Odgovorila si mi, kakor
da bi si sam
odgovarjal v tebi.
– Nisi bila ti! –
In roža tvoje sreče
je imela v korenini
črno zemljo bolečine.
Bila je kakor ljubezen,
dana v spanju, ko tega nočemo,
kakor v sladki in silni privlačnosti,
ki sončnico vleče k soncu.
Tvoja usta so vzdihovala
svoj "da", na njih je bila kaplja krvi,
tvoje oči, globoke do duše,
pa so mi govorile boječ "ne"
in se oddaljevale v dolini večnosti.
(prevedel: Jože Udovič)
Nobelova nagrada za literaturo, 1956

