Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Tončka Likar; Prihodnje zgodbe
Kulturni center Maribor, 2026
Tončka Likar je rojena leta 1959 v Postojni. Piše o stvareh, ki se ji zdijo pomembne za posameznika in skupnost. Nanje gleda iz nekonvencionalne perspektive. Všeč so ji avtentični ljudje, ki v dobrem izstopajo iz množice in se upajo izpostaviti, saj meni, da so pomembni za skupno srečno prihodnost človeštva. Zanimivi pa so ji tudi tisti, ki izstopajo v slabem, saj se je tudi iz njihovega ravnanja mogoče česa naučiti, če se jih potrudimo spoznati. Avtorica meni, da je prvih več, kar je razlog za optimizem.
Ko začnemo z branjem knjige Prihodnje zgodbe Tončke Likar, pričakujemo kratke zgodbe, a kmalu ugotovimo, da imajo le-te skupne glavne junake, eno zgodbo in enak cilj, da prikažejo trud za to, da se izboljša življenje na Zemlji, saj ga uničujemo s svetovnim spletom, z brezbrižnim odnosom do odpadkov in plastike, do katastrof, ki nastajajo ob boleznih, kakršen je bil kovid, poplave, potresi in vedno slabši medčloveški odnosi. V svetu po digitalnem zlomu narava in človek iščeta novo obliko sobivanja. Izguba svetovnega spleta, posledice naravnih katastrof ter slabši pogoji za življenje ljudi in živali, postanejo izhodišče za notranji premik, v katerem se začnejo odpirati nove oblike zavesti.
Pisateljica je delo napisala kot duhovno fantastiko o svetu po digitalnem zlomu, kjer človek in narava iščeta novo ravnovesje. Narava se ne maščuje, ampak bo trpela z vsem, kar je njeno. Že v nekdanjih civilizacijah (Egipt, Peru, JZ-S Amerike) so poznali napredno tehnologijo, vendar niso potrebovali elektronskih naprav. V fiktivno zgodbi o babici Zineti Fabbro, ki je preživela zemeljsko katastrofo, ko je šla Evropa na pol in je nad vodo ostala le polovica Evrope. Nastala so področja suhe zemlje, potresov in poplav. Zineta ima sina Atosa, moža Matea, živijo v zavetišču v Dolgi vasi v državi Nova Slovenija. Zineta in Mateo sta bila psihiatra, tako sta ljudem lahko pomagala prebroditi duševne stiske. Njuno geslo je bilo: »Osredotočiti se moramo na to, kar je ostalo.« Ženske so spet prale perilo v škafih, kemičnih zdravil niso uporabljali, gojili so koze. Atos si ustvari družino. Edina komunikacija s svetom je radio. Gojili so rastlino kalakazijo, nabirali gobe, posadili arašide, zelo cenjene so kapusnice – zelje, živali niso ubijali, ampak so jih gojili za mleko in jajca. Vaški zdravilec Mojzes zdravi s homeopatijo in fitoterapijo ter dovajanjem univerzalne energije. Cepljenje so zavračali, odobrava se samo kirurgija. Otrokom nudijo zasebne učitelje; družina Kelt najame Matijasa Tiborskega, ki pri učenju uporablja ideje Karla Gržana, Martina Kojca, Anite Ogulin, Pedra Opeke. Pomembna so stara znanja, duhovnost ne priznavajo Darwinove teorije. Spoštujejo praznike in se jim poklonijo z druženji in pogostitvami. Nosili so oblačila samo iz naravnih materialov, narejena doma. Uporaba plastike je prepovedana. Primanjkuje pitne vode. Vlada je uvedla davek za migrante. Človek je zelo pomemben, vedno se poskrbi za reveže, ljubezen in dobrota premaga temo in zlobo.
Zemljo obiskujejo Plejade, prebivalke Bele zvezde. Na Alaski so priprave posadk, ki sepripravljajo za odprave na Plejade. Plejadčani nameravajo ustaviti zlo, zato vzpostavijo elektronsko komunikacijo z Zemljo in nadzorujejo poskuse zlorab. Upoštevajo spoznanja Karla Gržana, Andreja Detele, ki je dokazal, da narava in vse v njej teži k skladnosti. Ko duh preseže meje zgolj materialnega, se vzpostavi komunikacija med vidnim in nevidnim svetom. V pripovedi se pojavijo telepatija, teleportacija in drugačne oblike zaznavanja, ki kažejo na možnost drugačne prihodnosti.
Pripoved povezuje tehnološki prelom, telepatske preboje in vprašanje, ali lahko človeštvo obstane le z večjim duhovnim razvojem. Ko se tehnologija ustavi in izgine opora digitalnih omrežij, se odpre prostor za vprašanja, ki segajo globlje od vsakdanjega preživetja. Zavedati so se začeli, da so duhovne stvari pomembnejše od materialnih; najprej je bil kruh, šele potem igre. Kaj ostane človeku, ko se poruši svet, zgrajen na materialnem napredku? In kakšen korak mora narediti, da bi znova našel ravnovesje?
Prihodnje zgodbe kot enotna pripoved opozarjajo na nujnost ravnovesja med materialnim in duhovnim svetom. Ena večjih težav je bila prizadetost svetovnega morja, ki je pogoltnilo ogromne količine strupov. Država si je prizadevala za odpravo vojske. Za vodstvena mesta v vladi so bile sprejete tudi ženske. Avtorica izhaja iz misli, da človekov duhovni razvoj ne sme zaostajati za tehnološkim napredkom, saj lahko takšno neravnovesje vodi v pogubo.
Prihodnje zgodbe; duhovna fantastika, vizije prihodnosti, vprašanja tehnološkega napredka, človekove notranje rasti ter odnosa med vidnim in nevidnim svetom, v bralcu prebuja občutek dolžnosti do Zemlje in sočloveka.
Spoštovani bralci, knjigo Prihodnje zgodbe je izdala založba Kulturni center Maribor.
