Poezija Erike Vouk me vedno znova pritegne. Povabi k branju, razmišljanju.
Le slišim valovanja, le butanje valov.
Kot da meglena zavesa gori,
takšni so sončni zatoni,
kakor mandala, ki valovi,
je Casa Batlo v Barceloni.
Kakor svetilnik utripa oko,
slika je vse ožja,
kraj, ki g ni,
ga nikoli ne bo.
Mrzel objekt domotožja.
(Erika Vouk: Valovanje, Litera)
