SMG
Rainer Werner Fassbinder
Osem ur ni ves dan
Režija: Sebastijan Horvat
Proletarska melodrama
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj in HNK Zagreb
Zasedba: Suzana Krevh (Marion), Vesna Pernarčič (Luise), Tesa Litvan (Monika), Živa Selan (Irmgard), Romana Šalehar (Käthe, Natakarica), Blaž Setnikar (Jochen), Bojan Navojec (Zoran, Stranka ), Matej Recer (Franz, Čuvaj parka), Blaž Šef (Rolf, Peter – Marionin fant), Aljoša Ternovšek (Manfred, Duhovnik, Dr. Bertram), Stane Tomazin (Rüdiger, Harald), Dario Varga (Šef obrata, Wolf), Borut Veselko (Kretschmer, Gregor), Vito Weis (Jürgen, Manni)
Ustvarjalci: Dramaturgija in dramatizacija: Milan Ramšak Marković, scenografija in video: Igor Vasiljev, kostumografija: Belinda Radulović, glasba: Drago Ivanuša, oblikovanje svetlobe: Aleksandar Čavlek, oblikovanje maske: Matej Pajntar, lektorica: Mateja Dermelj, asistentka režije: Maruša Sirc, asistentka dramaturgije: Brina Jenček, vodja predstave: Dominik Vodopivec (PGK), Liam Hlede/Urša Červ (SMG)
S predstavo Osem ur ni ves dan se vračamo v čas, v katerem je po besedah režiserja Sebastijana Horvata sindikat še imel moč, »biti delavec pa je bila stvar ponosa, obstajala je prihodnost in upanje, da bomo živeli bolje.« V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so Slovenci še vedno odhajali na delo v zahodno Nemčijo, ker so hitreje lahko zaslužili denar za avto, stanovanje in še kaj. V gledališki predstavi spremljamo vsakdanje življenje družine iz delavskega razreda in ljubezensko zgodbo, na drugi strani pa delo in pripetljaje v tovarni, kjer izdelujejo strojno orodje. S premišljenimi režijskimi prijemi, kot sta uporaba radijev in kaset, s katerimi igralci ustvarjajo zvočno podobo tovarniškega okolja, uspejo vzpostaviti prepričljivo dinamiko delavskega vsakdana. Prav skozi skupni trud in določeno mero tveganja se tako pokaže tudi možnost, da je spremembe vendarle mogoče doseči.
Gre za enega izmed bolj nenavadnih Fassbinderjevih projektov; ni namreč hotel posneti še enega mračnega socialnega dokumenta o nemoči delavcev, temveč serijo, ki bi delavsko občinstvo obravnavala kot subjekt, sposoben organiziranja in sprememb; inovacija se sprevrže v problem, celo tragičen konec za vodjo proizvodnje.
Sebastijan Horvat je mnenja, da jih je v uprizoritvi zanimala neka utopična zmožnost, ki smo jo danes povsem izgubili. »Predstava skuša biti optimistična tudi v tem trenutku, ko vemo, da bodo naši otroci živeli slabše in so napovedi strašno pesimistične.« Seveda z rahlo domišljijo, saj nam današnji svet ubija fantazijo in domišljijo, da bi si lahko zamislili drugačen svet.
Uprizoritev je vsebinsko in prostorsko razdeljena na dva dela. Prvi je tovarniški in odpira polje dela ter službe, kjer nas neka “tuja” sila poskuša odlepiti od našega bistva in si nas lasti mimo naših življenj. Drugi del uprizoritve je družinski in se dogaja v domačih prostorih, kjer teče intimni tok življenja. Igralec Blaž Setnikar skozi celotno predstavo lik Jochena oblikuje kot kompleksnega in večplastnega posameznika, ki se iz delavca postopoma izriše kot inovator, upornik, zapeljivec, ljubimec in sin. Pri tem prepričljivo pokaže različne lege lika in notranje premike. Njegova čustvena interpretacija je iskrena in prepričljiva, prav zaradi tega pa Jochen tudi v svojih protislovjih deluje izrazito človeško.
Igralska zasedba je odlična, gledalci smo začutili, da so s skupnimi močmi spremembe lažje dosegljive, kot si mislimo, hkrati pa osvešča mlajše občinstvo, kakšno je bilo življenje leta 1972, slabosti in prednosti tedanjih časov, ko so bili delavci vpeti v delo osem ur, dandanes pa se delovnik tudi podaljšuje.
Igralec Aljoša Ternovšek je ob boju delavcev za boljše delovne razmere in plačilo poudaril, da en sam nima možnosti proti sistemu oziroma korporaciji, s skupnimi močmi pa je to preprosteje, kot si mislimo. “Gledalci bodo s predstave morda šli z miselnostjo, da niso ekstremisti, če si predstavljajo, da obstaja tudi nekaj drugačnega od tega brutalnega kapitalizma,” je dodal soigralec Stane Tomazin.
Predstava je nastala v koprodukciji kranjskega gledališča s Slovenskim mladinskim gledališčem, Mestnim gledališčem Ptuj in Hrvaškim narodnim gledališčem Zagreb. “Čaka nas izjemno gledljiva predstava, ki nam da misliti tudi o lastnem odnosu do dela in sprejemanju realnosti takšne, kot je,” je pred dnevi na predstavitvi predstave dejal umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča Marko Bratuš.
Predstava Osem ur ni ves dan je poklon delavskemu razredu kot ogledalo časa.
Gledalci smo bili nad predstavo zelo navdušeni!
Predstavo sem si ogledala Maja Drolec
