Matej vozi, ostali dremajo.
Jip, na meji smo, ga dregne Matej.
Ja, ja, že grem. Jip se pretegne in zmedeno pogleda okoli sebe. Matej mu poda dokumente.
Čez čas se predramita še Klara in Nadja.
Kje smo? zanima Nadjo.
Na meji, ji pojasni Matej.
Zakaj pa čakamo in zakaj smo morali iz vrste? Klara, še ne do konca prebujena, se ozira okoli sebe. Opazi, da je sovoznikov sedež prazen.
Matej, kje je Jip? Je kaj narobe?
Klara, ne skrbi. Vse je v redu, Jip pride takoj. Samo opremo je šel prijavit.
Vozijo se po Puli. Mesto se počasi prebuja. Bolj ko se približujejo centru, več avtomobilov in ljudi je na cesti. Naenkrat se Klara odloči, da mora vprašati za pot.
Matej, ustavi avto!
Ej, Klara, brez panike.
Klara odpre vrata, se nagne iz avta in pokliče mimoidočega.
Dober dan, mogoče veste, kje je kafič Mateta Parlova?
Ja, seveda. Peljite naravnost, v drugem križišču zavijte levo, potem naravnost v hrib, nato pa še enkrat vprašajte.
Hvala.
Zakaj pa nisi odprla šipe, zanima Jipa.
Ne vem. Tako sem navajena. Ker sem majhna, imam vedno probleme, kadar moram plačati cestnino ali vzeti parkirni listek, zato odprem vrata in izstopim. Hitreje in bolj elegantno je.
Zakaj pa ne zapelješ bliže, zanima Mateja.
Ne vem. Tako mi je všeč. Zadovoljna?
Res si čudna, pripomni Jip.
Taka pač sem.
Vozijo po klancu navzgor.
Glejte tega modela, vprašajmo njega, predlaga Nadja.
A mogoče veste, kje je kafič Mateta Parlova, se čez Klaro skozi okno steguje Nadja.
Kar za mano peljite, ravno tja grem. Veste, on je moj prijatelj. Jaz sem Stipe, moli roko proti Nadji.
Me veseli. A njegov prijatelj ste, se začudi Nadja.
Kakšen mora biti šele Mate, če ima take prijatelje, komentira Klara, ko se vozijo za njim. Ste videli, da je čisto zapit, pa še zob nima.
Matetov prijatelj jim pokaže parkirni prostor in vstopi v kafič z imenom Mate.
Jip in Matej raztovorita opremo in jo znosita v lokal. Nadja in Klara stojita sredi lokala in se presenečeni spogledujeta.
Lokal je tak, kot da bi se čas v njem ustavil pred približno tridesetimi leti. Tudi zrak je približno toliko star. Smrdi po urinu, znoju in postanem cigaretnem dimu. Gostov skorajda ni, le nekaj »prijateljev«, podobnih Stipetu, in nekdanjih boksarskih navdušencev, starih približno šestdeset let. Da je lokal pravi, priča nekaj fotografij in medalj v ozadju.
Ne morejo skriti presenečenja. Klara pogleduje proti gostom.
Klara, kdaj smo zmenjeni z Matetom, zanima Nadjo.
Ni določil točne ure. Ko sem ga poklicala, je rekel le, da, če že moramo priti, naj bo to enkrat popoldne.
Nadja pogleda na uro. Četrt čez dvanajst. A je to že popoldne?
Klara se obrne proti gostom.
Oprostite, kdaj navadno pride gospod Parlov?
Nikoli ne pride pred drugo uro, ji povedo Matetovi »prijatelji«.
Kaj pa, če ga pokličemo po telefonu?
Vi kar pokličite, vendar ne bo dvignil telefona. Dopoldne ima rad mir, pa tudi sicer ga navadno ni doma. Dopoldneve preživlja ob obali, menda se sprehaja in bere poezijo, ji hitijo razlagati.
Klara se vseeno odloči, da ga pokliče. Telefon zvoni v prazno.
Gremo na kosilo, se odloči Jip.
Sedijo v piceriji ob obali in opazujejo ljudi.
Glej tisto prasičko, kako dobro izgleda, navrže Jip proti Mateju.
Ja, hudo dobro, ampak meni je bolj všeč njena prijateljica.
Kaj vidva mislita, da smo v mesnici, se razjezi Klara.
Tudi meni ni všeč, da takole prostaško komentirata ženske, se pridruži še Nadja.
Saj vama nič nočeva, pa glejta še vidve, zaključi Jip.
Klara se, še vedno besna, začne ozirati okrog sebe. Za sosednjo mizo opazi moškega. Visok, dolgih sivih las, očala, bela srajca, kavbojke.
Poglej, Jip, tisti mi je všeč.
Seveda, intelektualec, zaničljivo iztisne skozi zobe in se nemudoma ozre za privlačno plavolasko.
Poglej, Klara, kakšen dekolte ima tista blondinka.
So ti všeč dekolteji, Jip, a? Prav! Naslednjič bom tudi jaz na snemanje prišla v dekolteju.
To bi pa res rad videl.
Ob pol dveh so spet v lokalu Mateta Parlova. Za vsak primer, če bi Mate prišel malo prej.
Njegovi »prijatelji« so še vedno tam. Ob kozarcih piva in pepelnikih, polnih cigaretnih ogorkov. Klara prisede k Stipetu. Izkaže se, da res precej ve o Matetu.
Ko ravno posnamejo njegovo izjavo, vstopi Mate. Smrdeč in mračen lokal zasije. Mate, kljub temu da že skoraj trideset let ni stal v boksarskem ringu, oddaja tako močno energijo, da ga nekaj trenutkov samo gledajo. Klara opazuje njegove izrazite poteze in zlomljen nos, ki daje njegovemu obrazu poseben, zelo prepoznaven videz. Pogled ji obstane na debelih zlatih verižicah, ki mu visijo okoli vratu.
Potem se zgane in pristopi k njemu.
Kratek in čvrst stisk rok, sramežljiv Matetov pogled.
Ne vem, zakaj ste sploh prišli? Saj nikogar več ne zanimam.
Vi sploh ne veste, koliko ljudi se vas še spominja. Legenda ste.
Daj, Mate, povej jim, kako je bilo, ko si postal svetovni prvak, se oglasi Stipe.
Kar ti jim povej, zame je ta del mojega življenja končan. Jaz sem svoje pokazal, naj govorijo drugi. Sedaj sem drug človek.
Potem pa nam povejte, kdo je Mate danes, ga prepričuje Klara.
Vas res zanima?
Klari se oči zasvetijo od pričakovanja.
Mate se zazre v daljavo in začne:
Med skalami Sava šumi,
valove mogočne vali,
v naročja jih Dunavu tira.
Za trenutek zastane, malo pomisli in nadaljuje:
Čoln ziblje ob bregu se tam,
a ribič mi v njem sedi sam,
na veslo se truden opira.
Klara zaploska.
Sem vas presenetil?
Res ste me.
Aškerčec mi je najljubši.
Torej imate radi poezijo?
Zadnja leta jutra preživljam ob morju in na obali prebiram poezijo.
Po končanem intervjuju Mate vstane in odide za točilni pult.
Asistent pospravi opremo in jo znosi v avto. Poslovijo se od Mateta in njegovih prijateljev.
Preden sedejo v avto, se Klara še zadnjič ozre v lokal. Mate sloni za pultom ob kozarcu piva, s cigareto v roki in nazdravlja s svojimi pivskimi, nekoč športnimi prijatelji.
Posneli smo premalo, zaskrbi Klaro.
Kaj pa če poiščemo še njegovega trenerja? predlaga Nadja. Nekje sem prebrala, da tudi on živi v Puli.
Točno, Burišić se piše. Samo?!
Kaj, samo? zanima Nadjo.
Ja, kako ga bova pa našli?
Greva na pošto in ga poiščiva v telefonskem imeniku, predlaga Nadja.
Dobra ideja. Nadja, pa ti si carica.
Vidve torej pojdita na pošto, midva greva pa medtem na kavo, ju prekine Jip.
Nadja in Klara brskata po telefonskem imeniku.
Halo, bi lahko govorila z gospodom Aldom Burišićem?
Tukaj ni nobenega Alda.
Hvala in oprostite.
Tretjič jima uspe.
Oprostite, ste bili vi mogoče trener Mateta Parlova?
Kdo sprašuje?
Sem novinarka iz Ljubljane in pripravljam oddajo o njem.
Bil sem njegov prvi trener.
Bi se lahko oglasili pri vas?
Vi kar pridite.
Nadja in Klara se objameta.
Uspelo nama je! Klara ne more skriti navdušenja.
Precej časa porabijo, da najdejo trenerjevo hišo v predmestju Pule.
Vrata jim odpre sivolas, trebušast možak. Vesel jih je. Na mizi že čaka stara kovinska škatla. Piškote so zamenjali fotografije, pisma in izrezki iz časopisov.
Aldo prebira fotografije in obuja spomine, Jip snema.
Mate je prišel k meni, ko je bil star šestnajst let. Vsega, kar zna, sem ga naučil jaz, zasanjano pove.
Zapre škatlo in tiho obsedi.
Vas zanima, kje je Mate kot mlad deček začel trenirati boks?
Seveda, ga spodbuja Klara. Povejte.
Če imate čas, se lahko odpeljemo v mesto in pokazal vam bom stvabo, v kateri smo včasih trenirali boks. Zdaj je že več let prazna. Že dolgo več ne ustreza današnjim standardom. Trenerju pogled spet zasanjeno odtava.
Ker se dan že preveša v popoldan, Klara pogleda proti Jipu. Spogledata se, Jip skoraj neopazno pokima.
Odpeljejo se nazaj v mesto. Po daljšem iskanju in spraševanju se nazadnje izkaže, da dvorane ni več. Kakšen mesec nazaj so jo porušili.
Trener ne more skriti razočaranja. Nazadnje se odločijo, da posnamejo vsaj ring v novi dvorani. Boksarji namreč že več let trenirajo v novem večnamenskem športnem centru.
Pred veliko betonsko zgradbo postopajo najstniki z velikimi torbami.
Trener jih vodi po zgradbi in sprašuje. Končno najdejo dvorano, v kateri trenirajo boks.
Klara se razgleduje, Nadja z Jipom razpravlja, kako bi posneli ambient, trener klepeta s svojim mlajšim kolegom.
Kaj pa, če bi Nadja in Klara stopili v ring in odigrali en boksarski dvoboj, ti, Jip, bi ju pa posnel, predlaga Matej.
Ne vem, jaz raje ne bi, omahuje Klara.
Klara, daj no, saj bo zabavno, jo prepričuje Nadja.
Punci si sposodita rokavice in se zapodita po ringu. Klara se umika, Nadja zamahuje proti njej, Jip snema.
Dvorana se počasi prazni. Trener klepeta z dečkom, starim približno šest let.
Glejte, to bo naš novi Mate, trener poboža dečka po laseh.
Deček se zravna, ponosno dvigne glavo in se zadovoljno nasmehne.
A veš, kdo je bil Mate Parlov, ga vpraša Klara.
Seveda vem. Boksar. Veš, ko bom velik, bom tudi jaz Mate Parlov.
Materiala za prispevek imajo sedaj več kot zadosti. Trener ne more skriti veselja, da jim je lahko pomagal. Končno se spet počuti koristnega. Kar ne more se posloviti od njih.
Dajte, ostanite še malo. Gremo še na eno pijačo, jih prepričuje.
Klara spet pogleda Jipa in ta prikima.
Ko se končno poslovijo, se dan preveša v večer. Vozijo se ob obali, sonce zahaja v rdeči svetlobi. Nadja in Klara se smejita, Jip ju fotografira. Izgledajo kot druščina prijateljev, ki se vrača z izleta. Že nekaj časa njihov dan ni bil več običajni službeni dan.
Klara je po dolgem času spet srečna.
