Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Slavenka Drakulić; O čem ne govorimo
Prevedla Aleksandra Rekar
Beletrina, 2026
Slavenka Drakulić (1949, Reka) je novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških avtoric. Do danes je objavila trinajst knjig, nekatere od njih so prevedene v več kot dvajset jezikov. V svojih publicističnih delih se ukvarja s temami, kot so feminizem, komunizem in postkomunizem, napisala pa je tudi več izjemno uspešnih romanov, ki so bili deležni množičnega bralskega in naklonjenega kritiškega odziva na Hrvaškem ter po svetu. Kljub odličnim biografskim romanom v zadnjem času še vedno ostaja največja mojstrica kratkih zgodb. Njena dela, prevedena v slovenščino, so: Nevidna ženska in druge zgodbe, O čem ne govorimo, Dora in Minotaver, Mileva Einstein, Kako smo preživeli, Nevidna ženska in druge zgodbe, Frida ali o bolečini, Kot da me ni, Obtožena, Balkan ekspres.
O čem ne govorimo je pretresljiva in hkrati izjemno intimna zbirka zgodb, v kateri Slavenka Drakulić z natančnostjo, pogumom in empatijo razpira teme, o katerih družba pogosto molči. Stvari, o katerih ne govorimo, so tiste, ki so pogosto najpomembnejše, a pisateljica jih zna s svojim specifičnim slogom zapisati neposredno in brez olepševanja. Knjiga se dotika telesa, bolezni, staranja, strahu, sramu in meja zasebnosti – tistih drobnih, a odločilnih trenutkov, ki oblikujejo človekovo izkušnjo, a si o njih skoraj ne upamo govoriti, saj domala vsakomur vzbujajo nelagodje. Skozi prizore vsakdanjega življenja (bivanje v bolnišnici, nepričakovana bolezen, večerja s prijateljem iz mladosti, obsesija s knjigami, staranje, umiranje, ljubezen v zrelih letih …) naslavlja veliko neizrečenih neprijetnih tem.
Otrokov strah pred vstopom v morje je prikaz otroka – delno tudi pisateljice same – otrok se na morju boji vode, ker ne ve, kam stopa, mama dolgo ni vedela, da ne vidi, bila je še rahitična po vrhu vsega, očala dobi šele ob vstopu v šolo, potem se je vse zbistrilo, šele tedaj se je zavedala svoje pomanjkljivosti, tudi brat je slaboviden, a starši tega ne sprejemajo. Kako strah jo je bilo, ko jo je oče postavil na zid, da jo je fotografiral. Tudi v zgodbi Deklica z očali junakinja slabo vidi, v tujem stanovanju občuduje veliko knjižno zbirko, njeno spoštovanje do knjig je povezano tudi s spoštovanja do lastnikov knjig. Kratek zapis o čakanju; čaka na terapijo v bolnišnici, najprej na hodniku, potem jo prestavijo v sobo, hrane dolgo ne dobi, lačna je, trepeta, kakšni bodo izvidi, bolečina, stokanje je edino znamenje življenja. Izgubljena; najtežje ji je biti v plenici, a noge je ne ubogajo več, spominja se mame, njenih modrih oči …«svetle in velike kot jezero, v katerih se je zlahka utopiti.« A jezna je nanjo, ker je ni naučila biti ženska, šele teta je to storila, zato je zrasla v negotovo žensko, ki hoče vsem ugajati. Očka jo je večkrat popravljal, naj se drži pokončno. Z diplomo je dokazala priznanje ženskosti, če že ne tudi ženstvenosti. On (mož) ji je rekel, da se je razlezla, zbolela je kot mama. Sneg, tako čudovito mehak; pisateljica obiskuje starejše prijateljice v domu starejših občanov in posluša njihove zgodbe: o bolezni, navezanosti na starejše prijatelje, ljubezni, dotikih in pismih. »Sem morda nadomeščala vsa tista pozna leta, v katerih se mi mož ni več približeval?« Morala je povedati to izkušnjo…«zamisli si, da padeš po zasneženem pobočju in veš, da drsiš proti prepadu, ampak medtem ko se tvoje telo nenadzirano kotali, medtem ko se prepuščaš padanju, vseeno čutiš, da je sneg tako čudovito mehak. Tak občutek je bil to ob zadnji zaljubljenosti.« Tudi v Svileni bluzi se glavna junakinja nahaja v bolnišnici, na onkologiji, kjer ji ne morejo več pomagati. Priredila bo zabavo za svoje prijatelje in oblekla vijolično bluzo, čeprav se počuti, da je njeno telo le še vrečka organov. Težko ji je bilo v času koronavirusa. Možje si želijo lepo ženo in običajno nimajo posluha, če gre karkoli narobe; prebolela je hudo bolezen, zelo shujšala, mož pa ji namigne, v smehu, da ima piščančja krilca namesto rok … koža je uvela, komaj je preživela, mož pa ni sočuten. Žalost in razmišljanje o življenju in smrti je opisana v Tako brez topline njenega telesa in v Čakajoč dovoljenje, ko moža zadene kap in hoče, vztraja, da bo še vozil avto, ona pa čaka na uradih za dovoljenje. O bežnih srečanjih, zagledanosti, o hčerini bolezni in želji, samo da ne bi trpela (Božični telefonski klic), o ženski, ki zna nositi biserno ogrlico, glavo drži bolj pokončno, deluje samozavestnejše, kot da bi na svet gledala malce zviška, tako kot jo je nosila njena mama, četudi ni bila originalna. O čem ne govorimo; smrt, bolezen, nesreča, bolečina, izguba, prevara, izdaja, ponižanje, napaka, sramota, neuspeh … in še posebno zapuščina. O tem se ne govori. Zadnja zgodba je posvečena Ireni Vrkljan (1930–2021), pomembni hrvaški pisateljici, pesnici in prevajalki, ki je bila Slavenkina prijateljica, mentorica in literarna zaveznica.
Avtorica v knjigi osebne fragmente prepleta z literarno fikcijo, v ozadju pa tudi s širšim družbenim komentarjem, pri čemer ustvarja občutek neposrednosti, ki bralca vabi k razmisleku o vsem tistem, čemur bi se najraje in za vselej izognil … Kakor v svojih preteklih delih Slavenka Drakulić tudi tokrat z nežnim humorjem in kritično jasnostjo odstre tančico nad tem, kar v resnici pomeni biti ranljiv – in zato tudi globoko človeški.
O čem ne govorimo je knjiga, ki se dotika telesa, bolezni, staranja, strahu, sramu in meja zasebnosti – tistih drobnih, toda odločilnih trenutkov, ki oblikujejo človekovo izkušnjo, a si o njih skorajda ne upamo govoriti, saj skoraj vsakomur vzbujajo nelagodje.
Spoštovani bralci, knjigo O čem ne govorimo je izdala založba Beletrina.
