Čakam že od nekdaj, da se bo luna sklonila
in pobožala moje melanholično večerno lice.
Čakam, da bo sonce nasmejalo pozabljeno
veselje tam nekje v kotu neke temne sobe.
Že od nekdaj čakam veter, da privihra okrog vogala
in zavije v moje čakajoče ulice.
Sedim in sedim na svoji skali in čakam da se strese,
da odletijo njene potne srage in vse jate zapoznelih ptic.
Končno stopim do samotne lune, odgrnem njeno temno
stran in čakam le še, da se dan začne.
Takrat odprem vsa okna, da sonce posveti v pozabljene kotičke,
in veter dviguje in odnaša prah s preobloženih polic.
Zdaj se v meni nekaj strese in spet zagode tik – tak, tik – tak.
