MISSA
IN TEMPORE BELLI
MEŠANI PEVSKI ZBOR
GLASBENE MATICE LJUBLJANA
KOMORNI ZBOR KROG
KOMORNI ORKESTER MLADI LJUBLJANSKI SOLISTI
MIRJAM STRMOLE, sopran
SABINA GRUDEN, mezzosopran
MARTIN LOGAR, tenor
MATIJA BIZJAN, bas
DIRIGENT ALEŠ MAKOVAC
sobota, 22. marec 2014, 20.00
Ljubljana, cerkev sv. Jakoba
FRANZ JOSEPH HAYDN
MAŠA V C-DURU, Hob. XXII: 9
Missa in Tempore belli, Paukenmesse
za štiri soliste, mešani zbor in orkester
KYRIE 1. Kyrie eleison
GLORIA 2. Gloria in excelsis Deo
3. Qui tollis
4. Quoniam tu solus sanctus
CREDO 5. Credo in unum Deum
6. Et incarnatus est
7. Et resurrexit
8. Et vitam venturi saeculi
SANCTUS 9. Sanctus
BENEDICTUS 10. Benedictus
AGNUS DEI 11. Agnus D
Joseph Haydn (1732–1809) se je s sakralno glasbo srečal že zgodaj, saj je od malih nog pel v različnih deških zborih na cerkvenem koru. Vsrkaval je cerkveno glasbo in njegov odnos do duhovne in predvsem zborovske glasbe se je kmalu izoblikoval prav zaradi zgodnjih pevskih izkušenj. Njegove poznejše maše so tudi iz tega razloga namenjene cerkveni rabi. Ne glede na to je umetnik veliko skrb v teh delih posvečal simfonični gradnji, ob tem pa nosijo solistični glasovi pomembno vlogo. Zborovsko vlogo je skladatelj nekoliko zmanjšal, saj je stari, prvotni »inštrument« cerkvenega muziciranja tedaj nekoliko izgubil na samostojnosti in pomenu. Prav zato oznaka »inštrumentalna maša«, ki so jo začeli uporabljati v tem času, da bi jo ločevali od starejšega sloga »a cappella«, Haydnovim mašam še posebej odgovarja. Ne glede na vse pa imajo zborovski deli v teh sakralnih skladbah kljub temu dovolj pomembno vlogo in tudi zato so izvedbe v cerkvah mnogo bolj primerne kot na koncertnem odru.
Po letu 1790 je bil Joseph Haydn končno samostojen, saj so ga pri Esterházyjevih v Eisenstadtu, kjer je kot dvorni skladatelj deloval trideset let, upokojili. Najprej se je namenil v London, kjer so z velikanskim uspehom izvedli njegove nove simfonije, pozneje pa si je v bližini Dunaja kupil hišo, kjer je lahko v miru komponiral. Tu sta nastala oratorija Stvarjenje in Štirje letni časi, pa tudi šest maš, ki jih je naročil novi gospodar družine Esterházy. Kljub temu, da skladatelj ni bil več najmlajši, je z optimizmom in z veseljem zrl v prihodnost: »O moj Bog, koliko je še za postoriti v tej čudoviti umetnosti!« je nekje zapisal.
Missa in tempore belli nosi letnico 1796. Dve leti prej je knez Nikolaus II. Esterházy de Galantha postal regent na eisenstadtskem dvoru in prosil je Haydna, da obnovi dvorni orkester. Skladateljeve obveznosti pa tokrat vendarle niso bile tako velike, kot v času njegovega bivanja v Eisenstadtu. Za vsakoletni god kneginje Marie Josephe Hermengilde naj bi napisal le po eno novo mašo. In tako je med leti 1796 in 1802 (z izjemo leta 1800) nastalo šest poznih maš.
Naslov Missa in tempore belli (Maša v vojnem času) je izbral avtor sam. Spominjal naj bi na Napoleonovo vojaško grožnjo Dunaju. Zaradi uporabe pavk v zadnjem stavku nosi tudi vzdevek »Paukenmesse«. Udarci naj bi bili upočasnjena odslikava francoskega vojaškega vrtelja v značilnem ritmu anapesta. In še zanimivost. Učinkovita povezava med vojnimi zvoki pavk in prošnjo za mir se je nekaj let pozneje na podoben način znašla v Missi Solemnis Ludwiga van Beethovna.
Haydnovo Mašo v C-duru so prvič izvedli 26. decembra 1796 v cerkvi Maria Treu na Dunaju, nekaj mesecev pozneje pa je sledila še izvedba v Eisenstadtu.
