Sivo nebo je čemerno,
kovinsko jekleno.
»Sonček, moj sonček,
posij, napihni balonček,
pristavi svoj lonček,
prosi veter,
naj po nebu
popiha balonček!«
Sonček je balon napihnil,
veter je popihnil,
nad pokrajino zavel,
rumeni balonček je vzletel.
Sonček, zlati sonček
zdaj čaka in modruje,
veter se ustavi,
obmiruje.
Rumeni balonček sam
iz bakrenega večera
v noč potuje,
se razpoči.
In v temni noči
iz njega tisoč zlatih zvezdic
sem ter tja po nebu
razposajeno se razsuje.
