija živela v sanjah. Komunističnih. Vse se je spremenilo preko noči. Zaspala je Jugoslavija, zbudila se je Srbija. Ob zvokih orožja.

Čeprav vojna ni zajela Srbije znotraj njenih meja, pa je na plano spustila duhove podzemlja. Nobene barikade jih niso mogle ustaviti. Nikoli ni bilo na enem mestu toliko revežev in luksuznih avtomobilov. Sankcije, ki jih je naložila mednarodna skupnost, so povzročile velike težave pri dobavi hrane in drugih potrebščin. Revež ali bogataš si lahko postali čez noč. Še nedavno najboljši prijatelji so se srečavali na semaforjih v obrnjenih vlogah. Eden za volanom najnovejšega Mercedesa, medtem ko je drugi z vedrom v roki ponujal čiščenje stekel na avtomobilu. Ulice Beograda so bile polne preprodajalcev deviz. Pred leti direktor banke, danes preprodajalec. Tiste, ki so jih polovili policaji, so takoj zamenjali novi. Upokojenci, ki niso imeli več česa prodati, so spali pod mostovi, neredki tudi skakali z njih. Mnogi so jemali zdravila, da so manj jedli in več spali. Večina si je želela zaspati in se zbuditi v novem Beogradu, belem Beogradu, po katerem je tudi dobil ime. Mladina ni imela nobene prihodnosti. Še vedno na Osnovni šoli Nikola Tesla stoji grafit, ki ponazarja brezizhoden položaj, v katerem se je naenkrat znašel Beograd, »Čez eno leto bom ali milijonar, ali v zaporu ali mrtev.«

 

Sredi leta 1991 je izgubila službo. Marina je bila več kot dvajset let zaposlena kot profesorica na Pravni fakulteti v Beogradu. Samo v zadnjem letu je več kot 300000 mladih Srbov zapustilo državo. Ponekod so zapirali šole, fakultete.  Kot samohranilki ji je pripadalo skromno nadomestilo, ki je komaj zadostovalo za plačilo najemnine, kar je ostalo je šlo za hrano. Večkrat je zaspala lačna. V solzah. Na srečo je imela Dušana. Ko se je začela vojna, je imel komaj petnajst let. Vse ji je pomenil. Bil je povsem običajen otrok, ji večkrat roji po glavi. Dokler …

 

Vse se je začelo, ko je ves navdušen pritekel domov z novico, da so ga sprejeli med Delije.

»Mama, to so navijači Crvene Zvezde. Z njimi bom hodil na nogometne tekme.«

Vesela je bila. Takrat.

 

Potem se je vse odvijalo z bliskovito naglico. Iz skromnega, nežnega fantiča se je prelevil v pobritega mišičnjaka. Vedno je nosil bele najkice, spodnji del trenerke, imenovan šuškavac, zgoraj pa pisano kratko majico. Brez rokavov. Okoli vratu pa debelo zlato verižico. Hodil je vzvišeno, na srbski način, je nekoč prebrala. Večkrat je domov prišel v modricah. »Ah, fantje,« si je mislila. Postal je odločnejši. Denar naenkrat ni bil problem. Kosila niso bila več tako skromna. Seveda ji je bila sumljiva sprememba otroka.

»Ampak, ne moj Dušan,« je večkrat dejala radovedni sosedi. »Ne, ne, on ni tak.«

 

Vedno več je bil zdoma. »Vsaj dva meseca ga ni pri pouku,« je zvedela od razredničarke. Ni več prestopil vrat šole. Da je začel delati, ji je zatrdil. Nekaj let je bilo tako. Prijateljev je imel ogromno. Vedno so se zaprli v sobo. Slišala je samo šepetanje.

Ko se je nekega večera, po več dnevni odsotnosti, domov pripeljal z novim Mercedesom, ni več zdržala.

»Dušan. Od kje ti denar za tak avto? Menda nisi postal kriminalec.«

»Ah mama, nehaj no. Saj me poznaš. Veš, da nisem tak. Prijateljem pomagam pri prodaji avtomobilov, pa včasih kapne kaj denarja,« jo je potolažil.

 

Nekaj mesecev kasneje je bil prvič ranjen. Več vbodnih ran je prejel. »Na tekmi s Partizanom smo se stepli. Nič takega.« Vsak dan je bila pri njem v bolnici. Čudno ji je bilo, da sta pred vrati vedno stala dva oborožena silaka. »Mama, v Beogradu je to normalno.«

 

V drugo so ga komaj rešili. Dobili so ga na semaforju pred stadionom Crvene Zvezde. Življenje bi gotovo končal pod streli, če se ne bi skril pod armaturo. Vseeno je dobil hude rane. Njegovih besed: »Raje živim en dan kot lev, kot vse življenje kot podgana,« ni najbolje razumela.

 

V trgovinah v svojem naselju ni več plačevala. Vse je imela zastonj. »Tako dobrega sina imam. Vsi ga poznajo,« je govorila sosedom. Ponosna je bila na Dušana. Ni sicer vedela kaj dela, ampak gotovo kaj dobrega. Nikdar ni bila tako spoštovana.

 

Ko je na vhodnih vratih zagledala policaja, je takoj vedela. Mame vedo. Sesedla se je na tla. Policaj jo je dvignil in ji pomagal na zofo v dnevni sobi.

»Ste vi mama Dušana Preleviča Belega?«

Ni ji bilo treba odgovoriti.

»V apartmaju hotela Hyatt v Novem Beogradu, je bil včeraj ponoči ubit vaš sin.«

Pozneje je zvedela, da ga je našla sobarica. Dušan je ležal na trebuhu, rahlo razširjenih rok. Glava je ležala v mlakuži krvi, obrnjena z levim licem proti tlom. Na sebi je imel bele najkice in trenerko. Našli so tri smrtonosne rane, dve na levi strani zatilja in eno na desni. Iz obdukcijskega zapisnika je bilo razvidno, da se je moral pred smrtjo uleči na tla. Na vsakem metku je bila oznaka 14.54, kar pomeni, da so bili izstreljeni iz ”kolta 45”. Na ogledalu je bila s krvjo zapisana številka 1.

 

V časopisih je bilo v naslednjih mesecih objavljeno ogromno laži, “Številka 1 beograjskega podzemlja končal pod streli”, ”Umrl kralj asfalta Beograda”, ”Mnoge restavracije so mu plačevale, da jih ne obišče”, ”Po smrti Belega upadla prodaja drog” in podobno. Ni jim verjela. Njen Dušan enostavno ni bil tak.

 

Sedela je na klopci in zrla v tretje nadstropje hotela Hyatt. V rokah je držala album in listala po preperelih listih. Čeprav so bile fotografije črno bele, je bil njen Dušan poln živih barv.

»Vi ste pa večkrat tukaj,« jo je ogovoril mimoidoči.

»Da, vsak dan,« je otožno odgovorila.

»Ali ni lep ta naš Beograd?«

»Najlepši.«

 

42. Nevihta, Bojana Dragoš (61)

Lili je stala poleg okna v najvišjem stolpu svojega dvorca in občudovala naglo spuščajočo se noč. S te višine je imela odličen pregled nad vremensko situacijo. Danes je ravno kuhala juhico, ko je zaslišala strašno vršanje, zato se je povzpela po spiralastih stopnicah do podstrehe in z zanimanjem opazovala dogajanje. Kot po navadi se je za njo neslišno prikradel njen črni prijatelj Edvin in v poltemi se je zasvetilo dvoje mandljastih mačjih oči.

Nevihta se bliža, je pomislila. Iz cerkvice v sosednji vasi je oznanjalo večer. Tudi zvon čuti bližajočo se nevihto, drugače zveni kot po navadi, je prešinilo Lili. Za trenutek je sicer pomislila, da je vse le plod njene domišljije. A še nikoli ga ni slišala tako brneti, oddajal je res čuden zvok. Nekaj se pripravlja, je nemirno zaključila. Toda ni se dala prestrašiti tem hipnim slutnjam. Bila je močna, pogumna in drzna. Stara je bila pičlih enaindvajset, a zdelo se ji je, da ima za sabo že eno celo življenje.  V dvorcu, kamor se je preselila pred letom dni, je živela popolnoma sama, družbo ji je delal le stari maček, ki jo je spremljal iz otroštva. Tu in tam je najela koga, da je obrezal drevje ali pripeljal drva. Starša sta umrla v nesreči z balonom – dve leti je bilo tega – bogataša, avanturista, privoščila sta si marsikaj. Lili je bila prepuščena guvernantam in vzgojiteljem različnih sort, na srečo se na nobenega ni čustveno navezala. Niti na starša, če hočemo biti iskreni. Navajena je bila skrbeti zase in ob razglasitvi oporoke je vsiljive sorodnike z lahkoto dala na hladno. Preteklost je bledela, prihodnost pa je bila uganka! Pozorna je bila na vsako najmanjše znamenje.

Gledala je hitro premikajoče se temne oblake, ki so s seboj nosili dež, in se veselila nevihte za varnim troslojnim steklom. To je bolje od vsakega še tako napetega filma. Zdaj zdaj se bo začelo, si je prigovarjala. Ni pričakovala tako hitrega preobrata, zato je, kot se nam velikokrat dogaja, pozabila na tisti kotliček nad ognjem. Slika, ki jo je nudilo nebo, jo je namreč povsem očarala. Stala je kot vkopana in s svetlimi očmi opazovala bližajoče se neurje. S pogledom je švigala levo in desno, kajti zdaj so mogočni hrasti že uklanjali veje, ptiči pa panično letali sem in tja. Nenadoma je njen pogled pristal na sosednjem stolpu.

Kar je videla, je ni čisto nič razveselilo. V grozi je kot blazna razširila oči, na stežaj odprla usta, skoznje spustila krik in jih pokrila z dlanjo. Njena nova zastava, simbol tega dvorca, ki jo je snovala mesece dolgo, je sedaj nevarno plapolala v sunkovitem vetru, ki se je zaganjal po strehi stolpa v vse smeri. Blago sicer ni bilo preveč kakovostno, a izdelek sam je bil hvale vreden. Motiv je bil umetelno naslikana pikova dama, črna gospa iz paketa francoskih kart, ki jo je občudovala kot otrok. Ko je s kuharico igrala kanasto, sta se prikradli do najmanjših podrobnosti portreta te črne dame in v njej je, kakor v ogledalu, videla svoj odsev. In zdaj – zdaj je bila ta mala mojstrovina kar naenkrat izpostavljena res neugodnim vremenskim neprilikam. Njeni možgani so bliskovito delali, saj jo je čakal nov izziv: posvetiti se bo morala reševanju zastave. Vseeno ji je pomenila več kot potovanje zračnih tokov mimo njenega bivališča, pravzaprav je bila najbolj pomembna v tem trenutku.

Lili je premlevala različne variante, kako zastavo spraviti pod streho in jo zaščititi pred ujmo. Ugotovila je, da prav veliko možnosti nima. Vse so se ji zazdele prenevarne ali sploh neizvedljive. Nekatere so se ji zazdele prav neumne, kot recimo, da bi poklicala gasilce ali gorske reševalce, ki bi verjetno z lahkoto dosegli stolp, saj so vajeni vsega hudega. A to misel je kmalu zavrgla, saj se ni pred nikomer hotela osmešiti. V trenutku bi lahko postala ‘nora Lili’. Dobro ime šteje, si je rekla. A kaj, ko čisto zares nikogar ni poznala.

Edina oseba, s katero je v tem okolju navezala stik, je bil graščak Matija, galanten mladenič, ki je bival na drugi strani gozda. Ko je lansko jesen spoznavala svoje novo domovanje, okoliške travnike in rečne bregove, se sprehajala po nižavah in planjavah, se ji je v drncu približal, ustavil konja in jo ogovoril. Takoj sta si bila všeč in ob koncu pogovora sta celo izmenjala telefonski številki. Čez nekaj dni jo je poklical, jo povabil na čajanko, ona pa ga je odklonila z nekim trapastim izgovorom, ki mu še sama ni verjela. Zdaj pa ga je potrebovala. Sicer ni vedela, kako ji bo pomagal, a vseeno je pomenil drobceno lučko v temi brez izhoda.

Naglo se je obrnila od okna in stopila proti vratom stolpa, da bi se spustila nadstropje nižje, kjer je pustila mobitel. Vtem se je iz svoje prežeče poze predramil tudi Edvin, ki je zaznal  premike, se na hitro pretegnil in ji, kot to mačke rade počnejo, hotel prekrižati pot. Ravno ko je Lili stopala čez prag, je tja skočil tudi on. Čudno sta se zapletla in se v klobčiču skupaj zakotalila po stopnicah, udarila ob ograjo in pristala na podestu. Maček je odskočil – kdaj pa se je kakšnemu mačku še kaj zgodilo? – Lili pa je stokajoč obležala na lesenih deskah. S tal je zavohala juho, ki je že pošteno brbotala, in se ponovno vznemirila. »Aaaau!« je glasno zastokala, ko se je premaknila in hotela hitro vstati. Leva noga jo je tako zabolela, da je vedela, da ta padec ne pomeni samo bušk in prask.

Spustiti se je morala še po treh stopnicah in odkrevsati do kuhinjske mize in mobitela. Bolečina jo je trgala na kose, postajalo ji je slabo, a morala je tvegati. Ko je po mučnem plazenju po tleh le dosegla mizo, je ugotovila, da bo vseeno treba najprej rešiti juho. Zaenkrat je še dokaj dobro dišala, a meja, ko se stvari zažgejo, ni bila več daleč. Pograbila je telefon in ga pospravila v hlačni žep. Nato se je z nečloveškim naporom privlekla do kotlička in ga z muko odstavila z ognja. To dejanje je bilo iz klečečega položaja pravi podvig. Edvin se je zatekel pod mizo in jo čukasto gledal. Tudi on je bil pretresen.

Lili je kar naenkrat obležala, kazalo je, da bi morala povsem mirovati in se namesto reševanju zastave posvetiti reševanju sebe. Imela je še ravno toliko moči, da je poklicala Matijevo številko. Oglasil se je skoraj takoj, od čajanke dalje je namreč upal, da ga bo poklicala. Ni ovinkarila, v nekaj besedah ga je prosila, če lahko pride in jo odpelje v bolnico, saj da si je po vsej verjetnosti zlomila nogo. Več ni razlagala. Nevihta se je že razbesnela, a Lili o tem ni vedela ničesar več.

Matija se je po klicu nemudoma odpravil na pot. Iz garaže je zapeljal džip in po nekaj kilometrih naglo zavrl pred dvorcem na vzpetini. Na kuhinjskih vratih ga je čakal maček in mijavkajoč tudi on pohitel proti Lili. Matija jo je dvignil in odnesel v avtomobil. Že od doma je poklical na urgenco, se pozanimal o čakalni vrsti in jih obvestil, da bo pripeljal prijateljico z verjetnim zlomom noge. Edvin je, logično, ostal doma.

*

Zgodba se je v nadaljevanju odvijala hitro ali počasi, kakor si kdo predstavlja. Ali hočete zgodbo o steklem polžu ali o jari kači? O steklem polžu je lepša, tista o jari kači pa veliko daljša. Ker nam zmanjkuje časa, ne bomo odlašali, pa tudi vi že nestrpno pričakujete konec.

Lili je seveda dobila mavec, a zlom ni bil kompliciran. Matija jo je odpeljal domov, Lili pa ga je v zahvalo povabila na juhico, ki se je do takrat ravno prav ohladila. Bil je navdušen, saj tako dobre grahove juhe še nikoli ni jedel. Povabila ga je, naj se oglasi tudi naslednji dan, jutri bo kuhala bučno.

Tako je tudi bilo. Bučna juha je bila mogoče za kanec boljša od grahove. In Lili je bila presneto dobra kuharica. Kot je Šeherezada noč za nočjo sultanu pripovedovala zgodbe, tako je tudi Lili dan za dnem kuhala božanske juhe, ki se jim Matija enostavno ni mogel upreti. Ne pozabimo omeniti Edvina, ki je vedno pristavil svoj lonček.

Zgodba se je presenetljivo dobro končala, saj smo po letu dni v lokalnem časopisu brali o zaroki srčne mlade dame in mladeniča, ki ji je rešil življenje. Seveda so pretiravali z opisi, saj sta bila nesramno bogata. Zastave nobeden ni omenil, ker ni bilo kaj omenjati. Naslednje jutro po neurju sta jo našla vso raztrgano in razcefrano na trati ob severnem stolpu. Lahko sta jo samo še vrgla v smeti.

 

43. Berti, zakaj?, Nataša Bauman, 51 let

Padanje. Prosti pad iz letala. Mrzel zrak in trpka bolečina zračnega upora. Misli so zamrznjene. Brezizhodne. Pristanek s hrbtom na avtocesti? Kjer bliskovito švigajo vozila. Kot na pohitrenem video posnetku, nerazločljive sence hitrih barvnih kep pločevine. Slišati je bilo tudi hrup, tisti značilno prodoren avtocestni hrup z intenzivnim udarom in oddaljevanjem. Hiter in jeklen. Nekoliko nižje na desni pod avtocesto je križišče. Vozim proti križišču. Vidim zeleno, toda prehod prečkajo tri človeške postave. Ženske, ki bi se jih dalo razpoznati. Mlade so videti in stopim na zavoro, a  ne dela. Ne dela! Ne dela prvič, ne dela drugič! Sekunde, stotinke so cela večnost. Razmišljam, ne razmišljam, vem in ne vem, kaj storiti?  Misli drvijo in ne najdejo rešitve. Zavore ne delajo, torej lahko zavijem samo še na levi pas, na levem pasu cesto prečka starka. Šepajoča, opirajoč se na palico. Pod roko ji nekdo pomaga. Mogoče hči ali vnukinja.  Ni izhoda. Kaj storiti? Na avtocesti drvijo vozila.

Jutro se prebuja v nov dan, ko odprem časopis. Kot to počnem vsako jutro. Črna kronika poroča:  Avtomobil, programirano vozilo do smrti zbil tri mlade peške. Avtonomno vozilo se ni moglo ustaviti. Zavore niso delovale, program pa je dopuščal samo vožnjo naravnost. Črna kronika ima še en podatek. Vozilo, ki se je izognilo trem peškam, je do smrti zbilo starko in njeno spremljevalko. Iz Bertijevega grla se izlušči grd, parajoč krik. Potne srage se nabirajo v hladne znojne kaplje. Roki pograbita pižamo in jo razparata. Ni časa za odpenjanje gumbov, prsni koš potrebuje zrak, svobodo, … Avtocesta drvi in življenje teče dalje …

“Dobro jutro, Berti! Kako si spal?”

Berti samo omotično nekaj odkima. Nejasno zamomlja: “Kako? Nikakor. Imel sem hude sanje. Strašne sanje! Skoraj nič nisem spal. Po mojem se mi je bledlo. Popolnoma premočen sem se zbudil. In sili me na bruhanje.”

“A spijeva kavo in mi poveš, o čem si sanjal?”

“Lahko ti povem. Kave ne bom.” Berti svoje izžeto telo spusti na stol ob mizi in isto sesuto v popolnoma ubitem, apatičnem, enakomernem tonu povzema svoje sanje. “Čisto sem zmeden. Sploh ne ločim več resnice od neresničnega.”

“Toda, Berti, tukaj ni nič neresnično. To je tvoje življenje, tvoje delo. Tako je, ja, težko je. Vem. Razumem, ali poskušam razumeti, morda bi moral obiskati psihologa. (…) A boš čaj?”

“Da, čaj bi. Sedel bom v naslanjač. A lahko pokličeš v službo, prosim, in povej, da rabim kakšno uro, da pridem k sebi in se odpravim od doma.”

 

Berti tiho trudoma tanko in na dolgo vleče zrak v svoja pljuča, odkoraka  do naslonjača in sede. Izpod klubske mizice potegne zadnji časopis. Razgrne ga in iz prve plahtaste strani mu v obraz skoči z velikimi debelimi črkami zapisan naslov Kdo prevzema odgovornost UI programerjev, ko gre za vprašanja etike?

 

44. Moj oče je šel na dopust, Tjaša Tomc, 29 let

Moj oče je kot vsi drugi očetje, ki rabijo dopust, ko jih vsakodnevno življenje tako zdresira, da potrebujejo počitek od vsega.

Vedno, ko gre na dopust, gre v isti kraj. Tja, kjer je svež gorenjski zrak, mali kraj v objemu gora. Lahko bi rekli, da so gospoda, tisti ki hodijo v grad tja, kjer ljudje jejo ob določenih urah, govorijo ob določenih urah in spijo, ko ura odbije sedem. Grad, ki ima kamnite stene, nekaj stolpov, ostanke gotike na zunaj in groteske znotraj.

Moj oče je skozi leta hodil na različne dopuste. Ko sta bila z mamo še skupaj, sta se s Fičkom odpeljala v Umag. Na hitri cesti jima je zakuhal motor in naenkrat se je vse pokadilo. Pot sta nadaljevala z avtobusom. Enkrat sta šla v San Marino, drugič v Benetke. Ko sta bila še mlada, ko so bili taki dopusti dovolj za mojega očeta.

Ko se je rodila moja sestra, se je začelo očetu zdravje spreminjati. Takrat mu je mati predlagala dopust, a njenega mnenja ni upošteval, saj se je raje pustil od drugih prepričati, da je z njim vse OK, da ne rabi dopusta. Njegovi živci so postajali vse tanjši, njegovi izpadi vse bolj pogosti in njegova potreba po dopustu vse večja. Življenje pod isto streho (110 kvadratov takratnega stanovanja) je postalo vse težje, tako za mojega očeta, kot za mojo mami, ki je prenašala vse, kar mlada ženska ne bi smela, še posebej ne, ko je noseča že z drugim otrokom.  Oče je zelo potreboval dopust. V enem trenutku tako zelo, da mu ni bilo več vzdržno biti štiričlanska družina, zato se je, kljub materinem trudu, odločil, da nas vrže na cesto pri mojih rosnih 16 mescih.

Sreda. Mogoče četrtek ali petek? Otroci nimajo občutka za dni. Vemo le, da je nedelja, ko je zjutraj Živ-Žav na televiziji, ko je treba k maši, ko imaš nedeljsko kosilo in, ko je zvečer kopanje v banji. Zato vem, da ni bila nedelja.

Še vedno se spomnim velikanov…

V sredo (če je bila res sreda) je zazvonil stacionarni telefon. Ko je Aleksandra prišla domov, se mi je pridružila v dnevni sobi, kjer sem gledala risanke. Ker sem imela manjšo virozo, sem ostala doma, zavita v prešito odejo. Sedela sem na robu postelje in brezskrbno gledala program na starem televizorju. Takrat je zazvonilo. Nisem pretirano trznila, saj sem predvidevala, da spet nekdo kaj prodaja ali pa dela anketo. Zazvoni drugič. Šele, ko zazvoni tretjič in se v zgornjem nadstropju še vedno nihče od starih staršev, kjer smo takrat živele, ni oglasil na telefon, se  je oglasila moja, takrat 10 letna, sestra. Ko je uradno rekla: »Ja pri telefonu,« ji  je v desetih sekundah tako prebledel obraz, kot da bi tisti zlobni bav-bav iz risanke stopil iz ekrana ven in naju hotel pojesti. Zmedena sem jo gledala. Otroci ne razumejo vsega tako, kot to razumejo odrasli, a znajo čutiti napetost v zraku bolj kot oni. »Hvala, nasvidenje,« je rekla še po telefonu in tresoče odložila slušalko. S šokom na obrazu in široko odprtimi očmi operjenimi v tla, je komaj ponovila besede, ki jih je slišala. »Oči je bi v prometni nesreči in je klinično mrtev.« Nisem vedela, kaj pomeni klinično, a besedo »mrtev« pozna vsak. Kot, da bi me nekdo s puščico zadel naravnost v glavo, mi je narasla temperatura, zastal mi je dih, sledil je hiter izdih, nato izliv joka. Ena drugi sva padli v objem, nevedoč kaj se je zgodilo, kaj se bo ali kaj se dogaja. Goltanje solz je spominjalo na morski val, ko ponesreči popiješ preveč slane vode.

Uro kasneje je mami prišla iz službe. Ne vem, kdo ji je povedal novico, a kar naenkrat sem začela bruhati. Proti večeru so mi povedali, da je bil oči v prometni nesreči v Medvodah. Zapeljal je v najdebelejše drevo v  drevoredu, njegova Petka je bila popolnoma uničena, prav tako velik del njegovega telesa, a nekako so ga zdravniki spravili v stabilno stanje. Nisem razumela, kaj to pomeni, razen tega, da ni več mrtev in, da je v Ljubljani v bolnici na intenzivni negi.

Moje telo se je začelo boriti z nečem, kar mi še ni bilo poznano:  tresenje, vročina 41°C, bruhanje in driska, strah, nevednost, žalost, in še veliko čustev, ki jih otrok ne pozna, oziroma ne zna izraziti. Pri pediatrinji sem še vedno bruhala in se komaj premikala. Vsak korak je bil težji, vsa ta nemoč, ki sem jo čutila, me je delala samo še bolj prestrašeno in žalostno.  Ugotovili so, da imam Rotavirus, moja glava pa je mislila, da sem ustvarila nevidno vez z očetom, ki se, tako kot jaz, nemočno poskuša pozdravit.

Kot pes, ki žaluje, nisem hotela jesti, saj tudi nisem imela moči, vročina je prevzela telo in jaz sem bila kot punča iz cunj, ki se ni mogla premikat. Vročina mi je narasla tako visoko, da se mi je od nje začelo že blesti. Ležala sem na vrhu pograda in v temi videla velikane in škrate, ki prihajajo pome. Niso delovali prijazni in začela sem kričati v joku. Kar naenkrat sem bila na kavču, vsi so bili okrog mene, bila sem le v spodnjem perilu, babica pa je name polagala kis in surov krompir. Sočasno me je zeblo in kuhalo, jokala sem in nemočno gledala, kako name polagajo narezan surov krompir. Strah me je bilo. Mislila sem, da se mi je zmešalo.

S sestro, babi in dedijem smo v tišini hodili po velikih, temnih stopnicah v bolnici. Šli smo pogledat očija.

Velik in bel hodnik z veliko vrati in belimi lučmi je dajal hladen občutek.
Soba na koncu hodnika, vrata na levo, vstopimo. Temna soba z velikim oknom, postelja in okoli veliko aparatov, človek ves povit in s tubami z vseh smeri, zasušene brazgotine in težko, globoko dihanje. Poškodba možganov, dihal, nog in hrbtenice, uničen kratkotrajni spomin, vijaki v hrbtu in nogi. Vse to poleg mnogih stvari, za katere mi niso povedali.

Človek na postelji mi je rekel: »Živjo Tjaši,« jaz pa sem se ga ustrašila. Izgledal je strašno. Skrila sem se za dedka in kukala čez njegovo jakno. Babica ga je spraševala, kako je in kaj se je zgodilo.

Moj oče, ki je imel drugačen glas, tak utrujen in raskav, je rekel: »Nekaj v meni je videlo to deblo in hotelo vanj, s polno silo sem stopil na plin in zapeljal desno.«

Moja sestra je napol okamnela. S stisnjenimi pestmi je  gledala in poslušala in se obnašala kot igralka v predstavi. Igrala je skrbno hči, čeprav staro komaj 10 let.  Vse to je zdaj padlo nanjo.  Ko smo stopili na hodnik, je zdravnik govoril z babico in z  dedkom. Povedali so, da je šlo za poskus samomora in, da bo moral na dopust v tisti kraj. Tam, kjer je svež gorenjski zrak. Majhen kraj v objemu gora. Lahko bi rekli, da so gospoda, tisti ki hodijo v grad tja, kjer ljudje jejo ob določenih urah, govorijo ob določenih urah in spijo, ko ura odbije sedem. Grad, ki ima kamnite stene, nekaj stolpov, ostanke gotike od zunaj in groteske znotraj.

 

45. Konec velike ljubezni, ki se ni nikdar zgodila, Iris Motaln, 19 let

Žarki sonca počasi zapuščajo našo malo vasico, ljudje se umirjajo, ptice počasi prepuščajo zvoke sovam, mrači se nad našimi hišami in drevesa več ne plešejo tako divje. Moja duša pa se prebuja, čaka na svoj čas, na novo upanje in na vse tisto, kar je nekoč izpustila. Veke so utrujene in ne zdržijo pritiskov srca. Glas je hrapav in preveč tih, da bi ga kdo lahko slišal. Vendar iskrica še gori, nekje globoko v prsih, kjer se počasi prebuja ogenj. Možgani ne dovolijo srcu, da bi se ustavilo, tudi če samo ne želi več biti. Slišim zvok, ki me spomni na minule pogovore, slišim kako kliče a ne morem razločiti besed. Dum…dum…dum… srce še bije, oči se zaprejo in duša odtava v svet kjer je vse kot si želim. Jutri je nov dan, novo jutro in novo upanje.

Kje je začetek vsega? Začetek življenja, začetek ljubezni, začetek mene in začetek drugih? Primeš pisalo v roke in kar naenkrat ga ne moreš več izpustiti, srce razbija močneje kakor prej in bolečina v prsih popušča, ko se vsaka solza ustavi tik preden te za zmeraj zapusti. Zaustavi se dih in za trenutek misliš, da si mrtev. Prebuja se spomin in bolj kot ga tiščiš vase, globlja je rana.

Gledala sem skozi okno, vse je tako pusto, brez kančka duše in na človeškem srcu se je že nabral prah, ker ga toliko časa ni nihče uporabljal. Pa glava? Ja, važno je, da glava deluje pa če prav se redki zavedajo, da je glava brez srca enako kakor nebo brez sonca, kakor ljubezen brez zaljubljencev in kakor ptica brez peruti.

Toliko je nepotrebnih skrbi, ki mi nikdar ne bodo prinesle sreče. V očeh se prelivajo solze, ker smo izgubili marsikaj, vendar nihče nikdar ne joka za vsem, kar še zmeraj ima. Jaz imam še zmeraj ljubezen, imam krila in imam vse kar potrebujem pa še zmeraj objokujem vsak trenutek, ki ga nisem preživela.

Neskončno mi je žal, rada bi ti pogledala v oči in ti rekla hvala, nato bi te objela in izrekla te presnete besede, ki jih nikoli nisem znala izreči. Želim spet videti tvoj nasmeh, slišati tvoj glas in te ohraniti v lepem spominu. Nisi več nekdo, ki me vsak dan spomni zakaj živim, preprosto te ni, ne čutim več tvoje bližine in ne vidim iskrice v očeh, ki mi je nekdaj svetila v temni noči. Zdaj sem sama, hodim po temni poti in ne vidim konca, ne vidim luči in ne vidim ničesar. Slišim le šumenje in priznam, da me je zelo strah.

Kaj me čaka na drugi strani teme? Morda je tam sreča, smisel življenja ali pa je tam začetek vsega?

Bijem bitke sama s sabo, zajemam sapo, ki ne pride do pljuč. Konec je, zakaj si ne morem priznati konca. Odhajaš in ne bo te nazaj, ne bova se več srečala kje drugje, nikdar ne bova več zrla drug drugemu v oči in se skupaj smejala. Pozabiva že na vse, bolj kot premlevam te misli in spomine, bolj se v meni kopiči tesen občutek, ki me grabi za vrat, postajam rdeča in ne morem več dihati. Pogrešam te, priznam. Pogrešam pogovor o tem, kako sva oba nora, kako je moja ideja boljša od tvoje, kako sem jezna, ker me nihče ne razume in kako si ti utrujen od vsega. Moja duša bi tvojo prepoznala kjerkoli in želim si samo to, da bi tudi tvoja prepoznala mojo, da bi me nekoč, po smrti obiskala in mi povedala zgodbo o nama, tako kot jo poznaš le ti in kot jo poznam le jaz. Bila sva srečna, bila sva mlada, premlada. Nisva poznala ljubezni, nisva poznala pravice in krutosti tega sveta. Ker sem vsak dan bežala pred tabo, ker sem se bala tvoje pozornosti in tvojega mnenja, zato nisem upala ostati. Pobegnila sem pred nama, pobegnila sem daleč vstran, obdala sem se z bodečo žico in milijon ograjami, resnico pa sem zaklenila globoko vase, tja kjer je ne bo nikdar nihče našel, to ti obljubim.

Zaupala sem ti, verjela sem, da boš ostal, da se boš tudi ti kdaj potrudil zame. Upala sem, da boš poklical, da boš prišel neko noč spet trkat na mojo okno in na mojo dušo. Sanjala sem, kako si me prebudil iz spanca in me rešil pred strahotami tega sveta, a nisi nikdar zares prišel.

Vse kar bo ostalo, je tukaj, ostali bodo brez pomenski zapisi, litanije, ki jih ne bo nikdar nihče bral. Ostale bodo hladne misli, ki so se dolgo časa ohlajale. Kadar zaprem oči, te lahko vidim, takega kot si bil takrat, ko si bil moj, pa če prav nisi nikdar zares bil.

 

46. Drugi jezdec apokalipse, Majda Arhnauer Subašič, 63 let

Suhljata roka se je obotavljajoče dvignila in se približala mlademu čelu. Sledil ji je s solzami zastrt pogled, ki se je srečal s še skoraj deškimi očmi. Navidezni ponos in pogum sta sijala iz njih, a le ona kot mati je v njem zaznala negotovost in slabo prikrit strah. Zdelo se ji je, da bi se, čeprav glavo višji od nje, najraje zatekel v varno zavetje njenega naročja. Malo je bilo takih trenutkov, saj življenje na kmetiji ni dopuščalo posebnih nežnosti in izražanje občutij, temveč je terjalo vsakodnevno garanje, da je bilo dovolj kruha pri hiši. Pod robatostjo in trdoto pa so nekje v globinah vseeno tlela zatajevana čustva, katerih izražanje je pomenilo šibkost. Redki so bili trenutki, ko jim je bilo dovoljeno privreti na dan.

»Mati, vse bo še dobro. Vrnil se bom, obljubim. Bodite ponosni name, grem se borit. Za vero, dom, našega presvetlega cesarja.«

Oče je povesil pogled in se zazrl skozi majhno okno, ki je gledalo v dolino. Jeza in nemoč sta vela iz njega. Sicer redkobesedni hlapec ob peči, ki se je po čudnem naključju znašel v vrtincu vojne na Balkanu, je zaklel v tujem jeziku in slednjič izjavil:

»Poba, vojna ni hec. Marsikaj sem videl in doživel. K sreči sem se iz tega pekla izvlekel le s šantavo nogo.«

Tišino, ki je sledila, je slednjič prekinil glas male Maričke:

»Ampak zakaj sploh greš? Vero nam da župnik v cerkvi, dom imamo, pa še štalo in kurnik, za cesarja bodo pa že na Dunaju poskrbeli, če sam ne more. Saj ga niti ne poznaš.«

Vsi so se zavedali, koliko resnice je bilo v njenih besedah.

Mati je slednjič prekrižala sina in se z gorečo prošnjo obrnila proti sliki Device Marije: »Varuj ga in mi ga vrni.«

»Amen,« se je razleglo iz grl vseh prisotnih.

Čez tri pomladi se je res vrnil. Po letih še vedno mlad, a z očmi starca, ki so videle grozote, zaradi katerih so ga pogosto preganjale težke sanje. Nebroj trupel v močvirjih daljne Galicije, odsekani udi, v smrtnem boju hrzajoči konji, vonj po smodniku …  za koga vendar … kako prav je imela Marička …

… ki je čez četrt stoletja na istem mestu blagoslovila in priporočila v varstvo in zavetje Devici Mariji dva od svojih sinov. Tretji je bil k sreči še premlad. Storila je enako kot njena mati, čeprav je vera v njej umirala, odkar je videla, kaj se je v imenu nje dogajalo v sosednji vasi. Njen in domovi drugih so vpijali vonj po smrti, ki je kosila v bližnji okolici in ne več nekje daleč. Cesarja že dolgo ni bilo, a novi oblastniki niso bili nič manj željni krvi fantov in mož, pa tudi žena in otrok.

»Mati, borit se grem, da nas ubranim pred belčki,« je oznanil prvi.

»Mati, borit se grem, da nas ubranim pred rdečkarji,« je nedolgo za tem dejal drugi.

Enako se je zgodilo še na marsikateri domačiji. Slovenec že mori Slovenca brata, kako strašna slepota je človeka, so v njej odmevali Prešernovi preroški verzi. Maričkin brat, ki je ostal »za strica« pri hiši, je le zagrenjeno zmajeval z glavo:

»Tisti, ki smo preživeli, smo upali, da se je človeštvo kaj naučilo in se morija ne bo ponovila, a očitno se ni. Tokrat je še huje, še več nedolžnih žrtev pada na vseh straneh. Ko smo še skoraj otroci, ki so jim potisnili v roke puške, premraženi in lačni več dni ždeli v strelskih jarkih, smo se na tiho, kasneje pa že glasno spraševali, kdo so sploh naši sovražniki. Fantje z druge strani, ki smo jih zajeli kot ujetnike, so bili prav takšni kot mi. Zlakoteni in prestrašeni so si želeli samo preživeti to klanje in se vrniti domov k svojim družinam. Tako kot nam, tudi njim ni bilo do tega, da na tuji zemlji stotine kilometrov stran od doma umirajo za interese svojih vladarjev, ki so jih naganjali v smrt. Ob pokanju granat in pogledu na ranjene sodruge se ti razkrije marsikatero spoznanje.«

Prvi se ni vrnil. Svojcem so namignili, naj ne sprašujejo preveč. Marička se je potegnila vase in v dolgih nočeh pogosto molila in preklinjala, rotila in jokala, dokler ni izžgala bolečine v sebi. In se slednjič sprijaznila. Novi ljudje so prihajali v njeno življenje, a občasno še vedno kljuvajoče bolečine, ni mogel zaceliti nihče. Niti zapolniti praznine, ki je ostala. Minila so leta, preden se je pričelo previdno šepetati, kod so njega in ostale verjetno vodile poti in kje je končal.

Drugi se je ovenčan s slavo zmagovalca vrnil v domačo vas. Veljal je celo za junaka in čeprav ni bil šolan, so mu v bližnjem mestu ponudili dobro plačano službo, kjer je hitro napredoval. Svetla prihodnost se mu je nasmihala, dokler ni nenadoma opustil vse skupaj in se vrnil v domačo vas. Govorice je utišal z besedami, da mu bolj prija podeželski zrak in delo z zemljo. Za politiko ni hotel niti slišati več. Le večkrat je izjavil, da se bo zgodovina nekoč pisala drugače, a njega takrat k sreči že ne bo več. Marička ni drezala vanj. Njena notranja modrost jo je svarila pred resnico, ki bi jo utegnila izvedeti in ji porušila težko vzpostavljeni notranji mir.

Ko je leta za tem ležala na parah, je iz preživelega sina končno butnila skrivnost, ki jo je desetletja tiščal v sebi:

»Oprosti, mama … nisem mogel … bal sem se, da bi te to ubilo,« je zahlipal in čez čas nadaljeval:

»Zdaj je vseeno, a zdi se mi, da moraš slišati. Ko sem takrat na okrožnem komiteju slučajno naletel na dokument, iz katerega sem izvedel, kako je končal brat, so padli vsi moji ideali. Nekaj v meni je umrlo, kasneje pa se sprevrglo v nasprotje tega, kar sem čutil prej. S kakšnim zanosom sem verjel v našo bodočnost, hotel sem biti del nje, jo graditi, braniti, se tudi žrtvovati zanjo, če bi bilo treba!  Podoba naše idealne prihodnosti se je pred mojimi očmi preobražala v odurno spako, ki se je pogrezala v zemljo, polno kosti. Naših, njihovih, nekoga tretjega, ki se je v vrtincu vojne slučajno znašel tam. Ne, na takšni zemlji ne moreš graditi, saj se vse slej ko prej zruši. Mama, prosim te odpuščanja. In prisežem, da do takrat nisem vedel, kaj se je dogajalo. Le redki so.«

Olajšanje je napolnilo njegovo dušo in zazdelo se mu je, da je obraz mrtve matere ožarila posebna svetloba.

»Vojna je hudič,« je nastalo tišino pretrgala Francka, vaška lučarica, ki je ob svojem delu, bdenju ob mrličih, slišala že veliko pretresljivih izpovedi.

»Bila in bo,« je povzel stari Marn.

»Vsaka je krutejša in bolj nesmiselna. Človeški pohlep rojeva vse več zla. Bojmo se naslednje. Če mene vprašate, se zna zakuhati tudi pri nas. Balkanski kotel bo spet zavrel. Tudi Slovenci ne bomo izvzeti. In ponovno nas bodo velesile, za katere smo le ničvreden drobiž, zapletle v boje za interese drugih, še prej pa sprle med seboj, kot jim je to že uspelo. Zapomnite si to,« je pomodroval.

Mala Magda je stala v kotu in nemo vsrkavala pogovor. Mnogo »zakajev« se je podilo po njeni glavi. Škoda, da ni več mogla povprašati babice, ki bi ji zagotovo znala odgovoriti nanje, saj je veliko vedela in ji znala približati kar nekaj življenjskih resnic. Da bo tudi sama kdaj okusila vojno, pa ni verjela, vse do tedaj, ko je tistega junijskega jutra 1991 zagledala barikade na cesti. Tedaj se ji je kot film zavrtel pogovor izpred let, ko je »čula« ob mrtvi babici. Prizori iz TV-ekrana tistih dni so se zarezali vanjo. Preleti bojnih letal, raketiranje, porušeni oddajnik, sirene so porušili njen mir. V grozečem govoru generala in prestrašenih mladcih, stopajočih iz sovražnih tankov, ki niso vedeli koga branijo niti proti komu se borijo, je začutila absurdnost vojne. Ko se je uničujoča vihra preusmerila proti jugu, se ji je ob spoznavanju usod posameznikov prepričanje o njenem nesmislu še poglobilo.

Zdaj, ko je že sama babica in opazuje, kako je vojni stroj spet zabrnel, ji vedno pogosteje prihajajo v misli besede nekdanjega častnika, enega od junakov njej ljube nadaljevanke, ki pravi:

»Videl sem že mnogo smrti in le redkokatera je imela smisel.«

Velikokrat se sprašuje, ali je res tako malo ljudi, ki se zavedajo, da svet drvi v pogubo. Zapletamo se v niti hujskaštva tistih, ki hočejo iz žrtev na eni, drugi, tretji strani kovati dobičke. Deli in vladaj je načelo, ki se tekom dveh tisočletij ni izneverilo. Mar človeštvo res ne bo nikoli spregledalo umazane igre? Mora res vsaka generacija skozi prelivanje krvi priti do spoznanja, da si Ivan, Hans, Giovanni, Jan in John želijo le živeti v miru ter jim ni do tega, da bi za tuje interese puščali svoja mrtva telesa daleč od svojih domov? Lahko le vojna, pa še ta le za kratek čas, odpre oči množicam? Nas res lahko strezni le neposreden pogled v obličje smrti?

Prvi jezdec apokalipse je opravil svoje delo in požel žrtve. Dobro leto zatem se je v sedlo zavihtel drugi … Smo ga sposobni ustaviti?

 

47. Zoja v šoli, Zoja, odrasla oseba

 

Jill: »Ne, ne bom šla.«

Nik: »Brez tebe tudi jaz ne grem.«

Jill: »Ti si glavni v skupini in moraš biti tam.«

Nik: »Brez tebe sem zgubljen v tej množici ženske prevlade.«

Jill: »Daj no, ne bodi tako občutljiv. Tistih, deset ženskih duš boš pa ja obvaladal.«

…

Čez nekaj dni po sestanku igralske skupine Resnica.

 

Nik sedi utrujen v dnevni sobi in gleda v svoj prenosni računalnik.

Jill tiho vstopi v sobo in zamišljeno išče na polici knjigo. Nik se vstane in gre k njej do knjižne omare.

 

Jill: »No, kar nekaj ur si že zatopljen v tole napravico. A, mi boš povedal, kako je bilo na sestanku.«

Nik: » Ni bilo lahko ljudem razložiti namen igre in igranja v mestnem gledališču tako zahtevno igro. Kar nekaj vročih pripomb je padlo na mojo izbiro. Na koncu,  je Ivan, prevzel vlogo mediatorja in smo z izgubo dveh vročih ženskih glav, si vloge v miru razdelili. Sam igram manjšo vlogo. Ostali, pa so bili po koncu videti zadovoljni in razšli smo se dobre volje. Danes smo imeli prvo vajo z branjem teksta in sta me Amalija ter Božo presenetila z znanjem besedila. V skupini je čutiti novo povezanost in veliko vnemo. Nastop v mestnem gledališču je za njih izjemna čast. Imam zelo dober občutek. Le upam, da bodo vsi zdravi in da ne bo izpadov igralcev.«

Jill: »Uf, to je pa super. Bravo, dragi.«

Ga objame in poljubi na lice ter se odpravi s počasnimi koraki v kuhinjo.

Jill in Nik pripravita kosilo in vhodna vrata se odklepajo in končno pride hčerka iz šole. Danes zamuja pomisli Jill. Nik jo pokliče h kosilu.

Nik: »Zoja, pohiti, kosilo je že na mizi.«

Zoja: »Dober dan, kako sta.«

Jill: »Zdravo, ljubica moja, kar dobro sem, pa ti?«

Zoja: »Utrujena od teka na 600 m in čakanja na bus.«

Nik: »Koliko si pa tekla?«

Zoja: »Ah, ati nekje na sredi sem bila. Nisem tako dobra tekačica kot ti.«

Jill: »Pa saj je Nik vseeno, kako hitro teče, važno, da preteče razdaljo v povprečno zadovoljivem času. Ne spodbujaj jo vedno k tekmovanju, prosim.«

Nik: »Zdrav duh v telesu in zdrava tekmovalnost ni še nikomur škodila.«

Zoja: »Ah, pomirita se. Moj čas je bil moj osebi rekord.«

 

Nik in Jill se spogledata in postavljata jedi na mizo in odnašata prazne jušne krožnike. Zoja si v kozarec doliva vodo. Roka se ji zatrese. Budnemu očetovemu očesu to ne uide.

 

Nik: »Zoja, pazi, da ne poliješ!«

Zoja položi vrč na mizo in previdno z obema rokama prime kozarec in pije. Leva roka ji močno trzne. Komaj odloži kozarec na mizo. Refleksno se prime za zapestje. Jill jo zagleda, ko masira roko.

 

Jill: »Zoja, a te boli roka?«

Zoja mirno odgovori; »ne moja roka je samo utrujena.«

 

Jill in Nik se spogledata in nadeljujejo s kosilom.

 

Po obedu se Zoja loti pospravljanja mize. Previdno odnaša krožnik za krožnikom v kuhinjo. Kozarec za kozarcem in to z obema rokama drži. Pri pomivalnem koritu postoji in se oprijema roba, a se ji stemni pred očmi in pade. Jill in Nik pridvrvita v kuhinjo. Zoja se ne odziva na njune klice. Vsa bleda leži in komaj odpre oči. Glas je tih;

»ne morem vstat.«

 

Reševalci so jo pregledali in odpeljali na preiskave.  Sum na zastrupitev so bile prve ugotovitve, katere so povedali staršem.

 

Zoja: »Mami, ati ali grem lahko domov?«

Jill: »Ne vem, moja ljubica, če si res že tako dobro, nama so rekli, da te čaka še nekaj preiskav.«

Nik: »Zojica moja, ne prehitevaj, naj te prvo dobro pregledajo in ugotovijo, kaj je povzročilo, tako močno oslabelost.«

Zoja: »Samo utrujena sem bila, sedaj se že bolje počutim. Občutek imam, da bi lahko spet tekla in skakala naokoli s polno energije.«

 

V sobo vstopi zdravnik. V roki drži nekaj listov – izvidov. Pristopi k postelji Zoje.

 

Zdravnik: »Draga moja Zoja, slišal sem, da imaš veliko moči spet. Dobra novica zame. A izvidi, kažejo drugače. V tebi je hormonska vojna. Če te sedaj spustimo iz bolnišnice te lahko izgubimo. Premestili te bomo na intenzivni oddelek na opazovanje srca čez noč. Žal se morajo starši sedaj posloviti in te lahko pridejo jutri obiskat. Ti pa prosim, bodi potrpežljiva, noč bo naporna zate, a nujno rabimo narediti vse preiskave, predno ti določimo prava zdravila.

 

Zoja: »Jaz, rabim zdravila. Kaj je narobe z mano? Saj sem danes tekla na 600 m svoj rekord in cel teden sem bila zelo aktivna. Ne, to ne more biti res.«

 

Zdravnik se obrne proti staršema: » prosim, pomirita jo, res je nekaj narobe v nejenem telesu in brez natančnih preiskav ne bo mogoče določiti prave diagnoze. Če je šlo le za trenutni stres, bo jutri vse v normalah in bo šla lahko domov, če temu ni tako, bo treba nekaj časa opazovati njene vrednosti hormonov in srčne frekvence. Mlada je, treba jo je pozdraviti ali izločiti možnost ponovitve nenadnega hitrega zmanjšanja tlaka.«

 

Jill in Nik nemo poslušata zdravnikove besede in kimata z glavo v znak strinjanja z njim.

 

Nik: »Hvala g. Doktor bova upoštevala vaša navodila.«

 

Zdravnik se obrne proti Zoji in se ji z rahlim nasmeškom na ustnicah zahvali za mirno poslušanje navodil;

»Zoja, mlada si, prepričan sem, da se bo vse dobro izteklo čez nekaj dni,  da bomo sigurni, da si zdrava pa rabimo narediti te preiskave.«

 

Zdravnik se je vljudno poslovil od vseh in zamišljen zapustil sobo. Gledal je v velik list papirja. Sam ni bil siguren, da bo res vse dobro že čez nekaj dni. Jill steče za njim na hodnik. Z nežnim, prestrašenim glasom ga ogovori.

Jill: »Gospod zdravnik, menim, da je kar nekaj resnega z mojo hčerko. Prvo smo opazili tresenje leve roke pri kosilu, nato pa je prišlo do padca.«

Zdravnik: »Prvo tresenje leve roke. To pa res ni dober znak za mlado dekle.«

Jill: »Kaj to pomeni?«

Zdravnik: »Nočem, napovedovati, a pri mladih ljudeh je vse to lahko zaradi razvijanja telesa in hormonske vojne, ki v njih poteka. Samo to so krajše epizode. Ona pa že nekaj ur tu počiva in se ji ritem srca ne umirja dovolj hitro. Je bilo še kaj nenavadnega v njenem zadnjem tednu?«

 

Jill zamišljeno preletava zadnje skupne dni.

 

Jill: »Nič posebnega nisem opazila. Bila je v šoli pod stresom zaradi dveh kontrolk in v glasbeni šoli je imela nastop predvčerajšnjim. Zelo zgodaj je vstajala in ni imela pravega apetita. Zelo malo je jedla ta teden.

 

Zdravnik:« Ja, ja stres je tudi v teh letih lahko kriv za tako stanje. Upajmo, da je stres glavni krivec. Več povem, ko dobimo vse izvide. Nasvidenje.«

 

Jill: »Nasvidenje.«

 

Naslednji dan.

 

Jill in Nik v sobi z Zojo.

 

Zoja:«Sigurno bom danes odšla domov. Sestra mi je prinesla obleko v sobo. Mami jaz bi se kar oblekla.«

 

Jill ji poda obleko. Zoja se začne oblačiti. Nenadoma pade po tleh. Sestra, ki je bila ob sosednji posetlji pokliče pomoč. Zojo Jill in Nik dvigneta na posteljo. V tem času pride ekipa in Zojo odpeljejo iz sobe na intenzivni oddelek. Postopek se ponovi. Opazovanje. Merjenje. Krvna slika.

 

Čez dva dni.

Zoja v intenzivni sobi. Priklopljena na naprave. Jill in Nik ob njej.

 

Nik: »Zoja, bodi potrpežljiva in ne sili prehitro domov.«

Zoja: »Ati, zakaj bi tu ležala, če pa ne najdejo nič. Potem sem kar dobro, a ne?«

Nik: »Zojica moja, seveda si ti kar dobro, samo radi bi, da bi bila odlično. A, ne?«

Zoja pogleda mamo: »Kaj misliš ti, se bom preveč polenila v teh nedejavnih dneh?«

 

Nik pogleda proti Jill in zmaje z glavo.

 

Nik: »Joj, vidve moji tekmovalki. Res ni čas ne prostor primeren, za tak pogovor. Prosim, daj reci ji kaj!«

Jill: »Zoja, mišice boš okrepila, ko boš spet lahko vstala in delala, možgani pa ne bodo zakrneli v nekaj dneh počitka.«

Nik: »Kaj je bilo pa to sedaj?«

Zoja: »Ne prepirajta se zdaj, kdo ima prav in kdo ne. Saj me vedno samo preganjata oba. Daj Zoja to in še to in še to. Primerjata me s sosedovim Tilnom in Anito. Onadva pa sta carja, ker zmoreta košarko, odbojko, plesne in učenje italijanščine. Ti pa imaš samo šolo in glasbeno. Vedno sem za vaju naredila premalo.«

 

Zdravnik postoji med vrati in prisluhne. Nič ne reče. Tiho odkoraka v svojo ordinacijo. Pregleduje izvide pacientov. Nik se odloči za pogovor z zdravnikom na samem.

 

Nik: »Ja, Zoja mogoče imaš prav. Grem po kavo.«

Jill: » Ne strinjam se povsem z Zojo veš Nik. Brez truda ni rezultata.«

Nik ji med vrati odgovori: »pogovorita se vidve v miru.«

 

Zoja obrne oči in se pokrije čez glavo za trenutek in potem spet pogleda mamo kako kremži svoj napudran obraz.

 

Zdravnik in Nik v ordinaciji.

Zdravnik:« Dober dan, pričakoval sem vas.«

Nik: »Dober dan, ja sem se kar sam oglasil.«

Zdravnik: »Lepo, se bova očetovsko pogovorila. Vaša hči je pod velikim psihološkim pritiskom. Njeno telo je v močnem stresu. Sumimo, da ne zaužije dovolj hrane. Tudi sladkor v krvi ji niha. Dekle potrebuje prvo počitek vsaj 14 dni brez obremenitev.

Se nadaljuje