V Mestni knjižnici Izola sta zbiratelja Janez in Marija Janežič postavila novo razstavo z naslovom Božič in slovenske jaslice.
Božič je najbolj priljubljen krščanski praznik, ko obhajamo spomin na Jezusovo rojstvo. V zahodni Cerkvi se je praznik Jezusovega rojstva uveljavil sredi 4. stoletja. Dolga stoletja so praznik obhajali le v cerkvah ali samostanih. Šele v času baroka in protireformacije se praznovanje razširi še v meščanske in kmečke domove. Ob prazniku se je oblikovala vrsta šeg in navad, na primer obhodi božičnih kolednikov, božičnice in koledniške božične igre, peka božičnega kruha, ki se v različnih slovenskih pokrajin imenuje poprtnik, mižnik, stolnik, župnik, kópa… Svoj vpliv je imel na likovno umetnost in glasbo. Spomnimo se samo božičnih pesmi Sveta noč in Glej zvezdice božje…
Z božičem je povezano tudi postavljanje jaslic. Najstarejše znane jaslice so iz 13. stoletja. Na Slovenskem so prve jaslice postavili leta 1644 v jezuitski cerkvi pri sv. Jakobu v Ljubljani. Pri nas so v meščanske domove prišle v začetku 18. stoletja, v kmečke pa v 19. stoletju
Jaslice so se po mnenju raziskovalcev razvile iz duhovnih božičnih iger, ki naj bi nastale v 11. stoletju. Nekateri jim zato pravijo »zamrznjeno gledališče«. Izdelovali so jih iz različnih materialov, papirja, lepenke, mavca, lesa, gline. Na razstavi lahko vidimo liste z jasličnimi figurami, ki so jih izrezali, pobarvali in včasih prilepili na les. Podobe jaslic so lepili tudi na papirnate prtičke in jih pritrdili na poličke pod razpelom. Iz lesa so jaslične figure rezljali ljudski rezbarji. Poleg Marije, Jožefa in Jezusa, pastirjev in svetih treh kraljev so iz lesa rezljali še živali, konje, ovce, svinje, osle, krave… Jaslične figure, kot tudi sama jaslična pokrajina, so bile lahko tudi gibljive.
V krščanstvu so se ohranili elementi verovanj starodavnih indoevropskih skupnosti, na primer vera v življenjsko moč zimzelenega rastlinja. Ta ljudstva so se bala, da zimsko sonce umira in se ne bo več vrnilo, zato so mu pomagala z različnimi dejanji, na primer s prižiganjem ognja. Ponekod so še v 20. stoletju na ogenj polagali božični panj ali “čok” – z njim so ravnali kot z živim bitjem, mu dajali jed in pijačo, mu govorili. Starodavne obrede za zagotavljanje rodovitnosti pa je prekril domači blagoslov hiše in gospodarskih poslopij s kajenjem in kropljenjem.
Včasih je bilo razširjeno krašenje z zelenjem (smrekove vejice, bršljan, omela, božje drevce, pušpan, mah), jabolki, orehi, mladim žitom. Prvič se božično drevo, okrašeno s svečkami, v Evropi pojavi v 2. polovici 17. stoletja. Z okraski in darili okrašeno drevo se pojavi šele v 18. stoletju v mestih, na podeželju pa v 20. stoletju. Na slovensko podeželje je razsvetljeno božično drevo prišlo šele po 1. svetovni vojni. V času socializma, ko je dediščina praznovanja božiča uradno prekinjena za več desetletij, se pojavi novoletna jelka. Proti koncu 19. stoletja je okraske za božično drevo začela izdelovati industrija (nemška, ameriška). Vsi se spomnimo čarobnih steklenih pisanih krogel, storžkov, ptic, zvončkov, škratkov, hišic, ki so krasili jelko. Janez in Marija Janežič pa sta take predmete tudi ohranila in jih predstavila na razstavi. Trenutno si lahko razstavo ogledate le virtualno na spletni strani Mestne knjižnice Izola – Eknjižnica –Gradiva knjižnice – Študijski krožki – Slovenske jaslice (http://www.izo.sik.si/index.php/sl/eknjinica/gradiva-knjiznice). Vabljeni k ogledu. Praznike pa naj vam polepša branje dobrih knjig.
