Pa ga je kljub vsemu osvojila. Kot prijateljica, a vendar. Z njo ni želel na kavo, še pogledal je ni, ta ljubosumna dama ga je pa spravila ne le na kavo, marveč tudi na številna kosila in večerne pijače. Kako ji je to uspelo? Zakaj je toliko boljša? Ni ne lepa ne prijetna. Pa lahko zveni nesramno, a živimo v svetu, ko to šteje. Sploh za moškega, ki s svojim videzom pritegne vse, kar kaže približne znake življenja. Razumljivo, da je pritegnil njo, ni pa razumela, kako je ona pritegnila njega. Zakaj sta se tako dobro razumela, kako to, da sta se tako ujela, do nje pa se je vedel tako brezobzirno? Ona je bila do njega vendarle vseskozi iskrena, ni nosila maske, bila je pristna, medtem ko je odnos te ‘prijateljice’ vseskozi nihal. Pa ga je kljub temu bolj privlačila. Četudi le v prijateljskem smislu.
Ni razumela, s čim ga je tako zmotila. Je bila samo iskrenost tista? Je bilo posredi kaj drugega? Zakaj se torej vzpodbuja iskrenost, ko pa je redkokdaj dojeta, kot je prvotno zamišljeno?
Vedno je verjela, da se tveganje izplača. Ne vedno, slej ko prej pa se. V poslovnem svetu je treba tvegati, narediti korak dlje kot večina, da dobimo tisto, česar večina nima. V šolskih časih se je treba učiti, treba je plačati ceno, da uspešno zaključimo šolanje in študij. Na delovnem mestu uspeh ne pride sam od sebe. Zanj se moramo marsičemu odreči, tvegati moramo, zagotovila, da nam bo uspelo, pa nimamo nobenega. A če le vztrajamo, slej ko prej pridemo do želenega cilja.
Zakaj v ljubezni ni tako? Zakaj se vedno, ko pokaže svojo ranljivost, opeče? Zakaj je nihče ne more ljubiti, kot ona ljubi njih?
Pri njem je bilo enako. Celo za prijateljico je ni želel. Vsem je dal priložnost, le njo je zanemarjal. Trudila se je, poskusila je marsikaj. A ji ni dal možnosti. Vse ostale so bile vredne njegovega časa, le ona ne. Ona je bila tista, ki je (z)motila njegov notranji mir.
Tega ni razumela. Kaj je potem res vredno? Človek se z iskrenostjo izpostavi, pokaže svojo ranljivost, nasprotni strani na pladnju ponudi vse, kar lahko ta stran uporabi kot orožje. In to je tudi pogosto uporabljeno. Zanjo je ljubezen vse prej kot lepa, spominja namreč na vojno, v kateri je ona vedno žrtev. Pa nima razmišljanja žrtve. Same sebe ne vidi kot nekoga, ki bi se moral ljudem smiliti. A ko je govora o vojni, je nedvomno tarča. Zakaj, ne ve. Nikdar ni vedela, nikdar ni razumela.
Pa ni mogla pozabiti, ni mogla odmisliti dejstva, da se tako vede do nje. Ko sta se spoznala, je bil prijeten. Bil je prijazen in odprt. Ker je bilo njej sprva nerodno, se je sam potrudil, da je prvi vzpostavil stik. Čim pa se je opogumila in priznala resnico, se je v trenutku umaknil. Kot bi vsi prejšnji stiki ne obstajali. Kako se lahko človek v sekundi spremeni? Če ti je družba nekoga prijetna, se to ne more kar tako spremeniti, mar ne?
Bila je prva, ki se mu je približala, ko se je pridružil že obstoječi družbi. Prva, ki ga je sprejela in mu ponudila roko. Spominja se nasmeha, ki ji ga je ponudil. Vedno se je zahvalil za vsako skodelico kave, ki mu jo je prinesla. Bil je prijazen, bil je vljuden, bil je sproščen.
V tistem trenutku, ko se je odločila za resnico, pa se je vse spremenilo.
Danes je zgolj senca tistega fanta, ki ga je pred časom spoznala in nedolgo zatem spustila v svoje srce. V resnici ne ve, kako razmišlja, vidi pa, kako deluje. Ljudje s svojimi dejanji hitro pokažejo, kako zares čutijo, kaj jim nekdo pomeni.
Živela je v svojem svetu. V tistem, kjer je lahko verjela, da se bo nekoč nekaj spremenilo. V svetu, kjer ljudje slej ko prej spoznajo, da so nekomu storili krivico, se za slednjo opravičijo, posledično pa se tako ponudi priložnost za poustvaritev odnosa.
A tega se v resnici ni nadejala. Resnični svet deluje drugače, pravila, zamišljena za svet domišljije, v našem svetu ne veljajo in ne delujejo.
Ozrla se je po prostoru, kjer je očitno preždela več časa, kot je sprva mislila. Tako se je zatopila v lastne misli, da ni opazila, da so ostali že davno odšli, sama pa je še kar razmišljala o stvareh, na katere nima vpliva in ki v njeno življenje ne vnašajo prav nobene vrednosti.
Spoznala je, da konec koncev ni vredno. Naj boli, bolečina nas krepi. Naj skeli, tako dobimo trdo kožo. Pa kaj, če je ne pogleda. Ljudje smo si različni. Že dolgo tega je uvidela, da čeprav sama vedno stori vse, kar je v njeni moči, da ljudem ponudi 100 %, tega ne more pričakovati v zameno. Večina ljudi namreč ponudi le delček, le toliko, da pokrije najmanjšo zahtevano vrednost.
A ne ona. Ona je vedno ponudila vse, delovala, živela in delala je s srcem in dušo. In le zato, ker tega večinoma ni prejela od drugih, ne bo spremenila svojih verovanj in prepričanj. Še vedno bo delovala skladno s svojimi življenjskimi nazori in načeli, ne bo se jim izneverila, le zato, ker so drugi ljudje drugačni.
Ljubila ga je iz dna srca. Pa kaj potem. Ni marala razmišljati kot žrtev. Ni verjela, da je njeno življenje vredno manj ali manj pomembno, zgolj zato, ker nekdo ni uvidel njene prave vrednosti. Še vedno ji je veliko pomenil. Najbrž ji še nekaj časa bo, saj je bila njena ljubezen čista, pristna, globoka. Izvirala je iz dna njene duše.
A v resnici je to ni šibilo, temveč jo je še krepilo. Ljubezen, ki je tako globoko zakoreninjena, ki je tako nedolžna in čista, človeka le opolnomoči. Če srce preživi takšno bolečino, je namreč zmožno pretrpeti še toliko več.
Srce, ki je bilo tolikokrat zlomljeno, zdrobljeno na tisoče koščkov, kot njeno, lahko prestane vse tegobe in iz pepela vzklije še močnejše.
Tega se je zavedala in ni pustila, da bi ji to moč kdorkoli kadarkoli odvzel.
Bila si je predana, ostala si bo zvesta. Četudi se svoje prave vrednosti sama še vedno ni zavedala, čeprav marsičesa ni razumela, je pa vedela in razumela to, da ona in le ona odloča o tem, komu dopusti nadzor nad svojim srcem.
To je njeno, nadzor nad njim ima zgolj ona sama. In ne glede na vse bolečine, na vso žalost in bol, njeno srce je le njeno in zavetja, ki ji ga ponuja, ko najbolj trpi, ji nihče ne bo odvzel. Nikdar.
V zavetju srca se gradi, raste in se razvija, z na novo zaceljenim srcem v svet stopi še močnejša, še boljša, vredna še toliko več.
V zavetju srca se celi, ko ji tega ne more ponuditi nobeno drugo okolje.
V zavetju srca hrani ljubezen do same sebe, kajti slednje ne more najti nikjer drugje.
V zavetju srca najde dom, ki ji ga tudi on, ki ga tako neskončno ljubi, ne more ponuditi.
V zavetju srca je ona ona – pristna, iskrena, sebi zvesta in predana.
V zavetju srca iz sebe izvabi tisto, kar ji svet očita, da poseduje in razdaja v prevelikih količinah. Iskrenost, pristnost, popolno razgaljenost.
V zavetju srca se razvije v žensko, ki naposled le uzre svojo pravo vrednost in ki je nobena bolečina ne more več zlomiti.
KONEC
