Stara gospa, ki jo obiskujem. Živi v skrbno ukrojenih prostorih hiše. Zavese so dolge roke lepih plesalk, prišite na sloka okna, z razprtimi prsti pri tleh rahljajo zatohlost noči. Rdeče ustnice se izgubljajo v ogledalih, ki podvajajo prostore, prosojni reki obiskovalcev brezbrižno sledijo zelene oči. Vsako jutro drug izrez, ustvarjanje je varno v izobilju pozornosti. Glasba zaliva prostore kakor vonj po bezgu. Na naključni strani odprta knjiga se je pustila napisati, a ne iz nečimrnosti, pač pa iz prevzetosti. Ne da bi vstala in mahala z rokami, dvigovala glas ali priklicevala ljudi, ne da bi kdaj zapustila svoj dom, stara gospa vlada.
6:00
Jutro je svetli smeh bele neveste, ukinja žalost zapuščenih teles. Ulica s sebe spira sajast hrup, le še vijugavi povratki proti domu ostajajo od noči. Stara hiša se okorno izvija iz obleke teme, nakazana svetloba že razkriva gube sten. Hišna številka je edino, iz časa izvzeto znamenje začetka. Večno mlada se prebuja v novi dan. Tam blizu, tam daleč, v votlem kotu stare hiše globoko diha sobica svoj mir. V ta prostor vstopam otrok in z jezikom, ki ga še ni. Ker ni predmetov, so odtisi spomina, ki drsi. Kot ko nihče ne posluša, kot ko nikogar ne skrbi – zaslišim razvezati se glas. Prva molitev je kakor razprta dlan in v simetričnem prostoru darovanja se strnjeno nalaga upanje. Sem pa tja le spotik ob pozabljeni besedi, opotekav priklic izgubljenega, in naprej, do neizogibnega tako je. Postarano telo je zgolj ena od reči, ki prebivajo ta zgodnji čas, vse bolj upognjeno, vse bolj proti skrivnosti. Enako je negibno kot prižgana lučka, ki počasi izgublja svoj namen.
7:00
Šumot dežja od daleč prikrade se v jutranji polsen. Vse več ga je in vse bolj podivjano buta v hišo. Soba je zadnja od še nezavzetih utrdb, si zarotniško prikimam pod kupom težkih dek. Kot mogočna barka iz rdeče knjige se bo zdaj zdaj dvignila nad razjarjeno povodenj. Jaz na krovu, kakor vselej izvzeta iz nesreče, motrim svoj teritorij s čuječnostjo vojščaka. Izmišljam si zasluge za izvoljenost in neskončno uživam v tem. Kot prividni mimohod čez zmagoslavno sliko, kot gluh sestop v nevarnost – stara gospa. Čisto potihem, ker kot da še spim, čisto počasi, ker kot da boli, podrsava mimo mene. V zamaknjeni zagledanosti v dež gre vse tja do roba, kjer se neha soba in se vidi hladni, vlažni, tuji svet. Obsede me kot strašna slutnja, da bo vsa odsotna in predana nespametno odprla okna in pogubila najin dom. V središču svojega sveta, zakopana v suh polsen, jo nemočno gledam izstopati iz slike, iz vsega, kar me rešuje, v vse, česar ne vem.
