Na mojo bit je legla senca,
senca, temnejša od noči.
Negotovost
in strah
in žalost.
Tavam po črni praznini
in željno čakam na odrešitev.
Na topel pogled,
na mehek dotik,
na nežen poljub.
Upam, da vzide srebrna luna.
Ptice sanjajo v vejah dreves.
Še tavam,
še iščem,
še ne obupam.
Pesem slavca zasliši se v noč,
drhteča razbija temino.
Čista,
srebrna,
upajoča.
Reka odnaša svetlobo v dalj,
valovi odplaknejo sence.
Svoboda,
lahkotnost
in mesečina.
