Bolezen
Pred nekaj milijardami let se je iz vročega oblaka dima rodil planet Zemlja. Zemlja je odrasla v zdravo mladenko, polno življenja. Nato pa je, nekje v paleozoiku, zbolela za izjemno nevarno, težko ozdravljivo in mogoče celo smrtonosno boleznijo – Homo sapiens.
Homo sapiens je pravzaprav slabo poimenovan virus. Če bi zares bil misleči virus, bi vire, ki so mu na voljo, uporabil preudarno. Množil bi se, ko bi šlo dobro, in čakal, ko ne bi šlo. Znal bi sodelovati v simbiozi z drugimi živimi bitji in ne kot samooklicani vladar živalske hierarhije. Homo sapiens bi bil tako bolje poimenovan Homo edax[1]. Ideje, zamisli in izumi so samo sredstvo, kako dobiti več – za manj. V ničemer ni boljši od svojih bratrancev, ki jih krivično smatra za primitivne. Da, Homo sapiens sapiens je vsekakor nedorasel nevronski igrači, ki mu jo je podarila narava in jo sedaj ljubosumno skriva v lobanji.
Njegovo delovanje se začne v vodi. Prav tako kot nekoč. Gre za osnovno spojino vodika in kisika. Temeljni kamen življenja na Zemlji. In ker je voda tako čista in neskončna in ker vse prebavi, vanjo človeštvo zlije na milijone litrov sulfatov, svinčenih zmesi in kilometrskih poliamidnih sestavov ter mnogih drugih neizgovorljivih snovi, ki jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne potrebuje več. Žal so to večinoma stvari, ki jih Zemljin metabolizem običajno slabo prenaša. Zanimivo je, da nekaj podobnega počne človek, ko se hrani z raznimi emulgatorji, kar nato opravičuje s samoohranitvenim (destruktivnim) nagonom. In vse, kar v vodi nenadzorovano pustimo, gre v Zemljin krvni obtok in se lahko znajde marsikje, tudi v kozarcu.
Lahko pa zalije pragozd – vse do obzorja segajočo zeleno preprogo, nasičeno z življenjem. Območja še celih delov hišice iz kart, ki je nekoč obsegala celoten svet. V vedno agresivnejše krčenje gozdov nas je med drugim pognala nenasitna lakota v papirni industriji. Papir je namreč le še ena izmed mnogih samoumevnih stvari v našem življenju. Kako naravno je imeti doma, v šoli, v pisarni, knjižnici na tone drobno narezanega, stisnjenega, kloriranega, potiskanega, povoščenega, zlikanega in spetega papirja vseh barv in oblik. Predstavlja nam najtesnejšega prijatelja in sredstvo za upor. Če so na njem številke, ga vsi spoštujemo, če pred številkami piše »samo«, ga brez besed zavrnemo. Kljub temu da ga je že marsikdo zamenjal za njegovega virtualnega brata, ki se pri temperaturi 451 Fahrenheita ne spremeni v črn kupček ničesar, ga še vedno pretirano (zlo)uporabljamo. Ko so grabežljivi ter avanturistični Evropejci nekoč prispeli na Kitajsko, so jim tamkajšnji modreci verjetno poskusili dopovedati, naj vzamejo smodnik, papir je prenevaren. Evropejci so seveda vzeli oboje.
Zadnje večje poglavje človekove (samo)uničevalne dejavnosti je razbijanje Zemljine prve obrambne črte za grožnje iz vesolja. Med te grožnje sicer večinoma spada obramba pred (zlasti človeku) nevarnimi žarki. Ampak inteligentni človek seveda brez pomislekov naprej požiga, v zrak pošilja rakete in raketoplane, ki so se bržkone tako namnožili, da bo treba tudi za vesolje kmalu postaviti prometna pravila. Seveda je sem treba dodati letala, zelo konstruktivne rutinske prelete ter na vsakega svetovljana dve osebni vozili s tistimi z dvain pollitrskimi bencinskimi motorji ter pogoni na vseh štirih kolesih. Kako nujno potrebna so gromozanska terenska vozila v mestih, pa verjetno tudi ni treba posebej razlagati.
Zemlja je zbolela, in ko telo zboli, vključi vse varnostne mehanizme, da ta virus odstrani.
Tudi Zemlja bo to storila.
[1] Požrešni človek
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič
Del natečaja objavljenega na Ventilatorju besed
