Šla je.
Niti za hip se ni ozrla.
Razpela je krila
in kakor ptica poletela v svet.
Živela je
in s polnimi pljuči zajemala tuj zrak.
Podobe domače
so se vztrajno začele vrivati v sanje.
Sanjala je
gozd domači, vonj po smrečju,
dim, ki vali se z ognjišča,
slast mamine juhe na nedeljski dopoldan.
Vrnila se je.
Objele so jo vonjave in toplina doma.
Nevidne niti
so jo vrnile v domači pristan.
