Maja Drolec o predstavi v SMG: INKUBATOR

Maja Drolec: o predstavi  v SMG, INKUBATOR

Režija; Oliver Frljić

Inkubator, nepogrešljivo orodje za reševanje prezgodaj rojenih otrok, simbolizira predanost varovanju vsakega človeškega življenja, tudi tistega, ki še ni biološko samozadostno. Z natančnim uravnavanjem temperature, vlažnosti in kisika ter zmanjševanjem zunanjih dražljajev inkubatorji poustvarjajo razmere v maternici in bistveno prispevajo k preživetju in zdravemu razvoju prezgodaj rojenih otrok. 

Predstava Inkubator v SMG prikazuje prizore inkubatorjev brez elektrike v bolnišnici Al Šifa na severu Gaze. Slike novorojenčkov, nagnetenih skupaj, da bi jim bilo toplo, odpirajo vprašanje meja (ne)človeškosti.
Reakcije družbe na vojne grozote po svetu namigujejo na propad družbe, saj dandanes v družbi ni več mogoče prepoznati humanizma, življenje ljudi ocenjujemo, kot bi bilo na trgu. Življenje v Evropi je vredno največ, drugod pa se njegova vrednost vedno bolj nižja.

Dramaturg predstave je Goran Injac, scenograf Igor Pauška, kostumografinja Slavica Janošević, oblikovalka svetlobe Kristina Kokalj.
V predstavi igrajo: Lina Akif, Daša Doberšek, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef in Vito Weis.

Gledalec v predstavi spremlja simboliko inkubatorjev in razmišlja o brutalni sedanjosti vseh vojn po svetu, in  v Gazi. Lahko se sprašujemo o odzivih družbe na vojne grozote po svetu, ki namigujejo na propad družbe, saj v današnji družbi ni moč prepoznati humanizma, pač pa hladnokrvno opazovanje pobijanja otrok. Sistem to omogoča brez posledic; nemo spremljamo izjave o etničnem čiščenju Gaze in politiko Donalda Trumpa, ameriškega predsednika. Kontekst časa navezuje na družbeno angažiranost in aktualnost. Izrazi Gaza, Srebrenica, Al Šifa, Sarajevo in Auschwitz dajejo močen kontekst, ki je v tem primeru ubijajoč za iskanje estetskega izraza v predstavi.

Dušan Rogelj, Radio Slovenija: Kolektivna moč avtorske ekipe je že dolgo prepoznana odlika Slovenskega mladinskega gledališča. Soustvarjalci in hkrati akterji, razgaljeni do rojstnih podatkov, kože in medsebojnih odnosov, vzpostavijo v po več vlogah ne le igralsko izpiljeno, temveč izrazito etično angažirano govorico. Frljićevo gledališče spet deluje kot radikalna intervencija, klofuta estetiziranju umetnosti, ki je v udobju konformizma pozabila na svojo temeljno nalogo – vznemirjati, odpirati prostor refleksiji in ozaveščanju. Da ne rečem resnici.

S predstavo režiser želi zbuditi gledalca iz zgolj pasivnega opazovanja grozljive realnosti, saj je situacija z nedelujočimi inkubatorji priča brutalnosti, absurdnosti in brezčutnosti Zahoda.

Gledalci smo bili ob koncu predstave navdušeni nad izvajalci in hkrati pretreseni ob kruti resničnosti tega sveta.