Za tistim hribom, kjer vsako jutro vzhaja sonce, leži na levi strani, tam zraven potoka, čisto majhna dolinica in v njej živijo čisto posebne živalce. Posebne zato, ker se imajo vse rade in so skoraj vsak dan nasmejane in prav zares znajo govoriti in se igrati. Ker pa je tam zraven tisti kraj, kjer se sonček in dež srečata, je nebo mavrično, pobarvano z najlepšimi barvami in zato se dolinica imenuje Mavrična dolinica in prebivalci v njej so Mavrčki. To so lepe male živalce, ki jih ni moč najti nikjer drugje. Imajo dve roki in dve nogi, na okrogli glavici pa imajo tipalke in na prvi pogled so podobni čebelicam, a so nekoliko večji. In sicer so veliki ravno prav, da bi jih lahko otroci zaprli v svojo dlan, seveda, če bi jih kje videli. V Mavrični dolinici leži polno hišk in vse imajo lepo modro streho in v vsaki živi oče maver, mama mavra in eden ali dva, ponekod pa tudi trije mali mavrčki. Ker pa je mavrčkov zelo veliko in vsi so zelo, zelo zanimivi, bomo tokrat skočili le k nekaterim in pogledali, kaj počno, naslednjič pa še kam drugam!
V Mavrični ulici številka tri živijo oče, mati in mavrček Sebastian. Vsako jutro gre v šolo na koncu dolinice in komaj čaka, da se nauči novih črk in številk. V šoli pa ni sam, oh, kje pa! Tam so še David in njegova sestra Eliza, pa Tinček in njegov brat Tonček in še polno drugih.
In tistega lepega mavričnega dne, se je vse skupaj tudi zgodilo …
Sebastian je počasi stopal proti šoli in si veselo prepeval. Kmalu sta za njim pritekla Tinček in nato še Tonček.
»Si naredil vso nalogo?« ga je vprašal Tinček.
Sebastian je prikimal in povedal, da je znal čisto vse in da mu mamica ni skoraj nič pomagala. Nato so stekli proti šoli in smuknili v učilnico, preden je prišla učiteljica.
Po končanem pouku so se vsi mavrčki zbrali na velikem igrišču zraven šole, kjer so se lahko igrali in peli in se smejali, dokler mamice in očki niso prišli iz službe in skupaj odšli domov.
Sebastian, Tinček in Tonček, pa tudi Eliza in David so se tistega dne igrali z žogo. Kar naenkrat pa je mavrično nebo izginilo in črni oblaki so prekrili vso Mavrično dolinico. Mavrčki so pričeli jokati in se stiskati drug k drugemu, saj kaj takega še nikoli niso videli. Učiteljice pa so hitro spravile vse mavrčke na kup in jih odpeljale v učilnice, kjer so prestrašeni čakali svoje starše. In tudi starši kaj takega še niso videli in vsi so hitro prihiteli po svoje mavrčke in jih urno odpeljali domov. In doma so vsi žalostno skozi okno gledali v temno nebo. Nikjer ni bilo več njihove mavrice in tudi ptički se niso več oglašali, še rožice so zaprle svoje cvetke in čakale mavrično nebo. Bilo je res žalostno, nikjer ni bilo sončka in ni bilo ne jutra in ne večera, le temni in pusti oblaki so prekrivali nebo in se važno razkazovali. In tako je bilo kar nekaj dni, otroci so ostali doma, pouka ni bilo in niso smeli ven, saj so se mame bale zanje. Le očetje so kdaj pa kdaj odhiteli k zapuščeni zajčji luknji in tam poskušali najti rešitev.
In tako je nekega dne Sebastian slišal od svojega očeta, ko je govoril mami: »Da, prav smo imeli. Hudobni Žak je prišel in nam odnesel mavrico. Sedaj pa ne moremo do nje, ker v deželo Žaka in Paka vodi le majhen rov, skozi katerega odrasel maver ne more. Edino letalo nas še lahko reši. Ker pa ga nimamo in je tema, bo preteklo kar nekaj časa, da ga bomo lahko naredili. In upajmo, da ne bo prepozno in da sonček in dež ne bosta našla drugega kraja, kjer se bosta srečala. Saj drugače je mavrica izgubljena!«
Sebastian se je stresel ob teh besedah in urno skočil pod odejo. Zaspati pa ni in ni mogel, ampak je tuhtal in tuhtal, kaj lahko stori, da bi pomagal rešiti mavrico in da ne bi bilo prepozno.
Ko se je zbudil in vstal iz tople in mehke postelje, je najprej odšel k oknu in pogledal ven. A žal mavrice še vedno ni bilo. Tedaj pa je rekel sam sebi: »Če starši ne morejo skozi rov, bomo šli pa mi! Mi smo majhni in gibčni in kot bi mignil bomo v dvorcu hudobnega Žaka in Paka in prinesli bomo mavrico nazaj!«
Nato se je potihoma odplazil ven in stekel najprej do Tinčka in Tončka in potrkal na njuno okno. Tinček je ves zaspan odprl okno in Sebastian mu je zašepetal: »Hitro se oblecita in pridita k zajčji luknji. Jaz odidem še po Elizo in Davida in tam se dobimo!« in stekel je naprej.
In čez čas so res prišli k zajčji luknji še Sebastian, Eliza in David.
»Kaj bomo sedaj?« je prestrašeno vprašal Tinček.
Sebastian je zavzdihnil in dejal: »Ne kaže nam drugega, kot da rešimo mavrico. Slišal sem očeta, ko je govoril, da so preveliki za rov. Mi smo edina rešitev in mora nam uspeti, drugače …«
Eliza je prestrašeno pogledala in dejala: »Kaj drugače? Sebastian, govori vendar!«
In Sebastian je dokončal stavek: »Drugače ne bo več Mavrične dežele. Moramo v rov in rešiti mavrico!«
In vsi so odhiteli proti rovu, ki je bil na začetku gozda, kjer se je Mavrična dežela končala.
Tinček pa je postal in prestrašeno dejal: »Ampak, saj veste, da sami ne smemo v gozd. Lahko se nam kaj hudega pripeti. Lahko se izgubimo! Strah me je!«
In za hip so res vsi postali, kajti Tinček je imel prav, otroci sami niso smeli v gozd, kaj šele, da bi zapustili Mavrično deželo. Kaj takega še pomisliti niso upali, saj so vedeli, da bi bili starši zelo hudi in žalostni, če jih ne bi ubogali.
»Nič,« je dejal Sebastian, »tokrat je drugače!«
In vsi so se nekako strinjali, čeprav so potihoma upali, da starši ne bodo preveč jezni.
Prišli so do temnega gozda in poiskali so rov, skozi katerega so jim vzeli mavrico. Počasi so splezali po strmem bregu navzgor in Sebastian je prvi dosegel rov in se poskušal splaziti vanj. In res je bila luknja ravno pravšnja za male mavrčke in eden za drugim so izginjali v rov. Plazili so se in plazili po hladnem rovu, a ga kar ni in ni hotelo biti konec. Eliza je že komaj zadrževala solze in vsi so bili prestrašeni in upali, da bo kmalu konec vsega in bodo prinesli mavrico domov. In res, kmalu se je pričelo svetiti na koncu rova in ko so prišli še malo bliže, so zagledali svetlobo. Urno so odhiteli dalje in nato eden za drugim poskakali iz rova. Stisnili so se eden k drugemu in pogledali okrog sebe.
»To bo najbrž dežela Žaka in Paka!« je dejal Sebastian. In imel je prav, bili so v deželi hudobnega Žaka in še bolj hudobnega Paka. Kamor je seglo njihovo oko, so lahko videli edinole ostre in puste skale. Nikjer ni bilo potočka, nikjer cvetlic in nikjer se ni slišalo brezskrbno ptičje petje. Samo skale in grmovja, polna bodic, in malo naprej siv dvorec, nad njim pa njihova mavrica.
»Tam je, poglejte!« je dejal David in vsi so pogledali proti mavrici. A tudi mavrica je bila žalostna, da ni doma pri svojih mavrčkih, in njene barve niso bile tako pisane kot ponavadi, ampak so bile hladne in žalostne in vse bolj so bledele in počasi izginjale. Mavrčki so se urno pognali naprej in hiteli proti dvorcu, ko pa so bili že čisto blizu, jih je videl hudobni Žak.
»Ha, ha, ha, ne boste je vzeli, ne, ne! Ujel vas bom in vrgel v kletko!« in sedel je na veliko črno vrano, ki ga je odnesla proti mavrčkom. In tako je enega za drugim polovil in jih vrgel v kletko. Mavrčki so jokali in se stiskali eden k drugemu in klicali svoje mame, ki pa so bile daleč proč in jih niso slišale.
»Kaj bo sedaj z nami? Le zakaj smo šli od doma in nismo ubogali?« je hlipala Eliza.
»Ne bojte se, vse bo še dobro!« je poskušal biti pogumen Sebastian, čeprav je šlo tudi njemu že pošteno na jok. Hudobni Žak pa jih je gledal s svojimi črnimi očmi. Imel je štiri kratke noge, dolg črn rep, na glavi pa ježeve bodice in prav hudobno se jim je smejal. Kmalu pa je vstopil še Pak, ki je bil ravno tak, le da je bil še malce bolj hudoben.
»Ste mislili, da vam bo kar takole uspelo odnesti mavrico, kaj?! O, ne boste je dobili!« je dejal Pak in grdo gledal.
»Saj je vendar naša! Ni prav, da jemljeta stvari, ki niso vajine!« je dejal Tonček.
Žak in Pak sta pihnila v odgovor in zacepetala z nogami. »Pa kaj, če je vaša! No, sedaj ni več in ne dava je nazaj!« je jezno dejal Žak. »Kako sta jo pa sploh dobila, saj sta prevelika za v rov?« se je spomnil Sebastian, saj sta bila oba še večja kot njihovi starši. Tedaj pa sta se pričela krohotati in ploskati. »Kako, kako! Miši so nama jo prinesle! Drugače, sva rekla, jim zažgeva vsa polja zraven gozdov in bi bile lačne. Pa so morale ubogati!« in še bolj naglas sta se pričela smejati. Mavrčki so zajokali in se stisnili eden k drugemu in tako ostali, dokler hudobca nista odšla.
»Kaj bomo storili?« so vsi v en glas vprašali Sebastiana. Ta pa je skomignil z rameni in se poskusil česa domisliti. Bilo mu je žal, da je pripeljal prijatelje v nesrečo.
Tedaj pa so zaslišali tiho tekanje in ko so pogledali kvišku, so zagledali majhno belo miško, še manjšo od njih.
»Tako nam je žal, da smo ubogale! A nič se ne bojte, zvečer, ko bosta hudobca zaspala, vas pridemo rešit!« je tiho zašepetala in urno izginila. In ušla je ravno pravi hip, saj je v sobo vstopil Pak in pogledal po njej. Ko pa ni videl nikogar, razen prestrašenih mavrčkov, je zaprl vrata in odšel.
Ko se je na deželo Žaka in Paka spustila trdna tema in sta oba spala, so k mavrčkom prišle majhne miške. Pregriznile so ključavnico in jih osvobodile. Nato so vsi potihoma stekli po stopnicah navzgor do mavrice. Odprli so majhno skrinjico in mavrica je urno smuknila noter. Ker je bila škatlica težka, so jo miške privezale najmočnejši med njimi na hrbet in urno so zapustili dvorec.Tekli so in tekli in se niso ozirali, dokler niso pritekli do rova.
»Žal nam je, da smo ubogale Žaka in Paka,« so žalostno rekle miške, »sedaj pa pojdite in nesite mavrico domov.«
Miške so jim dale skrinjico, a Sebastian je za trenutek postal: » Kaj pa ve? Žak in Pak bosta požgala vaša polja, ker ste nam pomagale, in lačne boste!«
Miške so se žalostno spogledale in skomignile z rameni. Tedaj pa se je potihoma oglasila Eliza: »Z nami pojdite!«
In vsi so se spogledali in Tinček je dejal: »Seveda, Mavrična dežela ima polno polj tam na koncu ulice in hrane vam ne bo manjkalo, pa še hudobca vas ne bosta našla!«
In miške niso nič premišljevale, ampak so urno odhitele v rov. Ko pa so prišli na drug konec rova, so miške hitro skopale kamenje in vsi so zamašili rov, tako da nihče ni mogel noter in Žak in Pak nikakor nista mogla priti v Mavrično deželo po mavrico. Odhiteli so naprej do vasi in kmalu zaslišali starše, kako jih kličejo. Še bolj so pohiteli in ko so jih starši videli, so stekli proti njim.
»Kje ste bili tako dolgo!? Pošteno nas je skrbelo!« so zaklicale mame. »Imamo jo! Prinesli smo mavrico!« so hiteli razlagati. In ko so povedali vse, kako so odšli v rov in kako sta jih Žak in Pak ujela in da so jih miške rešile, so mamice zajokale in jih stisnile k sebi, očetje pa so odkimavali z glavo in se jezili. A ne preveč, saj so bili veseli, da so se vsi srečno vrnili.
Skupaj so nato odšli vsi mavrčki tja, kjer se sonček in dež srečata in iz škatlice so izpustili mavrico. Ko je mavrica videla, da je doma, je urno smuknila na nebo in z najlepšimi barvami, kar jih je imela, zarisala mavrico, lepo, kot še nikoli poprej. Sebastian, Eliza, David, Tonček in Tinček pa so veselo ploskali in se smejali. In nad Mavrično deželo je spet posijalo sonce in slišal se je smeh malih mavrčkov. Tudi ptički so se vrnili in veselo zapeli svojo melodijo vetru in rožice so zacvetele. Spet je bilo veselje in spet so bili vsi nasmejani. Mali mavrčki pa so morali obljubiti, da sami nikoli več ne zapustijo Mavrične dežele.
