Korak za korakom, hišo za hišo, leto za letom
si se z mano sprehajal
skozi moje otroštvo.
S pogledom,
da mora iti do dna svobode …
Ko si odšel,
si spakiral v potovalki tudi ljubezen,
a čustva so lepilo, ki ti,
če nisi preklemansko previden,
zlepijo oči in ves razum.
Le nečesa ne veš,
namreč,
jaz sem hodila gledat izložbo najine kavarne in
najino mizo, za katero sva sedela,
in videla prazno.
Iz ruševin otroštva sem sestavila mene – človeka,
ki ga ne poznaš.
Prihodnost s spuščenimi konci
binglja v sedanjost …
In to je moja prednost.
Zapisala: Maja Drolec
