Klara, živijo!
O, Boštjan, živijo. Lepo, da si poklical. Kaj bo dobrega?
Si že prebrala knjigo?
Sem.
In kaj meniš?
Šokirala me je.
Zakaj te je šokirala?
Ker sem ugotovila, kako je pravzaprav življenje enostavno in kako težko je doseči stopnjo osebnega razvoja, ko si se sposoben predati in si nehaš komplicirati življenje.
Vendar se da, verjemi.
Je tebi uspelo?
Skoraj. »Svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem,« se zasmeje Boštjan. Hecam se. Kaj pa počneš sicer?
Ravno domov se odpravljam. Zakaj?
Imaš mogoče zvečer čas? Rad bi te povabil na pijačo v moje novo stanovanje.
Novo stanovanje? Si se preselil?
Oma mi je zapustila stanovanje. Več let je samevalo, zdaj pa sem se odločil in se preselil vanj.
Torej si se le odločil, da se ločiš?
Še zdaj nisem čisto prepričan. Kako si se odločila, prideš na pijačo?
Ja, pridem. Kje pa se dobiva?
Veš, kje je Cankarjeva ulica?
Spomni me.
To je tista ulica, ki te pripelje do Name. Če ti je prav, se lahko dobiva ob sedmih pri Nami.
Se vidiva torej ob sedmih.
Klara se prebija skozi nakopičene kartonaste škatle, ki so zložene v hodniku starega meščanskega stanovanja.
Ni dolgo, kar sem se preselil, se opravičuje Boštjan.
Kar ne najdem časa in volje, da bi stvari zložil iz škatel.
Kakšno lepo stanovanje! se navdušuje Klara, medtem ko se sprehaja po dnevni sobi. Soba je polna starin. Stene krasijo umetniške slike, klubska mizica je prekrita z ročno izvezenim prtom, v kotu stoji svetilka.
Tebi pa sploh ne gre slabo, komentira Klara, ko s prsti nežno drsi po hrbtiščih knjig.
Ozira se okoli sebe.
V kotu sobe stoji lesen globus, pred oknom čudovita pisalna miza. Čeprav se ne spozna na starine, je tudi njej jasno, da je miza zelo stara in verjetno tudi precej vredna.
Vse, kar vidiš, je od moje ome, se ji pridruži Boštjan.
Se vidi, da je v stanovanju živela ženska, pripomni Klara, ko si ogleduje kristalne kozarce, spravljene v stekleni vitrini. Kako lepi kozarci, posebej ti za črno vino.
Boš kozarec črnega?
Bom.
Boštjan iz vitrine vzame kozarca. Narejena sta iz zelo tankega stekla. Umetelno oblikovan pecelj se nadaljuje v ogromno čašo.
Obožujem steklo. Če bi imela preveč denarja, bi ga zapravila za steklo, za kozarce, vseh oblik in velikosti.
Tudi oma je zbirala steklene kozarce. Meni pa te stvari ne pomenijo prav dosti. Saj ne rečem, tudi jaz raje pijem vino iz steklenih kozarcev kot iz plastičnih, opazim pa jih ne. Sploh pa najraje pijem pivo.
Vklopi CD, po sobi se razlije glasba. Južnoameriški ritmi.
Obsedita za kuhinjsko mizo. Klara v roki vrti kozarec.
Klara, bi te motilo, če bi jaz, medtem ko klepetava, pakiral? Pojutrišnjem namreč odpotujem.
Kam pa greš?
Na Kavkaz.
Spet na kakšno odpravo?
Ja, že več mesecev se pripravljamo. V pogorju Arabike je brezno Voronja. Gre za najglobljo jamo na svetu. Več kot dva tisoč metrov je globoka.
Meni se dva kilometra ne zdi tako veliko.
Klara, to ne pomeni, da gre za navpično luknjo.
Kaj pa?
Gre za brezna, ki se spustijo recimo sto metrov v globino, potem pa se kar naenkrat pojavijo meandri.
Meandri? Kaj pa so meandri?
To so zelo ozki rovi, po katerih se plaziš naprej, ki pa se potem kar naenkrat končajo in nadaljujejo v strmo brezno.
Tole se pa sliši nevarno.
Boštjan ne odvrne nič.
Boštjan, povej po pravici, je nevarno?
Saj ni tako hudo, kot se sliši.
Nisi mi odgovoril.
Je nevarno.
Ja, je. Kar precej.
Zakaj pa potem rineš tja?
Ta jama me vleče že leta. Zdaj sem končno pripravljen nanjo.
Kdaj pa se vrneš?
Čez mesec dni.
Klara pije vino, posluša glasbo in opazuje Boštjana.
Pozno je že, šla bom, da boš lahko v miru spakiral.
Ostani. Boštjan prisede k njej.
Spogledata se, potem Boštjan položi roko na Klarino in jo začne počasi božati. Še vedno si gledata v oči. Naenkrat jo povleče v naročje in jo strastno poljubi.
Poljub sprosti Klarine zavore in jo potegne v vrtinec strasti. Še vedno se poljubljata, medtem ko drug z drugega trgata dele oblačil. Ne da bi se sploh zavedela, se znajdeta v postelji. Še vedno se strastno poljubljata. Klara, kar pojedel bi te.
Boštjan, a se ti ne zdi, da je poljubljanje nekaj najlepšega na svetu? Tako človeka najbolj intenzivno okusiš, občutiš.
Boštjan ji usta zapre z novim poljubom.
Mmmmm, nežno šepeta Klara, medtem ko poljublja Boštjanov obraz. Njene roke drsijo po njegovem obrazu. Želi čutiti vsako njegovo potezo. Potem roke zdrsnejo navzdol po telesu, sledijo jim ustnice …
Boštjan še spi. Klara leži na njegovi rami in ga gleda, kot bi si želela vtisniti v spomin vsak delček njegovega telesa.
Gleda njegovo drobno, a mišičasto telo, njegove tanke dolge prste, njegov spokojni obraz. Dotakne se njegovih kratko pristriženih las.
Si že budna? Poboža jo po obrazu in jo poljubi.
Joj, oprosti. Včeraj sem se pozabil obriti.
Klara se potipa po obrazu. Koža jo peče.
Pa saj me sploh ne moti.
Obrne obraz proti Boštjanu.
A se zelo opazi?
Boštjan jo pogleda in jo začne poljubljati po obrazu. Vidiš, mene ne moti.
Pa se vidi?
No, malo pa že. Mogoče bi si morala nanesti malo pudra, predlaga Boštjan.
Klara izgine v kopalnico.
Moj bog, grozna sem. Kožo imam čisto rdečo, okrog oči pa razmazano ličilo.
Previdno si umije obraz in odstrani razpacana ličila. Potem se odloči za tuširanje. Stoji pod curkom tople vode, ki ji teče po obrazu. Na lase si nanese šampon in si ga vmasira v lasišče. Tako dobro se počuti, da si začne potihem prepevati.
Klara, Klara.
Zapre vodo in prisluhne.
Klara.
Nekdo trka. Ozira se okrog sebe in sledi zvokom. Ne prihajajo od vrat kopalnice niti iz kopalničnega okna. Potem opazi steno iz mlečno belega stekla, ki deli kopalnico in kuhinjo. Poskusi pogledati skoznjo, a ne vidi nič.
Boštjan še vedno trka na pregradno steno.
Klara, si v redu?
Ja.
Obleče si Boštjanovo kopalno haljo, si posuši lase in se naliči. Potem se obleče v pomečkana oblačila. Nikoli dvakrat zapored ne obleče istih oblačil, sploh pa ne perila, zato se ne počuti najbolje. Ko pa se pogleda v ogledalo, je še kar zadovoljna, vsaj rdečice se ne vidi več.
Boštjan jo čaka v kuhinji in se ji navihano reži.
Kaj se pa ti smejiš kot pečen maček.
Boštjan pokaže na pregradno steno. Klara opazi, da se s te strani vidi skozi.
Ti pacek ti.
Saj se skoraj nič ne vidi, samo če stojiš na točno določenem mestu.
In jaz domnevam, sem stala točno tam?
Ne sekiraj se, saj si se takoj premaknila. Nekaj imam zate.
Boštjan z mize vzame leseno šatuljo.
Kako je lepa. Klari prsti drsijo po šatulji in otipavajo vzorce. Je to ročno delo?
Ja, prinesel sem jo z ene od odprav. Odpri jo.
Šatulja je oblečena v rdeč žamet. Na žametu leži v zlat papir zavit zeleni čaj.
Hvala ti. Klara poboža Boštjana po licu.
Si želiš pripraviti skodelico tega čaja?
Ne, preveč lepo je zavit, škoda se mi ga zdi odpreti. Bom raje kavo.
Oprosti, nisem se še dokončno preselil in ker jutri odpotujem, v stanovanju še nimam hrane, niti kave ne. Ko pridem nazaj, bom poskrbel tudi za to. Greva na zajtrk v bližnji lokal?
Dobra ideja. Jaz vabim, se navduši Klara.
Zunaj je precej toplo, gostinci so pred lokale že postavili mizice. Sprehodita se po starem delu mesta. Držita se za roke, opazujeta izložbe in ljudi, ki posedajo pred lokali.
Greva sem. Tu imajo dobro kavo in celo zajtrke, predlaga Klara.
A res? Pojma nimam, sploh se še nisem imel časa razgledati.
Sedita na soncu in uživata.
Boštjan, imaš uro?
Ne, bom pogledal na mobitel. Pol dvanajstih je.
KOLIKOOOO?
Pol dvanajstih.
Groza. Kaj pa zdaj?
Klara, pomiri se. Kaj pa se dogaja?
Ob enih moram biti doma. Gaja praznuje rojstni dan in ob enih bo Jaka, moj bivši mož pripeljal punci, da bomo pripravili vse potrebno za zabavo.
Pa saj imaš še zadosti časa, če ne, boš pa pač malo zamudila.
Ti ne razumeš. Ne smem zamuditi. Moj bivši je že itak prepričan, kako neodgovorna mama sem, pa tudi Gaja bo zelo razočarana, če me ne bo doma, ko pridejo.
Nazaj do stanovanja in Klarinega avtomobila tečeta. Klara se na hitro poslovi.
Domov je prišla dve minuti pred eno. Z Jakom sta na parkirišče pripeljala skoraj sočasno.
Nedelja
Klara poležava v postelji in sanjari. Ko se spominja petkove noči, se ji zdi, kot bi se ji samo sanjalo. Tako lepo je bilo. Po dolgem času se je spet v njej prebudila ženska, topla, strastna …
Mamiiiii! Njeno sanjarjenje prekine Gaja.
Gaja, kaj se tako dereš. Pusti me še malo spati.
Telefon ti zvoni.
Prinesi mi ga, prosim.
Halo!
Klara, živijo. Boštjan pri telefonu.
Boštjan, od kod pa kličeš?
Z letališča.
Joj, oprosti, je že toliko ura?
Čez pol ure odrinemo, samo hotel sem te še enkrat slišat. Kako je bilo včeraj? Si prišla pravočasno?
Sem. Za minuto sem ju prehitela.
Boštjan.
Povej.
Prosim, pazi nase.
Bom. Se vidiva čez mesec dni.
