Dnevi evropske kulturne dediščine so bili letos posvečeni stoletnici varovanja dediščine na Slovenskem. V Mestni knjižnici Izola smo se odločili, da se ne bomo omejili samo na materialno dediščino, saj imamo pri nas tudi ljudi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem, poustvarjanjem, predstavljanjem in oživljanjem bogate nesnovne dediščine Istre. Tako smo v začetku oktobra v našo čitalnico povabili Darija Gregoriča, raziskovalca istrske preteklosti, kjer njegova rodbina živi že več kot 700 let. Predavanju Darija Gregoriča smo dali naslov Zgodbe navadnih ljudi, on pa nas je tega večera presenetil s pripovedovanjem zgodb o svetnikih koprske Cerkve, ki jih raziskuje zadnja leta: sveti Nikolozi Bursa, blaženemu Monaldu Koprskem, Eliu Koštabonskem, svetem Nazariju iz Boršta, blaženem Francescu Bonifaciu iz Pirana, mučencu svetem Rufu iz Loparja, blaženem škofu Absalonu iz Kopra, blaženem Antoniu Martissa in blaženi Iuliani Malgranelli iz Kopra, pa o blaženem Francescu Queriniju. O teh likih je poleg drugih zgodovinarjev pisal tudi koprski škof Paolo Naldini. Darij Gregorič nam je povedal, da so v Istri že v časih pred Rimljani živela različna ljudstva, ki so častila različna božanstva kot: Eiae, Trito, Histrio. Histri so dali Istri svoj pečat. Ostanek teh prvotnih religij je Krkavški kamen, ki predstavlja sončno božanstvo. Že v prvem stoletju po Kr. pa so v Istri sprejeli krščanstvo. Iz teh časov izhaja apostol Kopra in misijonar Istre in eden prvih svetnikov sploh: diakon sv. Elijo iz Koštabone, po rodu iz Oprtalja. Darij je zgodbe o svetnikih razpletal skozi stoletja, kakor so se rojevali in živeli na naših tleh. Povedal je, da so bili to večinoma res navadni, mali ljudje, ki so izhajali iz vasi v zaledju in prišli v šole v Koper, ki je bil takrat poln verskih šol v samostanih različnih redov in ga zato imenujemo tudi Istrske Atene. Sv. Ruf naj bi mučeništvo dosegel v času sv. Justa iz Trsta. Brez Bošterana sv. Nazarija, prvega koprskega škofa, Kopra ni. Škof, blaženi Absalon, je posvetil cerkvi v Šmarjah in Pomjanu. Med njimi je bil tudi manjši brat, blaženi Monaldo, avtor pravno teološkega kodeksa Summa Monaldina in sodobnik svetovno znanega svetega Frančiška, ustanovitelja frančiškanskega reda. Omenil je tudi Koprčanko, benediktinko Nikolozo Bursa, ki je bila grškega rodu – lansko leto so pri frančiškanih v Kopru slovesno obhajali sv. mašo v treh jezikih ob 500 letnici njene smrti. Vabila pa so natisnili še v glagolici, ki je v teh krajih kot simbol slovanstva kljubovala latinščini in italijanščini vse do začetkov 19. stoletja. Nestrohnjeno telo svete Nikoloze Bursa hranijo v Vodnjanu in je še danes najbolj ohranjeno telo kakega svetnika v Evropi, saj je ohranjeno v celoti, vključno s srcem, je povedal Darij Gregorič. Blaženi Antonio in blažena Iuliana sta bila iz reda servitov in sta v molitvi, s postom in v uboštvu želela biti podobna Jezusu. Tem zgodovinskim osebnostim je dodal opis življenja dveh mladih duhovnikov mučencev: blaženih Bonifacia in Bulešića, ki so ju po 2. sv. vojni (1946-47) zaradi verskega prepričanja umorili. Večer je zaključil z mislijo, da so bili to res navadni ljudje, ljudje iz ljudstva, ki pa so s svojim življenjem dosegli visoko stopnjo svetosti in so zaradi tega ostali v spominu še po tolikih stoletjih. Kdo pa se bo spomnil nas, pa naj se imamo za še tako pomembne, se je vprašal Darij, ki je trdno prepričan, da bi morali identiteto in prepoznavnost naših istrskih krajev utemeljevati tudi na takih likih, saj presegajo nacionalne opredelitve, združujejo in povezujejo različne narode v tem prostoru – ne glede na zgodovinski čas – in dajejo ljudem zgled medsebojne ljubezni, povezanosti in solidarnosti.
Na predavanju so bili tudi prvič predstavljeni portreti vseh teh naših svetnikov, ki sta jih je naslikala slikarja Tomo Šipek in Angel Zerbo.
