Vrabec je priletel na okensko polico. Vrabčki znajo biti pogumni in predrzni, ko jim radovednost ne da miru. Ptiček se je zastrmel v lebdečo belo figuro za šipo zaprtega okna. Figura za šipo okna je bila podobna kot solza pticam. Imela je kljun, peruti in rep. Belo bitje, ki je prhutalo za stekleno šipo, je bilo ptičjega rodu. Vrabček je obstal kot vkopan. Beli ptiček se ni premaknil niti za ped, medtem ko je frčal, kot pač počnejo vse ptice, medtem ko švigajo sem in tja po nebu.
»Kdo mi bo verjel, da sem naletel pri ljudeh na belega ptička, ki leti, a ne premika kril med letom,« si je vrabček dejal sam pri sebi. Poznal je navade ljudi. Vedel je, da imajo ljudje kanarčke v kletki, pa štirinožne prijatelje mačjega in pasjega rodu. Ptiček bele snežne barve je bil nekaj posebnega, čeprav je imelo krilato bitje ptičji kljun, perutničke, repek in nožice. Imel je napako, ker ni imel perja in niti puha kot ptičji mladiči, a to ni motilo malega vrabca, ker je bil ptiček podoben kot solza pticam.
Ptičja druščina je čebljala na bližnjem drevesu. Ptice so si imele veliko za povedati. Ščebetale so vse v prek, ena drugo preglasile, da se je njihovo čivkanje glasno razlegalo daleč naokrog po okolišu. Žvrgolele so kot navita ura.
Mali vrabček se ni dal zmotiti na okenski polici. Lebdeči snežno beli ptiček je popolnoma navdušil, očaral in prevzel pernatega ptičjega prijatelja. »Le kako belemu ptičku uspe leteti, ne da bi premikal kril?« je tuhtal vrabec. Kar je videl, ni bila nobena izmišljotina. Beli ptiček je nedvomno letel. To je bilo črno na belem.
Na dlani je bilo, da je bila snežna ptica. Vrabček si ni mogel kaj, da ne bi poskusil leteti kot beli ptiček za stekleno šipo okna, zato je pogumno razprostrl krili, a se ni dvignil v zrak niti za pet. Vrabec je vztrajal na položaju.
»Nekaj se bo že izcimilo iz tega?« si je dejal ptiček, ki je posnemal snežnega ptičjega prijatelja za šipo okna. Vrabček se je s krempeljčki krčevito držal roba okenske police, da ne bi zviška štrbunknil v votlo praznino. Previdnost ni bila nikoli od več, ko je šlo za kožo, pardon za ptičji puh. » Kdor čaka, dočaka,« si je rekel vztrajni vrabček, ki se mu je šlo za ptičjo čast in ponos vrabčevega rodu. Brihtna ptica ni prhutala s perutničkami, zmigala je le z repkom, da bi se povzpela v let.
Trmasti in trmoglavi vrabec je naprezal vse svoje moči. Razprostrl je zopet krila na vse pretege, a nič ni pomagalo, vse je bilo brez haska, ves njegov trud je bil zaman. Vrabček je obtičal kot štor na okenski polici. Ni bilo kaj. Nekaj je bilo hudo narobe s tistim belim ptičkom za stekleno okensko šipo. Na dlani je bilo, da je bila snežna figura ptica, o tem ni bilo nobenega dvoma, a nekaj čudnega je bilo na njej. Ptica ni imela perja, za nameček pa se ni oglašala, skratka ni ne čivkala in niti žvižgala, bila je tiho kot miš, ko zasluti mačko v okolici.
Naslednjega dne se je vrabček vrnil na okensko polico, ker ga je radovednost tako matrala in mučila, da si ni mogel kaj, da ne bi zopet občudoval belega ptička in razvozlal zagonetne uganke njegovega letenja in molka. Ta misel ni vrabčku dala miru. Nekaj skrivnostnega je bilo gotovo na tem, da je beli ptiček letel brez premikanja kril. Človeške roke so odprle okno, a beli ptiček ni zletel z okna v nebo. Lebdel je na šipi kot kip na podstavku.
Vrabčku ni bilo nič, popolnoma nič jasno, medtem ko je gledal belega ptička na šipi odprtega okna. » Da ni kaj narobe s ptičkom,« je ugibal vrabec, ki ni nikdar videl česa takega snežno belega. Ptičje bitje je bilo nekaj čisto posebnega, da ga ni bilo takega daleč naokrog v okolici. Na šipi je nagajivo zrla ptičja figura svojimi črnimi očmi podobnimi kroglicam. Beli ptiček je bil zanj čarobno in čudežno bitje iz pravljice.
V sobi se je premikala človeška figura. Vrabček je bil previden ptiček, zato je z okenske police nemudoma švignil na vejo bližnjega košatega drevesa in z daljave zrl skozi okno v sobo.
Okna so nevarne reči, ker jih ljudje odprejo in zaprejo, zato ni pametno biti zraven oken, ko se ljudje mudijo pri oknu. Vrabček je bil toliko že poučen o navadah ljudi, da se je držal zlatega pravila ptičje previdnosti.
Želja, da bi prišel zadevi do dna, ni dala krilatemu puhastemu radovednežu miru. Skrivnostno letenje tistega lebdečega ptičjega bitja na okenski stekleni šipi ga je pritegnilo kot magnet opilke železa, zato ni šel mali pernati prijatelj pretirano daleč stran in jo strahopetno odkuril na varno kot zajec. Vrabček je radovedno posedal na veji drevesa in gledal človeško bitje s kodrastimi lasmi, skrbno počesanimi v kiti.
Deklica je sedela v sobi za mizo. Imela je kodre pšenične barve podobne zlatemu soncu na nebu. Krajšala si je čas, ker je bil pouka prost dan. Da ji ne bi bilo pretirano dolgčas, je ustvarjala čarobno in čudežno bitje s papirja. Barvala je in rezala papir. Izpod njenih veščih prstov je nastajalo papirnato bitje, figura, ki je polagoma pridobila ptičjo obliko. Snežno bela papirnata ptica je imela nekoliko ukrivljeni kljunček, lepo oblikovane perutničke in drobne nožice. Ko je bil beli ptiček nared, ga je dekletce prilepilo na nasprotno šipo okna tako, da sta si ptici leteli nasproti.
Drobnemu ptičku na veji drevesa je bilo vse kristalno jasno kot beli dan. Otroške ročice so imele čarobno in čudežno moč. Prava čarovnija je nastala iz njihovih lesenih pisanih barvic, pravcati čudež so pričarale njihove škarje. Izdelale so zopet belo snežno ptičko in jo prilepile na šipo. Vrabčku je bila sreča naklonjena, ker je končno razvozlal uganko belega ptička. Beli ptiček je bil papirnata figura, podobna kot solza ptičjemu rodu, ki jo je otrok mojstrsko izdelal iz papirja.
Vrabček se je obrnil proti oknu, kjer sta bila pripeta na šipi snežno bela ptička, občudoval ptičjo skladno silhueto, nato razprostrl krili in se veselo pognal v modrino sinjega neba.
