Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Daniel Wisser; Kraljica gora
Prevedla: Tanja Petrič
Sodobnost International, 2024
Daniel Wisser se je rodil leta 1971 v Celovcu, od leta 1989 pa živi in ustvarja na Dunaju. Piše prozo, poezijo in radijske igre, dejaven je kot urednik in založnik. Njegov prvenec, roman v verzih Dopplergasse acht, je izšel leta 2003. Zaslovel je prav z romanom Kraljica gora, za katerega je leta 2018 prejel avstrijsko književno nagrado in nagrado Johanna Beera. Roman je bil doslej preveden v pet jezikov, že dvakrat je zaživel na gledališkem odru, kmalu pa bo po njem posnet tudi film.
V zbirki Horizont je založba Sodobnost leta 2024 izdala roman, ki na pogled spominja na dramsko besedilo. Zelo zanimiva romaneskna forma za bralca je vpeljana zelo smiselno in premišljeno. Roman predstavi zgodbo o človeku, ki se je prisiljen soočiti z boleznijo multiple skleroze, hkrati pa se dotakne občutljivih problematik evtanazije, slabo organiziranega zdravstvenega sistema, nečloveških razmer v domovih za ostarele ter starizma, ki neguje idejo, da si dostojno življenje zaslužijo zgolj mladi, lepo in zdravi. Osrednji lik romana je Robert Turin, ki ob spoznanju, da je hudo bolan, zapusti svojo ženo, da bi ji prihranil trpljenje in se preseli v negovalni dom, kjer želi pričakati konec svojega življenja. V svojih najboljših letih ga je doletela diagnoza multiple skleroze, ki je dandanašnja rak rana sodobne družbe, saj ne izbira svojih žrtev in se pojavlja brez predhodnih opozoril. Tako aktivne, mlade ljudi, ki so tako rekoč šele na pragu tega, da bi življenje zaužili z veliko žlico, iztrga iz primeža rutiniranega vsakdana in jih prestavi v krutost novega življenja.
Tako se zgodi tudi s poročenim g. Turinom, karieristom, ki je uživanje prestavljal v nedorečeno prihodnost. Zaradi svoje močne trme in cinizma med osebjem ni ravno priljubljen, z napredujočo boleznijo pa se začne pomikati proti možnosti prostovoljnega končanja življenja v Švici. Pot, ki si jo je sam izbral, uspe uresničiti šele v tretjem poizkusu; po neuspešnem skoku s francoskega balkona in zaužitju prevelike količine zdravil.
Počutim se, kot da ne bi imel nog, kot da sem kip, ki bo moral mnoga stoletja opazovati vrvenje pred sabo, ne da bi se lahko zganil. Kot kip svobode (taka je tudi naslovnica; kip svobode, pod katerim je veliko ljudi, ki so majhni, a vsako človeško bitje je pomembno), nemočen proti svobodi, ki jo mora utelešati s svojo nesvobodo. Tako pretresljivo Robert Turin opisuje svoje občutenje multiple skleroze. Ko bolezen napreduje, se, da ne bi povzročal preglavic ženi Irene, preseli v negovalni dom.
Tamkajšnje osebje kmalu spozna, da »gospod Turin« ni prav nezahteven pacient; s trmo in cinizmom se spopada z novimi zagoni bolezni, medtem pa v njem zori misel, da bi svoje življenje končal s pomočjo evtanazije v Švici. Uspešen računalničar je obsojen na premikanje z invalidskim vozičkom in na osnovno e-komuniciranje s tabličnim računalnikom, vsakdanji ženini interesi in tegobe njene sestre mu postanejo profana, oddaljena resničnost. Razlog za bolezen, kot razmišlja pisatelj,: obstajajo vzroki, vendar brez razlogov. To ljudje najtežje razumejo. Svoj fokus usmerja na detajle, spoznavanje osebnosti zaposlenih zdravstvenih delavk (izbere si najljubšo, pomaga sestri Nati, ki ima bolno hčer in sinu uredi službo, svakinja Beba (zdravnica), ki je v družini vedno veljala za divjo in vihravo, za seboj ima dve ločitvi, zanjo obstajata le življenje in smrt…, ga razume in mu prinese zdravila, zaznavanje najmanjših sprememb – sluti, da je najbolj na njegovi strani psihoterapevtka, hribovka – kraljica gora – Katharina Payer, ki ga povabi na rojstni dan, zaradi njega izgubi službo, in ga odpelje v Švico, pove mu tudi za film z naslovom Kraljica gora. …«Katharina je danes še posebej bleda, koža pod očmi je videti rahlo zabuhla. Toliko ljudi sem spoznal v svojem življenju in vse sem si jih skušal zapomniti. Med vsemi temi ljudmi je Katharina edinstvena…«Varnost mu predstavlja vsakodnevna, za slehernika izjemno dolgočasna rutina, čeprav želi, da bi si žena Irene našla partnerja in živela ne obremenjujoče življenje.
Roman vsekakor ponuja izvrsten vpogled v duševno in telesno stanje bolnika, za katerega ni možnosti ozdravitve, kljub temu pa protagonistu ne vsiljuje tragičnega in trpečega pogleda na svet; ravno nasprotno, kljub bolečemu zavedanju, da bo sledil mukotrpen konec, ohrani nek svojstven humoren in malce ciničen odnos do stvarnosti, s čimer zna zagreniti ali pa popestriti dan svojim bližnjim, torej (tudi) sostanovalcem doma in zaposlenim v njem. Prav slednje doživlja, kot da je njihov prijatelj, sorodnik in prebija mejo oskrbovanec-oskrbovalec.
Poznam tudi prognozo številnih drugih pacientk in pacientov v našem domu: na negovalnem vozičku ali v postelji bom kmalu postal pacient, ki morda ne bo mogel verbalno izraziti svoje volje in se bo moral sprijazniti z morda večletnim nesmiselnim podaljševanjem svojega trpljenja. (str. 151)
Nekdanji veliki osvajalec kljub fizičnemu propadanju ohrani šarmantnost, deli poklone (ob božiču nagradi vse medicinske sestre z denarnimi darili v kuvertah, zdravnico pa z avtomatskim sesalcem), sebi in drugim toči drago vino in izvablja skrivnosti. Solzavost zgodbe preseže s t. i. večglasnimi pripovedovalci, v katere se prelevi večina omenjenih literarnih oseb. Z različnih vidikov spoznavamo osebnost g. Turina in hkrati tudi njih samih. Vsi se kažejo kot krvavi pod kožo, ni odvečnega niansiranja na pozitivce in negativce. Notranji monolog oseb je pogosto korigiran (tj. prečrtan ali počrnjen), kar je izvirni doprinos tega dela.
Vedenje o delni tabu temi – kako se kot mlad človek spoprijeti s takšno tegobo, stisko, ko se spreminjaš v »človeško rastlinico«, kako ohraniti dostojanstvo in motiv za vztrajanje v brezizhodni situaciji, dojemanje in razumevanje bolnika s strani sorodnikov in negovalcev in možnosti evtanazije – je pisatelj poglobil s pogovori in pričevanji zdravnikov in negovalcev na Dunaju, deluje pa tako prepričljivo, kot bi bil pisatelj sam tovrstni bolnik. Evtanazija – da ali ne? …« Popiti moram le še en lonček, en lonček, tako majhen, s tako malo tekočine, da mi to ne bi smelo povzročati preglavic….Tekočina je motna, pač ni veltlinec. Ljubim Irene. Ljubim Irene…« Tovrstno vprašanje je tako izvrstno argumentirano s strani vseh pomembnih prisotnih deležnikov, da se enoznačni odgovor empatičnemu bralcu začne izmikati.
Roman, ki spominja na verigo dramoletov, je pretresljivo neposreden, duhovit in poln črnega humorja, čeprav odpira številne boleče teme in moralne dileme. Ošvrkne tudi pomanjkljivosti zdravstvenega sistema in nege težkih bolnikov, nevzdržne razmere v negovalnih domovih ter polemizira z odnosom »mladih, lepih in zdravih« do vseh, ki to niso več.
Roman Kraljica gora, ki ga je izdala založba Sodobnost, tako z obliko kot z vsebino pritegne bralca, da jo je treba prebrati na mah. Zelo priporočam.
