Tako mi je, kot revežu pred zimo.
Ob srečanjih greš brez besede mimo.
Pa le nekdaj roke so trepetale,
ko v neprevidnosti so se izdale.
Potem si svoje ti, jaz svoje umiril,
zdaj kroži vsak molče po svojem tiru.
Tako smo vsi nenehoma grobarji,
od lastnih rok okradeni oltarji,
tako gre vse, kar lepega je, mimo
in mnogo nas je, revežev, pred zimo.
(Pesmi štirih, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1953)

