Melita Kuhar: Dogovori med starši in najstniki
Opažam, da v družinah, v katerih lomastijo pubertetniki, mnogi nimate opredeljenih dogovorov, ki bi dajali neko rdečo nit družinskega življenja in vsaj neke približno primerne obojestranske komunikacije. Menim, da je res nujno, da se starša prvo med seboj dogovorita, kaj se vama zdi pomembno glede zahtev in nalog, ki jih želite predočiti svojemu najstniku in nato na »družinski sestanek« povabite tudi svojega odraščajočega najstnika.
Zakaj mu sploh težiti z dogovori oziroma zahtevami? Ker to so meje, ki jih postavljate še ne formirani osebnosti, ki se išče, ki je polna tečnobe, hormonov, lenobe, iskanja izgovorov, želje zgolj po druženju s sovrstniki, ki vsaj »ne težijo tako kot tastari« in ki krvavo potrebuje omejitve, ki jih identificirate kot zahteve, še lepše rečeno pa so to dogovori. S tem omogočate otroku varno odraščanja mimo čeri norega in hektičnega vsakdana in pritiskov sovrstnikov.
Če je vaša družina tiste sorte, da ji veliko pomenijo medsebojni pogovori, bosta vidva starša s svojim vzgledom lažje dosegla to, da bo vajin najstnik slišal navodila, kdaj naj pride domov, da mora obvezno povedati s kom gre kam in kdaj, da zahtevate, da je učni uspeh primeren, da doma pomaga pri gospodinjskih opravilih, da pove, če se s čim ne strinja, torej ga učimo primerne in spoštljive komunikacije in da vsekakor ni primerno tuljenje na starše ali sovrstnike, zmerjanje, zaničevalno vedenje ali manipulacija, ni dovoljeno loputanje z vrati, prepovedano je fizično nasilje, ignoranca prav tako, ki je po mojem mnenju čustveno nasilje. Glede odločitev, če se vaš najstnik ne bi držal dogovorov, mu prav tako razložite kaj to pomeni odgovornost za prevzete odločitve in kakšne bodo sankcije, če se ne bo držal vaših zahtev.
Zakaj uporabljam besede ‘dogovori’, ‘zahteve’ ali omejitve’? Ker vsaka od teh nosi določeno prisilo, sploh, ko se najstnik strinja s recimo dogovori, ki so mu bili predočeni, a se jih ne drži oziroma jih krši in se požvižga na lasten pristanek, da jih bo upošteval. Če nekaj zahtevate, je večja verjetnost, da se bo pubertetnik že za nalašč uprl oziroma ignoriral vaše zahteve. Omejitve mu tudi pomenijo omejevanje njegove neomejene svobode, vsaj tako dojema puberteto in vse izzive, ki jih nosi to obdobje. Ne obupajte, poiščite načine, da vas bo slišal in upošteval. Vsi se boste na dolgi rok boljše počutili, tudi mulc, četudi tega ne bo nikoli na glas priznal, a bo v svojem srcu vedel, da mu tečnarite zato, ker vam je mar za njega in da ga imate radi, zato vas tudi skrbi.
Ne morem trditi, da se bo vaš najstnik strinjal na prvo žogo z vašimi predlogi ali zahtevami, je pa pomembno, da vztrajate, mu razložite zakaj je po vašem mnenju pomembno, da ta pravila ali omejitve sploh imate, da vas skrbi za njega in želite biti vsaj malce obveščeni o tem, kaj se mu dogaja. Gre za vašo starševsko skrb in ne toliko za kontrolo in nadzor. Bolj kot mu boste zaupali, bolj se bo držal vaših navodil. Seveda je to zahteven in dolgotrajen proces, ki bo pokazal zdrave rezultate nekaj let kasneje, v obliki zdravo razvite osebnosti vašega otroka, ki ni imel potrebe izkusiti mejne nevarne najstniške izzive saj ste mu privzgojili odgovornost in spoštovanje do sebe in drugih.
