Jaz sem iz kraja takega,
da na svetu ni enakega:
Ibržnica je kraju ime,
ibržni tam žive ljudje.
V ibržnih hišah spijo,
na ibržna dela hitijo.
Včasih ponoči zavpije kdo:
O, bog, ibržni smo.
Veliki ptič
Hodil je in hodil mož
zadihan v kamnate strmine.
Mrtvi prijatelji
se v belem zraku smejejo:
To ni živih kraj.
Pojdi mar nazaj.
Pod kamni kamnastmi
poklekne mož pred brezobrazi:
Povej, kdo sem, kdo bil, kdo bom.
Če si?
Stopil je na vrh gore.
Šel bom še na vse vrhe,
vrhove špičaste daljne,
mož sigajoče dahne.
Prileti veliki ptič,
iztrga mu srce,
odnese ga visoko
na špice daljne megličaste.
Ptič z jeklenimi kremplji.
Šel je, šel mož na goro.
Na visoki gori leži
tenko truplo lupinasto.
Spet se izluščijo obrazi.
Stopijo iz belega mraka.
Vpijo vranje besede.
Iz samega sovraštva.
Zasmehujejo Ljubezen.
Trgajo na kosme Njegovo Ljubezen.
Padajo pod penastim sovraštvom,
pot bo zmeraj padala.
Kdo nas bo rešil?
Kdo bo vstopil v naše hiše?
Bomo rojevale temna bitja?
Bojo ob naših ognjiščih
sedeli ljudje iz sence?
Ko te ne bo, kje bo naša tolažba,
človek obsojeni?
(Dane Zajc: V belo zbrane pesmi, Beletrina, 2008)
