Maja Drolec: Mnenje o kniigi
Elif Shafak; Bolšja palača
Prevedel Jure Potokar
Sanje, 2026
Elif Shafak (1971), turška pisateljica, ki živi v Franciji, je ena najvidnejših sodobnih turških avtoric. Objavila je 21 knjig, od katerih je 13 romanov, njene knjige pa so prevedene v 58 jezikov. Otok pogrešanih dreves je bil finalist za nagrado Costa, britanske književne nagrade, nagrado RSL Ondaatje in nagrado Women’s Prize for Fiction. 10 minut in 38 sekund v tem čudnem svetu je bil nominiran za nagrado Booker in nagrado RSL Ondaatje ter izbran za Blackwellovo knjigo leta. Štirideset pravil ljubezni je BBC izbral med 100 romanov, ki so oblikovali naš svet. Arhitektov vajenec je bil izbran za The Queen’s Reading Room. V slovenščino so prevedeni tudi romani: Kako ostati priseben v dobi delitev, Tri Evine hčere, Čast, Pankrt iz Istanbula, Po nebu tečejo reke.
Roman Bolšja palača je nenavadna zgodba, ki sledi pripovedni strukturi Tisoč in ene noči, da nas seznani z nekoč ugledno, zdaj pa vse bolj zanemarjeno stanovanjsko hišo Bonbon, pred katero se kopičijo smeti in v kateri razsajajo bolhe. Roman je pisan z izrazito ironično distanco, ki včasih prehaja celo v sarkazem in je še posebej učinkovita v uvodnem in zaključnem delu romana, ki šele na koncu pravzaprav dobi skoraj tragične razsežnosti. Bralca popelje v razpadajočo istanbulsko hišo Bonbon, … ki so jo zajele uši, ki jo pripoveduje prvoosebni izpovedovalec iz stanovanja številke sedem, ki opazuje, kako se za zaprtimi vrati prepletajo nenavadne, pogosto groteskne usode njenih prebivalcev.
V osmih stanovanjih, ki jih je oddala lastnica Valerie Germain – hči ruskega emigranta, bivšega generala Pavla Pavloviča Antipova, ki z željo po boljšem življenju s svojo ženo Agripino pride v Istanbul. Iz Rusije pripelje vse premoženje, mož je trideset let starejši od žene, v življenju je že veliko izgubil, bil je zvest vojak, ki odide iz propadajoče države v drugo državo, ki se ji napoveduje propad. Najde si službo garderoberja v kavarni, s katero pa ni zadovoljen, saj se mu zdi ponižujoča. Ko se jima rodi hči, žena poišče službo, saj je dal mož odpoved, žena se počuti odrinjena – saj mož skrbi za dojenčico –, zato ona ni zmogla vzljubiti tega otroka, ki je potem še kot dojenček umrl. Pavel in Agripina odideta v Francijo, kjer živi Pavlov brat, vendar tudi tam nista srečna. Agripina izgubi voljo do življenja, svet se ji zdi brezbarven, njena edina želja je videti boga. Pavel se začne ukvarjati s črnoborzijanstvom, kar mu prinese precejšnje bogastvo, najde si novo žensko, ki mu rodi novo hčerko, otopelo Agripino pa namesti v umobolnico. Tako tečejo leta, Pavel dopolni petindevetdeset let, ko ga pokličejo iz bolnice, da je Agripina doživela živčni zlom. V bolnico jo gre obiskat s škatlico pisanih bonbonov, ki Agripino navdušijo. Trditi začne, da vidi barve, ki so jo zapustile v Istanbulu in misli na okuse in barve mesta, ki je ne zapustijo več.
Pavel se je odločil, da bo ženo peljal nazaj v Istanbul, o katerem sanja, vendar ne več kot begunko, temveč lastnico nepremičnine. V ta namen kupi zemljišče, ki je bilo nekoč armensko pokopališče in da na njem postaviti stavbo v slogu art noveau. Poimenovanje hiše prepusti ženi, ki se odloči za ime Bonbon. V hiši živita par let, po njuni smrti jo podeduje Pavlova nezakonska hčerka, ki do hiše nima nobenega odnosa, odloči se za oddajo posameznih stanovanj, dokler bo hiša zdržala. Prebivalci te »palače« so včasih že prav ekscentrični, saj predstavljajo precej verodostojen in hkrati grotesken prerez današnje turške (oziroma istanbulske) družbe: univerzitetni profesor, frizerska dvojčka Cemal in Celal, postarana Madam tetka, študent, veri predani gospod Hadži Hadži, ki je hišnik v zgradbi, naivna Modra ljubica iz stanovanja številka osem, včasih z njo živi trgovec z oljčnim oljem, precej starejši mož, ona pa je zanimala Cemala, frizerja. V stanovanju številka ena živi čudaška družina Musa, z zofami obsedena Meryem in šestletnik Muhammet, ki je besen, ker mora hoditi v šolo. V stanovanju številka štiri so Ognječudni sinovi (Večnozaskrbljeni sinovi) s sinom Zakariye, ki ima ravno tako zlomljen nos kot oče, hkrati pa je precej objesten, saj krade in tepe šibkejše.
Tukaj se zgodba šele začne s prepletom kaotičnosti življenj najemnikov, ki nam pričarajo utrip, vonj, okus samega Istanbula in življenja v njem, ki nikoli ne spi. Z ironičnim in mestoma sarkastičnim slogom Elif Shafak razkriva barvit, a temačen prerez sodobne družbe, ki se postopoma razgrinja v presenetljivo tragično zgodbo.
Vsekakor knjiga za sladokusce.
Spoštovani bralci, roman Bolšja palača je izdala založba Sanje
