Stopala je vzravnana. Zrla predse. Z rdečimi obrobami ob očeh. A suhimi. Iz njih ni bilo več vode. Roke ob bokih, brezbrižne. Kot da jih ima na bingljajoči vrvici. Prsti so mečkali robec. Ga je imela pripravljenega. Za vsak primer. Če bi še kaj priteklo.
Je delala dolge korake. Dohajajoč krsto. Dohajajoč telo v krsti. Je bila črna. Vrabčevska postava v preveliki črnini. Se je zibala, kot da je daljinsko vodena.
Ihtenja nič. Tresoča ramena so ostala nekje doma. Za zidovi otrokove sobe. V tistih dveh nočeh, ko se je poslavljala. Ko je izlila kri in vodo. Ko je grebla rane do drobovja. Ko si je razpraskala dlani na stenah. Da so krvaveli zidovi. Ker se ji je razpočilo telo. Da se je vlačila po tleh.
Ni dala sina. Drugim. Zaklenila je vse duri. Zavrnila vse in vsakogar. Ga hotela imeti še dva dni samo zase. Ga je škropila z žegnano vodo. Za lanski božič jo je natočila v cerkvi.
Mu je lička prekrila z oljko. Mu vejica leži na obrazu. Ki postaja voščen. In se je še nagledovala sinovih obrvi in trepalnic. Ustnic. Pepelnih že. Poklopljenih vek. Zlepljenih. Zaspalih. In premnogo hipov upala, da jih odpre. Če bo le dovolj močno želela. Bo imela čarobno moč. Bo njena volja odprla njegove oči. Bo pogledal v nebo. In rekel: Mami, sem se že naspal. In se je oklenil. Se ji zagozdil pod brado. In tam zadihal.
Končno jo prešine. Posloviti se je treba. Urediti pokop.
Je dejala, da bi ga shranila na dvorišču. So ji predlagali: Gospa, ne bi vi šli v umobolnico?
In se je stresla, kako da je treba paziti na besede. Sicer še za sinovo krsto ne bo mogla iti. Ljudje so ji zelo zamerili zaklepanje.
In ko je tako ravno in neihte stopala za sinom, jih je slišala, češ ženski je pobralo ves um. Na dvorišču bi ga pokopala. Na dvorišču bi ga imela! Saj, tudi ona bo kmalu šla z dvorišča.
So čvekali. Namesto molili. Ali se vsaj ponarejali razumevanje.
