Maja Drolec: Mnenje o predstavi v Šentjakobskem gledališču
Tennessee Williams; Steklena menažerija
Prevajalka Tina Mahkota
Režiserka, dramaturginja, idejna zasnova odrske postavitve in kostumografija Nina Šorak
Klavirska spremljava in idejna zasnova glasbe Domen Koren
Lektorica Maša Milčinski
Igralska zasedba: Amanda Wingfield (mati) Anja Grbajs, Laura Wingfield (njena hči) Laura Ivančič, Tom Wingfield (njen sin) Jernej Markelj, Jim OʼConnor (gospod na obisku) Domen Koren
Ljubljansko Šentjakobsko gledališče letos vstopa v svojo 106. sezono, v kateri bo pripravilo štiri nove predstave. Prva med temi je drama Steklena menažerija – ameriškega klasika Tennesseeja Williamsa, Prah – Györgyja Spira, Zbrana dela Williama Shakespeara (okrajšano) – avtorjev Jessa Borgesona, Adama Longa in Daniela Singerja, kot zadnja v sezoni bo na vrsti krstna uprizoritev sodobne psihološke drame o milenijski generaciji Kdo je Elena?, katere avtor je njihov član Elias Rudolf, ki bo uprizoritev tudi zrežiral. Direktor Šentjakobskega gledališča Milan Golob meni, da bo sezona v ospredje postavila človeka, ujetega med preteklostjo in sedanjostjo, med lastne želje in pričakovanja okolice; repertoar je sicer vsebinsko zasnoval dosedanji umetniški vodja Rok Andres, ki ga je zdaj nasledil režiser in igralec Jaša Jamnik.
Predstava Steklena menažerija prinaša dokaj sodobno besedilo; gre za ostro, duhovito in rahlo grenko komedijo enostarševske družine. Mati Amanda je precej ambiciozna v reševanju družinske situacije; družino preživlja sin s slabo plačanim delom v podjetju, veliko hodi v kino – predvsem zato, da se izogne maminim vzkipljivim prepovedim, hči pa je nežna, introvertirana (mati ji govori, da je invalid), ni uspela zaključiti srednje šole, tudi na trgovski akademiji ji ne gre, ker je to zanjo prehuda psihična obremenitev, zato se zapira v svoj svet k steklenim figuricam. Mati naplete obisk Tomovega sodelavca Jima, s katerim bi »lahko omožila svojo hčer«, potem bi on lahko prevzel plačevanje gospodinjskih stroškov (elektriko jim izklopijo med njegovim obiskom), a se izkaže, da ima Jim že svoje dekle.
To je zgodba o krhkosti in ranljivosti, in tudi o tem, koliko prostora smo v sodobnem času še pripravljeni pustiti tisti občutljivosti, ki nas dela človeške.
Delo Tennesseeja Williamsa je prikaz življenja v iluzijah in pobegih od realnosti (Amanda v preteklosti, Laura v steklenih figuricah, Tom v filmu.), sodobni čas pa je čas vojn, s kompleksno geopolitično sliko, agresija je prisotna povsod na vseh celinah, človeštvu grozi ekološka katastrofa in ekonomski razkol.
V Stekleni menažeriji, ki je »sodobna, vendar pa ne modna predstava«, ki temelji na medsebojnih odnosih, premorih in tišinah, je prostor (garsonjera) zaprt in klavstrofobičen, in to napetost vzdušja še stopnjuje, disfunkcionalna družina ima omejeno gibanje, vse to prisili da so ljudje blizu, sicer pa so daleč vsak sebi. Posebno mesto zavzema glasba, ki pred pričetkom prihaja iz ozadja, potem pa se prizorišče za nekaj trenutkov preseli k oknu in glasba prihaja iz zunanjega sveta, ki je vesel, v njem bi se celo Laura lahko sprostila in se vživela v življenje, če bi imela spodbudo življenjskega sopotnika.
Gledalec v predstavi vseskozi lahko razmišlja o ranljivosti, krhkosti in rahločutnosti, kar nam sicer v vsakdanjem življenju umanjka, saj današnji svet vse prehitro povozi ranljivega človeka, ga izloči iz družbe, o ranljivosti si niti ne upamo vedno spregovoriti.
Jimove besede bodo vedno aktualne: «Ljubezen je nekaj, kar spremeni svet, Laura.«
Spoštovani bralci, predstavo Steklena menažerija smo gledalci pospremili z bučnim aplavzom.
