Vitke smreke, smolnati bori,
nežne praproti, grčavi štori,
mehki mahovi, vresje cvetoče –
prostor oddiha, kjer vse je mogoče.
Pljuča zadihajo, se srce umiri,
duša zaplava, telo se sprosti,
sanje se spletajo, se pesem rodi,
radost pa vzklije in nežno vzbrsti.
Me žolna pozdravi, ko zajtrk svoj išče,
na jasi pa ježek me majhen obišče,
tam daleč je srna, se plaho umika,
slepec na poti se cikcak premika.
Bukev mogočna je gozdni oltar,
gozd katedrala, res pravi je dar.
Je moja molitev, moje svetišče,
ko duh je nemiren, rad ga obišče.
V krogu življenja vse se vrti,
čudež za čudežem si ves čas sledi.
Tu zdravje izvira in sreča se tke,
kdor s srcem išče, najde prav vse.
