Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Edvard Kocbek; Strah in pogum
Sanje, 2022
Edvard Kocbek (1904 – 1981), slovenski pisatelj, pesnik in politik. Njegov opus zajema poezijo (Prve pesmi, Zemlja, Groza, Poročilo, Zbrane pesmi), prozo (Črna orhideja, Tovarišija, Strah in pogum, Listina, Krogi navznoter) in dramatiko (Plamenica, Mati in sin, Večer pod hmeljnikom). Za svoja dela je bil večkrat nagrajen; zlati venec Struških večerov poezije, Prešernova nagrada 1964, red zaslug za narod.
Kocbekova knjiga Strah in pogum (1951) sodi med najbolj pretresljiva dela slovenske literature 20. stoletja. Zbirka zajema štiri novele: Temna stran meseca, Blažena krivda, Ogenj in Črna orhideja.
V Temni strani meseca je neimenovani pripovedovalec tehnik v bunkerju, o borcih je bral le v romanih, tu pa zdaj skrbi za arhiv, sodeluje pri tiskanju letakov, je pa zelo boječ. Z zanimanjem spoznava in posluša svoje soborce v bunkerju; (Barka, ki je imel svoj čar, bil je nekdanji španski borec, zaradi poškodbe na nogi se je gugal ob hoji, bil je glasen in zgovoren, zanj sta ocean in morje najljubša resničnost), Devin (nežna duša, ki ime dobi po Devinskih elegijah, ljubi Danteja, a je oster mislec) in četrti član (Atom, starejši ilegalec, fotograf, urednik, imel je svojo radijsko postajo). Skozi njihovo druženje je nastajala tovarišija, odhajali so na akcije – ven iz bunkerja -, pripovedovalca pa hromi zla slutnja, zato tudi on odide. …«Zdaj vem, da ima pogumni človek isto izhodišče kakor strahopetnež, obema je nevarnost edina resničnost. Prvi se je boji, drugi jo išče. Strah in pogum sta tečaja iste pretiranosti, strah pretirava nevarnost, pogum pa varnost.« Borunova domačija, kjer je skrit tudi bunker; to je na obrobju Ljubljane pri Viču, je obkoljena….«Tišina je bila pregloboka, da bi jo prenesel…«
V Blaženi krivdi partizanski bolničar Damjan po šestdnevni hajki dobi nalogo, da mora ustreliti – likvidirati – izdajalca – partizana Štefana, (za katerega se ne ve, če je res izdajalec, na koncu se izkaže, da je, saj je dobil nalogo pri Nemcih, a si je premislil). Damjan trpi, ker še nikoli ni usmrtil človeka, »Spozna, da se zna nevarnost stopnjevati, kadar se ji človek upira«, zato ga na zadnji poti s Štefanom prevzema občutek hladne praznote. Obrat zgodbe se zgodi, ko Damjana piči kača in je sam v smrtni nevarnosti. Ranjena se na domačiji, kjer zanju skrbi gospodinja in njena hči, sprijaznita z resnico …«V molku sta skušala slutiti, da ju nosi nekaj, kar je njima samima tuje in neznano…«
Ogenj je zgodba, ki se dogaja v župnišču. Mladi kaplan Marijan Žgur, ki je naklonjen italijanskim fašistom, hoče biti delček ognja, da bi se vnel, nasprotuje staremu župniku Jerneju Amonu (poštenemu domoljubu), ki se zavzema za Toneta, aktivista, a ga Italijani obsodijo na smrt. Zadnji zakrament prejme od kaplana Žgurja, ki je fanatik, to bralec lahko razbere iz njunega pogovora… «Marsikaj moram uničiti, da se obdržim. Tudi tebe…«. Njun pogovor ne obrodi sadov, Toneta ustrelijo, cerkev je zjutraj obkoljena in uničena, Žgur naredi samomor, Amon pa opravlja sveto mašo, čeprav ga je prešinila praznota svoje duhovniške brezhibnosti…
Črna orhideja dobi naslov po Orchidei neri, vonj po črni orhideji na Katarininem šalu premami partizana Gregorja, ki je ustrelil nemškega oficirja in ujel Katarino (Rinčico). …«Drug za drugega sta tisti hip spoznala, da se poslej ne bosta mogla ubraniti tihega človeškega razmerja, ki je začelo utripati v obeh. Igra tega trenutka ju je le bežno vznemirila, kakor nenaden veter le na površini vznemiri ocean, ki z velikanskim bremenom teži v negibno in usodno globino.« In čeprav se je Gregor zaljubil v lepo dekle, ki je hotela živeti, se je podredil ukazu, ona pa si je zaželela umreti v beli poročni obleki s tančico. Vsi borci bataljona so jo gledali zaljubljeno, Gregor pa jo je po ukazu komisarja Janeza ustrelil. …«Nastala je tišina, ki jo to jutro še ni občutilo. Njeno zvenenje je začelo naraščati v ušesih in se spajati s šumi…«
Avtor v zgodbah tematizira človeški etos, ki je bil tekom druge svetovne vojne izpostavljen skrajno srhljivim preizkušnjam. Skozi štiri novele je izrazil svoj pogled na eksistenčna vprašanja, ki jih je naplavil vojni čas in na katere so se odzivali posamezniki.
Kocbek je v času, ko se je morala vsa pluralnost resnic podrediti diktatu zgolj ene, najvišje in absolutne resnice, z zbirko svojih novel ostro zarezal v tradicijo črno-belega prikazovanja osvobodilnega boja, boj med levico in desnico, ideje pa so žive in pomenljive še dandanes.
Njegove novele zamegljujejo jasno mejo med dobrim in zlim, ki nista lastna katerikoli zgodovinski situaciji, ampak sta vsajena globoko v vsakem posamezniku. Človek ne more biti zgolj borec, revolucionar in heroj, prav tako kot ne more biti zgolj morilec, krvolok in zločinec. Nazadnje vsak človek ostane sam pred svetom. Kocbek človeka vrže v vojni in revolucionarni čas, v to usodno nujnost zgodovine, ko se mora v mejnih situacijah soočiti z neizogibno nujnostjo odločanja in izbire. Njegovi junaki so tudi ponazoritev in ilustracija tragične ambivalentnosti modernega človeka, vedo, da je zgodovina neskončna in tako rekoč »čez človeška«, ljudje pa umrljivi. Človek je tvorec zgodovine, a tudi njen ujetnik; posamično umrljivo bitje.
Nova edicija, ki je izšla v zbirki SANJE roman, prinaša spremno besedo Gorazda Kocijančiča z naslovom Strah in pogum za 21. stoletje – prvi kvartal, v kateri avtor opozori na relevantnost knjige v času poskusa uveljavitve novega svetovnega totalitarizma. Knjiga vključuje tudi študijo Andreja Inkreta, v kateri avtor podrobno dokumentirano predstavi dramatično dogajanje, ki je sledilo nastajanju in objavi knjige.
Spoštovani bralci, novele z naslovom Strah in pogum so izšle pri založbi Sanje.
