Aminazen
Zdaj me ne zanima več,
ker kazalec prehitro sklene krog.
Me naredi fosila,
ki poseda na zanikanju.
Čistka uma z varikino spoznanj me pripelje tam,
od koder sem se odpeljala.
Ne zanima me, rečem, in se zvežem s sramoto.
Zatisnem vrv in napravim vozel,
takega kot jadralci svobodnih kril.
Zdaj je tu vse, kar rabim.
Ne poznam poti brez tebe,
čeprav poznam stara razpotja,
ki so razpokala tla.
Ne.
Zanima me.
Zanimajo me tiste razpoke,
ki so delile množenje mojih korakov.
Zanima me prst,
po kateri sem se plazila vse do skoraj pokončne hoje.
Tista pomaranča,
iz katere sem stisnila sok.
In tisti kozarec,
ki se je raztreščil na koščke v urah zanikanja.
