Maja Drolec; Mnenje o knjigi
Leïla Slimani ; Glejte, kako plešemo
Leïla Slimani je francoska pisateljica in novinarka maroških korenin. Zaslovela je z družbenokritičnim romanom Uspavanka, ki ji je prinesel prestižno francosko literarno nagrado Goncourt. Dežela drugih, Glejte, kako plešemo in S seboj bom odnesla ogenj je zgodovinska trilogija, ki v zaključku bralce popelje v sodobni Maroko, v katerem po koncu despotske vladavine Hasana II. vrejo nasprotujoče si ideologije. V deželi, kjer se želje po vsesplošnem preporodu tepejo z islamističnim ekstremizmom, se mlade generacije ozirajo v svet. »Je mogoče ljubiti deželo, ki ti ljubezni ne vrača?« se sprašuje pisateljica in spiše kompleksno zasnovano tridelno zgodbo o ljubezni med Mathilde in Aminom – Alzačanko in maroškim vojakom v francoski vojski.
V trilogiji se loteva vprašanj (post)-kolonizacije in položaja žensk v Maroku od 50. let prejšnjega stoletja do danes; prva knjiga se tako konča z boji za maroško neodvisnost, drugi in tretji del pa bralce popeljala prek obdobja avtoritarne vladavine Hasana II. do 21. stoletja. V prvem delu družbenozgodovinske trilogije, Dežela drugih, se Mathilde in Amin leta 1944 spoznata in zaljubita, po koncu druge svetovne vojne se preselita v Maroko in si ustvarita dom v Meknesu. Amin se loti kmetovanja in posli sčasoma stečejo, a Mathilde v Maroku dušijo togi običaji, samota, tujstvo in pomanjkanje. Domače konflikte spremljajo vse večja nesoglasja med koloni in domačini, ki nazadnje pripeljejo do hudih političnih nemirov, v katerih resne posledice utrpi tudi Aminova družina.
Glejte, kako plešemo; drugi del romana se dogaja po pridobljeni maroški neodvisnosti leta 1968, ko na čelu države vlada despotski kralj Hasan II. Deželo obenem zaznamujeta hedonizem in represija, in podobna dihotomija vlada v družini Mathilde in Amina. Čeprav se je Aminovo trdo delo obrestovalo in posli cvetijo, sta njuna otroka, tako kot njuna domovina, razklana med tradicijo in modernostjo, svobodo in konformizmom. Ajša in Selim sta pripadnika buržoazije in hkrati otroka revolucije, kot potomca rasno mešanega zakona pa se srečujeta z rasizmom. V iskanju lastne identitete se podata na povsem različni poti, oba ujetnika sveta, v katerem zanju še vedno ni pravega mesta. Mathilde Selima navaja na evropski način življenja; bazen ob hiši (1968), on ne zna plavati, ona pa je navdušena plavalka, tudi njun sin je plavalec – športnik ….«Nič sramotnega ni, če se vidi, da jima gre dobro….Hoče ta svoj bazen, hoče ga kot povračilo za požrtvovalnost, osamljenost in izgubljeno mladost….Hranila je denar, zaslužen denar, davek, s katerim se je odškodovala za ponižanja. In se maščevala.« Amin, ki je z leti postajal še čednejši, in močno je obogatel, postal je pionir gojenja oljk, ljubimka z drugimi ženskami, Mathilde sumi, da tudi s Corinne – ginekologovo ženo.
Po pridobljeni neodvisnosti Maroko preplavijo spremembe. Mathildina in Aminova otroka, Ajša in Selim, prihodnost zgrabita z obema rokama; Ajša se poda v Francijo, uspešno doštudira medicino – ginekologijo, poroči se s profesorjem ekonomije, Mehdijem, ki je celo povabljen na kraljev rojstni dan. Selima premamijo zahodnjaški hipiji in njihove ideje o svobodni ljubezni, izgubi se v svetu mamil, potem, ko se je zaljubil v Selmo, svojo teto, ki je postala vdova, saj je Murada zasul material, ko so kopali za vodnjak. Aminov brat – Omar – je revolucionar, nadzoruje sestro, ki je prostitutka…«Moški te kolonizirajo, zasedejo, spolni udi prodirajo vate in pričakujejo, da boš vsa globlja in vlažna kakor tropska džungla. Ženske pa so kot napadene države, po katerih pustošijo vojske in jim požigajo polja.«
A zgodovina se ponavlja in ideali revolucije se hitro izgubijo v lakomnosti in korupciji. Roman se zaključi z rojstvom Mathildine in Aminove vnukinje, ko bodo vsi plesali…
Spoštovani bralci, roman Glejte, kako plešemo je izdala založba Mladinska knjiga.
