Vaši prispevki za nagradni natečaj Besede, ki prebujajo svet

0
2436

Dragi ustvarjalci, pisatelji in poeti,

z velikim veseljem vas vabimo, da se pridružite našemu nagradnemu literarnemu natečaju pod naslovom “Besede, ki prebujajo svet”, ki ga organiziramo s Canguro, in sicer v obdobju od 21.03.-30.06.2024., ki je namenjen vsem od 12. leta naprej.

Iščemo besede, ki prebujajo, navdihujejo in prinašajo svetlobo v vsakdanje trenutke. Naš cilj je skupaj ustvariti knjigo, ki ne bo le vir navdiha, ampak bo ljudem pomagala živeti bolje, polneje in srečneje.

Več o natečaju preberite TUKAJ!

 

1. Modrost metulja, Ksenija Šešerko, 67 let

Spet je eden tistih dni, tistih, ko črne misli zasedejo prostor v možganih, ne dovolijo svetlobi stopiti v celice in imam občutek, da se prav naslajajo ob mojem trpljenju. Kot črv se zarijejo med možganske vijuge in rijejo, rijejo… Preganja me misel, ali je to vse, je možno, da je to že konec? Življenje se je zavrtelo s filmsko hitrostjo. Ogledalo odseva obraz starke, kosti so toge in boleče, duša pa je še polna hrepenenja. Črv ne neha riti, misli pa s svojo črnino obarvajo zadnjo obetajočo piko na temni ploskvi.

Vonj po kavi me spomni, da je jutro. Objamem skodelico in kakor nadležne muhe odganjam vsiljive misli. Pozornost pritegne cvetoča magnolija pred oknom. Njena belina deluje tako nedolžno in spokojno. V vrtincu vej kosovka gradi gnezdo. Potrpežljivo prinaša bilko za bilko in jo s kljunom spretno vpleta v nastajajočo košarico. Previdno odprem okno, da je ne bi prestrašila. Zaslišim rahlo brnenje. Čebele so zasedle cvetove in njihovo monotono oglašanje me spominja na taoistične glasove tehnike samozdravljenja. V sobo prodre zrak, napolnjen z jutranjo vlago, vonjem magnolije in svežino, ki jo je s seboj prinesel nočni dež. Nebo visi nad pokrajino kakor pravkar oprana rjuha. V trenutku se odločim, da bom šla. Ven.

Obujem nepremočljive čevlje in se zagrizem v hrib za hišo. Strmina je spolzka, vzdrževanje ravnotežja na razmočenem terenu deluje terapevtsko. Obvladuje vse miselne aktivnosti. Ko prispem na vrh, so moja pljuča, kakor bi jih nekdo vzel iz telesa, jih pretepel in jih izmučene vrnil nazaj. Razgled pa je vreden pekočega vdiha in bolečih kolen. Zemljo pod menoj prekriva koprena ozimnega žita. Zdi se kot krhek začetek nečesa novega. Cvetoče slive silijo s svojo belino iz zelene podlage, kakor na kakšni Monetovi sliki. Na sosednjem hribu se pasejo krave. Leno se premikajo in dopolnjujejo popolno pokrajino. Pomislim, kako so srečne. Obrnem se v hrib. Na vrhu je manjša ravnina obdana z gozdnim robom. Zavzeli so ga zlato rumeni grozdi drenovih cvetov. Žareče se odbijajo od temnih debel v ozadju. Stopim v gozd. Tišina. Tu in tam le kakšen ptičji čivk. Kot bi stopila v posvečen prostor. Sedem na štor. Začudim se, kako drugačen je svet iz drugačne perspektive. Mi hoče narava kaj prišepniti? Z veje visi pajčevina. Obdana z vodnimi biseri je videti, kakor najbolj dragocena čipka. V popolnih koncentričnih krogih se lesketa v žarkih, ki so kakor puščice prodrli skozi krošnje. Na eni izmed nitk sedi pajek in potrpežljivo čaka na plen. Podrastje je polno čudovitih cvetov pljučnika. Sedim in se čudim naravi in njenim zakonitostim. Zakaj ni naše življenje tako preprosto? Morda pa je nekoč bilo. Mojo pozornost pritegne modrina na regratovem cvetu. Nanj je sedel metulj in to kakšen. Niti modrina poletnega neba ne more tekmovati z njim. Gledava se. Z velikimi očmi prodira vame, v ponavljajočih gibih premika le tipalnice. Zdi se, kakor da mi hoče nekaj povedati. Strmiva drug v drugega. Name deluje hipnotično, zato nikakor ne morem odvrniti pogleda. Začutim prav posebno energijo. Čisto počasi, trenutek za trenutkom, začnem dojemati njegovo sporočilo. Še enkrat premakne tipalko, kakor da mi hoče pomahati, zloži svoji krhki krili, zamahni z njima in odleti.

Še vedno rahlo omamljena sem vstala in se podala proti domu. Zdelo se mi je, da je moj korak lažji. Je mogoče, da sem kakor metulj doživela trenutek preobrazbe? V svojem življenjskem krogu je prisoten le kratek čas in ta čas uživa življenje do popolnosti. Ve, da je del kroga pred njim bil pomemben, da se je lahko razvil v tako popolno žival in ve, da je pomemben del kroga, ki mu bo sledil. Zaveda se, da je začetek ponovnega rojstva in upanja.

»Izvij se iz svoje bube in postani metulj,« je njegovo sporočilo.

Tekla sem iz gozda, tekla po hribu. Sonce se je dvignilo že visoko nad strehe. Toplota je segrela prst in na določenih mestih se je iz nje kadilo. Slekla sem plašč, pa še pulover pod njim. Zdelo se mi je, da se izvijam iz toge in utesnjujoče bube. Zmorem to. Zmorem. Moja hrepenenja so živa in živijo z menoj. Nihče mi ne bo dovolil, da jih ne uresničim. Izbira je moja. Svoj del življenjskega kroga bom metulj.

2. Ko, Ksenija Šešerko, 67 let

KO…

Ko jutro se prebuja,

ko rosa zablešči,

ko vetrič te poboža,

ko ptica zažgoli.

 

Ko mir v dušo leže,

ko mirno tam vzbrsti,

ko sanje zaživijo,

se upanje rodi.

 

Svetleje sonce sije,

še roža bolj rdi,

še kos glasneje poje

in zemlja mi diši.

 

Ko zvezde zableščijo

in trave obleže,

se čudeži rodijo,

pozdravi se srce.

 

3. Otrok v tebi, Damjana Kaučič, odrasla oseba

Otrok v tebi

 

je kričal

cepetal

z rdečo

vijolično

in rumeno barvo

pobarval steno

porisal celo sobo

še po tleh je pacal

in se smejal

smejal

 

že zdavnaj bi morala oditi

 

a nisi našla poti

iz labirinta

 

končno

si prisluhnila otroku v sebi

 

zgodila se je

Čarovnija

 

4. Besede, ki prebujajo svet, Tina Lasnik, 27 let 

Se kdaj zazreš v nebo, in pomisliš, kako je vse lepo.

Lahko vidiš skozi oblake, lahko zajameš svež zrak,

in se bos podaš čez zelene trate.

Se kdaj vprašaš, kako bi bilo, če bi živel, na drugem planetu,

ali nekje drugje na našem malem svetu.

Tukaj se lahko zazreš v gore in hribe, v doline in planine.

Lahko skočiš z letala, in zaplavaš v vodi, ki je kristalna.

Se kdaj zares pogledaš v ogledalo, in oceniš kaj imaš pred sabo.

Imamo roke, noge, usta, oči, ušesa, vsa naša čutila,

polna pljuča, ki nam dajejo krila. Marsikdo pa tega, nima.

Se zavedaš, koliko uspehov je že naša država pridobila,

in kakšna je naša država, ki je postala velesila.

Vem, pridejo slabi, in žalostni dnevi, pridejo vsi težki bremeni.

Takrat se skrij, v svoj kotiček, malega raja, tam se umiri,

in zadihaj do zadnjega kraja.

Nato stopi nazaj na svobodno realnost,

in poglej, koliko malih rokic te čaka vsak dan vztrajno.

Ni nujno, da je to že tvoja lastna družina,

zavedaj se, da ima vsak od nas nekaj takega, na kar se vsak ozira.

Mi vsi smo imeli svoje junake,

in danes se nekomu zasvetijo oči, ko se zazre vate.

Zaradi takih trenutkov, se je vredno boriti,

pa kdaj kakšno solzo, na skrivaj potočiti.

 

5. Naj bo vsak dan pomlad, Stane Ivanov, odrasla oseba

Živimo za ljubezen,
z njo preženimo bolezen,
bodi vedno trezen,
na nikogar jezen.
Za začetek dneva se nasmej,
potem še drugemu srce ogrej,
okrog sebe dobro poglej,
svojo zavest nikoli ne spreglej.
Naj bo jasna tvoja pot,
ne misli kaj je drugod,
kako priti od tod,
lahko sem JAZ povsod.
Želim zate in zase ustvarjati,
dneve vse s toplino obarvati,
se v pogovoru zabavati,

vedno na gladini življenja OBSTAJATI !

6. Ljubezen prebuja svet, BK, odrasla oseba

Ljubezen prebuja svet.

Ko vse ostalo razočara,

ko svet onemi,

ko drugega več ni.

Ljubezen prebuja svet.

 

Ljubezen prebuja svet.

Ko sonce zaide,

ko zvezde zbledijo,

ko še luna potroši energijo.

Ljubezen prebuja svet.

 

Ljubezen prebuja svet.

Ko listje odpade,

ko cvetlice ovenijo,

ko še najlepše podobe iskrico izgubijo.

Ljubezen prebuja svet.

 

Ljubezen prebuja svet.

Ko rane skelijo,

ko srce zaboli,

ko iz brezna ne vidimo poti.

Ljubezen prebuja svet.

 

Ljubezen prebuja svet.

Dušo zaceli, nič več ne boli,

telo vztrepeta, srce vzdrhti,

vnovič čutim, v meni spet tli.

Ljubezen prebuja svet.

 

7. Objem v sanjah in domišljiji, oblit s strastjo ljubezni, BK, odrasla oseba

Želela sem si, da bi me objel. Čeprav sem vedela, da se to ne bo zgodilo, sem si tega neznansko želela. Da bi čutila toplino njegovega telesa in nežnost njegovih dotikov. Sanjala sem o tem, odkar sem ga spoznala. Da bi vsak košček mojega telesa spoznal tako natančno in dodobra, da bi ne vedela več, kje se on konča in jaz začnem. Sanjala sem o njegovi bližini, o tem, da bi svojo ljubezen delil z menoj, da bi najini srci postali eno. Pogosto sem razmišljala o njegovem toplem dihu, ki bi ga čutila na svojem vratu, ko bi me objel. Ko bi mi s preprostim objemom pokazal, koliko mu pomenim. Skozenj bi začutila sebe. Vem, da sanjarim v prazno. Pa me to vseeno ne ustavi. Pa kaj potem.

OBJEM. Beseda, ki vzbuja pozitivna občutja. Lahko ga dobimo, lahko ga ponudimo. Že ob sami misli nanj se počutimo lepše, osveženo, bolj radostno. Ker nosi svojstven pozitiven prizvok. Pa kaj potem, če ga ne prejmemo vedno, ko si tega želimo. Lahko smo mi tisti, ki širimo pandemijo objemov in s tem povzročimo vsesplošen in uigran porast radosti.

Človeška narava je v osnovi usmerjena v sanjarjenje. Seveda obstaja določen odstotek prebivalstva, ki je hitro prizemljen, ki so mu sanje odvzete in zaradi pretrdega pristanka na realnih tleh na svet gleda le in zgolj skozi očala krute resničnosti. Še vedno pa ostaja dobršen del ljudi, ki tudi, ko odrastejo, vsaj vsake toliko posežejo po sanjah. Po sanjah o boljši prihodnosti, po sanjah o popolnem partnerju, po sanjah o lepšem življenju. Najmanjši odstotek omenjene skupine za to tudi plača ceno in v vsem izpostavljenem tudi uživa, preostanek pa ostaja pri sanjarjenju.

Sanjala sem o tem, da bi me objel. Sanjala sem o njegovi bližini, o tem, da bi skupaj lahko spisala neverjetno zgodbo. Ko bi mi le dopustil. Ostajam pri sanjah, iz katerih pa se kar noče umakniti.

SANJE. Beseda, ki poraja pozitivno razmišljanje. Potegne nas iz monotonega vsakdana ter nam ponudi vizijo za prihodnost. Pa kaj potem, če še ne živimo svojih sanj. Lahko vztrajamo, gojimo svojo trdno voljo in se borimo dalje. Morda s svojim neumornim trudom in pozitivnim mišljenjem vzpodbudimo še koga, da spremeni svojo pot in krene drugam, proti svojim sanjam. Sanje niso le možnost, postati morajo nujnost.

Včasih lahko že preprost pobeg iz resničnosti blagodejno vpliva na človekovo umsko (in telesno) počutje. Uporaba domišljije je pri slednjem ključna. Že Walt Disney se je zavedal, da si je treba najprej nekaj zamisliti, šele potem lahko tej zamisli sledimo in jo tudi dejansko uresničimo. Sanjajmo. Pustimo domišljiji prosto pot. Kdove, kakšno resničnost nam lahko razkrije.

Domišljija naredi svoje. Zamišljala sem si prizore, ki bi jih ustvarjala skupaj. Izrisala bi neponovljive podobe pomladanskih cvetočih polj, lovila kapljice poletnih morskih valov, uživala v barvitih vzdihih jeseni ter izkušala edinstven objem zimske narave. Zahvaljujoč bujni domišljiji je tudi ta zgodba uresničljiva.

DOMIŠLJIJA. Beseda, ki prebudi možgane. Ko sanjarimo, deluje določen del naših možganov. Ko sanjamo in načrtujemo prihodnost, deluje drug del. Ko pri vsem tem uporabimo domišljijo, možgani lahko delujejo kot celota. Ne pravim, da moramo zaživeti v Aličini Čudežni deželi, je pa to, da vsaj malo pokukamo vanjo, skorajda obvezen predpogoj za zasnovo lastne sanjske dežele.

Sama s slednjim nisem imela izzivov. Pogosto sem sanjarila in to počnem še danes, nikdar pa to ni obremenjevalo mojega resničnega življenja. Tovrstna oblika sanj mi je v resnici vselej pomagala, da sem svoje dejansko življenje še krepila, najsi je govora o zasebnem ali poslovnem vidiku. Enako velja za uporabo domišljije kot tudi za načrtovanje prihodnosti. Vsemu temu pa vedno dodala še ščepec strasti. Brez tega je življenje ali premalo ali preveč slano. Brez strasti je redkokdaj ravno prav začinjeno.

Izžareval je prvinsko strast, takšno, kakršno opazimo le v filmih. Ali ob prebiranju dobro spisanih leposlovnih del, ko si vsako besedo lahko prebudimo tudi v jasni in nazorni podobi, ki nam poplesuje pred očmi. Poosebljal je strast, ta je bila očitna v vsakem njegovem gibu. Želela sem si, da bi bila del tega sveta tudi sama.

STRAST. Beseda, ki prebudi telo, četudi ni nujno govora o telesni strasti. Za uravnoteženo življenje potrebujemo strast do slehernega diha, ki ga naredimo, do vsakega koraka, ki ga opravimo, do (so)delovanja z ljudmi, ki jih vsakodnevno srečujemo. Strast mora izžarevati iz vsakega našega dejanja, predvsem pa mora napolniti vsak prostor, v katerega vstopimo.

Nenazadnje pa mora naša življenja polniti tisto, zaradi česar se tudi v najtemnejših in najhladnejših jutrih spravimo iz udobja tople postelje ter krenemo ven. Razlog, da ima naše življenje smisel tudi tedaj, ko je videti, da se vse okoli nas ruši, da ničesar več ne podpirajo trdni temelji, da vse tone v brezobličnost tega sveta …

Želela sem si, da bi me ljubil, kot sem jaz ljubila njega. Da bi mi izkazal, kar sem mu jaz vsakodnevno izkazovala. Bile so pobožne želje, a pristne ljubezni ne gre utišati. Četudi bi bilo morda bolje, četudi bi si tega želela, četudi bi bilo to mogoče. Pristna ljubezen mora vzcveteti, se razcveteti in potem tudi sama od sebe postopoma ‘odcveteti’. Pustiti ji moramo prosto pot.

LJUBEZEN. Beseda, ki ogreje naša srca. Lahko jo ponudimo, lahko jo sprejmemo. Lahko le pomislimo na tisti občutek, ko nam ob ljubljeni osebi zaigra srce, pa je naše razpoloženje hipoma boljše, bolj razigrano, bolj … Slikovito. Morda gre za ljubezen v družini. Prijateljsko ljubezen, tesen odnos med dvema oseba, ki druga do druge ne čutita nič romantičnega, pa med njima vseeno klije ljubezen. Morda pa govorimo o tisti pristni ljubezni, za katero pravijo, da jo zares izkusiš le enkrat v življenju.

Menim, da je življenje sestavljeno iz omenjenih koščkov. In da takšno ljubezen v resnici izkušamo vsak dan, če si to le dovolimo. Ljubezen do samega sebe. Ljubimo svoje lastno srce, ljubimo svojo pristno dušo, ljubimo svoje neomajane sanje, ljubimo svoj brezmejni um, ljubimo svoje telo, ljubimo sami sebe.

Pa še kako sem si želela, da bi me tistega dne objel. Nisem vedela, ali se bodo najine poti še kdaj križale. Znabiti, da se še kdaj uzreva. Ni pa nujno. Zato sem si še toliko bolj želela njegovega dotika. Da bi vsrkala vsak atom njegovega vonja, se naužila sleherne kapljice njegove ekstaze. Da bi ta spomin hranila za vekomaj.

Želela sem si, da bi me objel. Da bi mi pokazal, koliko mu pomenim. Če mu kaj pomenim.

Trenutek, ki mi je toliko pomenil, pa v resnici ne šteje. Najsi zveni še tako romantično, celo idilično, četudi sem tako hrepenela po njem – še danes, če sem iskrena, si ga želim izkusiti. A v resnici ne šteje.

Objem, o katerem govorim, je objem same sebe. Objeti bi morala lastno dušo, lastno srce, lastno telo. Objeti bi morala sebe in sebi pokazati, koliko si pomenim. Sama s seboj namreč preživim največ časa.

Sanje, ki jih omenjam, izvirajo iz mene same, iz moje lastne biti. Torej sem ključna sestavina za zasnovo in za uresničitev sanj jaz sama. Ne moja družina ne moji sosedje niti moji najbližji prijatelji. Jaz.

Domišljija nedvomno igra pomembno vlogo. A spet, moja domišljija. Tisto, kar si jaz zamišljam, ne tisto, kar mi skuša družba vcepiti, da je prav, da je sprejemljivo, da je ‘normalno’. Domišljija nima meja in jih ne sme imeti. Kar je edino prav.

Strast, o kateri je govora, je moja. Je moja in je skupna, ko se jo odločim deliti. Strast do življenja, do dela, do potovanj, do same sebe. Izkazati si moramo strast, ki jo izraža sleherna celica našega telesa. To strast moramo izkazati samim sebi. Mi smo vendar prvobitni prejemniki.

In pa ljubezen. Tisto, kar poganja svet, kar vrti kolesje, tudi ko vse ostalo odpove. Brez ljubezni ne moremo živeti. V resnici naše telo lahko nemoteno deluje, četudi nikdar ne izkusimo ljubezni. Lahko opravljamo delo, opravljamo naključne pogovore z ljudmi, celo vstopamo v razmerja, ohranjamo nekakšna ‘prijateljstva’, vendar pa je vse, kar počnemo, vse, kar ustvarjamo, vse, kar v resnici smo, v tem primeru osiromašeno. Delo brez dodane ljubezni je opravljeno dobro, a nikdar odlično. Pogovori brez ljubezni so lahko sorazmerno sproščeni, a nikdar nadvse prijetni. Zveze brez ljubezni so morebiti lahko znosne, nikakor pa ne polne. ‘Prijateljevanja’ brez ljubezni so površinska, nikdar pa ne poglobljena in pristna.

Če vsemu omenjenemu dodamo le ščepec ljubezni, dobi popolnoma drugačno obliko. Delo napreduje, pogovor se razvije, razmerja vzcvetijo, prijateljske vezi se krepijo. Svojemu življenju lahko ponudimo najboljšo možno obliko, če le zamesimo prave sestavine. Prhišče objemov začinimo s ščepcem sanj in kančkom domišljije, dodamo še čajno žličko strasti, dobro premešamo in dodamo kapljico ne tako skrivne, vsekakor pa ključne sestavine – ljubezni.

Objem v sanjah in domišljiji, oblit s strastjo ljubezni.

Priprava je enostavna, a ni očitna, končni izdelek pa je vreden prav vsake zamazane površine.

 

8. Zlati rek, Marko Nemec Pečjak, starost 80 let

 

»Kar sam sovražiš, drugemu tega

ne delaj«¹ – ta že davno razodeta

modrost veljavna in nikdar izpeta

Žal vsem vodilo ni – je prej nadlega

 

Je v Svetem pismu štirikrat zapis

Ga v apostolske nauke da Didahe

Te večni rek obšle so verske zdrahe

V koranu – je budistični napis

 

Tako preprost in vsem nam razumljiv

Tam kjer rodil se rek ga ne poznajo

Vsak dan grozljiv je v Gazi in srhljiv

 

Ob vzgoji naj postane bolj mamljiv

Še učbeniki naj mu prostor dajo

V prihodnosti bo trajnostni ves živ

 

9. Besede, ki prebujajo svet, Emilijana Crgol, 77 let

 

Rada berem, že od otroških let. Ker sem bila iz revne družine prijateljev nisem imela, no, samo eno, ki je z menoj v red delila revščino in obe sva radi brale in svoje težave zaupale vedno knjigi in druga drugi.

Pisala bom o meni in življenju danes in o tistem, ki bi lahko bilo, mogoče je to fantazija, ki sem si jo zasidrala v moji glavi, kdo ve kaj se lahko zgodi. Postala sem kakor Miguel Cervantes, po nešteto knjigah, ki sem jih prebrala, sem tudi jaz zaživela v fantaziji.

Življenje na našem planetu Zemlja se je tisočletja spreminjalo in mi z njo. Živimo v boljših pogojih kakor nekoč, tudi lačni nismo več, govorim na splošno, čeprav ni vse idealno. Lahko bi bilo, če se v nas ne bi prebudil ta gen imeti čim več in čim več, tudi nam ni mar za druge, njihove stiske, njihovo revščino.

Ko se dogajajo velike katastrofe, poplave, potresi in pa vojne, stiskamo in skrivamo naše bogastvo, le s težavo kakšno malenkost damo za skupno dobro. Sosed ne pozna več soseda, pozdrav je izginil in kljub vsemu našemu bogastvu nismo zadovoljni, nekaj nam manjka, naše duše so prazne.

Tako malo manjka, da si dušo in srce napolnimo z veseljem. Le koliko bi nas stalo, da soseda pozdravimo, ga povprašamo kako živi, mu ponudimo svojo pomoč.

Po ulicah se opoteka starejša ženica, vsake toliko pade in komaj se dvigne in postavi nazaj na noge. Sestradana je in bolna. Sliši se prezirljiv smeh, gremo mimo nje kot da ni človeško bitje potrebno pomoči. Otroke odmikamo od nje, kakor da je kužna.

Elegantno oblečena družina, mati trdno drži svojo hčerko za roko, da se ja ne bi približala ubožici. Toda otrok se materi iztrga iz rok, teče k ženici na tleh in se je trdno oklene, jo boža in na ves glas govori »prosim te, vstani, rada te imam, pomagala ti bom.«

Množica na ulici z mrkimi in jeznimi obrazi obstane, presenečena in jezna, celo na otroka se vsuje plaz neprimernih besed, dokler se jim poteze na obrazu ne začnejo mehčati, celo nasmešek se prikaže tu in tam. Vsi priskočijo na pomoč, pred njo se naenkrat začnejo kopičiti nujno potrebne stvari.

Bile so to čudežne besede otroka, bile so kakor ključ od trdno zaklenjene skrinje, kamor smo skrili naše bogastvo, našo empatijo.

Nemogoče je verjeti, kaj lahko stori par besed od srca, par besed ljubezni, ki pridejo iz otroških ust, ki nas učijo o stvareh, ki bi morale biti narejene in izrečene že davno.

Kaj kmalu se je to dejanje razvedelo po svetu, počasi, počasi se je začel vračati čas, ko je sosed sosedu sosed, ne več neznanec, ko se denar porablja za skupno dobro, ko so skrinje odklenjene.

Vse me je spominjalo, na največjega pisatelja v španskem jeziku in svetovnega utemeljitelja romana Miguela Cervantesa, na njegovega Don Kihota in borbo z mlini na veter.

Rodil se je v bližini Madrida 29. septembra 1547 v revni družini. Bil je zelo inteligenten, toda zaradi revščine si ni mogel privoščiti izobrazbe. Na kaj vas to spominja, tudi pri nas mnogo talentiranih otrok ne more študirati zaradi revščine.

Pri 22 letih je napisal svojo prvo pesem in to ob smrti kraljice Isabele. Zaradi nekega neljubega dogodka je moral iz Španije bežati. Zbežal je v Rim, se preživljal kot natakar in kasneje se je priključil španski vojski v Neaplju, ki je spadala pod špansko oblast.

V boju pri Lepantu so premagali Turke in Cervantes se je iz vojske vračal z ranjeno roko in vojaškimi zaslugami.

Ladjo s katero se je vračal so zajeli pirati, postal je ujetnik in ker njegova družina ni imela sredstev za odkupnino je v ujetništvu preživel 5 let.

Ko se je končne le vrnil so bile njegove vojaške zasluge že pozabljene in z ženo sta živela v veliki revščini.V tem času je veliko pisal in njegova dela so doživela velik uspeh, materialno pa si nista nič opomogla.

Preselila sta se v Madrid in končno je živel blizu velikih pisateljev, v pisanju bil zelo ploden in dokončal knjigo Don Kihot.

Ker je prebral ogromno knjig, se je s svojim umom popolnoma preselil v fantazijski svet, predstavljal si je, da je vitez in je njegova dolžnost braniti nedolžne. S svojim konjem Rosinantom in spremljevalcem  Sančo Pansem je potoval po pokrajini in njegovi poskusi viteštva so se vedno končali klavrno. Najhujši boj je imel z mlini na veter, zaradi velikosti se mu je zdel kakor velikan z gorjačami in ga nikakor ni mogel premagati.

23. aprila leta 1616 je v Madridu umrl. Zapustil pa nam je misel o fantaziji, ki se počasi spreminja v stvarnost.

Tako danes živimo v stvarnosti, fantazija pa ni zamrla.

Danes ne jahamo kljuseta Rosinanta, borimo pa se še vedno z mlini na veter. Upajmo, da bodo besede dekletca padla na plodna tla in bomo njene besede širili po vsem svetu, mogoče pa bodo velikani z gorjačami le premagani in jim bodo otroške besede segle do srca, in nam ne bo treba več živeti v fantaziji.

UNESCO je leta 1995 razglasil 23.april za SVETOVNI DAN KNJIGE, to je na dan smrti Miguela Cervantesa. Lahko pa bi bil tudi  ČUDEŽNI DAN BESED, KI PREBUJAJO SVET.

 

10. Upanje, Antonija Jereb, 72 let

 

Upanje niso le sanje,

upanje je tudi spoznanje,

da nov dan je lahko drugačen,

vesel, srečen ali oblačen.

 

Oplemeniti ga z energijo

podaj se v naravo

preberi knjigo ali revijo.

Iz svojega življenja izloči besede:

ne morem, ne znam, nimam sreče

in vnesi prepričanje:

zmorem in znam, to res ni boleče.

 

Opusti obup in samoto

podari nasmeh

priznaj si napako in zmoto.

Ne grizi besed in ne jadikuj,

podari prijatelju roko.

Življenje je lepo, če se potrudiš,

iščeš lepoto, jo drugemu nudiš.

 

Vsak problem je rešljiv

in vsak dan je drugačen.

Če si igriv, radoveden, zagnan,

upanja in izzivov lačen,

podaj se v nov dan,

razigran in drugačen.

 

11. Bližina, Mateja Traven, 56 let

Nocoj mi je kaplja barve
kanila v lijak mesečine,
Nocoj sem ujela njen objem, dotik,
nasmeh, ki mi je utišal bolečino.
Potem si mi sedla v naročje,
me pozorno poslušala
z golimi rokami vzdignila oblake
in s pustih dni, polnih nemira
priklicala sonce.
Potem je vse dobilo drug obraz
reke, misli, dlan…
Zopet utripa bližina.
Diham toplino.
Lahko sežem vase
in zasijem od znotraj navzven.

12. Veverica in bralna značka, Irena Ivanović, odrasla oseba

 

Se je veverica odločila, da bo bralno značko osvojila.

Odpravila se je v knjižnico in si je veliko knjig v nahrbtnik naložila.

Ko je prispela domov, se je na svoj gugalnik usedla.

Brala je in brala, obračala stran za stranjo, dan za dnem,

knjiga za knjigo.

Pa je prišel ta dan, da bo bralno značko osvojila.

V veveričji šoli so jo po knjigah spraševali.

Veverica se je na stol usedla in vsako knjigo jim je lepo predstavila.

Pripovedovala je in pripovedovala in podrobno zgodbe opisovala.

Na koncu so jo učiteljice pohvalile. Zaploskale so ji in ji bralno značko podelile.

Na diplomi je pisalo- veverička je danes bralno značko osvojila in je novo znanje pridobila.

Doma so pri veverički bili zelo veseli in zato so v to čast veliko zabavo priredili.

Pripravili so veliko jagodno torto in so oranžado točili. Peli so in plesali vse do jutranjih ur.

 

13. V neskončnem krogu ljubezni, Ramiz Velagić 62 let

Najbrž sem ljubezen in strast

za nekoga, vedno nedosegljiva

želja v sanjah. Morda, kot žalost

v praznem in deževnem mestu,

izgubljeno neuslišan. Najbrž sem

le beseda, ki se izgubi v vetru,

nevidna, a vendar prisotna. Ko se

zazrem v ogledalo, vidim le odsev

tujca, ne sebe. Ni mi všeč, a vseeno

sem tu, v tem neskončnem krogu

ljubezni in hrepenenja.

 

14. Pajkovo sporočilo, Darja Primožič, 57 let

 

Sanje zanimive sem doživela.

Sedela na veliki mreži sta pajka debela.

Pogovor čuden sta imela.

Prisluhnila sem tej debati, malo v zagati.

Slišim jaz to res, besedni pajkov ples?

Reče prvi: »To je za znoret!«

Reče drugi: »Kaj je spet?«

Prvi: »Misliš, da lahko se reši še ta svet?«

Drugi: »Mrežo pleti besed s katerimi lepe občutke pošiljaš v svet.«

Prvi: »Kako pa to storiš?«

Drugi: »Tako, da misli izpred oči ne izpustiš. Misli besede porodijo, le te pa svet spremenijo.«

Prvi: »Pa misliš, da šlo bi to?«

Drugi: »Z vajo pa že bo! V tišino se podaš, tam misli svoje brž spoznaš. Prisluhneš jim zares močno, preden beseda se rodi lahko. Pleti mrežo prijaznih, veselih, vzpodbudnih besed.«

Prvi: »Le kaj bo mreža najina za ves svet?«

Drugi: »Obkrožila svet dolga nit bo lepih besed, ko združi milijone se niti prijaznih besed, sva ti in jaz rešila svet.«

Pajkovo sporočilo me je v nov dan prebudilo. Svetlo, igrivo kjer besed je ljubečih obilo.

 

15. (v)ODA, Zvonka Roner, 64 let

v vodi je oda

 

oda

lepoti  tisočim kristalom

sonca  ujetega

v kapljicah svetlobe

oda

potočku skritega

sredi skal

oda

mogočnemu slapu

padajočem v globino

oda

modrini neba

na gladini jezera

oda

globini zemlje

kjer se  reka izgubi

in znova rodi

oda

radostnemu

stvarjenju narave

oda

prekipevajoči

energiji morja

oda

žuborenju življenja

 

16. OBRAZ JE NAJLEPŠI, KADAR JE PRIJAZEN, Kristina Žvagen, Dom Impoljca, 50 let

Ura je 7, ko se zbudim v hladno deževen mrk dan. Odidem pod prho, se osvežim in zaužijem zajtrk. Nato drvim po opravkih. Z oglasne deske na oddelku me ošvrkne citat, ki je pritrjen nanjo: »Obraz je najlepši, kadar je prijazen.« Zanimivo. Sprva me je stavek po malem dražil, saj ni bil ravno moj idealen dan. Nato me je veselil in dokončno zbudil. Pod težo bremen v sebi ne morem dobro delovati. Nekaj dobrega se je začelo buditi v meni, lahko sem pozabila na otožne misli. Pomislila sem: Pa saj to je smešno, da me ta citat cel dan ne zapusti, nekje v duši me preganja in priganja… List papirja s citatom me spet oplazi s svojim stavkom. Zakaj ne bi ta preprost citat še koga prebudil, zdramil in povzdignil iz morja skrbi in neprijaznosti, morja nezadovoljstva in apatije. Moje težave so v tem dnevu splahnele, toda prav lahko bi se končalo obratno in bi se še bolj zgrnile name. Ne, ne, ne… obraz je najlepši ko je prijazen!

 

17. Prijatelj moj, (šifra 2810), odrasla oseba

 

Podaj mi roko,

sledi mi po poti,

kjer je cesta brez ovir.

 

Deli z menoj,

težke besede,

skupaj poiščiva plamen,

ki za vedno bo gorel,

v barvah mavrice.

 

A, ko najine poti,

vodile naju bodo drugam,

saj veš da vedno bom ob tebi,

zavedaj se kjerkoli si,

zaupaj, sanjaj,

nekega dne,

zeleno-rumen metulj,

prinesel ti bo raj.

 

18. Kovanci, Renata Cigler-Gandolfo, 62 let

Sosedov Matiček ima psa. Mešančka. Je srednje velik in ima veliko brazgotino, ki se vleče čez stegno leve zadnje tačke vse do zadnjične odprtine.

Matiček ga obožuje.

Pred leti je tako tečnaril doma, da se je oče vdal, poguglal po netu in izbrskal

Pikeca iz nekega zavetišča v Bosni.

Pripeljali so jim ga na dom, ko je bil star štiri mesece. Rana na stegnu je bila šele pred nedavnim zašita; rekli so, da bodo šivi sami odpadli.

Pohabili so ga objestni otroci.

Matiček ga je nosil v naročju po stopnicah iz četrtega nadstropja na sprehod trikrat na dan, dokler se rana ni zacelila.

Dogajalo se je, da sta na svojih pohajkovanjih našla marsikak kovanec, od enega centa do dveh evrov.

Nekega večera, ni se še čisto stemnilo, sta šla mimo gostilne, kjer je ob strani stal bankomat. Matiček je videl utripajočo rdečo lučko in pristopil: iz reže so štrleli bankovci. Hitro jih je spravil v žep ter jo s Pikcem ucvrl proti domu. Bil je zelo razburjen. V svoji sobi je preštel denar: sto evrov. Neverjetno! Le kako lahko nekdo pozabi vzeti denar iz bankomata?

Pospravil je denar v omaro.

Drugič spet, bilo je v času sejma v mestu in polno ljudi iz cele Slovenije.

Na bencinski črpalki blizu Matičkovega bloka je bil vrvež. Utiral si je pot med avtomobili in na tleh zagledal prepognjenega petdesetaka.

S trepetajočo se roko ga je pobral in vtaknil v žep. Ko je doma hotel denar pospraviti, sta se v bankovcu skrivala dva. Tedaj se je odločil.

Vzel je veliko kartonasto škatlo od čevljev, naredil odprtino na pokrovu, jo zalepil, pobarval in nanjo napisal:

»FOND ZA ZAPUŠČENE ŽIVALI«, za vse sedanje in bodoče najdene prihodke.

Vsake tri mesece je škatlo odprl in podaril denar bližnjim zavetiščem za male živali.

 

19. Poslušam srce, Mateja Smrekar, 43 let

»Ne moreš, ne gre ti, to zate pač ni!«

»Kdo si, da prodajaš mi vse te laži?

S kakšno pravico mi to govoriš?

Kakšne ugodnosti sam s tem dobiš?

Ni važno al’ dohtar si al’ glas v moji glavi!

Tvoje mnenje ne pritiče se moji naravi!

Zato k vragu vsa ta negativa naj gre,

danes obrišem si zadnje solze!

Jutri v svet grem z dvignjeno glavo

in vem, da dobro mi bo šlo.

Ker poslušala bom le še svoje srce

ki vedno resnico mi pove.

Pri njem ni >Ne moreš, ne gre ti, to zate pač ni!<.

Je le vprašanje >Kako se to dobi?<.

In vzpodbuda: >Vse se da,

                          če človek sam sebi zvest ostati zna.<.«

 

20. Nekega jutra, Danica Zlatar, 70 let

 

Vegasta hiša se je spet

prebudila v jutro.

Oh, koliko juter

je že doživela.

Sončna, meglena, oblačna,

deževna, snežena…

Malo povešene oknice

izgledajo ljubko škilasto.

Celo radovedno

kot bi opazovale

s priprtimi očmi.

S priprtimi očmi vidiš več.

 

Kaj nam bo danes

prinesel dan?

Hiša pomisli na čas.

Čas bi lahko bil njen sovražnik,

pa je njen iskreni prijatelj.

Prijatelj s spomini,

že tudi nekoliko vegastimi.

Vesela je, da so za nekaterimi

spomini ostali

le zamegljeni obrisi.

 

Danes sije sonce.

Rumeni maček z enim očesom

je v počasnem skoku

počastil z mahom poraslo

okensko polico.

Ljubeča roka je položila

dve skodelici na prag,

rahlo razmajan

od mnogih korakov.

 

Zmršen star kuža

z mahajočim repom

se približuje vegasti hiši

z vegastimi koraki.

Skozi vrata pa vabeče

zaveje duh po sveži kavi.

Skozi dimnik

zapleše dim daleč v nebo

in zapiše v modrino:

Pridi, pridi

dragi popotnik,

spočij na našem pragu

dušo in telo…

 

21. Prebujenje, Marinka Golob Pirc, 38 let

Zvok budilke, ki grobo razbije jutranjo tihoto, me prisili, da nerada razprem težke veke. Skozi neznatne linice zastrtih oken reže tanek curek svetlobe v jutranji mrak, ki me zaslepi. Nehotno zatisnem oči in si zaželim, da bi se lahko pogreznila v še ene sanje in vsaj za hip odložila neizbežen stik z realnostjo. Hitro me vznemiri misel, da se izogibam novemu jutru. Odlašam s sprejetjem neizmernega daru, ki se mi ponuja sam od sebe. Novo jutro, v svojem nedolžnem začetku, predstavlja novo upanje, ko je še vse mogoče. Ponuja mi novo priložnost, da sem oseba, kakršna si želim biti in uresničim vse svoje potenciale. S pogledom pobožam svetlobo, ki si je utrla gaz v temo in se nasmehnem. Svetloba vedno najde pot. Skozi najmanjše špranjice in razpoke posveti bleščeče in odločno, trmasto kosa temo in kaže izhod iz noči v luč. Postavi se kot smerokaz v nov začetek in me vabi, da zakoračim vanj.  Nemudoma si obljubim, da ne bom zapravila niti trenutka novega jutra več. Leta so spolzela med mojimi prsti, medtem ko se nisem zavedala smisla svetlobe in mogočnosti jutra z neskončnimi možnostmi, ki jih ponuja. Pozabila sem, da sama izbiram stezice, ki jih ubiram, da sama oblikujem relief svojega življenja. Vsi zavoji in krivine so moje odločitve in mnogo njih imam še za prebroditi, ogromno za videti in toliko za dati. Čas je tisti, ki me prebuja in priganja ob enem, saj me opominja, naj vendar ne mirujem več. Naj ne gledam, kako se odštevajo dnevi, naj ne minevam kar tako, brez da bi nekaj premaknila v svetu, brez da bi vtisnila svojo dlan na spomenik zanamcem.

Brez obotavljanja začnem oblikovati svoj odtis in zalotim se, kako naravno se mi zdi, da je prva postaja pri meni. Zato otvorim s hvaležnostjo za vse ljudi, ki so v mojem življenju in za vse, kar imam. Nato sklenem premirje z vsem, kar me je doletelo in tistim, kar se ni nikoli zgodilo, a bi se lahko. Prevzamem odgovornost za vse, kar se še ima pripetiti. Odločim se, da ne bom več iskala krivde za bremena, katerih pečatni vosek se je v moji duši že zdavnaj posušil. Preganjanje krivice je kot veslanje proti toku: veliko energije za neznaten učinek. Neham se jeziti na druge, ker niso takšni, kakšni jaz hočem da so in dokončno zaključim z iskanjem izgovorov. Z novim dnem se podajam na novo pot, zato prevetrim prtljago, ki sem jo sinoči odložila ob posteljo. Nahrbtnik previdno odprem in sežem po zavoju z oznako ‘minulo’. Ta omot mi ne koristi več, je le odvečna teža, ki jo težko nosim s seboj, a nanj ne morem vplivati. Ovira me in duši, a ga ne morem spreminjati. Zato ga bom sprejela in si dovolila biti, to kar sem, tudi zaradi substance tega paketa. Nato ga bom brez obžalovanja vrgla iz nahrbtnika in s tem naredila prostor za novo vsebino. Za takšno, ki me bo oblikovala v človeka, kakršna hočem biti. Prostor v prtljagi bom zapolnila z ljubeznijo do sebe, s samospoštovanjem, z zaupanjem vase, z objemi namenjenimi le meni, lastno spodbudo in širokim nasmehom. Končno si upam na glas priznati, da nisem nemočna! V sebi nosim vse potrebno za premagovanje nove poti, sama izbiram v katero smer se bom obrnila in kako jo bom premagala. Ter kako daleč bom hodila. V nahrbtnik čisto na vrh položim še odgovornost. Nepreklicno se zavedam, da se vse začne in konča pri meni. Vedno obstaja možnost, da nekaj spremenim! Vedno! Le zavedati se moram, da je odgovornost za spremembo na meni. Vse, kar hočem izhaja iz mene. Jaz sem začetek poti, da bom nekoč lahko tudi cilj.

Zaprem na novo spakiran nahrbtnik in si ga oprtam na ramena. Še enkrat se zahvalim za spoznanje, da je v življenju potrebno slediti svetlobi in razodetje, da je ta luč že v meni. Opremljeno z ljubeznijo do sebe, me prevzame zavedanje, da to, kar sveti v meni, izžarevam tudi navzven. Da s svetlim sijem nase vlečem lesketajoče ljudi in prisežem si, da bom naredila še več. Z nasmehom, ki ga bom radodarno podarjala vsem, ki mi bodo prekrižali pot, bom spreminjala svet. Nasmeh, neprecenljivo darilo, ki ne stane nič in še močno nalezljiv je, je pravo orodje za izžarevanje notranje luči. Pomislim, kako enostavno lahko polepšam dan nekomu, ki se mu bom iskreno nasmehnila in z njim delila svoj žar. Kako lahko temu nekomu, zaradi mojega sija, postane topleje pri duši in mu osvetli dan. Navdahnjen z mojo toplino, bo svoj nasmeh delil še z nekom. In ta nekdo z naslednjim, ki ga sreča. Naslednji ga bo kot štafetno palico predal naprej še drugemu in drugi tretjemu. Lahko da bo moj nasmeh prva domina v vrsti lučk, ki se bodo prebile skozi razbitine ranjenih duš in zlomljenih src ter svetlo zasijale. In priložnost, da to naredim, se mi ponuja vsak nov dan.

Polna novega zagona stopim do okna ter ga odstrem. V prostor spustim sonce. Vsa se okopam v jutranji zarji, dovolim ji, da prodre vame skozi vse razpoke moje duše, da obsije raze na mojem obrazu in objame vse raztrganine mojega srca. Nasmehnem se soncu.

Zapustim sobo, a sij me spremlja. V glavi mi odzvanja misel, da moram biti kot svetloba v jutru, ki pronica skozi linice rolete in reže temo. Svetloba vedno najde pot! Le slediti ji moram in kmalu bom tudi sama svetloba.

Mehko odprem vrata otroške sobe in tiho stopim med speča deteta. Z nasmehom na obrazu in odeta v lesket, v nov dan prebudim še potomce.

 

22. Besede, ki prebujajo svet … ali tkanje besed, Maja Drolec, 65 let

Besede, besede, besede … včasih jih ni in ni konec. Na poti s sprehoda srečam znanca, pozdravim in če »pade» še beseda ali dve, potem se razvije pogovor, seveda najprej o vremenu, potem o minevanju časa in pomladi, ki se je že prevesila v poletje pa o dežju, ki ga je letos toliko, da gobe rastejo še posebej hitro, borovnice pa niso dosti sladke. Potem se pogovor nadaljuje  o ljudeh; lahko o sosedih, ki jih poznam ali tudi ne, mimoidoči mi pove, kako je nekdo »čuden,« drugi uspešen, ali pa o zapiranju Tuševih trgovin, o prometu skozi našo vas; zjutraj je pravi kaos, ampak mi nič ne moremo, čeprav se vsak med nami že zjutraj usede v svoj avto in gremo … Potem s svojimi stavki gradiva otroštvo, četudi sogovornik prihaja iz drugega konca Slovenije ali pa še posebej zaradi tega, saj je povsod  kaj specifičnega in zanimivega. Pa zakaj je bilo sredi tedna tako glasno sredi vasi, do polnoči, vsi so peli, (kako morejo?) še vedno tisto z račkami, da so zraven še poskakovali, kako da se ne naveličajo, pa ne samo to, bilo je slišati tvoje plave oči, stojim na postaji že trideset let, no, saj kakšna dalmatinska se tudi prileže, ampak sredi tedna, kaj res nihče več zjutraj ne gre v službo? Na koncu je obvezna še politika, ampak pisati o tem, ne vem, če je še zanimivo …

Zdi se, da se ljudje vedno zamotijo z govorjenjem, da jim ne bi bilo treba misliti. Ali celo brati. Kadar sedim v čakalnici, si odprem bralnik in poskušam brati, a vse okoli mene se slišijo pogovori, reke besed derejo iz vseh ust in se izlivajo vame. Trenutno so to pogovori o dopustu na sončnih otokih in o draginji, ki ne more razredčiti kolon avtomobilov, ki se valijo proti morju.

Zadnjič sem srečala Galo – kulturnico; precej mlajša je od mene, nisem je več učila – bi jo pa lahko, čeprav je hodila na mojo šolo. Planila je vame in me objela, jaz sem bila vesela, ker od daleč skupine, s katero je potovala, nisem prepoznala, potem se je izkazalo, da jih več kot polovico poznam. Gala, sončna mlada ženska, ja, seveda ji lahko rečem tako, saj je mati,  pogumna in emancipirana samska umetnica, vedno nasmejana in srčna. Preživlja se z literaturo – vodi bralne krožke, in z napovedovanjem in vodenjem na prireditvah, čeprav je po poklicu ekonomistka; ampak nekateri naredijo vse, da se izognejo svojemu poklicu – s svojim čudovitim glasom valovi med pogovornimi in glasbenimi točkami, ki se prikazujejo na občinskih in krajevnih  proslavah.

»Od zdaj bom živela čisto drugače,« zažubori s svojim čudovito jasnim glasom, »življenje me je gnetlo, ne bom več »tempirana bomba,« ne gledam več na storilnost, ampak se prepuščam naključju.« Smeji se in me gleda s svojimi modrimi očmi, ki spominjajo na morsko gladino. Pravi, da bo več pisala, in me še kar smejoče gleda, ker se res že nekaj časa nisva srečali in se me je razveselila kot otrok. Pisala bo o ljubezni.

»Ljubezen je v dveh tretjinah radovednost,« ji pravim in razmišljam, da vsi umetniki pišejo o ljubezni, ne da bi kdaj priznali, da ljubijo. Mogoče je res bistveno zapeljevanje. O zapeljevanju bi se lahko še pisalo …

O človeku ponavadi še nič ne veš; niti tega ne, katera je njegova najljubša knjiga, kje dela, kdaj ima rojstni dan, zaverovan si vase – pa ga že hočeš usvojiti, ga imeti zase -, seveda če prej ne obupaš, ker nimaš časa za vse te besede, ki so potrebne, da zapelješ pravega človeka, in vsa ta naključja, ki te peljejo do spoznanega cilja; včasih celo do poroke. Če imaš srečo, ustvariš mavrični milni mehurček, v katerem se srečuješ s tvojim dragim ali tvojo drago. Lahko greš z njo ali z njim tudi na dopust, tu se začno razkrivati skrivnosti; z besedami in v tišini. Odvijaš jo, – njen značaj in ego -, vse za svojo »ljubezen«, kot bi lupil čebulo in vedno z večjim razmislekom, s pomislekom prihajaš do bistva. Mogoče ne bo potrebno prav do bistva, ampak se že prej odločiš za prijazen pozdrav in odhod, če pa stvar traja le predolgo, se lahko zgodijo besede, ki pečejo, bolijo, so nepozabne in ne rabiš smeha, da bi jih pospremil.

Potem žaluješ.

Zgodi se, da zvečer ne moreš zaspati, šteješ ovce, jih prešteješ že petdeset, pa kar nočejo v stajo, potem se že sprašuješ, koliko časa si porabil, da si bil skupaj s svojo drago (od katere si se poslovil) in ti je tega časa kar naenkrat zelo žal.

Fortissimo in staccato razpoloženje se podnevi spremeni v adagio in moderato contabile.

Potem se ti življenje spet sestavlja kot stavek. A težko je upovediti vse to svoje življenje v enem stavku. Dogaja se v času, korakoma, besede, druga za drugo, dnevi, drug za drugim. Otroček pri letu in pol pove, da je lačen z besedami: »papa,« potem mama skoči in mu hitro ponudi stekleničko ali dojko, če se »gresta še naravno prehrano«, pri dveh letih in pol pa otrok že cvili, da bi se peljal z avtom: »brrrbrrr,« in potem se mu začne širiti obzorje, svet začne gledati navzdol in to je bistvo, kajti dokler je še v zibki, vse gleda navzgor in si ne predstavlja realnega sveta, vse je še preveč v oblakih. Sredi junija vidi prostran rumen travnik, obsijan s soncem, in spozna prvo živalico pikapolonico: »Poleti, pikapolonica v nebo in mi prinesi …,« veter mrši visoko travo, v kateri se mali lahko skrije, ker je še tako majhen. Smeji se, ko ga mama in oče ne najdeta in cvili: »kuku«.

Mnogo let kasneje bo ta mladi človek razmišljal o svojem preteklem življenju, želi si ustvarjati bodočnost, a na žalost si ni pisal dnevnika, da bi lahko upovedil vse dogodke, ki so se še zgodili na travniku, na cesti, v domači dnevni sobi ali v šoli, na avtobusu, kjer je punca našla svojega moža, ki jo bo zapustil čez šestintrideset let in svojim otrokom bo mama, babica pripovedovala, kako je bilo včasih lepo. Zakaj že? Zato, ker je bila takrat še tako mlada, da ni gledala z odprtimi očmi, ampak jih je zapirala, ko je na ustnicah začutila prve poljube in roko na svoji dojki.

Veliko je tudi naključij ali besed, ki gredo v prazno, čeprav smo vanje verjeli, da se bo vse res zgodilo, pa se ni, a želimo si, da bi se. In če smo dobri opazovalci, jih bomo opazili. Vse te besede: ljubezen, sreča, želja, midva, sonce, zvezde, luna, morje, drevo, ptica. Zaljubljenci so najboljši proizvajalci naključij, ker so tkalci časa, in naključje je res narejeno samo iz vozlov v času. Njihovo delo je, da ločena trenutka, ki snovno spadata drug k drugemu, povežejo v vozel.

In bolj, ko so ljudje zaljubljeni, več vozlov je možnih. Ročnim spretnostim, za katere srce ni nujno potrebno, se pridruži umetnost.

Pridno tkemo naprej. Toliko časa, da ustvarimo tapiserijo svojega življenja. A brez besed nam ne bi uspela.

 

23. Dopusti si, Eva Pirih, 41 let

DOPUSTI SI

Človek je res zapleteno bitje,
v svetu obilja si postavlja omejitve.
“Ne moreš, ne splača se, ni vredno, ne smeš”,
nenehno usmeritve, kam lahko greš.

A resnica drugačna je, če odprt si za njo,
če dopuščaš vesolju, da te boža z rokó.
Ni omejitev, če čutiš tako,
vsak zase naj izbere, kam in kako.

Dopusti si sanjati vsemogočne sanje,
dopusti si s srcem verjeti vanje.
Dopusti si sprejeti in ne pozabi dajati,
dopusti si skozi življenje smejati.

Življenje je lepo, če si dovoliš,
vse se uresniči, če tako si želiš.
Ni treba v življenju ti nič več trpeti,
ko za vselej odločiš se zares živeti.

 

24. Mistična zvezdica, Gordana Hudolin, starost 55 let

 

V trenutku, ko je pricapljala skozi naša vrata, v naš dom, ki je postal tudi njej, se je pojavila čarovnija, ki je prisotna še dan danes. Vztrajno nas napaja in opominja na hvaležnost.

Naša zvezdica, ki nam daje moč, upanje, nas še vedno uči vztrajnosti in potrpežljivosti, ko se ob jutrih zbuja počasi in preteguje na vse pretege ter na sprehodih neskončno dolgo zadržuje ob drevju. Prav nobene naglice, le pozornost na to, kar se je zgodilo tu pred njenim prihodom. In kar trenutno je.

Little Lady Tohočinska ali po domače Coco – po veliki Coco Chanel – v prvi vrsti glava naše družine. Prekrasna psička, vilinsko bela zlata prinašalka, z največjimi črno lesketajočimi kuglami na kraljevi glavi. Z njimi sporoča karkoli se ji zdi v tistem trenutku pomembno ali je zmotilo njeno intimo. In v popolni tišini doseže veliko večino. Njeno leglo ima lepo zgodovino in v njeni mladi dobi smo bili večkrat povabljeni k parjenju z dobrimi samci ali pa vsaj pojavljanje na razstavah. Nekako se nikoli nismo odločili za te aktivnosti. Razstave so se nam zdele prenaporne in nikoli nismo videli pravega smisla v tem. Dobiti mladiče od Coco in jih nato oddati od hiše je bilo nepredstavljivo. To pri nas enostavno ni prišlo v poštev.

Za našo družino je bilo v obdobju, ko se je Coco pridružila, precej naporno. Zanimivo je, kako sploh sva se Coco in jaz našli in takoj zaljubili. Neki dan sva s prijateljem iz otroštva sedela v lokalu in zavzeto klepetala. Že več let se je v moji glavi pojavljala misel o novem družinskem članu. Zamislila sem si pasmo beagle, ne vem zakaj, nekako se mi je zdel simpatičen. Sicer pa nisem bila poznavalka pasjih pasem. Kot otrok me je nekaj časa spremljal prikupen mešanček. In imela sem ga neizmerno rada.

In ko sva tako klepetala, je vprašal, zakaj ravno sedaj in ali se mi ne zdi, da sem že sicer preveč zaposlena. Razlag na to vprašanje je ogromno zato se s tem nikoli nisem poukvarjala.

Ob klepetu se je pojavil gospod zrelih let in se najprej iskreno opravičil, ker naju je zmotil. Zanimal ga je moj sogovornik. Zares kratek čas se je zadržal, že skoraj nadaljeval svojo pot, ko mi je ponudil letak malo večjega formata. Ob pogledu na vsebino sem videla, da gre za leglo zlatih prinašalcev. Gospodu sem se lepo zahvalila in omenila, da imam namen najti beagla. Pa je navrgel, da ta pasma ni zame ter se posmejal. Pa še dodal, da naj še enkrat premislim in se le oglasim jutri pri njih. Mladički, da so godni za odhod v nov dom. Bomo spili čaj.

Naslednji dan sem se peljala proti domu vzreditelja. Vedela sem, da je zelo veliko mladičev v leglu in razmišljala, le kako se bom odločila, kateri bo šel z mano. Sklenila sem, da gre z mano tisti, ki prvi priteče k meni. Ob prihodu so vsi pritekli k meni, kot velik slap so se usuli skozi prostor in me ovili okoli nog. Vsi sladki in prelepi puhki. Le ena šema je ostala zadaj, sedela na mali riti in me samo opazovala. Stopila sem do nje in si jo privila k obrazu. Ti greš pa z mano, me je spreletelo. Little Lady Tohočinska – Coco.

Nedolgo zatem sem zbolela. Pred mano je bilo precej težko obdobje. Tudi za moje najdražje.

Vsako jutro znova sem slišala capljanje, nežno pokanje krempeljcev po ploščicah na hodniku, dokler Coco ni zavila v spalnico. Kako zelo je razumela in se zavedala, da je težka naloga pred njo.

In se je usedla poleg postelje, me opazovala s tistimi prelepimi očki, strigla z ušeski in vabila na sprehod. Sončni žarki so vztrajno plesali po prostoru in risali čudovite vzorce na modri omari. Skoraj čarobno in prelepa Coco, vendar me to ni prepričalo. Ko se nisem zganila, je pričela brundati in me nagovarjati, da bi bil res čas, da se spokam iz postelje, osvežim in grem na svež zrak. In bo ves čas z mano, prav nič hudega se ne more zgoditi. Vsak dan je vztrajala, dokler nisem z največjo muko zvlekla telo izpod odeje in se pripravila na svet zunaj. In vsakič, ko sva se vrnili domov, sem bila v boljši koži. Korak za korakom. Skupaj sva slavili moje tako zelo počasno okrevanje, ki pa je sčasoma pričelo kazati rezultate. Lahko bi se reklo, da je Coco odlično opravila svojo nalogo. Pot, ki jo hodimo skupaj z njo je neprecenljiva.

Coco je danes neverjetno mirna, tako zelo se zaveda, da je v hiši večinoma vse dobro in zjutraj spančka kot otrok. Le toliko dvigne obrv, da jo poboža, kdorkoli že pride, nato pa dremlje dalje. Prav nikamor se ji ne mudi. Nakar jo nežno pripravim do tega, da se pretegne kot velika mačka, pohlasta svoj zajtrk in veselo odrepa proti dvigalu in vsem novim vonjavam in sporočilom, ki čakajo zunaj.

Skupaj vsako pomlad opazujeva labodjo družino na bližnji trati. Starša budno pazita na mladiče in oprezata za morebitno nevarnostjo. Neverjetno pogumni so, ko pritacajo tako daleč v naselje, stran od vode. Pomirim Coco in jo nežno preusmerim na drugo sprehajalno pot. V nasprotnem bi jih močno vzhičena nalajala in sitnarila, ker so zavzeli “njeno” sprehajalno pot. Ob takih trenutkih postane prikupno nagajiva in pripravljena storiti kakšno neumnost.

Zaradi hvaležnosti, ki jo čutim ob njej, večkrat stojim precej predolgo ob cvetici, ki ji namenja svoj čas. Ovohavanju ni konca.. Moj čas, ki ga preživljam ob njej, pridobiva na kvaliteti. Opomni me, kako je pomembno umiriti misli in se prepustiti. Vsaj v času sprehoda.

 

25. Nov začetek, Majda Grešak, 60 let

Življenje je lepo, vredno ga je živeti, polno je izzivov, in ne vemo, kaj sledi, preprosto se predajamo  toku življenja. Je pa tudi  polno vzponov in padcev, ki jih  moramo  premagovati, biti vztrajni, močni in ko pademo, da se uspemo tudi pobrati in iti naprej.  Kadar pride do te situacije, ne vemo, kako se bomo lotili tega, šele spoznavamo sami sebe, se iščemo.

Tudi sama sem se  znašla v tej povsem novi, nepredvidljivi situaciji, ko je mož nenadoma umrl. Takrat sem mi je svet postavil na glavo, pravzaprav nisem dojela, da je to res, da se to dogaja meni, pa vendarle sem morala sprejeti dejstvo, da moža več ni. Vprašala sem se, kako živeti naprej, kako se izogniti morečim vsakdanjim razmišljanjem in kako najti način premagovanja te izgube. Najlažje bi bilo čas zavrteti nazaj… Življenje brez njega je bilo prazno, brezciljno in na trenutke sem imela občutek, da se je čas ustavil, da se nič ne dogaja, da se nič ne zgodi. Dogajanje, v katerem sem se znašla, je bila kot praznina, ki sem jo občutila kot neko luknjo v sebi, ki me je dušila in me ni spustila. Naučila sem se jo sprejemati kot del sebe – priznala sem ji »pravico« do obstoja tam v meni. Zaradi notranje in čustvene osamljenosti sem potrebovala trenutke samote, da sem se odmaknila od burnega dogajanja in komunikacij, ki so me izčrpavale. Samota mi je pomenila priložnost za nabiranje sil, povrnitev zbranosti, refleksijo o sami sebi.

Za uteho sem hodila na pokopališče, prižigati svečo in se pokloniti možu. Po tistem mi je bilo lažje pri srcu. Kar nekaj let sem redno zahajala na pokopališče, pa vendarle »tisti dan«, bila je sobota, ko sem zopet šla na pokopališče, je bilo nekaj posebnega, nepričakovanega, nekaj novega.

Ravno sem urejala grob na pokopališču, ko je prišel mimo moški, približno mojih let, za kratek čas je obstal ob grobu in me ogovoril: »Zdravo!« in nadaljeval: »Hudo je, ko izgubiš ljubljenega, poznal sem tvojega moža, kot otroka sva se skupaj igrala«, je povedal. »A res?«, sem vprašljivo rekla in nadaljevala: »Ja, velika praznina je, še posebej pa je hudo, ker je bil še tako mlad«, sem rekla. Tudi sam sem vdovec, že leto dni«, je povedal on in po licu mu je pritekla solza. Iz žepa je vzel robec in si obrisal solzne oči. Izraz na obrazu je pokazal, da je pretresen, žalosten. Povedal mi je nekaj o svoji pokojni ženi, o svojih občutkih, govoril je ganljivo, čustveno, glas se mu je tresel, bil je še vidno ranjen. Čutil je, da ga razumem, zato se mu ni bilo težko odpreti. Pogovarjala sva se kar nekaj časa, nato pa je dejal: »Hvala za klepet, sedaj pa moram na grob, se vidiva, čao«, je rekel in že odhitel naprej h grobu. Gledala sem za njim, hitel je in roka mu je zopet segla v žep po robec…

Naslednjo soboto sem bila zopet ob enakem času na grobu in se trudila z vžigalnikom, da prižgem svečo, vendar mi ni uspelo. Spet je prišel mimo on, se ustavil ob grobu in se prijazno ponudil: »Rabiš pomoč?«, je vprašal. »Ja, bi prosila, ne morem prižgati sveče s svojim vžigalnikom«, sem razložila. Stopil je do mene, čutila sem njegov dah, pogledal me je, za trenutek sva si zazrla v oči, čutila sem njegovo bližino, nato se je sklonil proti meni, da z vžigalnikom prižge svečo, ki sem jo trdno držala z obema rokama. Narahlo se je dotaknil moje reke. Začutila sem, da je njegova roka zadrhtela, prav tako tudi moja. »Tako, pa je«, je rekel. »Hvala«, sem odvrnila. »Grem, čao«, je rekel in že odhitel naprej h grobu, Gledala sem za njim, razmišljala  o tem momentu in začutila sem, da je bila za trenutek med nama nekaj kemija, nek nov, prijeten občutek, ki ga pred tem nisem poznala.

Veliko sem razmišljala o tem, imela sem mešane občutke, nisem vedela, kaj to pomeni in kam to pelje, zato sem se preprosto odločila, da se prepustim toku življenja.

Vsako soboto sem zahajala na pokopališče, prav tako tudi on in ni bilo več naključje, da se srečava tam, preprosto sva se morala videti, ker sva oba to čutila, si tudi želela in nama je že to, da sva se videla, polepšalo dan. Izmenjala sva si telefonski številki in elektronski pošti in tako sva se tudi drugače slišala in si pisala. Vedno bolj sem spoznavala, da mi on daje prav tisto, kar sem dolgo pogrešala in to je prijazen nasmeh in dolge pogovore o vsem mogočem. Zaupal mi je veliko o sebi in tudi jaz njemu. Ob pogovorih sem ga spoznavala, če ga nisem slišala, sem ga pogrešala, postajal mi je vedno bolj všeč in začela sem se zaljubljati vanj.

Sama zase sem vedela in čutila, da želim biti v njegovi bližini, da mi to veliko pomeni, nisem pa bila prepričana, da tudi on tako čuti. Bil je malce zadržan in to sem pač pripisala temu, da še preboleva ženino smrt. Ob pogovorih sva se odločila, da bova samo prijatelja, potem pa bova videla, kaj bo prinesel čas.

Prijateljstvo z njim je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je takrat dogajalo. Nisem pričakovala, da se bo to zgodilo, samo upala sem, da se bova zbližala, začela komunicirati in ta želja se mi je tudi uresničila. Bil je dober prijatelj, pomagal mi je v vseh pogledih, bil je pozoren  in mi stal ob strani, posebno v dneh, ko sem oporo najbolj potrebovala. To me je osrečevalo, mi dalo navdih za delo, za življenje in vsako srečanje z njim je bilo nekaj posebnega.

Približeval se je moj rojstni dan in povabila sem ga na pizzo. Prišel je na dogovorjeno mesto, s šopkom lepih rdečih vrtnic in zapel: »Vse najboljše« ter mi dal kratek poljubček na lica. »Hvala ti«, sem se mu veselo zahvalila. Nato sva preživela zelo prijeten večer v pizzeriji. Rdeče vrtnice sem nato dala doma v vazo in pogled se mi je večkrat ustavil ob njih in mi prikradel rahel nasmešek na ustnice.

Kmalu za tem, je imel rojstni dan tudi on. Prav tako me je povabil na pizzo. Uživala sva, se pogovarjala in veliko smejala. Želel se mi je posebej zahvaliti za darilo, zato je predlagal, da greva še na en kratek sprehod. Bila je lepa poletna noč, na nebu je bilo polno  svetlikajočih zvezd in polna luna je osvetljevala temno nebo. Obstala sva, v roki sem držala darilo, pogledala sem ga v oči, na hitro zrecitirala voščilo in ga poljubila na obe lici. Ravno sem mu hotela izročiti darilo, ko se je zdrznil, močno me je privil k sebi, njegove ustnice so poiskale moje, poljubil me je globoko, strastno, željno. Zaprla sem oči in se predala neizmernim občutkom. Zaihtela sem od vznemirjenja, sreče in težko pričakovane želje. Zašepetala sem mu »O, ne« in se predala užitkom poljubljanja. Objemala in poljubljala  sva se dolgo v noč, sploh ne vem, kako dolgo, saj sem imela občutek, da se je čas ustavil.  Domov sem odšla s prijetnimi občutki sreče. Tisti trenutek nisem mogla dojeti, da se to meni res dogaja. Od nepričakovanega dogodka dolgo v noč nisem mogla zaspati, razmišljala sem o njemu, o nama in spoznala sem, da se je to morala zgoditi, morala sva se prepustiti čustvom in se za trenutek rešiti blokad, ki so naju omejevale. V meni je ta večer prebudil žensko, spet sem čutila, bila sem ljubljena in počutila sem se zopet živo. Tisti trenutek sem bila samo srečna. Ob teh mislih sem nato zaspala.

Naslednje dni sem zaman čakala na kakšno sporočilo ali klic, ker ga ni bilo Tudi na soboto se ni pojavil na pokopališču. Začela sem se spraševati, kaj se dogaja. »Sem jaz naredila kaj narobe?«, sem ugibala. Odgovora nisem vedela. Ob razmišljanju sem se spomnila, da sva se pogovarjala in dogovorila, da bova zaenkrat samo prijatelja, toda čustva so šla svojo pot, vsaj pri meni. Postajal mi je vedno bolj všeč. »Mogoče pa se je ustrašil čustev, še ni pripravljen na zvezo, mu nisem všeč?«, mi je rojilo po glavi.

Čez nekaj dni je poklical. Zagledala sem njegovo številko, se zdrznila, nato pa sem se  oglasila. Govoril je s hripavim glasom, bil je vidno prehlajen. »Zbolel sem, nisem mogel klicati, bil sem brez glasu od prehlada«, je hripavo razložil. Oddahnila sem se, da se je javil,  obenem pa sem ga bodrila, da naj počiva in čimprej okreva.

Tudi naslednje dni ni nič klical in v podzavesti sem čutila, da ni več tako kot prej, da se me izogiba, ampak nisem si pa to priznala, še vedno sem upala.

Po nekaj dneh pa pride sporočilo po elektronski pošti. Bilo je od njega. Napisal je: »Obžalujem, da ti nisem osebno povedal, da sem se malce ustrašil, da bo najina zveza preveč resna, saj še nisem pripravljen na to. Si dobra prijateljica, vredna zaupanja in upam, da najino prijateljstvo ostaja trdno še naprej.«, je napisal.

Prebrala sem prejeto sporočilo, za trenutek sem se morala umiriti in zadihati, nato pa sem se zbrala in mu odpisala: »Popolnoma razumem tvojo odločitev, obenem pa se ti zahvaljujem, da si vstopil v moje življenje, mi odprl oči, da sem spregledala in prišla do spoznanja, kaj je sreča, najino prijateljstvo ostaja trdno še naprej«, sem odgovorila. Dodala sem še: »Pustiva času čas, nisem razočarana, verjamem v usodo in naključja in da se vse zgodi z razlogom. Tudi v najino prijateljstvo verjamem, ko boš pripravljen, sem zate vedno tu, moj prijatelj.«, sem mu odpisala.

Minilo je kar nekaj časa in prejela sem klic. Bila je njegova številka. Zdrznila sem se in se oglasila.  Govoriti je začel počasi in poudarjeno: »Pogrešam te in najine pogovore,  vabim te  na večerjo, greš?«, je vprašal.  Bila sem ganjena, komaj sem se zadrževala, nato pa sem povabilo z veseljem sprejela.

V življenju je res polno presenečenj in čar je v tem, da ne veš, kaj se bo zgodilo in kdaj, zato življenje naj ne bo roman, ki so nam ga podarili, marveč roman, ki ga pišemo.  Je morda to moj nov začetek?

 

26. Pomlad, Tadeja Šef, 33 let

V tišini jutra se je prebudila pomlad življenja. Jutra so bila njegov najljubši del dneva. Sedel je v čolnu, ki je bil na sredi velikega jezera skoraj neopazen. Do tega čolna je čutil veliko ljubezen. Ure in ure je preživel v delavnici, da je dobil današnjo podobo. Od nekdaj je ljubil jutranji ribolov. Do trenutka, ko se je odljubil od življenja. Postal je senca samega sebe, begunec lastnih čustev. Zgodilo se mu je življenje. Njegovi koraki so venomer bili prekratki. Njegovi kazalci prehitri in ura, ta je imela vedno premalo številk. Obkrožen z mrkimi pogledi, nemimi usti, ki so znale izgovarjati samo grobe in hladne besede. Padel je v svet dirjajočih korakov, hupajočih avtomobilov. V svet, ki je pozabil na prijaznost in dobroto. Grebel se je za boljšim jutrim in v kopici vsega, pozabil na najnujnejše. Pozabil je živeti. Živel je v svetu polnem kamenja, skozi katerega se je vila reka nečlovečnosti. Vse do trenutka, ko ga je srečala bolezen in za nekaj časa prikovala na posteljo. Takrat se je začel zavedati polnosti življenja. In iz kamnov so pognale rože. Njegove oči so spet videle neba modrino in zelena narava še nikoli ni bila tako zelena. Njegova ušesa so po dolgem času slišala ptičje petje in tišino. Tišino, ki mu je dala dovolj prostora, da je lahko razmišljal. Njegov korak je postal mirnejši in daljši. Spet je posedal na čolnu, v objemu dreves in vode. In takrat se je zavedel, da največ v življenju štejejo trohice trenutka, ujetega v nežnost dotika. Ljudje, ki so mavrice v očeh tišine. Zavedanje, da je življenje samo eno, in da smo mi glavni protagonisti te zgodbe. Namesto denarja je začel šteti trenutke veselja, namesto gledanja na uro, je opazoval ptice kako surfajo po nebo. S tem, ko je spremenil pogled na življenje, se je spremenil tudi svet okoli njega. Postal je prijaznejši, počasnejši in kar je najpomembnejše – srečnejši.

 

27. Matrica tiskanja, vzdevek Beli Lokvanj, 16 let 

MATRICA TISKANJA

Kopiram.

Prilepim.

 

Kopiram.

Prilepim.

 

Kopiram.

Pozor! Napaka!

 

8 milijard serijskih izdelkov

koraka po tlakovani potki,

prispejo do razpotja,

kjer začnejo se odstotki.

 

Točno toliko kvadratov,

toliko pravokotnikov,

toliko krogov,

Matrica mora vse urediti,

narobe izdelanih likov ne sme dopustiti.

 

Če si kvadrat, pravokotnik in krog hkrati,

te v noben predalček ne morejo dati,

če nisi vključen v sistem,

te želijo na novo skovati.

 

Matrica me nenehno zasleduje,

z nerazumevanjem zaslišuje,

hoče mi v glavo vbiti,

da moje delo ne zadostuje.

 

Zanje sem lahko napaka,

nasmehnem se,

prestopim novo mejo

in nadaljujem,

njihovega odobravanja ne potrebujem.

 

Hočem reči,

bodi ti,

med 8 milijardami izdelkov,

ni nikogar bolj ti-ega,

kot si ti.

 

8 milijard izdelkov,

si predstavljaš?

 

Jaz pa še vedno zate bedim,

zate, ki ti je vesolje prepolno in preveliko,

sredi neskončnosti

strmiš v silhueto v ogledalu,

ne glej nanjo kot nepomembno piko.

 

Jaz verjamem,

jaz gradim,

čakam na konec Sonca za oblaki,

skrivaš se za njim.

 

8 milijard ljudi,

tebe pa še kar ni in ni,

iz škatle pogleduješ k meni.

 

Zakaj ostajaš?

Zakaj nočeš videti lepot izven družbenih okvirjev?

Zakaj k resnici svoje svetlobe ne prihajaš?

 

8 milijard izdelkov

in nisem, nočem biti ena izmed njih,

ne bom večno ostajala tu,

to tiskalnico moram zapustiti,

vsaka duša mora svobodna biti.

 

Na tebi je,

galaktičen žarek.

 

Si upaš z mano priti?

 

28. Lepota je…, Ema Jakoš, 29 let

 

Lepota je v drobnih stvareh

je v tem kar dela nasmeh nam v očeh

je v trdnem stisku roke

ljubečem objemu

in dobri besedi

 

Je v bližini človeka ki nam je drag

v krogu ljudi ki se z nami veselijo

za vse dobro

in so z nami tudi

ko skrbi nas pestijo

 

Lepota je v vsem kar nas obdaja

če znamo ceniti kar imamo

in znati damo

Lepota je v pticah in zvezdah neba

je v roži cvetoči ko se odpira

v pogledu na zarjo novega dne

v sončnem žarku skozi kuhinjsko okno

ko zadiši po domačem pecivu

 

Lepota je ko usvojimo vrhove

gorske in naše lastne –

ko premagamo strahove

In vemo da nikdar sami nismo

 

Lepota je tam kjer počutimo se doma

kar presega zidove

kjer najdemo mir

kot odeja nas pokrije objame

dovoli nam vse naše slabosti rane

 

Lepota

se v srečo preliva

in sreča v lepoti ostaja

 

29. Ko ti bo hudo, Tai Rodošek, 16 let

 

Ko ti bo hudo,

le poglej v nebo.

Ko ti bo hudo,

naj prijatelj ti poda roko.

 

Bodi srečen,

da brezskrbno živiš.

Bodi vesel,

da sanjam naproti lahko hitiš.

 

Le verjeti je treba v čudeže in sanje

in le trud in volja te popeljala bosta vanje.

 

SREČNO!

 

30. Imeli so sanje, Majda Arhnauer Subašič, odrasla oseba

Bil je le preblisk. Zarisan v trenutek časa. Ki se je povrnil. Čez čas ponovno. In se vztrajno vračal, dokler se slednjič ni izoblikovala misel. Bogokletna, da ga je kar prestrašila v njegovi majhnosti in nepomembnosti. Utopična kot sanje, v katerih je mogoče vse. Poigraval se je s podobami, ki so poplesovale pred njegovimi očmi. Povsem nestvarnimi za čas, v katerega je bil uklenjen. Postajale so mu vse bolj domače, saj se je rad zatekal vanje in v njih iskal uteho. Postopoma jih je previdno prelil v besede. Z njimi je tvegal tudi smrt. Bilo mu je skoraj vseeno, saj je bilo njegovo življenje, ki je obsegalo v glavnem celodnevno prenašanje težkih bremen pod žgočim puščavskim soncem samo trpljenje.

Je res le govoreče orodje, katerega obstoj zavisi od volje muhastega gospodarja? Saj ima tudi on oči, glavo, roke in noge, kot njegov gospodar in celo svečenik. Enako zaznava bolečino in vročino ter čuti strah, žalost, ljubezen. Vse bolj tudi krivico, ki porodi jezo. Sprva nemočno, kasneje pa vse težje prikrito, ki je zaokrožila med sotrpini z upognjenimi, pogosto bičanimi hrbti.

Mnogo jih je bilo, a morala so miniti stoletja, da so besede, stkane v vizijo, zanetile prvi upor. In tisočletja, da se je uresničila davna želja množice trpečih po osebni svobodi vsakega človeškega bitja. Kdo bi le vedel, koliko milijonov brezimnih žrtev je bilo potrebnih za njeno uresničitev, a bilo je vredno slediti sanjam in gojiti upanje.

Da bi se dejanja fevdalnega gospoda in podložnega tlačana merila z enakimi vatli je bilo dolga stoletja nepredstavljivo. Oblast naj bi bila dana s strani samega Boga in že dvom v pravičnost tega je pomenil prevratništvo, ki je bilo strogo kaznovano. Krivice so netile ideje o pravičnejši ureditvi. V ljudeh pa je vse bolj tlela uporniška miselnost, ki je le čakala ugodne razmere, da se razbesni v besneči upor, ko je na pariških ulicah iz tisočih grl zazvenelo: svoboda, enakost, bratstvo. Tekla je kri, padale so glave, a človeštvo se je povzpelo stopnico višje, od koder se je lahko ozrlo proti novim ciljem. Sprva le boječe izraženim, čez čas pa vse bolj odločno zahtevanim. Pretekle izkušnje so opogumljale ljudi v veri, da so spremembe možne in se je zanje vredno boriti.

Tudi ženske, nosilke novega življenja, so sčasoma upale povzdigniti svoj glas in – čeprav zasmehovane – zahtevati pravice, ki so jih bili dotlej deležni le moški. Precej vode je moralo preteči, preden so smele razpolagati s svojim zasluženim denarjem, se vpisati na univerzo, oddati svoj glas na volitvah, sesti na vodilno mesto. In ne nazadnje, odločati o svojem telesu. S tem so izpolnile sanje svojih prednic in hkrati prenesle odgovornost na svoje potomke, da težko pridobljene pravice ohranijo tudi v prihodnje.

Majhni in zatirani narodi so prek pogumnih posameznikov svoje ideje o neodvisnosti prenašali iz očetov na sinove. Čeprav zatirani hlapci na svoji zemlji so sanjali o njej in v buditeljskih pesmih ter spisih slavili čas, ko bodo enakopravno stopili ob bok drugim narodom. Veliko žrtev je tlakovalo pot do težko pričakovane svobode. Ob zvokih himne dvigajoča se zastava naše novo ustanovljene države je uresničila tisočletni sen rodov, ki so vztrajali na tvegani in neredko krvavi poti k cilju. Mnogi še čakajo na to priložnost in izkušnje že uspelih so jim lahko v vzpodbudo.

Pol stoletja zatem, ko je Martin Luther King ml. v zanosnem govoru Imam sanje podal svojo vizijo o popolni rasni in splošni enakopravnosti, je zaprisegel prvi ameriški temnopolti predsednik. Vizionarske besede velikega borca za dostojanstvo vseh ljudi so dale polet mnogim, ki do tedaj zaradi barve svoje kože ali siceršnje drugačnosti niso upali razpeti kril. Val navdušenja, ki ga je požel, je pljusknil tudi izven meja ZDA. Dotaknil se je  tedaj neomajnih trdnjav, ki so se morale prilagoditi spremenjenim vrednotam in pravilom novega časa. Duhovi milijonov brezpravnih sužnjev, ki so svoja življenja puščali na vročih plantažah, v rudniških rovih ali že na pogubni plovbi čez Atlantik, so končno doživeli zadoščenje.

Navdihujoče misli, spreminjajoče svet, so bolj kot kdaj koli aktualne tudi v današnjem času. Ne zgolj kot nemalokrat prazne besede, zapisane v neobvezujočih deklaracijah in memorandumih, temveč prisotne v vsakdanjem življenju posameznikov in narodov. Solidarnost, vzajemno spoštovanje in pravičnost bi morali končno postati temelji sodobne družbe, v kateri bi vsak njen član imel možnost postati najboljša verzija samega sebe in delovati v svoje ter splošno dobro. Tekom zgodovine človeške civilizacije smo uresničili že marsikatere, sprva utopične sanje. Nove ideje, vera vanje in neomajno upanje, ki ne ponikne tudi v najtežjih časih, nam lahko pomagajo pri gradnji boljšega sveta. Vanj vsak lahko vtke delček sebe, zaseje klico, iz katere vzklije nekaj novega. Morda že s tem, da se ne sprijazni z omejujočo realnostjo in se prepusti sanjam ter o njih spregovori. Si najde somišljenike, s katerimi bo oblikoval vizijo. Zaupa vanjo in jo ponese v svet ali poda naslednjim rodovom, da jo nadgradijo in se vsak na svoj način borijo zanjo vse do dne, ko se udejani kot nova resničnost.