Sonja Votolen: PANKRT
Založba knjig Mariborski kulturni center, 2025
Zavezala bi v punkeljček vse neljubezni nedotike neljubeče besede
Vse pretveze vse lažne intrige vsa svoja hrepenenja
Vse tvoje zavrnitve ves srd in obžalovanje spočetja
pikice ki ni imela nobene izbire
ki je morala biti pankrt
Trnjeva mati ni mati. Je ženska, ki te je rodila. A ni tvoja mama, mati, še mačeha komajda. Poskušala te je ubiti, kot te še na svetu ni bilo. In nato vsak – dan – tvojega – življenja – do – svoje – smrti. In ti naj ji boš hvaležna, ker ti je dala – življenje! Kako neskončno tragičen paradoks.
Niso vse matere mame. Nekatere so zgolj roditeljice – ženske, ki so rodile.
Materi je v krvi, da vzljubi svojega otroka, svojega mladiča, ko je ta še v maternici. Tudi če odrinemo vse moralne, čustvene in družbene vzroke za to, je tu najosnovnejši: za to je poskrbela že narava. Če naj se vrsta nadaljuje, morajo mladiči preživeti, zato je poskrbela, da jih mati ljubi, neguje, skrbi zanje, jih varuje in vzgaja. Poskrbela je za to tako, kot narava pač zna: s kemičnimi »mamili«, ki jih ustvarjajo naši možgani in telo, ali z drugo besedo: s hormoni.
Če ste se o hormonih že kaj poučili, potem veste, da krojijo vse, kar smo. Od njih so odvisni naša postava, presnova, fizično in psihično zdravje, celo naš okus, zmožnost kakovostnega spanca in videz naše kože. Tako že v času nosečnosti, pred porodom, med njim in zlasti po njem naše telo poskrbi, da smo pošteno »zadeti« od oksitocina – hormona vsega lepega: sreče, ljubezni, povezanosti, užitka, blaženosti, sproščenosti in empatije.
Kaj se mora v človeku dogajati, da je tako tako silovito, tako stresno, tako uničujoče, tako razdiralno, da premaga hormone – eno najmočnejših substanc v vesolju? Se je morda že rodil nekako prikrajšan za to naravno vodstvo? Ali pa je prišlo do kroničnega, nepopravljivega neravnovesja zaradi težkih in/ali kroničnih travm? Karkoli že je tisto, kar povzroči, da lastna mati zavrže ali sovraži ali ne mara lastnega otroka, mora biti nekaj nepredstavljivo hudega ali popačenega in nezdravega. Nekaj, zaradi česar je nedolžna, zaupljiva, vase verujoča, vesela, sočutna, ljubeča, pogumna deklica tiho in neopazno odmrla, ostala pa je lupina osebe, ki je nekega dne »po nesreči«, nehote in nežele, rodila novo življenje – novo deklico. Novo nedolžno, zaupljivo, vase verujočo, veselo, sočutno, ljubečo, pogumno deklico. In preostanek življenja počela vse, kar je mogla, da bi odmrla tudi ta.
In to je v svojem bistvu zgodba zbirke Pankrt. To je zgodba o dveh strahotno poškodovanih ljudeh, ki sta v nepremišljeni spolni združitvi spočela novo bitje ter ga – strahotno poškodovala. Saj drugače ni moglo biti. Kar prejmeš, to daš naprej. Česar nimaš, ne moreš. Zlasti če si obenem nagnjen k pozunanjanju, kar pomeni, da svet doživljaš s perspektive, da so za vso tvojo nesrečo krivi drugi, in te druge – vsaj tiste, ki so šibkejši od tebe – zlorabljaš kot koš za smeti, v katerega redno bruhaš vse svoje frustracije, obžalovanja, jezo, zamero, gnus, sram, krivdo, nemoč … Da ti za nekaj ur odleže. Ker potem si spet »čist«. Si »v redu«. Ničesar nisi kriv, nič ni tvoja odgovornost, v resnici si žrtev … – in nekoč si verjetno res bil. Kot otrok. Ko pa odrasteš, se tovrstnemu početju ne reče drugače kot zloraba.
Skozi poglavja zbirke spremljamo pretresljivo življenjsko zgodbo »pikice«, ki ni nastala in se rodila po lastni izbiri, tista, ki sta bila za njen obstoj odgovorna, pa sta jo zavrgla in ožigosala s ponižujočo in razvrednotovalno besedo »pankrt«. Deklice, ki je bila lačna ne le hrane, temveč tudi čisto navadne prijazne besede, kaj šele ljubezni! Spremljamo, kako vera v dobro, vera v starše, neskončna in brezpogojna, umira skozi nove zavrnitve, nove zlorabe, dokler ne postane ena sama bolečina. En sam brezup. Nemoč. Brezizhodnost. Nevzdržnost. Kajti ko imaš trnjevo mater, se trn zarije vate vsakič, ko se je dotakneš – in vsakič, ko se ona dotakne tebe.
In na drugi strani oče, ki gleda nate, kot da si izbljuvek vsem na očeh, in se dela, da ta izbljuvek ni njegov. Oče, ki – tako kot mati – nima rad nikogar, nikogar na tem svetu, začenši s sabo. Oče, ki mu je »pankrt« prikladen izgovor za maltretiranje žensk okoli sebe. Oba starša v svojih neznosnih in potlačenih ranah grizeta okoli sebe v norem upanju, da jima bo zato lažje. In seveda jima ni, ker je to nemogoče. Več zla ko povzročaš, več ga nosiš sam in težje je. In ko grizeš otroka, ki je na vseh ravneh obstoja del tebe, to neizogibno pomeni, da grizeš tudi samega sebe. In si zato še bolj ranjen in še bolj besen – in še bolj grizeš. In nisi in nikoli ne boš spoznal niti L od ljubezni.
A medtem ko družba vsaj do neke mere sprejema, da so lahko očetje »grozni«, da trpinčijo otroke, jih zavržejo, se ne brigajo zanje, in to vsaj do neke mere tudi obsoja, je pri materah drugače. Zlasti v Sloveniji, kjer gojimo kult svete matere, je škandalozna že misel, da »moja mama mogoče pa le ni zlata«, in dejansko odrasli otroci takih mater pogosto potrebujejo leta in desetletja ter izjemno boleče odrasle odnose, da se sploh zmorejo začeti spogledovati s to možnostjo.
S perspektive opazovalca se zdi skorajda nemogoče in neverjetno, da (vsaj navidezno in telesno) odrasla oseba majčkeno bitje, ki je povrhu njene/njegove krvi, zmerja s hudičem in ga dolži, da ji/mu je uničilo življenje. Ko pa smo znotraj tega pekla od malih nog, to sprejemamo za normalno, in kar je še hujše, za resnično. Tako se v nebogljenih, nedolžnih bitjih začnejo kakor v skladišču kopičiti tuj sram, tuja krivda, tuj strah, tuje napake, tuje zamere, tuja nezrelost, tuje travme – in jih zaznamujejo za vse življenje. Otroci vse to zlo sprejmejo za svoje, saj druge izbire nimajo. Trpljenje pa se množi in prenaša na nadaljnje rodove, kar se izrazi tako ali drugače – npr. s samomori, zasvojenostmi in/ali raznovrstnimi telesnimi oz. duševnimi težavami, motnjami ali boleznimi.
Ker zlorabe ni in ne bo konec, dokler ne bo nekdo vsega tega začutil, prečutil in odčutil.
Sonja Votolen je tista iskrica v temi, ki si je – zavestno ali nezavedno – izbrala to sveto delo, to zdravilno Pot. Ki si je dopustila začutiti, kako trnje boli, kriči, razžira, razčetverja, razdušlja. Kako je zaradi trnjeve matere vsa trnasto pekoča, boleča, bodeča in kako tega ne zmore več prenesti. Kako je zgolj še okostje tu in zdaj, ki si ga glodala, čeprav me ni bilo ob tebi.
A kot je dejal že Rumi, je zdravilo za bolečino bolečina sama. Iz bolečine ni mogoče priti drugače kot tako, da jo občutimo. Da gremo skoznjo. In Sonjine pesmi telesijo to bolečino, mesijo jo, grudijo in valjajo, brez cenzure jo dajejo na pladenj, vsebino, ob kateri se bralcu zadrgne želodec, na prsi mu sede kamnita teža in v grlu se mu nabere cmok. Pa je samo priča. Sonja – in koliko drugih otrok po naši deželi in po svetu! – pa je to živela. Doživljala. Bila je razvrednotena na vseh ravneh. Bila je »Otrok brez imena«. Sonja je naš Dave Pelzer.
Bolečina pa je tudi vir, ki rojeva najglobljo umetnost. Pesmi v zbirki Pankrt je napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni. Bori se! Pobegni! Naredi se mrtvo! Dobrikaj se! To so štirje travmatski odzivi, ki nas (običajno eden, včasih dva zaporedoma) preplavijo, ko naš živčni sistem prepozna, da smo v smrtni nevarnosti. In Sonja je bila v smrtni nevarnosti. Dan za dnem je bila v smrtni nevarnosti. Kajti zakon narave je tak, da mladiči, ki jih samica zapusti, pomro. In ta evolucijski praspomin nosimo vsi. Zato bomo storili vse – popolnoma zapustili sebe, zanemarili vse svoje potrebe, se skrajno prilagodili, opustili svoje življenje, svoje življenjsko in dušno poslanstvo – samo da bi pripadali. Samo da ne bi bili zapuščeni. Tak je že naš nagon. Najmočnejši nagon na planetu. Nagon preživetja.
In Sonja, Nončika, je znova in znova spraševala po mami, znova in znova jo je hodila čakat, da bi jo videla vsaj za hip, znova in znova je bila zavrnjena. In ko se je končno prebila do matere, ko je končno dočakala, kar si je tako želela, je postalo vse le še dosti hujše. V prvih letih življenja so jo objemale roke ljubeče babice in tetk, ki pa niso mogle nadomestiti matere. Kajti nihče in nič na svetu ne more nadomestiti matere. Toda nato je izgubila še to – matere pa prav tako ni »dobila«, četudi je živela poslej v isti hiši z njo. Kajti ženska ne postane mati s tem, ko rodi, niti s tem, ko s svojim otrokom živi pod isto streho. Mati postaneš v srcu, še preden rodiš, če pa je to srce do zadnje mrvice preluknjano in je ostal samo še mrzel kamen, ovit v trnjev plašč, je ni sile na svetu, ki bi iz take razsute osebe lahko naredila dovolj dobrega starša. Starša, ki dela napake kakor vsi, ki ima kdaj »slab dan«, je potrt ali živčen ali izmučen, a ki zmore v glavnem nuditi sočutje, sprejemanje, varnost, ki je vreden zaupanja, starša, ki je otrokova trdnjava, vodnik in zaveznik. Starša, kakršnega si zaslužimo prav vsi na tem svetu, a ga le redki dobimo.
Kako tovrstna spoznanja, ki še odraslim ljudem, podprtim z znanjem, prijatelji, morda tudi s psihoterapijo, delajo preglavice, poškodujejo nedolžno psiho in še neizgrajeno kognicijo otroka? Med drugim tako, da ta otrok pogosto do starševe smrti čaka, da bi starš enkrat samkrat v življenju vendarle vsaj za nekaj sekund vstopil v vlogo, ki si jo je izbral: v vlogo matere/očeta, ki ima svojega otroka rad. Tudi Nončika je tako čakala. Čakala, pa čeprav jo mati z vsako besedo vedno znova uniči, potlači, izniči, poniža. Čeprav ni razumela materine nadmoči, zaradi katere je od nje odhajala z grenko dušo. Čakala z neomajno nedolžnostjo bele duše, belih misli, belih besed – ker niti vsa kruta, prekruta doživetja, ki jih je izkusila, niso mogla umazati njenega bistva, pa četudi je čutila, kot da nikoli ni prišla iz prajame, da se še vedno potika po temni materini jami, da je še vedno popkovinček, ki ne zna iz jame materine maternice in trebuha. Poskušala je, zdavnaj odrasla ženska in že sama mati, z višjim dobrim in z univerzalno ljubeznijo postaviti svojo ranjeno notranjo punčko v moč, ki bi kljubovala materini rušilni krogli. Poskušala je vse, samo da bi smela še čakati, kajti dokler je mati živa, v čistem, naivnem srčecu tli želja: Mama, bodi moja, uzri me, imej me rada! In ta želja je nekaj najbolj naravnega na svetu – pa ni bila izpolnjena. Niti na smrtni postelji. In niti po smrti, ko Sonja odkrije materino srhljivo izpoved, ki še onkraj groba zadira trne v hčerkino srce.
Staršev ni več. Upanja (pa kakorkoli nesmiselno je bilo), da bosta vsaj enkrat v življenju dala hčerki kapljico ljubezni, ni več. Zdaj vstopi v ospredje Sonjinega čustvenega in pesniškega sveta narava. Zemlja. Kakšno uteho lahko nudi povezava z materjo Zemljo, z mamo Gajo, vemo le tisti, ki te utehe pri svoji roditeljici nismo dobili. V Sonjino obnebje priletijo metulji in ptice, zašumijo posušene trave, zabuči moč lune, zadišijo pečena jabolka in cvetje … Vmes se utrinjajo hipci, ko lahko začuti sebe, ko lahko samo je, ko se spomni sebe, svojih želja, hrepenenj in sanj. In v ljubečem objemu narave se začno počasi luščiti iz bolečine nova spoznanja. Spoznanje, da je vse lačen gobec, da je ta svet lačen gobec, ki bo požrl vsak žarek svetlobe. Spoznanje, da se srce lomi na različne načine in na različne črepinje. Spoznanje, da je bila za starša premalo. Preveč premalo.
Skozi bogate prispodobe in inovativen pesniški jezik (tudi na ravni neologizmov, npr. pokapljical, podlanita, odpogledala, pljuvasta, zamedeniš) v slogu brez ločil, kajti kako bi lahko v tej zgodbi karkoli bilo urejeno, smiselno, uokvirjeno?, Sonja Votolen pred nas razgrne svojo Resnico. Resnico zlorabljenega otroka, katerega zlorabljenosti in ran nihče ni nikoli videl. Zlorabljenega otroka, ki je ostal v svoji stiski sam in do bridkega konca nosil križ, ki mu po nobenem zakonu prava in vesti ne bi smel biti nikoli naložen. Resnico, ki ni le njena, Sonjina, temveč je resnica številnih drugih »pikic«, drugih »Nončik«, ki je morda še sploh niso zmogle ozavestiti, ker so rane pregloboke in bolečine pregrozeče, ali pa so jo, pa si je ne upajo izraziti, ker vedo, da jih bo večina družbe za to obsojala, predvsem pa jih skoraj nihče ne bo razumel. In tudi zato, ker se nekje v sebi še vedno počutijo krive. Saj vendar ni mogoče, da bi starši, ti vsemogočni bogovi (tako jih vidimo kot otroci), uničili mene! Nasprotno: jaz, ničvredni izmeček, sem uničila njih! To je eno temeljnih strupenih prepričanj, ki nam jih taki starši vsadijo.
Zato je zbirka Pankrt ne le Sonjin, marveč glas vseh zlorabljenih otrok, ki globoko v srcu in telesu odraslih ljudi še danes čakajo in moledujejo: Mama, daj položi roko pod pankrtovo glavo. Oče, pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom. In zato je skrajni čas, da nehamo biti družba, ki žre lastne otroke. Pankrt je plat zvona, ki nas k temu brezkompromisno poziva.
Zapisala: Aleksandra Kocmut
