Ko sem bil še mladenič, smo imeli doma kravo. Krava je bila zelo mulasta, nikogar ni ubogala. Ne mame, ne očeta in ne mojih sorojencev, sploh pa ne kakih tujcev. Bil sem zelo velika izjema. Vedno, ko sem prišel v hlev, me je krava prijazno pozdravila. Zdelo se mi je, da se mi je nasmehnila. Tudi ubogala me je, tako kot kakšen pes. S psi sem bil vedno dober, zato me je seveda tudi krava takoj ubogala. Začutila je to mojo energijo, ljubezen do živali, s katero sem že prišel na svet. Samo meni je dovolila, da jo pomolzem. Molzti sem znal odlično, vedno sem prišel s polnim vedrom mleka, družina pa me je ponosno gledala, ko sem vedro prinašal. Ko sem jo prvič pomolzel, se jim je zdelo to zelo nenavadno, ker je vse druge, ki so hoteli to opraviti, brcnila. Potem pa so se spomnili, da sem to pač jaz, fantič z empatijo do živali, takoj jim je bilo vse jasno.
Nekega jutra, okoli petih, saj sem vedno zelo zgodaj vstajal, mi je prišlo na misel, da bi lahko kravo zajahal. Tega si nihče ni upal, jaz pa sem seveda- si. Odprl sem lesena hlevna vrata in krava je takoj zamukala od veselja, ko sem vstopil. “Tiho, krava, vsi drugi še spijo, saj veš, da nihče ne vstaja tako zgodaj kot jaz,” sem ji rekel. Takoj je nehala mukati in me ponižno pogledala. Nahranil sem jo, ko pa je želela še, sem odločno zanikal. Danes sem se odločil, da bom s kravo malo hribolazil. Zajahal sem jo in jo vodil do poti, ki je vodila na Hleviše. Krava ni bila tako navdušena nad tem fizičnim podvigom, katerega sem bil sposoben. Vendar me je morala ubogati, zato je kar stekla po stezici navzgor. Vmes se je utrudila, zato se je hotela ustaviti, tega seveda nisem dopustil. “Bejž bolj hitru, krava,” sem ji ukazal v svojem prelepem idrijskem dialektu. Takoj, ko sem jo malo potrepljal, je šprintala do vrha. Odjahala sva čisto do koče, kjer je bila hleviška restavracija. Naročil sem klasiko: Goveja juha z rezanci (brez tega kosila seveda ni), telečji zrezek, za prilogo tenstan krompir, fižolova solata S ČEBULO (ker je čebula izredno zdrava), za sladico (ki je ponavadi seveda ne jem), pa sem naročil jabolčni zavitek brez sladkorja. Samo z zdravimi domačimi jabolki, ki so bio. Ne smem pozabiti na DOMAČ kruh, ki sem ga jedel ob jedi. Že po vonju vem, kateri je domač in kateri ne, zato me lumpi nikoli ne prinesejo okoli. Kravi sem naročil mleko, sočno travo in še nekaj zdravilnih rastlinic.
Ko sva se najedla, sva šla še naprej od koče, še bolj gor, da pokuriva več kalorij. Tokrat sem kravo vodil z debelo vrvjo, ki jo je imela zavezano na ovratnici (kupil sem jo jaz, ker so mi dali nekaj denarja, ko sem na tržnici točno povedal, kateri losos je gojen in kateri je divji). Nato sva odjahala dol po zelo strmi poti, za katero sem vedel le jaz (ali pa sem si samo jaz upal iti po njej, ali pa kar oboje). Krava je bila zelo utrujena, ko sva se vrnila. Ura je bila pol osmih zjutraj, moja družina je počasi začela vstajati in se pripravljati na zajtrk. Vsi so bili presenečeni, ko so videli, kako sem s kravo jahal dol po hleviški stezici. Potem pa so se spomnili, da sem to pač jaz, pa jim je bilo takoj vse jasno. Mama mi je ponujala močnik za zajtrk, ampak jaz sem ji povedal, da sem imel že klasično jutranje kosilo. Zelo ponosno me je gledala. Edini v družini sem bil, ki sem se bil sposoben spomniti in seveda tudi izvesti česa takšnega. Za nagrado so mi potem skuhali žlikrofe z bakalco.
Po celi Idriji se je razvedlo, kakšen podvig sem izvedel. “Enrico, bravo, sei molto bravo. Bravissimo!” so vzklikali. Vsi so me klicali in opazovali, a seveda nisem imel časa za njih. Soseda me je celo povabila na naravni jabolčni sok, odločno sem zavrnil, saj sem ga že sam pil, tako ali tako pa me je čakalo delo. Ko sem spet pomolzel kravo in pokosil travo s koso,
me je mama ustavila in mi rekla: “Daj no, joj, daj se malo odpočij, saj se ven ne vidiš, preveč delaš…” To je seveda povedala v idrijščini. Jaz sem samo odkimal, preveč dela je bilo za počitek. Rekel sem, da bom pozneje mogoče še enkrat skočil s kravo na Hleviše. Mama me je debelo gledala s presenečenjem v očeh, potem pa se je spomnila, da sem to pač jaz, njen nadpovprečen, delaven, pameten sin, in ji je bilo takoj vse jasno.
