Mali deček kuha mulo,
skrbi ima polno culo.
Prosti spis mu ne leži,
pravopis hudo teži.
Pravila so čudna reč,
v slovnici jih je preveč.
Vejice so resen problem,
Primož ima polno dilem.
Pika stoji na koncu stavka,
vejic je še prazna malha.
Vejice so še na paši,
napaka večkrat straši,
kuha se v plehki kaši.
Rdeč kuli se po zvezku klati,
dobro voljo učencu v šoli krati.
Ločila so težka mora,
ko pravil je skalna gora.
» Kdo izmislil si je to nadlogo,
da je spis pogosto za nalogo?
Rad bi igral se z vodno pištolo,
ne pa hodil vsak dan v šolo.
Na dvorišču bi se žogal,
spisu bi se veselo rogal.«
Učenec si beli prazno glavo,
kdaj bo našel idejo pravo,
razrešil čudno uganko,
ujel vejico v tesno zanko,
piko postavil na pravo mesto,
spis usmeril na pravilno cesto?
