hodi po sobi
kako se smeh pozna na čelu. je v tri tone ovit, v utopljenem popoldnevu. tiho vstaja, meri razdalje med cvetjem, sadjem in kipi. višino in težo. zagrinja okna in zapira vrata. trave in orehi so blizu.ljubi sliko mehko vstajajočega dneva, sporočila na stenah, obrne se, se spominja.
kostanji se kotalijo po bregu, zaslanja si oči, jezero zaledeneva, gre v borovje, ničesar ne zavrže.
morje pa škropi do najvišjega stolpa trdnjave.celo noč je svetlo. zbudi se. mesto je oblezel pol. skale so gladke, golobi ga čakajo na stopnicah, do okna stopi, plešejo okrog posejanih njiv.
(Brez verzov, brez rim, antologija slovenske pesmi v prozi, pripravil in napisal Andrej Brvar, Knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana, 2011)
