Maja Drolec: Mnenje o pesniški zbirki;
Tina Volarič; Nekje notri je uho
Goga, 2025
Na Festivalu mlade literature Urška leta 2013 je bila pesnica Tina Volarič izbrana za najperspektivnejšo mlado literatko leta.
Tina Volarič je pesnica, ilustratorka in aktivna opazovalka svojega procesa ustvarjanja. Žanrsko ostaja v območju narave, pri čemer pa nikakor ne gre za podobe zgolj z očesom zajetega življenja v njej, še manj za idealizirano lovljenje svetlobnih razpoloženj, temveč so v verze ujete metafore njenega intimnega notranjega sveta in tišine, ki se lahko bere tudi kot refleksija trenutnega stanja njenega kritičnega odnosa do sodobnega dogajanja. Zato ni presenetljivo, da je v letih od 2019 do 2023 sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu pod vodstvom finske filozofije Miire Tuominen, v katerem so se filozofi raziskovalno ukvarjali z naravo in moralnim statusom živali v antiki in srednjem veku. Tina Volarič je nagrajena pesnica in ilustratorka.
Nekje notri je uho je druga samostojna pesniška zbirka Tine Volarič, ki prevprašuje razmerja med človekom in nečloveško živaljo, okoljem in sočlovekom ter besedo, tišino in sliko. Slika svoje občutke, čas, v katerem obstaja, razmišlja in pogleduje naravo. Želi raziskovati nastanek sveta…«Kot vidiš, si je kot vsak svet tudi ta izmislil zgodbo o svojem nastanku. Ne le o fantastičnih pripovedih, ampak o realnosti.« Svet oblikuje voda; čeprav je življenje brezkončno in brezčasno, a vseeno se skozi vodo uziraš k zvezdam in k zemlji, ki nas hrani in že sva tu midva v najini ljubezni, najini telesi dolbeta odtis in živita. Njuna prisotnost se začne že zjutraj, čutita drug z drugim, otrok je njuna povezanost, njegova rast in šola, iz telesca se preoblikuje v telo, izoblikujeta se postava in značaj. Na predvečer zmage prisluhneš cvrkutanju črička, murna in kukavice. Če se za trenutek ustaviš, začutiš divjo naravo v sebi in ob sebi, tudi ti se občasno spreminjaš v žival, tvoji koraki zdaj niso več koraki človeka, si kot najsvetlejša zvezda v ozvezdju bika – črna bikova senca na pašniku. S telesom premaguješ ovire … šinem skozi vrzel, poženem se čez val…
Privlačnost, ljubezen, zapeljivost, sla, materinstvo, uživanje v pomladnih razigranostih, v dobri hrani – vse to so človeški in živalski instinkti. Skupne so tudi stvari, ki se jim želimo izogniti: trpljenje, izguba, ponižanje, osamljenost, bolečina, bolezen in smrt. Kljub precej široki paleti značajskih lastnosti vse upesnjene like, ki iskrijo presunljivo podobo večini nevidnega sveta, druži kronična ujetost v pesničini notranjosti, ko poistovetena z njimi spretno razkriva zamolčane in temačnejše teme. Te tudi v bledih konturah vsakdana puščajo nezamenljivo sled, pesničina nesporna zmožnost vživljanja pa daje občutek, da so živali in rastline, ki jim je vdihnila življenje v besedah, dejansko otipljiva bitja. Besedo je napolnil zrak, ptice so jo razprle na vse strani, besedo je napolnila zemlja, besedo je napolnila voda … živali gradijo novo vesolje. Noč je temna, v noči ni nič, a je kljub temu težka… Pesnica minuciozno predstavi sliko narave in vesolja. Človek živi skupaj z živalmi, zna sobivati in se prilagajati, a vse za svoje lepše življenje. Pesnica ima simbolni odnos do sveta, nagovarja v živih, gibljivih slikah, vabljivih podobah, uporabi polnilo za naravni element – zrak, vodo, zemljo.
Ime dobi stisk dveh rok, v ozadju odblesk vodne gladine, odsev krošnje, zvezde – visoko na nebu, nasmeh in bližina. Ob branju pesmi se zavemo, da smo si ljudje in živali bolj podobni, kot si želimo priznati in kot vemo. Kljub precej široki paleti značajskih lastnosti vse upesnjene like, ki iskrijo presunljivo podobo večini nevidnega sveta, druži kronična ujetost v pesničini notranjosti, ko poistovetena z njimi spretno razkriva zamolčane in temačnejše teme.
Tina Volarič poudarja smisel že daleč nazaj zapisanih misli: “Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; … in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.” Uspelo ji je pripeljati živali v naša srca. Zbirka pesmi Nekje notri je uho, v kateri je vseh petnajst pesmi iz te pesničine bibliofilske knjige umetnice, obogatenih s petintridesetimi novimi, je zato morala ugledati luč sveta, da bi z zvočno čutnostjo razširila krila med bralce.
Ena od velikih skrivnosti, ki je ob vseh presunljivih pesničinih liričnih prispodobah in vživljanjih vanje najbrž nikoli ne bomo razvozlali, je, kako svet dojemajo živali in rastline, kakšna je njihova resničnost. Kaj čutijo mlade košute, ki brskajo za sledmi in semeni, za vabo pomladnih svetlob? O čem razmišljajo ptice, milostne spremljevalke nakodranega vetra, razgrnjene glasnice kipečega petja? O čem tuhta zimska ptičica, ki skače in se oglaša cvrr-civk, naglašen tako, da nima z upehano uro nič skupnega, čeprav se ujemata? O čem sanja pes, ki izpod snega ujame redek zapisani vonj? “Nekega dne / je od neznano kje prispela / kolonija tjulnjev / in se nagnila na / nenaseljen prostor / med palcem in kazalcem / moje leve roke. // Kar dobro se razumemo. / od tedaj pravzaprav živim / polno življenje.” (Življenje je nepredvidljivo)
Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V pesmih in podobah Tine Volarič se uresniči redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine.
Pesmi in podobe Tine Volarič v knjigi Nekje notri je uho nagovarjajo k drugačnim oblikam bivanja, so etična zaveza k spoštovanju vsega bivajočega: “Krompirjevo očesce me gleda / naravnost v oči, / ne odmakne pogleda, / vse bolj vame vidi, vedno globlje gre. / Spusti veko, jo dvigne, / požene kalček.” (Zapeljevanje I) Tako pesmi občutkov, ki si jih delimo z vsem bivajočim na zemlji, kot avtoričine ilustracije izhajajo iz občutja narave kot brezčasnega prostora, v katerem Tina Volarič vzpostavlja svoj red simbolnega odnosa do vsega bivajočega.
Pesmi Tine Volarič niso abstrakcija, odtujeni konstrukt, izmišljija, temveč čutenje sámo. Čudenje v čutenju, ki se zaveda tako brezčutnosti (kovinskih zdrsov) kot omejenosti (trajanja) človeka, živali, rastline, doma, mesta, vasi … znotraj brezmejnosti: »Brezčasje zavaluje.« Čeprav je njena pesem vsa polna domišljije, skoraj pravljičnosti, ni izmišljija, ni zasanjana, daljna fantastika, temveč resničnost, ki se vsa gibka poraja v pristnosti doživetja, iz danosti in tudi možnosti, ki so na dosegu slehernega telesa. Človekovo samozaverovanost, ki z ignoranco in stremuštvom streže po življenju, tudi lastnem, preseka in presega s svojevrstno mehkobo in domiselnostjo ter tako brez moraliziranja, le s prožnostjo črke in črte, uči – spregledati z notranjim ušesom.
Diana Pungeršič, iz spremne besede
