In me obsojate, ker nisem tak kot vi,
ker sem otrok, ki mu v temi,
če pade mu kresnica v dlan,
ves strah skopni,
ker misli, da je dan…
Ste kdaj že šli v poletnem soncu prek poljane,
ko zdi se, da narava spi,
ko travna bilka, hrastov listič se ne zgane,
a topol šelesti?…
Ujel je sapo, ki je ni.
(Pesmi štirih, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1953)

