Maja Drolec: Mnenje o knjigi Mateje Gomboc: Zavladati vetru
Kratke zgodbe, Slovenska matica, 2024
Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, učiteljica – profesorica na Škofijski klasični gimnaziji. Leta 2012 je izšlo njeno prvo delo za otroke Matic in Meta vsepovsod, ki je prevedeno tudi v hrvaščino, leta 2014 pa zbirka kratke proze za odrasle Pozneje se pomeniva in roman Dantejeva hiša. Leta 2022 je prejela nagrado za otroško in mladinsko književnost –desetnica za knjigo Balada o drevesu. Leta 2019 je za zgodbo V parku za gradom dobila Onino pero. Roman Gorica (2023) je bil izbran za Cankarjevo tekmovanje v šolskem letu 2024/25.
Zbirka kratkih zgodb Zavladati vetru je četrto delo za odrasle bralce, ki ga je ustvarila pisateljica Mateja Gomboc. Pisateljica popisuje dogodke s preživetveno taktiko; govorijo o svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe. O tem zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega “sleherništva” pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko-katarzično polje. Zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše, tretjina zgodb v zbirki pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, in tu gre za vpliv njenega pedagoškega dela.
Kratkoprozna zbirka nosi naslov po stavku iz ene od istoimenskih novel Zavladati vetru; govori o najstnici Lei, ki s svojo prestopniško mladostniško druščino sproži požar v vrtičkarskih barakah v Trnovem, zato jo odpeljejo v dom za mladinske prestopnike. Šele skozi zgodbo spoznamo junakinjo, zelo nadarjeno dekle, ki se ji je godila krivica, saj je imela slabo izkušnjo s pedofilskim očimom Zvonetom, ki jo je neprestano gledal… Lea se ne misli več vrniti domov, a bo pomagala Tamari, ki ima težave v šoli; njo sta zlorabljala očim in mama.
V vseh zgodbah nastopajo ženske, ki potrebujejo svojo bitko in priznanje v družbi, saj ženske že stoletja živimo v neki ujetosti, še vedno več ali manj v odvisnosti od moških. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedi Ristanc nazaj; “Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novo ustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.” Junakinja je osamljena; pogreša njega, ki je odšel. Če bi umrl, bi se zgodba zaključila, tako pa je še vedno tam nekje, pustil ji je razmesarjeno dušo, poskuša postajati neobčutljiva, hoče pozabiti na preteklost in ta ristanc nazaj jo je močno utrudil. … «Moški leže nad žensko z vsem svojim telesom in življenjem. S komolci se nasloni na njene lase in včasih je težko dihati …«
Dela Mateje Gomboc ne moremo brati kot tako imenovane »ženske literature«. Pisateljica namreč s širino in daljnosežnostjo svojega umetniškega pogleda presega platonsko zamejenost našega razumevanja na zgolj prividne sence v votlini t. i. »ženske književnosti« in se ozira k soncu občečloveških problemov, kot so samota spominjanja (Draga Dana) … «Besede so letele same od sebe, kot drobni koščki ometa, ki ga je načela vlaga …« Prijateljici se ne bosta pozabili, čeprav je ena od njiju odšla v Ameriko. Soočenje z migrantom (Elliah) ; kjer dobi begunec svoj glas in s hvaležnostjo nad dobroto starejše ženske poskrbi zanjo, ko ona doživi srčni infarkt, potem pa počaka, da ga bodo odpeljali…, beg pred zločinom in krivdo (Jazbina) junakinji Milka in Ana se spominjata preteklih časov – še vojnih časov, ko so bili prisiljeni delati zločine, ki jih nikoli v življenju ne bodo pozabili. Tujstvo v lastni družini (Nekdo od drugod), ko mu je rekla, naj gre, zdaj pa ostaja tako sama, da se ji blede in ima od tega prisluhe, neuresničena ljubezen (Suhi zid) – zaradi katere so tudi umirali, ker starši niso dovolili porok mladim, ki so se imeli radi, patološko hrepenenje, groza zgolj biti (Topniški položaj), umetniška zlaganost (Berlin) …«Rjava umazanija je kot gniloba prepredala Berlin, kozmopolitansko mesto, v katerem je opravljala specializacijo«; spominjala se je »priznanega dirigenta, profesorja glasbe«, in njegovega neuglednega stanovanja, v katerem je fotografiral in zlorabljal ženske; od dvanajstletnice do zrelih žensk, nekatere med njimi je poznala, ker so bile njene profesorice. Zatajevani alkoholizem (Lahko kot peresce); alkoholičarka, ki neha študirati, izgubi službo kot natakarica, se zadolžuje in tudi kot osebna negovalka deklice Ajde – deklica je tetraplegik – ne zmore brez alkohola, travmatično otroštvo (Vonj po zažganem) … »Nikoli več se nisem izbubila iz odeje, v katero so me zavili tistega večera…«, ko so odpeljali brata Andreja v zapor za mladoletnike in nato v dom za prestopnike, ker je napeljal lučke, ki so povzročile požar, ata se je zapil, mama pa je delala dve službi, da so lahko odplačali dolg sosedom, ki jim je tudi zgorelo stanovanje. Partnerski konflikti (Ne da bi potrkala) …«Z vsemi lovkami se je razlezla…«, patološko starševsko pokroviteljstvo; (Violončelo); čeprav je Marta zmagala na nastopu, je jokala, ker je bilo v njej preveč bolečine, ki ji jo povzroča povzpetniški in dlakocepski oče.
Zgodba z naslovom Učitelj, ki jo pisateljica posveti svoji mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil učitelj Aldo. Vsi so se ga bali, saj prvoosebna pripovedovalka deluje kot kurirka, in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, “laška glista“, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: “Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.” Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica.« Leglo je name kot pečat in me ni hotelo zapustiti.« Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: “In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!” Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi.
Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, bralec se sreča z radikalno tujim in podzavestnim, z občutjem manjvrednosti in neizpolnjenosti, z žalovanjem, grobo deziluzijo, ljubosumjem, predvsem pa gre za prelomne trenutke obračuna s seboj.
Zbirko prevevata časovna in prostorska odprtost. Čas je večinoma mogoče razbrati le posredno, tako iz vsebine zgodb kot iz sloga pisanja, ki se spreminja in se ji zvesto prilagaja, zgodbe pa so univerzalne in bi se lahko godile na katerikoli geografski koordinati sveta. Poleg notranjega monologa osrednjih ženskih likov avtorica v zbirki Zavladati vetru uporabi dialog. Prav posebno pozornost pa posveča otrokom in mladim, njihovi ranljivosti, iskanju pomoči odraslih oziroma tistih, ki jim lahko pomagajo, pa tudi njihovi zrelosti v presojanju situacije. Tu se vsekakor izkazuje pisateljičina naklonjenost in osebna prizadetost v odnosu do njihovih krhkih duš.
Zgodbe Mateje Gomboc so – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v večinoma najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: poskusi znova. Naj spodleti bolje.
Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc, zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tankočutno prilegajoč se nabor kratko proznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi pa tudi ne. To je živ veter, ki ga sodobna slovenska literatura še kako potrebuje.
Spoštovani bralci, zbirka kratkih zgodb Zavladati vetru je izšla pri Slovenski matici.
