Izšel je novi roman pisateljice in pesnice Maje Drolec (1959), doštudirala je slovenščino in knjižničarstvo. Poučevala je na osnovni šoli Marije Vere v Kamniku.
V samozaložbi je izdala avtobiografski roman Bilo je eno poletje (2021). Sodelovala je na 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo v Arsovi lastovki, kjer je bila objavljena njena zgodba z naslovom Življenje se zdi tanko kot papir, piše kolumne v Kralje ulice (zgodba v nadaljevanjih – Polje časti) in recenzije romanov, pesniških zbirk, mladinske literature in priročnikov v spletnih revijah: Ventilator besed (urednica Vladimira Rejc) in Jantarna lastovka (urednica Gabriela Babnik Ouattara). V letu 2024 je pri založbi Hirondelle izdala roman Jeben lajf, zmagala je na literarnem natečaju Pesniška zbirka 2026, ki ga je razpisal Kulturni center Maribor, kjer je tudi izšla njena pesniška zbirka Mavrični pajčolan. Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? (Hirondelle, 2026) je njen tretji roman.
Ob branju romana Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? imamo sicer občutek, da je njena junakinja znanka iz sosednje ulice, med drugim v načinu, kako se zaljublja, toda tisto, kar je novo, je njeno navdušenje nad tem, da se spušča v nekaj zanimivega, odkriva nekaj novega. Če je bil pri pisanju kakšen namen ozaveščanja, potem se ta morda poraja iz navdušenja prikazati žensko telo lepo, in posebej v trenutku, ko mu drugi pravijo, da temu ne more biti več tako.
Zagon ali pa zalet s katerim se glavna junakinja Daša zaljublja, s katerim opazuje svoje moške, nežne in hkrati rahlo gospodovalne (Simon), je torej toliko kot navdušujoč. “Svojo dušo čutim kot nekaj, kar je mogoče prijeti v roko in jo zavarovati kot droben biser, ujet v stisnjeno pest. Čutim se osvobojeno vseh ovir, vse drame svojega življenja in počasi, čisto počasi stopam po ravni cesti naprej … zavedajoč se hormonskega tobogana, ki je neusmiljen, krivičen in hkrati zabaven za nekoga, ki ne more ničesar več izgubiti.”
Daša je ne samo hrepeneča, ne samo naivna, predvsem v smislu predaje drugemu, pač pa tudi načitana. Prebrala je vse tiste avtorice, ki jih je Slavenka Drakulič morda izpustila (na primer Audre Lorde ali Louise Glück); z njimi se ne samo identificara v smislu moško ženskih razmerij, pač pa jih tudi medbesedilno vpleta v svoj tekst.
Roman Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? tako ni le ljubljenje z drugim, pač pa pomeni tudi ljubljenje z besedili drugih, ki pišejo bodisi o podobni temi bodisi o nečem čisto tretjem.
Pomladna svežina, obračun z ljubezenskimi pustolovščinami, ko srce mrmra, da tam nekje čakajo globoka odkritja, ki pa včasih znajo biti tako plehka, čeprav že samo občutek, da obstajajo, nudi določeno tolažbo, nakazujejo, da pisateljica išče zavezništvo z bralcem.
Mali potoček, ki je poln žabjih pupkov in malih rastlinic, hrane za male živali, ob katerem najmlajši sprehajalci uživajo, poleti hladi ozračje, pozimi pa se na njej naredi led, se kasneje spremeni v deročo vodo, ki je spremenila zemljevid Slovenije. Vse se je utopilo, zapíše pripovedovalka. Avgusta 2023 je potopilo vse mostove. “In tam, kjer bi morala biti cesta, so bila jezera z blatom in kamenjem. O naši nesreči je govorila vsa Evropa, ves svet. Dokler ni začelo nepopustljivo deževati in potapljati Peking, goreti na Havajih, še vedno goreti v Kanadi, deževati na Norveškem, poplavljati na Švedskem, goreti v Grčiji, spet goreti v Grčiji, orkansko pustošiti v severni Italiji, hudourniško deževati v Avstriji, goreti na Siciliji, poplavljati letališče v Frankfurtu, goreti ob letališču v Palermu, odnašati železniške proge v Švici, potapljati Balkan …” Šele takrat so novice iz slovenskih krajev izginile iz svetovnih pripovedi in kar je ostalo ljudem, je bilo, da so zavihteli krampe in lopate in začeli čistiti blato, ki je med vodno ujmo prekrilo praktično vse in ki je smrdelo, kot zapiše pisateljica, po strupih, gnitju, fekalijah in truplih drobnih živali.
Največja naravna nesreča, ko sta bili prizadeti dve tretjini Slovenije, pri čemer je bilo največ škode na cestni, energetski in bivalni infrastrukturi, verjetno še nikoli ni bila opisana na tako avtentičen in literarno prepričljiv način, kot ravno pri Maji. “Sosedje smo se najprej boječe gledali, potem je padla kakšna beseda. Ni več elektrike, ugasnila bo voda. Mamica z dojenčkom me je vprašala, ali je voda pitna, ker se bo njihov mali kmalu zbudil in bo hotel jesti,” zapiše.
“Kaj naj bi ji rekla? »Če imate možnost, ga odpeljite k sorodnikom. Tukaj še nekaj časa ne bo pitne vode.«
Njen mož je jokal.
Druga soseda je rekla: »Vi še ne veste, kaj dela voda, ruva beton.« Ljudje, ki se do zdaj sploh nismo poznali, se zavemo, da smo sosedje in da potrebujemo drug drugega. Končno postajamo ljudje.”
V romanu Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? preteklost čudno naplavlja, skupnost se zbere, in si pomaga, solidarnostna gęsta preglasi žalost, vmes še slišimo glasove ljubimcev govoriti o seksu, kar se zdi zdaj skoraj nespodobno; “z vsakim moškim se ustvari minivesolje, koliko energije gre v to!” pomisli pripovedovalka, ki medtem ko opisuje drugega, opisuje sebe. Telo, ki jo vodi, hrepenenje, ki jo izdaja, je onstran njenega nadzora. Podobno kot narava, je nepredvidljivo in ko se roman reke izliva v neznano strugo, se vprašam, kaj je tisto, kar je vendarle ostalo v zamolku? Je to perspektiva moškega, ki jo je vendarle ljubil? Perspektiva narkomana, ki se ga spomnimo iz romana Jeben lajf in ki se spet neuspešno poskuša izvleči iz odvisnosti od drog. Njegova navidezna osvoboditev iz sveta obveznosti, šole, zaposlitve, zaslužka zamenjajo trda pravila preživetja na ulici, kar deluje kot rez v poetičen roman.
In tudi nikoli ne gre za to, da bi Maja Drolec izzumljala nove teme, pač pa gre bolj za način, kako to počne. Njen roman je izjemno privlačno branje, ker nam pisateljica med vrsticami pripoveduje, da je močan tisti ali tista, ki zna spletati tesne odnose med lastno vitalnostjo in torej prisotnostjo in drugimi silami, ki na starost postanejo še toliko bolj neulovljive. Pravi pripovedovalkin jaz je še vedno tisti iz otroštva, otrok, ki nikoli ne odraste. In svoboda je na ta način zmožnost, da se izraziš.
Roman tako dopušča različna branja in interpretacije: seveda ga lahko beremo tudi izključno samo terapevtsko – telo privzema oblike, vstopa v nove odnose, z uničenjem, izgubo in smrtjo –, zaradi česar nas ženske Maja uči, kako se postarati, sprejemati staranje; mogoče je seveda tudi, da roman beremo kot eksperiment, saj so tu izpisane zgodbe tudi rezultat temeljite raziskave in ne samo stvar avtoričine intimne izkušnje; hkrati pa gre za literarno izjemno spretno zasnovano knjigo, ki večne teme življenja in smrti, pripadanja in tujosti obravnava recimo s perspektive ponižnosti in sprejemanja.
Spoštovani bralci, roman Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? je izdala založba Hirondelle.
Maji Drolec ob izidu romana čestitajo Vladimira Rejc, Dunja Krajnc in Ida Zupan, Ventilator besed.
