Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Svetlana Slapšak; Kje smo?
Goga, 2024
Svetlana Slapšak, slovenska literarna zgodovinarka, antropologinja, klasična filologinja, pisateljica (1948, Beograd), živi in dela v Ljubljani. Objavila je več kot 50 knjig, preko 400 znanstvenih študij in preko 1000 esejev. Prevedla je ogromno del iz latinščine, stare in nove grščine, francoščine in angleščine. Prevaja tudi iz slovenščine v srbščino. Kolumne piše za Večer, je glavna in odgovorna urednica beograjskega strokovnega in literarnega časopisa ProFemina. Bila je sourednica satiričnega časopisa Frontisterion. V preteklosti je kolumne pisala za časopise: Književna reč, Vreme, Teleks, Nezavisni. Njena romaneskna dela so: Svi Grci nazad! : eseji o helenizmu u novijoj srpskoj književnosti, Vukov Rječnik i prevedenice sa grčkog, Trivijalna književnost : zbornik tekstova, Ogledi o bezbrižnosti : srpski intelektualci, nacionalizam i jugoslovenski rat, Otrokove pravice, Leon in Leonina ali Zgodba o vztrajnosti, Ratni Kandid, Za antropologijo antičnih svetov, Ženski ikoni na XX vek (v makedonščini; Ženske ikone 20. stoletja), Ženske ikone 20. stoletja : 60 antropoloških esejev, Ženske ikone antičkog sveta, Mala crna haljina : eseji o antropologiji i feminizmu, Mikra theatrika : antropološki pogled na antično in sodobno gledališče, Hronospore II : eseji i komentari, Zelje in spolnost : iz zgodovinske antropologije hrane : študija o kultni, ritualni in kulturni vlogi zelja, Antička miturgija : žene, Kuhinja z razgledom: eseji iz antropologije hrane, Istomesečniki, Šola za delikatne ljubimce, Kje smo?
Kot klasična filologinja, antropologinja, poliglotka, plodovita ustvarjalka, temeljita poznavalka zgodovine, umetnosti in številnih drugih področij v svojih delih razgrinja svoje bogato znanje. Izobrazba, omika in razgledanost so zanjo vrednote; vedno znova poudarja, kako veliko veljavo imajo v človekovem življenju. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena.
Svetlana Slapšak, avtorica knjige Kje smo? in s podnaslovom Ljubljanski steganogram, pripoveduje o legendi, po kateri naj bi Ljubljano, v rimskih časih imenovano Emona, Leibach, mesto prehoda, ustanovili Jazon in Argonavti. Na ladji Argo so z zlatim runom bežali od Črnega morja po Donavi, navzgor po Savi in potem po Ljubljanici. Druga pripoved pravi, da so Argonavti svojo ladjo ob Ljubljanici razstavili in jo čez slovenski Kras prenesli ali prepeljali do Jadranskega morja, kjer so se ustavili kozmopolitsko mešani starorimski vojaški odredi, kamor so pripotovali Charles Nodier, slon Kandula, Riga iz Fer (Velestina), Vuk in Mina Karadžić, Gustav Mahler, Biljana Jovanović, Farah Tahirbegović, Josip Osti in tudi avtorica sama. Mnogi so v Ljubljani tudi ustvarjali.
Vuk Karadžić je ob prihodu v hotel Elephant rekel svoji hčerki: »No, Minka, zdaj pa uživaj. To mesto je manjše od Gradca, a je prijetno, še posebej zdaj, v zgodnjem poletju, ko drevesa izpuščajo svoja leteča semena, ki se kot rumen sneg usedajo na ulice. Strmi bregovi ob reki so pokriti s perunikami, vijoličnimi, belimi in rumenimi. Ptičev je veliko.«
Leta 1955 je slovenski matematik Ivo Lah zgodbo o Argonavtih nadgradil za ponazoritev svoje matematične formule. Svetlana Slapšak je iz Lahove enačbe razbrala, da matematik v njej operira z nedeljivimi deli ladje. Njeno pozornost sta torej vzbudila nedeljivo in vizualizacija; prav z vizualizacijo je matematik ustvaril steganogram (prikrito sporočilo znotraj drugega sporočila). Do obale vodijo številne poti, zato je upošteval možnost, da je bil vsak del ladje Argo iz varnostnih razlogov prepeljan po drugi poti, kar naj bi zmedlo zasledovalce.
Avtorica pojasni, kaj pomeni podnaslov knjige. Steganografija je praksa prikrivanja sporočila znotraj drugega sporočila in fizičnega predmeta; steganogram je njen proizvod. “V računalniških/elektronskih kontekstih je to računalniška datoteka, sporočilo, slika ali video, skrit znotraj druge datoteke, sporočila, slike ali videa … V zadnjih letih se v steganografiji uporablja število Lah, podatki se skrivajo v sliki.”
Roman pripoveduje, kako je mesto Emona prišleke spremenilo in kako so ga spremenili oni.
Zgodbe pripovedujejo o mitologiji in resničnih zgodovinskih junakih naše in tuje zgodovine; npr.: o Sheri (prihranila je denar, da je plačala svojo svobodo, bila je na Kreti, kamor so jo prodali kot sužnjo) in o Maturnu (Tračan, gladiator, Shera ga nauči brati) s sinom Abgarjem pripotujeta v Emono, se naselita v hiši z vrtom, Maturno je služabnik Kvinta Malecija Leatusa, ki piše knjigo; da med Emono in Naoportom ter Jadranskim morjem ni rečne povezave, zato ladjo Argo razstavijo in vsak del posebej nesejo do Jadrana. Maturno je napredoval in so lahko odšli iz Emone. Stefan in Petar sta ljubimca, ustavila sta se na begu proti zahodu, Bizantinci in ismailci so hoteli ubiti ogrskega kralja, ustavila sta se v Emoni, kjer so ju sprejeli frančiškani, potem odideta vsak svojo pot, Petar gre v Benetke in Toskano, Stefan pa se sreča s sestro Olivero in ljubljeno Eleni. Charles s svojo družino (žena Desiree, mala Marie) pridejo v to mirno deželo potem, ko je Napoleon odšel, turško in avstrijsko cesarstvo umori Riga (ima spomenik v Beogradu, grški pedagog, zagovornik revolucije, borec za združitev balkanskih narodov v federacijo, a je Ilirija, država Argonavtov, napredovala samostojno.) Utopično sanjarjenje lahko prebiramo v Charlesovih delih, po padcu Napoleona družina spet odide v Pariz. Cerkev je gradila svoj sistem slavljenja svetnikov, katerih mesto je v nebesih ob strani boga, posvetna kultura je od helenizma naprej našla svoj alternativni način slavljenja zaslug. Prva apoteza je apoteza največjega pesnika, začetnika evropske kulture Homerja (njegovo življenje, o katerem se ne ve veliko, je podlaga za kulturni mit, ki se povsem logično konča z apotezo). Amfiktion, ki je bil pobožen, je na dvoru sprejel samega boga Dioniza in velja za prvega, ki je menil, da je treba vino mešati z vodo, da bi se izognili katastrofalnim posledicam pijanosti.
V enem od zadnjih poglavij pisateljica prikaže svojo življenjsko zgodbo, otroštvo in mladost v družini, ki jo ima danes za socialno okolje nižjega srednjega razreda in precej revno, vendar z zmožnostjo preživetja, izobraženo ter s smislom za humor. Piše o predanosti antični demokraciji in poskusom oživljanja prednosti te družbene ureditve. Doživela je veliko prelomnic. Zaradi kritičnosti je bila večkrat »napadena.«
Antropologinja razkriva etimološko ozadje ter se zaustavlja pri glasbenih in literarnih vrhuncih. Seznaniti se je mogoče tudi s simbolnim in mitološkim pomenom različnih živali – od slona (Kandula; junaški bojni slon, kraljev slon Salomon ali Sulejman) – vloga slonov v ljubezenskih zgodbah, slon nima sovražnika razen miši, konja pa vse do krokodila (eksotična žival, ikona Grčije), do žabe (simbol plodnosti, mitološka, obredna, magična žival) in vrane.
Knjiga Svetlane Slapšak Kje smo? je zakladnica novih in novih informacij, iz nje vejeta tudi posebna toplina in očaranost nad brezmejnimi možnostmi človekovega življenja: “Prenos, zmaga nad prostorom, upanje, da je možno znova sestaviti kose v ladjo, ki nas bo nosila daleč, daleč od smrti in blizu tistih, ki jih imamo radi.”
Enciklopedično-esejistični roman je napisan kot literarna ubeseditev Lahove matematične formule, v slikovitem slogu, bogatem besedišču in jezikovno barvito. Posebnost je pisateljičino vživljanje v posamezne literarne like, tako zgodovinske kot mitične osebnosti, bodisi s pozitivnimi bodisi z negativnimi lastnostmi. Pisateljica kritično vrednoti zapostavljenost žensk, med vojaki pa jih na začetku omeni kar nekaj, ki so svoje ženske ljubili predano in tudi spoštljivo. Družbena kritika preteklosti in sedanjosti je pronicljiva, argumentirana in poglobljena.
V knjigi so natisnjene pesmi v izvirnih jezikih, grškem, nemškem in češkem, ter prevodi, na koncu pa so dodane predstavitve, slikarske upodobitve ter fotografije zgodovinskih in liturgijskih likov.
Spoštovani bralci, roman, bogato zakladnico znanj, je izdala založba Goga.
