Božič in slovenske jaslice v Mestni knjižnici Izola

0
1063

V Mestni knjižnici Izola sta zbiratelja Janez in Marija Janežič postavila novo razstavo z naslovom Božič in slovenske  jaslice.

Božič je najbolj priljubljen krščanski praznik, ko obhajamo spomin na Jezusovo rojstvo. V zahodni Cerkvi se je praznik Jezusovega rojstva uveljavil  sredi 4. stoletja. Dolga stoletja so praznik obhajali le v cerkvah ali samostanih. Šele v  času baroka in protireformacije  se praznovanje  razširi še   v meščanske in kmečke domove.  Ob prazniku se je oblikovala  vrsta šeg in navad, na primer obhodi božičnih kolednikov, božičnice in koledniške božične  igre, peka božičnega  kruha, ki se  v različnih slovenskih pokrajin imenuje  poprtnik, mižnik, stolnik, župnik, kópa… Svoj vpliv je imel na likovno umetnost in glasbo. Spomnimo se samo  božičnih pesmi Sveta noč in   Glej zvezdice božje…

Z božičem je povezano tudi postavljanje jaslic. Najstarejše znane jaslice so iz 13. stoletja. Na Slovenskem so prve jaslice postavili leta 1644 v jezuitski cerkvi pri sv. Jakobu v Ljubljani. Pri nas so v meščanske domove  prišle v začetku 18. stoletja, v kmečke pa v 19. stoletju

Jaslice so se po mnenju raziskovalcev  razvile iz  duhovnih božičnih iger, ki naj bi  nastale  v 11. stoletju. Nekateri jim zato pravijo »zamrznjeno gledališče«.  Izdelovali so jih iz različnih materialov, papirja, lepenke, mavca, lesa, gline.  Na razstavi lahko vidimo liste z  jasličnimi figurami, ki so jih  izrezali,   pobarvali in včasih prilepili na les.  Podobe jaslic so lepili tudi na papirnate prtičke in jih pritrdili na poličke pod razpelom.  Iz lesa so jaslične figure  rezljali ljudski rezbarji. Poleg Marije, Jožefa in Jezusa, pastirjev in svetih treh kraljev so iz lesa rezljali še živali, konje, ovce, svinje, osle, krave… Jaslične figure, kot  tudi sama jaslična pokrajina, so bile lahko tudi gibljive.

V  krščanstvu so se ohranili elementi  verovanj  starodavnih indoevropskih skupnosti, na primer vera v življenjsko moč zimzelenega rastlinja. Ta ljudstva so se bala, da  zimsko sonce umira in se  ne bo več vrnilo, zato so   mu pomagala  z različnimi dejanji, na primer s prižiganjem ognja.  Ponekod so še v  20. stoletju na ogenj  polagali božični panj ali “čok” –   z njim so ravnali kot z   živim  bitjem, mu dajali jed in pijačo, mu govorili.  Starodavne  obrede za zagotavljanje rodovitnosti pa je prekril domači blagoslov hiše in gospodarskih poslopij s kajenjem in kropljenjem.

Včasih je bilo razširjeno  krašenje z zelenjem (smrekove vejice, bršljan, omela, božje drevce, pušpan, mah), jabolki, orehi, mladim žitom.  Prvič se božično drevo, okrašeno s svečkami, v Evropi pojavi v 2. polovici 17. stoletja. Z okraski in darili okrašeno drevo se  pojavi šele v 18. stoletju v mestih, na podeželju pa  v 20. stoletju. Na slovensko podeželje  je  razsvetljeno božično drevo prišlo  šele po 1. svetovni vojni. V času socializma, ko  je dediščina praznovanja božiča  uradno  prekinjena  za  več desetletij, se  pojavi   novoletna jelka. Proti koncu 19. stoletja  je okraske za božično drevo začela izdelovati  industrija (nemška, ameriška). Vsi se spomnimo čarobnih steklenih  pisanih krogel,  storžkov,  ptic, zvončkov, škratkov, hišic, ki so krasili jelko. Janez in Marija Janežič pa sta take predmete tudi ohranila in jih predstavila na razstavi.  Trenutno si lahko razstavo ogledate le virtualno na spletni strani Mestne knjižnice Izola – Eknjižnica –Gradiva knjižnice – Študijski krožki – Slovenske jaslice (http://www.izo.sik.si/index.php/sl/eknjinica/gradiva-knjiznice).  Vabljeni k ogledu.  Praznike pa naj vam polepša branje dobrih knjig.