Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje www.ventilatorbesed.com v sodelovanju z Založbo Beletrina, organizira Nagradni literarni natečaj »POLETJE V NAJBOLJŠI DRUŽBI«, in sicer v obdobju od 10.07. do 30.09.2022.
Več o natečaju preverite tu.
1.Neznosna želja, Ana Arh, 34 let
Ožarjene preparele opeke padajo s strehe
Jaz pa spodaj na vrtu lupim mandarine
Ker življenje čisto preveč hitro mine
Skozi nevihte zaviham čipkaste rokave
Skrivam prste v toplo zemljo ki odpre razpoke
Samo zame to brnenje ko me je neznansko strah
Vonjam močno poletne dni ki padajo v nebo
Alergija na agrume pa še sedaj ne mine
2. Poletje v najboljši družbi, Vijolična, 61 let
Jutro jo je po slabo prespani noči zgodaj naplavilo na obalo. Bosa je stopala po še mokri mivki, da ji je hlad mrtvičil podplate. Igrala se je s stopanjem na školjke in polže, ki jih je na suhem pozabila oseka. Napotila se je proti vzhodu. Zalezoval jo je velik obris luninega krajca. Nikjer nobenega oblačka, le temno moder nebesni svod. In tišina, ki jo je žgečkalo šumenje morja. Danilo se je počasi, tiho in mirno. Spokojno, spokojno. Zagledala je košček sonca! In skalnat greben. Ves zlat. Na naravnem pomolu, ki ji je prihajal nasproti, so si ptice čistile perje ter brnele in vreščale v jutranjem klepetu. Nasproti ji je prihajala človeška silhueta. Z dolgimi koraki jo je prehitel jutranji rekreativec. Ona pa je v počasni hoji spremljala, kako se svetli nebo, kako se veča žareča krogla in kako se rojevajo iz obrisov pravi ljudje, prave ptice in prave hiše na obali.
»Dobro jutro, moja lepotica,« jo je zadihano pozdravil in ujel za rame. Ob licu je čutila rahlo bodičast obraz in zaznala težko sapo kot posledico nočnega popivanja. Zmedeno se je zazrla vanj. Čemu je moral skaliti njen mir? Toda krepka roka jo je ujela za rame in jo povlekla k možatemu telesu. Pravi moški je, jo je obšlo. Ni kot vse večkrat vedno bolj poženščeni tipi, ki se jih plaho dotikajo, kot da se bodo zdaj zdaj razletele. Njegov prijem je bil nekoliko grob, kmečki. Skoraj nasilen, toda ne na tak način kot Poldijev. Navidezno upiranje v njej je popustilo. Z rokami se ga je oprijela okoli pasu in se stisnila v varno zavetje njegove pazduhe. Čutila je njegovo sapo v laseh. Vonjala je njegovo trpko kožo. Nos je zarila v poraščene prsi. Valovanje diha v njenih laseh je zamenjal očetovski poljub. Čutila je, kako trepeče njegovo srce. Njeno je divjalo. Spustila sta se na peščena tla in posadil si jo je v naročje. Obrnila je obraz v njegovega. Dvojica oči se je strnila v ene. Ni bilo več ne neba in ne morja. Peščena preproga je izginila. Zrak je obmiroval in ptice so utihnile. Leže na hrbtu je še potem, ko je poljub izvenel, čutila v ustih blažen okus po njem. Njegov trpek vonj je postal sladkast, močna roka pa ji je nudila varno blazino. Blaženost je nežno plapolala, dokler je ni vznemirilo jutranje prebujanje sončnih žarkov in oživilo njuno okolico. Dvignila se je v sed in ga gledala, ležečega na tleh, neurejenega, utrujenega, čudovitega. Njegovo lice je izdajalo zadovoljstvo, nemara celo srečo. Je on tisti, ki ga išče? Prekobalila se je na kolena.
»Ne zapuščaj me,« je šepnil.
Z ustnicami se je skoraj dotaknila njegovih in rekla: »Ne moreva ostati tu. Vedno večja gneča je!« Mladostno se je dvignila in se izgubila med sprehajalci.
3. Pojedina, Petra Bauman, 43 let
Zunaj je bilo vroče. Praznovali smo Tinino diplomo, nekje na Pohorju, na vikendu njenih staršev. Veselo je bilo, le kako ne bi bilo, vesela je bila novopečena sociologinja kulture, čeprav nihče ni čisto točno vedel, kaj to pomeni, a ni bilo važno. Tisti dan ne. Niti ni bilo važno, ali bo dobila službo ali bo odšla kam v tujino ali pa bo kelnarila. Slutili smo, da bi ji utegnili pomagati starši, ker so imeli neko firmo s pohištvom, to le ni kar tako, in imeli so zidanico na Pohorju, kar pa sploh ni kar tako. Bog ve, da tudi sociologinja kulture lahko prav pride v trgovini s pohištvom, če se človek le malo znajde.
Bili smo torej tam, dim od ražnja nas je že malo prepojil, naš smeh so lahko ujeli tudi na kakšnem sosednjem hribu. Krog prijateljstva je bil sklenjen. Rina je predlagala pohod do nekega spomenika, da je lepa ta pot, da se malo razmigamo, nadihamo svežega pohorskega zraka, še neko jezerce da je tam. Ko se vrnemo, bomo nadaljevali s hrano, pijačo, odbojko, sončenjem, petjem ob kitari, plesom, vsesplošno spontanostjo, mudilo se ni, vsi bi naj prespali gori. Gostiteljico sem prosila, če lahko ostanem pri hiški, da bom nalupila zelenjavo, si izmislila kakšno igro za potem, res mi ni bilo do sprehoda, od sonca sem bila malo utrujena, pohodno pot sem že poznala. Ostala sem torej pri bajtici, lepi kamniti hiški z vrtom odzunaj, s smrekami in majhnim vodnjakom, na mizo vrgla kumarice in jih začela lupiti za solato. Ravno so dobro odšli in pisano izginjali po gozdni potki, ko se je ob hiši precej naglo ustavil rdeč avto. Neki starejši Ford. Iz njega je naglo in zadovoljno, kakršen je zmeraj bil, stopil M, ki je že prej javil, da bo nekoliko zamudil. »O, kaj so te kar samo pustili?«, je nasmejano vprašal.
»Šli so na sprehod. Nekdo mora čuvat bajto.«
»Ne vem, če jo boš lahko branla.«
»Kako to misliš?«
»Pa neki medvedi hodijo tu okrog.«
»Pa ni to Kočevski rog.«
»Ne. To je pohorski rog«.
Hitro sva zakoličila najin odnos z M, za katerega sem vedela, da se je pred nekaj meseci razšel s punco, da trenutno neke resne nima in da mu njegov sangvinični značaj in že na prvi pogled viden hedonizem ne dasta, da bi se zaprl pregloboko vase. Gubice ob očeh in guba sredi njih ter presenetljivo zgarane in hrapave roke pa so govorile še neko drugo zgodbo. Zgodbo o moškem – medvedu. Prišel je, zdaj je bil tu in všeč mi je bil še iz časov, ko sva bila sodelavca. Ja, pred kakšnimi sedmimi leti v neki firmi. Že takrat sva se rada družila, se vozila po terenu, si delala majhne usluge, si prinesla kavo iz avtomata, si voščila za božič, vedel je za moje naklonjene poglede, a jih ni spodbujal, to je že pazil, in vedela sem jaz za njegovo dobrodušnost. V tistih nekaj urah službe sva bila v nekem vzporednem svetu, v nekaj urah sreče, ki jo lahko da samo sreča neuresničene ljubezni, ki obdana v debel plašč upa, da ji ga bo nekoč nekdo potegnil z ramen. Kasneje sva se srečala le tu in tam, na ulici, kakšni pijači, preko skupnih znancev sva se kdaj pa kdaj na kakšnem kulturnem dogodku celo skupaj napila, a nikoli ni bilo med nama nič. Prepovedano. In zdaj je bil tu. Mešanica pohorskega gozdarja in pronicljivega opazovalca sveta. Ljudski in svetovljanski. In temno poraščen po prsih, to mi že ni ušlo.
Sedla sva k mizi in jaz sem lupila zelene kumarice, od pogovora, čeprav kratkega, že rahlo zasopla v obraz in zeleno valovanje vetra je oplazilo eno od polken, da je nežno potrkavalo. Gledal me je v roke, ki so držale kumarico in njen sok je sveže in zdravo dišal.
»Rabiš kaj iz hiše?« je vseh sedem let spravil v vprašanje M.
»Ne, lahko pa greš zapret polkna, da neha tolčt.«
»Greš z mano?«
»Ne. Pridem za tabo«, sem se v tisočinki sekunde odločila, da si uresničim dolgoletno željo po takojšnjemu prenehanju sprenevedanja, čeprav je bil pogovor z njim hudo privlačen in bi lahko še trajal. A po sedmih letih je bil čas, da postaneva dorečena. Časa ni bilo veliko, druščina se bo vrnila čez kakšne tričetrt ure, sem izračunala, M se okoli tega ni kaj prida vznemirjal.
Stopila sem v zidanico za njim, ga videla stati pri oknu, obrnil se je. Delala sem se malo negotovo, kot da bi bilo to vtisnjeno v način obnašanja vseh žensk, v pražensko v nas in nič ne bi moglo biti bolj naravno … in se globoko veselila tistega, kar je naznanjal ta trenutek, ta večer. Poiskala sva mizo, debela lesena je bila, stabilna, kakršne so v takšnih kamnitih hišah. Ustavila sem se ob mizi, M je hodil proti meni in naenkrat sva si stala nasproti. Stal je ob meni na robu mize, bila sva vzravnana kot sveči, ki bi bili potrebni za blagoslov … a oči so se odločile, koža je zavrela. Miza naju je podprla in rahlo zaječala s svojim stoletnim glasom, ko sem se počasi usedla nanjo … z nogami rahlo narazen, se zazrla v strop, od svežega apna bel, a ob zaloputnjenem polknu že siv, kot da bi nekaj iskala zgoraj … in se nato počasi zazrla v M, ki je stal tam ves in cel, otrok, moški in žival. Moj džins je spolzel ob M-jevem navzgor, odzadaj sem prekrižala nogi in M je stal v obroču iz toplih meč, ki so ga stiskale bliže k ženski, k njeni mornarski majici, priprtim očem. Hrbtenica se ji je zvila v čisto pravilen es, ko je nagnila vrat nazaj in ga čutila tako blizu, še mirnega v drži, a s svetlečo temno kožo in rokami, ki so že prijemale zatilje … močno je stisnil za šop las in z občutkom potegnil nazaj. V ustih se je obema nabiralo mokro, a ustnice se še niso pripojile, ne še, vsak gib je moral trajati posebej, biti ločen od ostalih … gledala sta se in M ji je gnetel lase kot nepodkupljivi kupec, ki preizkuša volno, vsak las je šel skozi prste, zagrabil jih je spet in jih nesel k svojemu obrazu, močno potegnil skozi nosnice, po ognju je dišala in kumaricah in po soncu. S svojo temno močno roko, dišečo po železu je šel … z blazinicami prstov po levi strani lica, stopil še mali korak bliže in jo pritisnil na sebe … stoječega, mirnega, silnega. S celotno dlanjo ji je naenkrat pokril usta, rahlo pritisnil, da je s konico jezika začutila slankast okus, vpijala vonj železa, trave in lesa … z ustnicami in jezikom je vpijala M-jevo sporočilo in se telepatsko razširjala v trenutek, ki bo sledil … nato je z roko pokril ves njen obraz, jo božal z eno roko in z obema kot bi bilo poslednjič, pa saj je bilo, a prvič tudi … božal je intenzivno, ji spreminjal obliko ustnic z rokami, zajemal obraz, šel čez oči, komaj zaznavno je drgetal in bila je živa. Dihanje se je vedno bolj slišalo … razprla je ustnici in z jezikom objela njegove prste, jih držala med zobmi kot pes, ki ne spusti igračke, smejal se je M z dolgim zamolklim glasom v grlu, ki je trajal, in jo gledal … kot poglavar na svojo dolino. Z močno prepojenim jezikom in z vibrirajočim glasom v grlu jih je sesala, dva naenkrat, tri, kdaj pa kdaj prijela njegovo roko in njegovi mokri prsti so postali čopič, s katerim je risala vlažne sledi čez svoji ustnici, čez nežno vznemirjeni opni. Naenkrat je ugriznila na sredo kazalca, da jo je pogledal z globoko črnino svojih oči in njegova prosta roka se je sprožila v njeno sredino … v vroči džins tik pod zadrgo.
Ulilo se je.
Nepričakovano, ko pa je še prej sijalo sonce, celo zagrmelo je, zunaj se je nekaj prevrnilo in poletna nevihta je zašumela nad hišo … ulegla se je na hrbet, še vedno tesno objemajoča njegova bedra, oči so mu gorele. Videla se je v njih, videla, kaj vidi. Nagnil se je nad njo in razprl svoja usta, da se je rožnato in temno in belo zasvetilo iz njih in jih pritisnil ob njena … pljusknila sta skupaj … tako silno, da bi se lahko poškodovala … spremenila se je v prebivalko pragozda, ki je od veka vekov prebivala na Pohorju, v žensko, ki je slekla svojo kožo in dobila noge, ki so dajale prostoru svetlobo … mojstrsko, natančno in neprodušno sta se odmerjala drug drugemu in se vedno nekoliko prihranjala za potem.
M je glavo zagozdil v njen trebuh in z eno roko potegnil s telesa mornarsko majico, svetlo moder modrček je odletel proti kavču, ki je le na koncu ponudil počitek delavcema, ranjencema, brezimnežema z vžgano pekočo rano sredi čela, sredi srca.
Z desno roko je naredil odtis na prsi, s svojo veliko dlanjo se je lahko dotikal obeh hkrati, s konicami prstov je prijel eno rožnato jagodo, z zapestjem drsel po drugi … vzdignil se je in temni roki sta pokrili mali beli kupoli, krožili komaj zaznavno, medtem ko je v njenih ustih globoko zajemal M-jev jezik, zalivali so jo lastni in njegovi sladki sokovi, popolni arhitekturi se je v ustih pridruževala še popolna glasba, jek, jok, obramba in napad, vse, kar je prihajalo iz njenega in njegovega dna, iz maternice in trebuha … gibanje jezika se je preneslo na njegovi roki, trzajoči hitri gibi so do kraja napeli kupoli s posvetilom na vrhu, da sta se začeli svetit, kot bi nanju padal poletni dež od zunaj …
Odmaknil je usta, jo vmes pogledal in v očeh je bila zavzetost gozdarja ob podiranju drevesa … drevo je bilo njegovo, satje njeno … Vse zvezde in luna in sonce in nebo in zemlja in podzemlje, vse divje in prestrašene živali, vsa ženska, vila in demonka (sanjavka in pihalka ognja) je planilo proti središču … v trebuhu so odplesali svoj tisočletni ples in bili do kraja živi in do kraja pijani v ognjeni krogli …
Na rob ustnic mu je zašla njena jagoda, gledala ga je, da je videla vse drobne zareze njegovih ustnic, od znotraj so bile mokre, od zunaj puščavsko suhe, s svojimi mokrimi prsti je rahlo povlekla čez njih in videti je bilo, kot bi jih naenkrat zalila kri … priklopila se je na njih in naredila sta moker globok in sladek tunel, medtem sta se osvobodila vsega, kar je še ločevalo človeka od Adama in Eve …
V sončno kroglo se je zarinil hrast … Vse se je vžgalo, silhueti temni na srebrnem ozadju, zanihal je lestenec, dva človeka, moški in ženska sta trzala v sekundah, ko je s temne lesene police odbliskaval svečnik, za njim stopnišče, ki vodi navzgor ter košara sadja, ki je videti tako, kot da se je nikoli nihče ne dotika. Na sliki v sobi je bil zajec, ker ga med zobmi nosi bik, ki so mu v črn moker kožuh zasadili kopje.
4. Morje za energijo, ne utrujenost, Barbara H. Milošević, 32 let
Najlepše morje se vedno ne zgodi, ampak se ga kdaj tudi »naredi«. Bilo je leto 2014, ko sva se s takrat 10 mesečno prvorojenko odpravila na morje. Deklica, ki si jo je očka neizmerno želel, a se vendar le ni takoj navadil dnevne rutine, ki se je konkretno spremenila.
Pred odhodom smo vse pripravili, po spisku spakirali, da se kaj ne pozabi. Že na poti mi je najmanj dvakrat zastavil vprašanje, če imamo zagotovo vse sabo. Res se nisem obremenjevala in rekla, da, če kaj nimamo, bomo zagotovo lahko kupili tudi na morju. Sploh pa smo se odpravili v kraj, ki smo ga poznali iz prejšnjih dopustovanj. Glede na to, da ima vsak kraj trgovine, lekarne, nakupovalne centre in tržnice, sploh pa večji kraji v bližini, je brskanje po spominu, kaj je v kovčku in kaj ne – verjetno stvar, ki nas bolj obremenjuje, kot pomirja.
Vozili smo se v jutranjem hladu, saj smo se na pot odpravili ob četrti uri zjutraj, da bo del poti do morja lahko spala in se njena dnevna rutina ne bo preveč spremenila. Vedno sem bila deležna nasvetov stare mame, ki je rekla: »Otrok joče, če je lačen, pokakan ali polulan, zaspan ali pa bolan!«. Torej, če se naspi ostaneta še dve možnosti za jok – bolna pa tako in tako ne bo – morje je recept za zdravje in počitek, kajne? Ob postanku smo jo previli, ji dali zajtrk, mi pa popili kavo. Bila je vesela in zadovoljna – pred nami je super desetdnevni dopust. Res je letni dopust – ne pa tudi nujno oddih.
Morje da energijo – njej jo je dalo brez dvoma. Starši pa bi malo pospali, ali pa tudi ne. Eni smo jutranji tip ljudi, drugi večerni. V družini znata biti dva pola – kot pri nas, jaz sodim v prvo skupino in mož v drugo. Ni vprašanje, če in kako bomo drug drugega spremenili ali vsilili svoje navade, vprašanje je, do kakšne mere smo pripravljeni sprejeti navade drugega ter z njim živeti.
Jutra so bila moja, okoli šeste ure, včasih prej in včasih kasneje sva se z vozičkom odpravili na sprehod po plaži, pod borovci, nazaj grede kupili kaj v pekarni – kavo sem odnesla s sabo – vse kavarne so bile ob tej uri še zaprte. Brez pritoževanja sva sabo tretji dan povabili še očka. Uganite – je šel! Lepo se bilo posedati na plaži in klepetati – želim samo povedati, da je do tega prišlo spontano, ne z nerganjem in pritoževanjem.
Vsem, ki se v »hektičnem« vzdušju odpravljajo na dopust, mrzlično iščejo izgovore in prelagajo delo na druge, se sprašujejo, če bi s sabo vzeli še dodatno pomoč, ali je to sestra z družino, mama in oče – ne počnite tega. Dopust je čas za vas – ni nujno, da bo ta dopust tudi oddih, da se boste spočili, kot ste se nekoč oziroma da boste tako spočiti kot ste si zamislili in idealizirali v razmišljanju, ampak… Vzemite ta čas kot priložnost za vas – da si pokažete, pa tudi poveste kaj si želite, pričakujete in spoznate kolikšen je lahko vložek vsakega od vas v partnerstvo, starševstvo in skupno preživljanje časa.
Včasih se zdi, da je toliko opravkov, ko je več otrok, pa službi obeh partnerjev, hobiji in drugo. A z razporeditvijo vseh obveznosti in z razumevanjem, da eden raje pije kavo zjutraj, drugi pa zvečer posedi na terasi, se da mirneje krmariti čez življenje in dopust dejansko spremeniti v oddih.
Kakšne navade imamo, jih imamo – lahko bi rekli, da se človek v osnovi ne spremeni. Čez čas lahko spozna, da je kaj bolje početi drugače, v vsakem primeru pa je najverjetneje recept, da se prilagodimo do mere, ki nam je še sprejemljiva in nas še osrečuje v odnosu s partnerjem. Dopust tako postane oddih in življenje pustolovščina.
5. V družbi svoje sreče, Matija Podbreznik, 22 let
To poletje je bilo kot en dan.
Dan iz sanj, ki ga izkoristiš
in nič ga ne vržeš stran.
Zajtrki so imeli okus po vonju morja.
In cel dan je dišal kot okusna svoboda.
Počitnice, sol in voda.
Bil je prepojen z neko drugačno energijo.
Lahko sem bedel takrat, ko drugi spijo.
Si cel čas žvižgal tisto znano melodijo.
Zmotila naju nista ne ura ne čas,
ko po promenadi sva z roko v roki
špancirala moja sreča in jaz.
To je bilo moje poletje.
Kratko kakor en dan,
a doživeto kot celo stoletje.
6. Poletje v najboljši družbi, Memi Pizzulin, 55 let
Poletje. Dopust. Za dopust imamo običajno dobro družbo. Najboljšo. Pred dvema letoma sem postala vdova, otroka sta odrasla. Lepo je preživeti dopust v dobri družbi. To poletje si bom najboljša družba kar jaz. Uživala bom v poletju. Prebrala bom knjige, ki si jih bom sposodila v knjižnici ali izbrala iz svoje knjižne police.
Običajno vsem prisluhnemo, jim pomagamo, za nas same pa običajno zmanjka časa. Želiš prebrati knjigo, a prideš pozno iz službe, doma je veliko dela in knjiga ostane neodprta.
Na dopustu sem na morju. Stojim na obali, čisto ob robu morja. Uživam ob gledanju penečih morskih valov, ki me tudi poškropijo. Občudujem jadrnice v daljavi; čolne, ki režejo valove; supe; katamaran; čoln, ki vleče padalo, na katerem lahko sediš…
Po kamnih se sprehajajo rakovice, v morju vidim ribe, ki plavajo. Prav pomirjujoče je gledanje v globino morja. Skočim v morje in plavam do splava, ki je zasidran v morju. Po lestvi splezam na splav, se uležem in uživam. Ne mislim na nič. Samo uživam ob poslušanju morskih valov, oglašanju galebov,…
Med plavanjem proti obali, premišljujem o novem doživetju. Ko pridem na obalo, se odpravim do čolna, ki vleče padalo, na katerem lahko sediš – parasailing. Odločila sem se, da to poizkusim. Usedem se na padalo in čoln se odpelje. Noro, kaj je dobro. Iz višine opazujem morje, valove, ljudi, v vodi se nekaj zalesketa. Ko bolj pozorno opazujem, vidim jato delfinov. Kako igrivo plavajo v morju. Prav sproščujoče jih je opazovati. V daljavi vidim ladjo in veliko jadrnic. Super doživetje je iz parasailinga opazovati morje.
Večer preživim z dobro knjigo v roki. Prav sproščujoče je brati ob svečkah v svečnikih v obliki školjke, ribice in sidra. Ko preberem knjigo do konca razmišljam, kako bom preživela naslednji dan. Odločila sem se, da bom poskusila veslati na supu. To bo zanimivo doživetje.
Naslednje jutro grem poiskat, kje izposojajo supe. Sledim oznakam in pridem do njih. Sposodim si ga in poskusim veslati. Več sem v vodi kot na deski. Izziv. Zelo je zabavno. Po veliko padcih v vodo in poskusih mi uspe. Super je veslati na deski. Še ena izkušnja več. Bravo jaz!
Popoldne grem z masko in plavutkami opazovati morsko dno. Vidim skale v vodi, alge na morskem dnu, razne školjke, polže, jate raznih rib, ki plavajo pod mano. To je tako sproščujoče! Samo gledaš morsko dno in uživaš.
Dopust se počasi bliža koncu in začnem razmišljati, kaj me čaka, ko pridem domov. Oh, saj ni pomembno. S tem se bom ukvarjala doma. Zdaj bom raje skočila v morje, uživala ob okušanju slane vode, gledanju rakovic, opazovanju jadrnic, branju dobre knjige in plavanju v valovih.
Super dopust je v najboljši družbi – mene.
7. Poletje v najboljši družbi, Alex Rose, 18 let
Spomnim se, da je bilo nekje na začetku junija. Pisali so se zadnji testi, na splošno pa se je v šolo hodilo samo zato, da nam ni bilo doma cele dneve dolgčas. Jaz pa še, da sem lažje počakala 11. v mesecu, ko sem s sestrično in teto za tri dni odpotovala na Švedsko.
Bila je sobota dopoldne, okoli 11. ure, ko smo se že odpravili na letališče v Italijo, zaradi zamude letala in neviht v Nemčiji pa smo v Stockholmu pristali šele pozno zvečer.
V nedeljo smo se odločili za celodneven izlet po mestu. Ogledovali smo si arhitekturo, se ustavili na odprtem koncertu, si ogledali tamkajšnji bolšjak ter dela uličnih umetnikov, …
Kmalu smo zašli v bolj turistične predele z veliko manjšimi trgovinicami, stojnicami s spominki in butiki. Nikakor si nisem mislila, da bom med vsem tem zagledala tudi knjigarno z znanstvenofantastičnimi knjigami.
Navdušena nad idejo, sem z nasmehom na obrazu stopila v hladen prostor, v katerem so bili kupi knjig, tako v angleškem, kot tudi v švedskem jeziku, razporejeni v dveh nadstropjih. Nad videnim sem bila tako navdušena kot majhen otrok, ko ga pripelješ v trgovino z igračami in mu rečeš, naj si izbere, kar si želi.
Takoj sem se zagnala med knjige, ocenjevala vsako naslovnico in opis na hrbtni strani knjige posebej. Nekatere knjige so me pritegnile bolj, druge manj. Vsaka je povedala svojo zgodbo, takšno ali drugačno, vsaka na svoj način, po okusu svojega avtorja.
Prav počasi sem se premikala po prostoru. Prav vsaki knjigi sem namenila nekaj trenutkov, da sem dobila vtis, ali bi mi bila všeč ali ne. Nikamor se mi ni mudilo, imela sem čas gledati, prebirati, izbirati, uživati.
Rowling, Abercrombie, Forna, Tolkien … Vsa ta imena sem prepoznala, saj sem že brala ali vsaj slišala za njihove knjige, zato sem se izbiranja knjig lotila s toliko večjim veseljem.
Po dveh urah sem končno prispela do zadnjega kota gornjega nadstropja knjigarne s polnim naročjem novih knjig, za katere sem odštela pol toliko, kot bi zanje odštela v Sloveniji.
Z nasmeškom na obrazu sem se na koncu odpravila do bližnjega lokala, kjer sem se lahko zatopila v zgodbe, ki so jih pripovedovale kupljene knjige.
8. Poletje v najboljši družbi, Uršula Hrastar, 42
Z odloženim bremenom v lanskem poletju,
sedim na samotni obali otoka.
Ritem škržatov, erotični roman,
mrzel gemišt in jaz brez planov.
Manj in nič sta sopotnika tega poletja.
9. Poletje v najboljši družbi, Emilijana Crgol, 75 let
Dočakali smo mesec julij. Prišel je z vso svojo poletno vročino v veselje vseh, ki celo leto zaprti v uradih, tovarnah, pridno delajo brez počitka.
Na cestah nepretrgane kolone avtomobilov, človeku pride na misel, da se je pričela selitev narodov, kakor nekoč starih Slovanov. Cilj vseh je seveda morje, plaža, poletne ljubezni in kakor rečejo Italijani »dolce far niente« (lepo je nič delati).
Cilj je dosežen, na pol gola telesa so nastavljena vročim sončnim žarkom, ki žge kožo, saj bi še pomislil, da se žrtvujejo Bogu sonca, kakor stari Inki. Pa kljub temu nobenemu ne zmanjka energije, glasba in ples zvečer so obvezni.
Večeri se, plaža je naenkrat prazna in to je trenutek za mene. Tiho stopam, v nosnicah čutim vonj borovcev in lovorja, ki se je bohotno razrastel. Noge se mi vdirajo v pesek in puščajo sledove, ki pa jih kaj kmalu valovi, ki oblivajo obalo, izbrišejo. S seboj prinesejo školjke in jih odložijo na pesek. Pogledam, mogoče pa se skriva kakšen biser v njih.
Le kaj mi bo, pomislim? Saj prinaša samo zavist prijateljev, ki jih izgubljaš in verjetno te prevzame pohlep, da bi jih našel čim več. Ne, pravi biseri me čakajo doma.
Doma si ogledujem knjižne police, iščem nekaj, kar mi bo najboljša družba čez vroče poletje. Tam v kotu zagledam polico, prašna je, listi na knjigah so že porumeneli, že dolgo jih nisem pogledala. Začnem jih pregledovati, najdem moje najljubše knjige. Tu sta Potrčevi knjigi na Kmetih in Kočarji ter Ingoličevi knjigi Lukarji in Vinski vrh. Pravi biseri.
Spomin me takoj vrne na moje otroške dni, ki sem jih preživela v okolici Ptuja, tam sem tudi rojena. Živeli smo v butani hiški – koči, bili smo siromašni, kočarji. Mama se je preživljala z dnino pri kmetih in je za garanje od ranega jutra do pozne večeri dobila mogoče malo, krompirja, repe in fižola. Poleti pa smo otroci na strniščih (požetih njivah s pšenico) lahko pobrali odpadlo klasje in iz dobljenega zrnja, ki ga je mama zmela v žrmljah (dva kamna, ki smo jih ročno vrteli in drobila zrnje) dobila kakšen kilogram moke, da smo nekajkrat na leto za praznik jedli bel kruh.
Pozabila sem na večerjo in na vse delo, ki me je čakalo tudi naslednje dni, zatopljena sem bila v branje in uživala v njem, kakor otroci, ko gledajo slikanico. Pa saj pravijo, ko prideš v tretje življenjsko obdobje postaneš otročji. Vesela sem, da je tako, ker sem še lahko enkrat doživela otroštvo. Bilo je težko, lakota, ponošena oblačila, že otroci smo trdo delali, pa vendar ga ne bi zamenjala za nič. Bilo mi je lepo, ko sem se zatekla med visoko rastočo koruzo in si predstavljala, da sem v džungli, ko sem pogledala na polja z žitom, ki so žarela kot zlato. Vmes sem videla rdeči mak, ki me je spominjal na kapljice krvi britanskih vojakov, prelite v 1. svet .vojni kar je lepo opisal kanadski zdravnik John McCrae.
Nekateri mi pravijo, da sem staromodna, da berem te knjige od nekoč. Ne, niso od nekoč, ljudje ne razumejo, da je knjiga večna in vedno nam govori resnico, ne laže kakor človeška rasa.
In tako imam najboljšo družbo tega poletja, knjige, podoživljanje otroštva. Lepo mi je in prav nič ne pogrešam ležanja na vročem pesku, ko bi mi vroči sončni žarki žgali kožo, kakor, da sem na ražnju.
10. Poletje v najboljši družbi, Mila Kenda, 35 let
Midva. Tu.
Pozno je,
a čas ne obstaja.
Ne tukaj. Ne danes.
Sonce se utaplja nekje tam daleč
in riše magijo
v ognjenih odtenkih.
Vdihnem občutek.
Preplet vonja po soli in borovcih.
Simfonija zvoka škržatov
in šumenja morja.
Mrzel kozarec v mojem naročju
in moje bose noge v tvojem.
Sladek okus pina colade
in tvoj poljub z okusom piva,
ko se za trenutek skloniš k meni.
Sonce mi je narisalo popolne pegice
in veter je iz mojih slanih las ustvaril popolne kodre.
Popolno je.
Popoln občutek popolnosti.
Le bela sled pametne ure na zapestju
kazi podobo
mojega popolno porjavelega telesa.
Ta izdajalska bela črta,
oklep vsakdana.
Srknem nov požirek,
terasa bend v daljavi
zveni skoraj brez napak,
ko je človek pijan
od neskončne svobode poletne noči.
Greva se romantiko.
Z roko v roki štejeva zvezde.
Otročje, vem,
a ko uzrem utrinek,
si zaželim.
Da bi se čas ustavil. Tu in zdaj.
Jutra s travarico za zajtrk.
Narabutane fige za malico.
Pivo in koktejli za večerjo.
Slani poljubi z okusom svobode …
Neskončna poletna avantura,
neskončna poletna romanca.
Midva. Tu.
Ah,
sladka nedolžna poletna sanjarjenja …
11. PRIJATELJICA, Vlasta Črčinovič Krofič, 70 let
»Spet greš s prijateljico!« s kančkom očitka v glasu nejevoljno vzklikne Ivo. Skremži se, da se mu v ustnih kotičkih in med obrvmi zarišejo globoke gube. »In praviš, da te štirinajst dni ne bo,« nadaljuje s trpečim glasom. Upogne ramena in pred mano obstane kot kupček nesreče. Z neverbalno govorico sporoča, da me bo pogrešal. Pravzaprav ne mene, ampak servis, kot je dobro kosilo, oprane spodnjice, poln hladilnik in urejeno stanovanje.
Zadnje desetletje dopustujem brez Iva. Z Ivom sva v zakonu pol stoletja in priznati moram, da je naj partner v vseh pogledih: najbolj prijazen in najbolj uglajen in tudi najbolj siten. Vedno najbolj.
V začetku sva tičala skupaj kot siamska dvojčka, nakar sem ugotovila, da je za uspešno nadaljevanje zveze potreben občasen odklop. Odkar sva upokojena, se napetosti kopičijo še bolj kot v času službovanja. Od jutra do večera na osemdesetih kvadratih se spotikava drug ob drugega.
Ne, ni me pretental. V trolija zlagam kopalke, zaščitno majico z dolgimi rokavi z oznako 50+, pisano poletno oblekico in črno dolgo obleko za morebitne večerne sprehode ob morju. Napolnim kozmetični kovček in s pogledom ošvrknem prijateljico, ki me potrpežljivo čaka na tabureju. Nasmehnem se ji. Na glavo si poveznem klobuk, zagrabim prtljago z levo roko, v desno stisnem prijateljico in pošljem Ivu zračni poljubček.
Po Partizanski cesti hitim na železniško postajo, in to na peti tir. Vlak že čaka. S prijateljico se udobno namestiva; jaz na levi sedež, ona tesno ob meni na desnega. Prisede sopotnik in vljudno ugotavlja: »Tudi vi na morje. Pa čisto sami?« še doda.
»Ne, nisem sama,« se nasmehnem. Z mano je prijateljica. Nežno se je dotaknem z roko in jo pobožam.
»Šele sedaj vidim,« nadaljuje možakar. »Če se ne motim, sem se z njo že seznanil,« se namuzne.
Prijateljica skrivnostno molči. Malo sem ljubosumna. »Ne, ne, te moje gotovo niste srečali,« hitim pojasnjevati.
On pa: »Nekaj podobnega. Mogoče je bila malo bolj pusta. Ni bila odeta v pisane barve in z zavihki, kot je vaša. Pa saj zunanja podoba ni pomembna. Pomembnejša je vsebina.«
»Pomembno je oboje, zunanja podoba in vsebina,« sarkastično pripomnim. Zaprem oči in se pretvarjam, da spim. Za prišleka se ne zmenim ne jaz ne moja prijateljica, a pri prestopu v Ljubljani se gospod izkaže za priročnega.
»Naj vam pomagam,« se ponudi, zgrabi prtljago in jo ubere po stopnicah proti četrtemu peronu, midve s prijateljico pa hitro za njim. Še so prijazni ljudje na svetu, premlevam v mislih.
»Hvala gospod,« se s širokim nasmehom zahvaljujem.
»Za dami se je treba potruditi!« se namuzne, stopi z vlaka in odhiti po svoji poti.
Nadaljnja vožnja hitro mine. V Ankaranu sem nameščena v čudoviti sobi z balkonom. Obrnjena je proti parku in z razgledom na morje. Iz parka se širi bogat vonj po pinijah in borih. Črički v poletni vročini neutrudno godejo svoje pesmi in galebi nad morjem se posmehujejo.
Vznemirjena in polna pričakovanja, kaj mi bo podarilo poletje, stopim na balkon. Odprem mavričast senčnik in se namestim v ležalnik. V roke vzamem prijateljico, odeto v rdeče moder ovitek. Pobožam platnico, odprem knjigo na stoti strani in se potopim v najlepše antične pripovedke.
12. Čudoviti odtenki modre, Špela Grl, 27 let
Zanjo so bila vroča, suha poletja, že od nekdaj težko pričakovani čas v letu. Mraz, ki se je razpotegnil čez ostale letne čase, ji ni delal prav nobenih uslug. Le sanjarjenje o toplih mesecih jo je držalo pokonci in ko so se slednji naposled le prikazali izza ovinka, je odvrgla nešteto plasti oblačil, ki so jo utesnjevala, se sezula in se nastavila sončnim žarkom, ki so jo rade volje pobožali, izbrisali nezdrav odtenek blede kože ter ga zamenjali za toplo rjavega. Nekaj barve je pridobila že v začetku poletja, tako da na dopust v Grčijo ni prišla ravno v odtenku grškega jogurta.
Prvič v Grčiji. Zdelo se ji je, da še ni pripravljena na to potovanje. Z letalom je potovala redko, ni vedela kaj točno pričakovati, ji bo tam sploh všeč? Letak z vsemi informacijami o otoku, znamenitostih, kulinariki, izletih in priporočilih, je pozabljen ležal na dnu nahrbtnika. Stvari so jo zanimale, a se nekako ni pripravila do tega, da bi se prebila čez vse točke. Hrana, kaj za vraga bo tukaj jedla, je pomislila. Njen, ne ravno najbolj vzdržljiv želodec, se je že tresel od živčnosti. Pravijo, da je blaga živčnost pred dopustom normalna, a bila je, kot že v toliko primerih pred tem, čisto nepotrebna. Hrana je bila božanska, od jutranjega zajtrka v hotelu, ki je ponujal vse mogoče kombinacije in okuse, do večerje, ki so jo v restavracijah pripravili prijazni Grki. Še nikoli ni bila deležna toliko nasmehov, prijaznih besed, potrpežljivosti in občutka, da je kot turistka nadvse dobrodošla. Čas je tam tekel počasneje, ljudje so si vzeli trenutek, da so jo povprašali od kje prihaja, ji svetovali kaj naj si ogleda in jo odvračali od oderuških cen in nepotrebnega zapravljanja denarja.
Manj gledanja na uro in več gledanja v zrak, je bila popolna oblika sprostitve, ki jo je potrebovala. Bila je daleč od doma, kjer je ni nihče mogel pocukati za rokav in od nje zahtevati stvari. Že to, da bi srečala nekoga znanega in morala z njim na pijačo, bi ji bilo odveč. Dopust je namenjen temu, da ga preživiš sam, s prijatelji se lahko vedno družiš doma.
Njen moški, v modrih kopalkah, napol odpeti srajci, malomarno vrženi čez ramena, sandalih, z grobim strniščem brade, ki jo je spremljal širok nasmeh, ji je ponujal čelado. Izposodila sta si skuter in se kot dva pocukrana zaljubljenca iz romantičnih filmov, vsak dan podala na raziskovanje najlepših plaž na otoku, kjer sta odprtih ust zrla v morje, v neštete odtenke modrine, ki so se med sabo prelivali kot barve na slikarjevi paleti. Rajsko. Poskušala je ujeti te čudovite odtenke modre barve v objektiv, a kaj ko je v živo vse izgledalo veliko lepše. Raje si je skušala prizor za vedno vtisniti v spomin, da jo bo grel še dolgo po tem, ko bo ozračje spet hladno in turobno.
Vohati vonj po slanem, pustiti, da se topel veter igra z razmršenimi lasmi, pozabiti na ličila in se samo prepustiti toku valov, ki butajo ob obalo in premetavajo kamenčke sem ter tja, in ustvarjajo svojo melodijo, ki jo slišijo samo tisti, ki znajo prisluhniti naravi. Divje plaže, kjer ni skoraj nobenega turista, ker so običajno takšne, da zahtevajo vsaj malo truda preden jih dosežeš, so jima bile najljubše. Zasebni zmenki, kjer je dovoljeno vse, sta temu rekla v šali.
Sprehod zvečer po mestu, pitje osvežujoče mrzlih koktejlov, sladoled, glasba, ples, objemi, poljubi, majhna razvajanja, ki se jim ni mogoče odreči, še povečujejo občutek sreče mladega para, ki se ne želi vrniti nazaj domov.
13. AQUACOLOURS, Diana, 44 let, Vid, 8 let
Vsako poletje staršem težim,
da v Aquacolours čimprej odhitim.
Težim staršem prav vsak dan,
na morju s soncem obsijan.
Ko pride dan za Aquacolours,
od jutra že hitimo,
da slučajno česa ne zamudimo.
Zunaj 40 stopinj,
mi pa ful adrenalin.
Tata moj po toboganih z mano skače,
mami v počasni reki namaka svoje hlače.
Enkrat mama se ustane in na roza toboganu pristane.
Pri kosilu stare srake,
nam ukradle bi pečene rake.
Kmalu šest ur mine,
začne se plan za »drugoletne« adrenaline.
Mami in tata sta zelo vesela,
da nekdo drug za njiju spet plane dela ?
14. ZLITJE SRCA, Stojan Knez, 62 let
Hodim ob morju kot zapuščena lupina,
v daljavi zazrem te, izgine sivina.
Razblini se tema, zasije že zvezda,
postanem kot ptica, ki prvič gre iz gnezda.
Ne begaj zdaj draga, kot da te več ni,
dotakni se mojih izgubljenih oči.
Slišiš vsaj nežen ljubezni šepet,
zlitje srca v prelepi trepet.
Obstal sem v želji, da vpijem poljub,
objamem oči ti neskončnih obljub.
Prepletem še prste med tvoje lase,
povem ti, da zame si res čisto vse.
Nisem te videl že vsaj kakšno uro,
hlastal sem za zrakom, kot preplaval bi Muro.
Pogrešam te noro, ustavi se čas,
želim te objeti čez boke in pas.
Ob tebi še rože prelepo cveto,
pokleknem ob tebe, zaprosim roko.
Z nasmehom si rekla besedice tri,
vedno bom tvoja, do konca vseh dni.
Obstal sem v želji, da vpijem poljub,
objamem oči ti neskončnih obljub.
Prepletem še prste med tvoje lase,
povem ti da zame, si res čisto vse.
15. Preobrazba, Tjaša Šapla Troha, 32 let
Opazujem.
Razmišljam o svojem duhovnem potovanju.
Iščem ravnovesje med ukrepanjem in mirnim sedenjem.
Ideje se samo tako lahko razvijajo in ukoreninijo.
Preobrazba prihaja skozi samozavedanje.
In zaupanje.
Nadaljnja rast
in zmožnost neustrašnega premagovanja ciljev
je povezana z zaupanjem.
Sebi.
Od tod pride moč.
Pride osredotočenost.
Pride volja za dosego ciljev.
Sedaj pa počivam v popolni tišini
do pravega trenutka,
ko izkoristim ponujeno priložnost.
Potrpežljivo.
Učim se potrpežljivosti.
Učim se slišati notranji glas in natančno vedeti:
kaj želim
in kako to doseči.
Učim se obvladati lastno voljo
nad svojo nestrpno, impulzivno naravo.
Učim se obvladati svoje potepuške mislimi.
Spoznavam in sedim s travmo,
ki vpliva name na globoki ravni.
Rešujem sebe.
Na dolgi rok.
Potrebujem več časa.
Tečem maraton z najbolj bolečim delom sebe.
Moja vibracija se širi.
Tokrat na višje ravni.
Zadenem v nove, nerazkrite plasti bolečine.
Teh do sedaj še nisem videla.
Spoznam se z njimi.
Posedim z njimi.
Plast za plastjo.
Vsak kilometer postaja lažji.
In lažji.
Preobrazba.
Zdaj vem.
Za rast so potrebna svetla in temna obdobja.
Moja.
Ne bežim več od njih.
Ne pomanjšujem jih, niti poveličujem.
Samo so.
Tu.
Zame.
Učim se pristno spoštovati cikle življenja.
In letne čase.
Naravo.
Sprašujem se,
kaj se lahko naučim iz izzivov,
s katerimi se srečujem v svojem življenju.
In zopet srečam sebe.
Izzivi mi omogočajo,
da iz svojega prostora sprostim energije.
Nasičene.
Težke.
Moje.
In tvoje.
Njihove.
Spuščam.
Kolikor lahko.
Nastaja praznina.
V tem prostoru praznine je moj prostor.
Prostor vseh možnosti.
Čisto poseben.
Opazujem.
Opazujem, zakaj sem se počutila
zaskrbljeno, prestrašeno, preobremenjeno.
Introspekcija.
Začenjam vedno bolj spoznavati sebe.
Pridobivam moč,
In notranje znanje.
Védenje.
Intuitivno razumem.
Sprejemam tok vesolja,
vključno z nevidnim področjem
višjih načrtov in duhovnih zakonov.
Predajam se življenju.
Življenje teče skozme.
Trenutek.
Večnost.
Ravnovesje.
Strast.
Še več strasti.
Čustva.
Mavrica čustev.
Ranljivost.
In radost.
Veliko nje.
Ker sem spoznala.
Ker sem sprejela.
In končno razumela.
Ter spustila.
16. Poletje v najboljši družbi, PetraB, 46
Gor na tistem kraju,
17. ADAM Z NAPAKO – Robi Emeršič, odrasla oseba
Pred časom sem srečal Evo … z napako. Kako to vem? Tako se mi je predstavila in suvereno ponosno stala za stavki svojih besed, na papirju. Vsa ranljivo človeška, z vsemi drobnimi problemi in manami. Torej mora biti Eva z napako, saj sem tudi jaz samo le potomec Adama. Tistega Adama, ki ga je premagalo jabolko skušnjave in je strastno ugriznil vanj.
Greh?
Napaka … torej sem tudi sam na nek način Adam z napako. Potomec taistega Adama z moškim egom in željo po oblasti. Kot vsak moderen Adam, si bi najbrž tudi sam želel lepe, prijazne, vodljive in šibke Eve. Le kdo si tega ne bi želel?
Ugriznil sem v to jabolko, ki mi ga je ponudila Eva. Na greh sploh nisem pomislil.
Niti na to ne, da sem tudi sam le samo Adam z napako in bom najbrž tudi sam iskal in pogrešal vse te lepe lastnosti Eve, ki jih morda ni in jih tudi nikoli ne bo.
Bom torej tudi sam v sili tulil in rotil Boga: »Pomagaj mi! Dam ti še eno rebro. Kaj eno, dam ti prav vse, kar ti moram dati … .«
A bog nima telefona ali pa je kje po opravkih. Komu mar, jaz uboga para. Skromen kot sem, sem s hvaležnostjo vesolju požrl to jabolko in … še preden bi si utegnil poiskati, tisti del zdrobljenje pečke, nekje med zobmi, sem že bil osrednji lik nove življenjske telenovele.
Eva je obljubljala marsikaj. Ni da ni. Postava, lasje, obraz, milina …
Le čemu bi torej potegnil še dvom iz naftalina? Znašla sva se v vrtincu besed. Stavki so tvorili nove galaksije. Najine zgodbe so so nizale črko za črko, besede v stavke.
Čemu bi torej čakal Boga, ko pa ga tako ali tako nikoli ni, ko bi ga človek najbolj potreboval.
Ali je zaseden, ali pa čepi kje na straniščni školjki, zaprt od vsakodnevnih težav tuzemeljskega bivanja.
Ne bom tvegal sreče. Ne bom preračunljivo, s figo v žepu špekuliral. Kdaj kaj dati Evi na plano.
Dal ji bom vse. Kar takoj. Tukaj in zdaj.
Saj? Če te ima nekdo res tako rad, kot ti govori … mar ne misli resno?
Kot odsev v ogledalu, sva stala razgaljena, drug pred drugim. Čemu torej dvom ali strah?
Položim kar vse karte na mizo. Izgubiti nimam kaj.
V vsej svoji ranljivosti sem odprl srce in dušo. Sem tipično nekonvencionalni pripadnik moškega spola. Morda celo Adamu v sramoto ali v skrb. S pomanjkanjem želje po ukazovanju, brez želje po oblasti. Preprosto, samo skrbeti in razvajati svojo najdražjo … Evo.
Ego?
Še najbližje temu mi je jogurt, ki pa ga tako ali tako ne pijem. Torej sem eden tistih redkih osebkov, ki jim je lasten ego tuj. Španska vas. »Čudna vrsta!«, vam povem.
Črke so eno, koraki pa so drugo. V besedah je življenje zavito v strast in oddih.
V življenju … velikokrat zmanjka tudi besed, kaj šele strasti in oddiha. Tako je bilo tudi v najinem raju. Orgazme so zamenjale strele. Nevihte besed in dejanj. Sam sem neštetokrat obračal list za listom, svojih misli in iskal vse te obljube, drobne radosti … a sčasoma so obledele tudi te, kot listje nekje v jeseni. Pa sva bila oba v raju. Eva z namenom, jaz Adam s srcem in dušo.
»Morda je krivo vreme, morda korona? Le kdo bi vedel?« Najbrž sem kriv kar sam. Ob moji dioptriji in starosti, bi bil potreben tudi sam biFuKalnih očal. A kaj, ko je pogled skozi očala tako oster in dramatičen. Da bi se še Ibsen ustrašil in kar zbežal v noč krika.
Rožnatih ne maram. Nisem gej. Čeprav so geji čisto ok ljudje, ne vem čemu sedaj ta predsodek. Najbrž obrambni mehanizem. Glede na to, koliko me je življenje »prejebalo« zadnji čas.
»Blefiram!?«, zadnje čase sem se že kar navadil na vsakodnevno blefiranje. Ti preide kar v kri.
Blefiranje mislim. Tisto z »jebanjem« je težje se navadit.
»Sem preveč kritičen? Ali zgolj prizadet?«, sam bi rekel prizadeto kritičen. Zato pač vidim sedaj več, kot sem sam videl še pred časom. In to celo brez očal. Gledam s srcem in dušo. Oropano za vse to, kar sem naslikal vanj … in v lepši jutri.
Pa Eva?
Saj je vendar tudi osrednji lik moje zgodbe. Kaj je z njo? Le kdo sem, da bi (ji) lahko sodil? Sem res brez stanja greha, da bi lahko metal kamenje težkih besed? Ejakuliral obtožbe brez sramu.
Najbrž res ne. Sem le samo človek iz mesa in krvi. Človek, ki za razliko od Kim Džong-ila opravlja tudi vsakodnevno veliko potrebo sranja.
Eva kot Eva pa … naj se še sliši tako šovinistično, je napletla svojo zgodbo uboge žrtve. Kot že nekajkrat skozi stoletja. Saj ne rečem. Moški smo svinje. A ne vsi. Takšna trditev bi bila morda krivična za koga. Zato kričijo dejanja, ki jih nismo vajeni in pripravljeni na njih, še toliko bolj, ko večna klasika vsakodnevno običajnega življenja.
In podobno je z mojo Evo.
Sam vem le to, da sem nekje na pol poti k sreči, pozabil na vse svoje želje in pričakovanja. Želel sem le biti čimbolj ustrežjiv in poslušljiv.
»Halo! Me slišite …?«
In iz dneva v dan sem se bil uslišan manj. Vse do trenutka, ko sem postal za Evo skorajda popolnoma nezanimiv. Napočil je čas za novega Adama in zgodba se bo spet ponovila … kot se je ponavljala že velikokrat. Skozi stoletja.
Tako pač je … če imaš napako.
18. Poletje v najboljši družbi, Živa Ema Brigadir, 15 let
Poletje je stalnica lenih temperatur,
je ( Odl ) napisano s kratico.
Skrbi odložene na zanemarjeno polico,
pogovori zavlečeni do poznih ur.
Živahna voda pleše okoli mojega telesa
ohromljenega od lenobe,
odmaknjena sem od rutinske tegobe
v školjkah, v vodi iščem nebesa.
Zastrašujoče temna morska globina.
Opazovane, zažgane lise obzorja
radodarno krasijo površino morja.
Nova, prijetnejša rutina.
19. Poletje v najboljši družbi, Irena Ivanović, odrasla oseba
To poletje sem preživela v najboljši družbi z mojo knjigo. No končno je prišlo poletje in ta vročina. Letos je bilo res vroče. Zato sem se odločila, da preživim to vročino ob dobri knjigi. Sem velika oboževalka pisateljice Victorije Holt. Njeni romani so polni ljubezenskih dogodkov. Moj prostor je ob Ljubljanici- ob Trnovskem mostu. Po krošnjami brez , na stopničkah . Pogled na Ljubljanico, labodi in race, ki se hladijo ob tej vročini. Njeni romani so zgodovinski, polni strasti, avantur, drame , ljubezenskih zapletov. Obleke, ki jih nosijo glavne junakinje so zelo razkošne, dragocene, nakit pa je je dragocen. Dogaja se v prestižnih starih gradovih, tudi na viharnem morju.
20. Poletje v najboljši družbi, Kristina Žvagen, starost 49 let, stanovalka DUO Impoljca
Bil je četrtek, ko smo se pred trgovino Tuš zbrali člani Šent-a in dva člana Ozare, jaz in moj prijatelj Damir. Odhod je bil natanko ob 8. uri zjutraj. Cilj je bil Strunjan, in sicer San Simon. Vsi smo bili nasmejani in veselili smo se odhoda. Avtobus je bil poln, šofer je zaprl vrata in odpeljali smo se. Vsi smo se veselili cilja, ki nas je čakal, pa tudi vmesnih postankov. Ko je odbila ura 11 smo se izkrcali. Šofer nam je naročil, da se dobimo na istem mestu ob 16.30.
Odpravili smo se. Pot nas je peljala do borovcev, kjer smo pustili prtljago in se razkomotili. Skupaj z Damirjem sva našla eno razvejano drevo, plačala 2 ležalnika in se preoblekla v kopalke. Najlepše mi je bilo to, da se vame nihče ni vtikal, me ogovarjal, niti Damir in sem imela popoln mir. Bil mi je zelo dobra družba. Poleg smo imeli tudi dobre mentorje. Meni je bilo to poletje enkratno ravno zaradi družbe.
Z Damirjem sva se kopala in pozabila na vse težave. Kopanje v morski vodi je bilo meni nekaj posebnega, redkega. Tako smo uživali, ob 16.45 pa smo že bili na poti nazaj v Novo mesto. Pot je trajala približno 3 ure. Vsaj enkrat sem »našla« poletje v dobri družbi.
