Maja Drolec je zapisala:
Preskakovanje trenutkov je ena sama ljubezen v verzih.
Nova pesniška zbirka Vladimire Rejc Preskakovanje trenutkov je razdeljena v tri skupine poetičnih verzov z naslovi: Sledi odsotnosti, Svetloba tišine in Pokrajine trenutkov. Čeprav o poeziji včasih beremo, da je temeljna izkušnja tistega, ki piše, nemoč, tega v poeziji Vladimire Rejc ne moremo trditi, saj je njeno pisanje kot naraščanje ljubezni in zmaga volje. Pesnica pooseblja srečo, saj lahko opazuje vse, kar je lepo, kar jo umirja in jo osrečuje. Pesmi jo osvobajajo z besedami in besednimi zvezami, s prefinjenim občutkom za čas, tempo, njen slog je ekonomičen, jezik izčiščen. Čiste linije belega porcelana. Njene pesmi so navidezno dostopne, brez zapletenih figur in obogatene s sijočimi metaforami.
»Srkam spomine …
Prepustim se času.«
»V božajoči tišini sanjam o tebi.«
Pesmi od bralca zahtevajo, da jih v svojih mislih dopolnjuje, ker miselno preskakujejo iz osebe na predmet in nazaj, pa spet na pokrajino in na spomine.
»Podoživljam tvojo energijo.
Šepeta mi nežna pokrajina.
Občudujem te.«
Nagovarja svojo mamo, hčerko, ljubljenega moškega, a prežeta s spomini se vedno znova vrača k njej, ki je ni več.
»Iščem te.
Postojiš …
Omiliš mojo žalost.«
Miselno potovanje je narahlo odeto v skrivnostno tančico. Šele kasneje bralec izve, da gre za pesnico – prvoosebno izpovedovalko – in njeno mamo, ki jo tako zelo pogreša.
»V tančico odeta skrivnost
se zrcali v maminih očeh.
Šelestenje časa.«
Pogrešanje in ljubezen sta tudi sicer pogosti stalnici pesniškega opusa Vladimire Rejc.
»Nežno vstopiš v moje domovanje.
Ostani.«
Pogovor z ljubljeno osebo je iluzija, pretkana z jutrom, zvezdnim nebom, srečo, naravo – ki ni le kulisa, ampak del celote, ki informira posameznikovo občutje, drobne podrobnosti; primorska polkna, lepota novega dne, cvetovi kalužnic, pomladni žarek, razkošje pomladnih cvetlic, morsko kraljestvo, nežno valovanje, sinjina neba, pisk ladijske sirene, orošeni cvetovi, nemo drevo, jesensko listje.
Tako kot je naslov pesniški zbirki Preskakovanje trenutkov tudi sama pesnica, torej pesniški subjekt, ugotavlja, da se ujame v preskakovanju trenutkov.
»Zamižim.
Občudujem marčevsko nebo.
Tih večer.
Obsijano zvezdnato nebo.
Dočakala sem te.
Potujem s skrivnostnim nebom.«
Tišina simbolizira srečo in stik z ljubljeno osebo.
»Srečna sem.
Zaplešem v skrivnostni meglici.«
Prihodnost je nevidna, rahlo zastrta.
»V čarobni tišini me zdrami tvoj nasmeh.
Podaljšam trenutek.«
S svojo hčerko potuje po čudovitih tujih pokrajinah, tedaj je vse praznično tudi v pesnici, najsrečnejši čas doživi ob tej dekliški sreči.
»Ustavila bi čas.
Uresničene sanje.«
Najlepša barva je modrozelena, take so tudi oči njene hčerke.
Koliko radovednosti in nalezljivega smeha, sreče v očeh … in glasba.
»Odsevajoča dekliška lepota.
Tvoj nasmeh.
Spretni klavirski prsti.«
Pesnici se uresničujejo sanje. S potovanji mama in hči ubežita svetu, ki je hladen, poln vsakdanjih skrbi. Grčija, Andaluzija, mogočna mesta … ju osvobajajo.
Pesnica v naravo vstopa v dvojini, čuti to osupljivo lepoto skozi različne letne čase; predpomladna lepota jutra, v jesenskem večeru, poletno nebo, čist zimski zrak, hladen zimski veter …
Ptica simbolizira večnost.
»Nekoč se srečava.«
Čas je poosebljen.
»Čas se odgrne.
Pomaham odsevu dneva.«
V verzih se večkrat pojavi valovanje in šepet valov.
Pesnica se zaveda minljivosti.
»Pohitim, da mi ne uide pomlad.
Nasmehnem se jasnini neba.«
Pesmi Vladimire Rejc so čutenje in čudenje vsem lepotam, ki jo obdajajo, so nekoliko zasanjane, a resnične. Vse je v prelivanju in stekanju v dvojino. Vredno je obstajati zaradi ljubezni, spominov, umetnosti, potovanj, glasbe, ustvarjanja in poezije same. S svojimi pesmimi Vladimira ustvarja posebne trenutke tudi za nas – ob branju vstopimo v njen svet in ga prepletemo s svojim.
Sama pesnica zapiše:
»Med razdrobljenimi mislimi
se potopim v sladek nemir.«
